Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Vztrajno sem odrivala misel, naj se neposredno pogovorim z mojo dvojnico oz. žensko iz ogledala. Zjutraj, 20.02.2002 pa se je začelo…
V ponedeljek sem te dvakrat zagledala v ogledalu. Res si mi podobna, vendar samo podobna. Zelo podobna, ampak drugačna. Kako naj ti rečem? Kdo si?
Sem mir in modrost Ženske.
Zakaj imaš mojo podobo?
Ker sem ti.
Kakšno sporočilo imaš zame, darilo?
Nehaj praskati in se jeziti.
Nisem vedela, da praskam in da se jezim (zadnje tedne).
Praskaš po svoji duši in jeziš se na višje ravni.
Jeza, ja, ampak da praskam…
Vsaka nižja misel opraska Svetlobo, v tem prenesenem pomenu.
Kaj je s praskami narobe?
Nič, pri nekaterih. Zakaj si pa ti to delaš?
Samo človek sem.
Sem mislila, da verjameš, da si angel, da si Svetloba.
Pa kljub temu človek.
Če tako izbereš, potem ja.
Kaj mi predlagaš? Kaj šepetaš?
Bi se lahko kaj naučila od mene?


Mir si in modrost. In sprejemanje, prav, tam nekje. Kje pa sta v tebi veselje in strast?
Kaj bi pa ti raje živela v tem obdobju življenja?
Razumem. Dojela sem, hvala. Namiguješ, da tale moj (novi) čas ni čas za veselje in strast. Ker je to nekako za menoj za nekaj časa. Da naj bi vstopila v mir in modrost?
? Kaj misliš, da bi te najbolj podprlo? Če ljudje poskakujejo na tvoje veselje in strast… Spomni se včerajšnje delavnice..
Ja, jasno mi je...
Poskusi drugače. Nova energija, nova ti, poskusi drugače. Kaj bi ljudem, s katerimi delaš, dala mir in modrost?
Mislila sem, da bom živela veselje in strast.
Saj si jo. Nimaš teh nekaj mesecev zaenkrat dovolj? Nimaš dovolj strasti?
Ne vem, kako se bom kasneje spet navadila nanjo…
Kaj te to zdaj zanima? Poglej raje, kaj bi tebe in ljudi, s katerimi delaš, zdaj najbolj odprlo? Ljudem je težko, v strahovih svojih preobrazb so in težko ti prisluhnejo, če jih oblivaš z veseljem in strastjo. Niso v tvojem prostoru, težko sprejmejo tvojo energijo.
Razumem. Poskusila bom z mirom in modrostjo. Zanimivo, ja, hvala. Koliko časa bo pa trajala tale faza?
Ti se boš odločila, ti boš začutila. To seveda ne pomeni, da veselja in strasti ne boš čutila in izrazila, če bo to podprlo človeka in tebe, seveda. Samo v prvi vrsti ne bosta.
Razumem. Jasno mi je. Razumem. Zelo smiselno je tole (od kdaj me pa smisel zanima?) in odpre me. Življenje utegne biti na ta način bolj… mirno…?
Natanko tako, ljubica, natanko tako. Za nove odločitve in za nov fokus pogovarjanja z različnimi stanji zavesti potrebuješ mir. Modrost (razlikovanja) ti bo prav prišla.
Zdaj bodo pa rekli da sem žalostna.
Od kdaj ti je to mar?
Očitno mi je še malo mar. Nekako sem bolj začela pripadati, bolj sprejemati plemena…
In katero pleme ti največ pomeni?
Našla si me. Razumem, hvala. Pleme običajno nevidne Svetlobe, prav gotov. Pleme, ki ga (še) ne vidim, razen tebe, ki se te spominjam v ogledalu. In veš, lepa si. Kako naj ti rečem?
Prava.
?!
(Streslo me je nekajkrat in povleklo v mir in odprtje in potem je zagorel prsni koš, vmes je steklo nekaj solz. Nekaj časa sem sedela in se gugala naprej in nazaj in Prava je bila z mano. Energijo čutim, ne osredotočam se na spomin obraza iz ogledala. Mora biti resnica, ne glede na očitno potrjevanje telesa -toplota in solze - saj imam "pravo" v svojem imenu in priimku. In bistvo Marije Magdalene je bila moja izbira, da bi postala resnična, da bi bila prava. Prava je torej To!)
Hvala. Kaj naj rečem?
Mir in prisotnost…
Kaj pa Ljubezen? Kje je pa Ljubezen, če si prava? In če jaz ostajam jaz, ki je Ljubezen moja energija?
Lepo si jo shodila, Ljubezen, inicirana si, kot praviš. Premakni se zdaj naprej. Ideja Ljubezni je ponotranjena oz. noter v tebi zbujena. To ti si, premakni se zdaj v drugo energijo in potem v drugo in v naslednjo tvojo energijo, kot bodo prišle. Kot jih boš izbrala. Ne omejuj se. Spoznavaj nove energije in to na višjih ravneh. Za prečiščevanje tvojih energij gre, za višanje vibracij. Tako kot boš izbrala, tako bodo prišle na vrsto, ena za drugo.
Ja, hvala. Zelo dobro čutim tebe in tale pogovor. Hvala.

Na masažo k Olji sem že zamujala, ko sem pri zaklepanju vrat ugotovila, da mi vibrira prsni koš (jasno mi je bilo, da mi tudi zaradi žensk z delavnice ni bilo vseeno), noge so se mi šibile in kot da so mi kolena na poti k ograji klecala. Opa! Spet eno končevanje, še en vibracijski premik, masaža mi bo dobro dela. Šibka sem se pripeljala do Olje, kjer sem ugotovila, da sem zamudila eno uro. Ups! Olja je dala v tretjo, ko se je lotila mojega kot maslo prehodnega telesa. Zreče so naredile svoje, očistile in potegnile so ven, kar je bilo za ven, šele s tole masažo pa se bom začela res vračati nazaj v telo.Vsak dotik me je bolel in glede na to, da Olja res pritiska in ve, kam, mi je bilo na trenutke zelo vroče, po toliko in toliko potegih in pritiskih pa že udobno, ko sem z novo sabo začela naseljevati svoje celice. V telesu sem začela čutiti eno novo moč. Olja je masažo končevala s pritiski po prsnem košu in ramenih, njeni pritiski so bili jekleni. Dihala sem novo ravnotežje v vsak njen pritisk, ko sem glasno rekla: Križal me je Zmago, zdaj pa še ti. Odročila sem roki in se tako razpela in ona je pritiskala naprej. Globoko iz mene je privrelo nekaj solz brez vsebine in dihala sem naprej. Dopolnjeno je. Šele zdaj je dopolnjeno, me je obšlo in vstopila sem v veliko olajšanje in velik velik mir. Olja me je poljubila.
Ne bojo razumeli, je glasno prišlo iz mene, spet ne bojo razumeli mojega pisanja…

Zvečer sem Pravi rekla: Kakšen dan! Zjutraj sem te prepoznala, pa se mi zdi, da je bilo pred tedni, da si z menoj mesece. Tako moja si in obenem tuja, taka avtoriteta si…
Je namen, ljubica, je Namen. Zakaj, misliš?
Obšlo me je, da sem preveč odprta, da spustim ljudi preblizu, posebej mlade in potem…
Na en način tudi, ja. Vendar ne misli, zaupaj. Še drug namen je. Avtoriteta miru in modrosti je pred teboj, potrebovala ju boš. Si predstavljaš okroglo mizo o za ljudi resnih življenjskih stvareh, ti pa se hecaš, udariš z roko po mizi, se režiš kot se znaš, morda še kakšno grdo spustiš…?
Spet lahko samo rečem, da razumem. V resnici sem hvaležna, blagoslovljena, počaščena s tvojo pojavnostjo, bližino, pomočjo. Kako ti grem lahko nasproti? In na kakšne načine ti lahko prideš v mojo energijo, misli, življenje, občutke? Izbiram vse. Izbiram in odpiram se vsem možnim načinom sodelovanja s teboj. Seveda me še zanima, če se bom omejila na sodelovanje s teboj? Kaj pa druga in drugačna bitja?
?!
Kot otrok, ja, kot otrok se počutim, ki je bil dolgo priden, da je dobil novo igračo. Rada bi se igrala s teboj in čimprej spoznala, kako naj te navijem, da boš hodila, zaplesala, kakšno rekla…
Tišina miru in modrosti, avtorioteta…
Pa dobro, nasmehneš se pa lahko!
Poglejva si midve nekaj. Res je namen, da se veseliš in igraš v življenju, ampak prizemljitev je dovolj konkretna, disciplinirana in urejena stvar. Knjige, davki, organizacija delavnic…
Kot da ne vem…
Na kaj si osredotočena zdaj in na kaj bi rada bila?
Pomislila sem, kako bova klepetali v Ankaranu, ko nimam računalnika?
Zaupaj, zaupaj, zaupaj. In ne izogibaj se vprašanjem.
Veš, da se ne, tega mi ne moreš pripisati. Ne izogibam se. Pripravljena sem se discplinirati in urediti, pisala bom članek o vstajenju…
O energiji govorim. Smej se in praznuj in ko se pogovarjaš z menoj, se osredotoči na mojo energijo. Lažje ti bo. Bolj jasno in natančno bo. Jaz ti grem naprej kot ti dovoliš in sprejmeš, ostalo je tvoje. Če boš raztresena in pozabljiva, bodo rezultati drugačni kot če boš prizemljena, disciplinirana, urejena in osredotočena.
Sliši se razumno. Se bom potrudila, hočem reči…, vložila bom energijo v to. Velja. Vsak pogovor s teboj bom začela trezno razsodna in jasna.
No, pa začniva.
?? Hvala, ampak veš kaj... Malo sem zaspana in…
Tako sem se umaknila. Odložila sem korenček pred sabo, ki bi me po bližnjici popeljal bližje v Svetlobo.

DOBER DAN, SENCE

Ne morem verjeti, da sta minila dva tedna od zadnje napisane besede. Kaj da sem ta tedna počela? Svoje sence sem živela dva tedna in to nekako mehko razvlečeno neprijetno, v neptunskem stilu skratka. Marija Magdalena je slavospev plutonskim vplivom v mojem življenju, pisanje V koraku Ljubezni pa bo zaznamovala neptunska energija iluzij in resnice. Natanko vem, kako bi lahko šla neptunu nasproti, a nič od tega nisem delala. Zato mi ni bilo prijetno, ampak mučno mehko sluzasto in neoprijemljivo. Ničesar se nisem mogla dotakniti, se na nobeno obliko nasloniti, plavala sem v celo hitrih slabih misli in se utapljala v ustreznem počutju, tavala v megli, v kateri nisem vedela. Dva tedna sem bila povsod, samo v zdaj ne. V muki, v svoji minimalni energiji, tako da se mi še plesati ni ljubilo. Še to veselje je odnesla voda nezadovoljstva, iz katerega nisem in nisem mogla ven… Nisem tega izbrala.

Po dolgem času sem šla v Ankaran za štiri dni. Na dolgih sprehodih po Kolombanu in ob obali sem se ukvarjala z zgodbo miški Karli in podrobno podoživela moj odnos z Zmagom. Razjasnila so se mi stanja in odgovarjajoče faze v zgodbi miške Karle, ki gre po poti notranjega zaupanja, ko se uči hoditi srce. Moji dnevi so bili odprti, občutljivi in solzni, ampak koristni kot je pika na i. V enem od sprehodov sem na Kolombanu srečala ženski z dvema dobermanoma.
Po drugi strani ceste mi je nasproti prihajal prekrasen odrasel doberman, miren, šolan, avtoritativen, a ne agresiven. Naravnost proti meni pa je poskakovala lepa skoraj odrasla psica, nemirna zaradi presunljivo čudnih krikov petelina za bližnjo ograjo; ženska jo je komaj krotila. ! Kar preveč jasno sem v njej zagledala samo sebe in ideal zvestobe sebi, v katerega grem, v nezrelo zvestobo sebi sem zrla, nemirno ob nekontroliranem kikirikanju.

Ko sem prišla domov je z a-si-resno-mislila-da-se-ne-bova-več-videla-poklical Zmago. To je bilo menda tudi edino, kar je rekel. Govorila sem jaz in vmes nekajkrat počakala, da bo kaj rekel ali končal pogovor, in ker je molčal, sem nadaljevala. Enajst minut me je poslušal. Enajst minut sem izkušala zame (spet) izjemno energijo sprejemanja tega moškega, ki ga enostavno ljubim. To zdaj ni nobena skrivnost več, kako jo doživljam, me vsakič posebej preseneti. Zgleda, da tega moškega res ljubim.
Da sva poskusila, pa ne gre, sem rekla. Ti imaš luske in jaz perje in kot se je pri snemanju mask izkazalo, jaz včasih puh in ti bodice. Vem, da to nisi ti, to so tvoji demoni in jaz sem tvoj najboljši odvetnik. Samo želela bi si, da ga ne bi rabil. Za energije v tvojem polju gre, za tvoje najnižje vibracije, ki jih nosiš s seboj iz preteklosti. Tvoje energije brez Svetlobe enostavno reagirajo na mojo Svetlobo. Saj veš…, zdaj res oba veva, da bo tako ostalo, dokler bodo v tvojem polju, samo njihovi izrazi se bodo spreminjali. S temi slabimi energijami ljudi se srečujem pri svojem delu in jim jih pomagam sprejeti in preobraziti. Saj razumeš, sem mu rekla, da v postelji z njimi res ne bom več. Demoni te sami od sebe ne bodo zapustili, sem končevala, ker sami enostavno ne znajo in ne morejo iz tvoje energije. Pri tebi jim je dobro, saj jih že desetletja hraniš s svojo jezo, kritičnostjo, aroganco in agresijo, pa še čim. Krepiš jih s strahovi pred odprtostjo, nežnostjo, dovoljevanjem in sprejemanjem drugačnosti. Ti jih bom pa rada pomagala preobraziti, ko se boš odločil, da jih ne boš več gostil.
To je bilo bistvo mojega monologa. Zmago je molčal. Moje besede so postale tolažba in prsni koš mi je gorel. Ves ostanek dneva sem bila v prostoru največje odprtosti, bila sem Ljubezen. Naslednje jutro sem se v Ljubljani zbudila v prizadeti energiji sanj, v katerih se je Zmago drl name. Zbudila sem se v njegovi jasni in močni jezni in v moji ranjeni energiji.
Dobrodošla v realnosti, Bernarda, je tako rekla moja duša. Za vsak slučaj, veš…

* * * * *

Skušala sem misliti na Papuo, na potovanje z Zvonetom. Ni me motilo, ko je vztrajno trdil, da gredo z njim na pot samo mladi. Jasno mi je bilo, da jaz grem zraven. Vmes sem tu in tam pomislila na možno selitev, pozornost sem prenesla na delo in zazvonili so telefoni. Obrnila sem nov list, ki pa je bil poln pack in enega močvirja. Sama sem bila polna pack in svojega močvirja. Misli so mi nagajale, nisem mogla spustiti spominov. Potem sem imela poplavo v kuhinji (čustva) in optimistična sem šla na Zvonetov sestanek interesentov za potovanje v Irian Džajo.
Zvonetovo pleme so hrupni ljudje, ki glasno govorijo drug čez drugega. Z njimi da bi bila 5 tednov...? Starejše kandidatke za Indonezijo so že odpadle, je začel dobrevoljni Zvone, in jaz sem tam sedela skoraj dve uri, pa se še spoznala nisva. Ko sem imela čakanja dovolj, sem ga pocukala za majico in vprašala, če bi mi rad kaj rekel. Prejšnje jutro sem se zbudila z navdihom in poslala sem mu tri svoje objavljene kratke prispevke. Z namenom, da bi lažje izbral.

Kaj naj naredim s teboj? je rekel zdaj. To se gotovo sprašuje tudi Zmago. V resnici se moška soprašujeta, kaj naj sama s seboj v odnosu do mene. Ker ne gre več zame! Potem me je Zvone imenoval prvo rezervo.
?! Zmago me je takoj na začetku imenoval vmesni člen, potem se pa samo obrnem in sem prva rezerva… Kakšna hrana za moj ego! Ženska v meni ima res vse pogoje, da cveti. Še vedno optimistična sem se po sestanku odpeljala v Ankaran. Mi je sploh do tega, da bi rinila na drugi konec sveta in potem nekam visoko v džunglo na 3500 metrov? Bi, ampak v družbi dobre volje in sprejemanja, ne kot prva rezerva skupine, ki jo še ni (skupina še ni bila zapolnjena).
Potrpežljivost, mi je šepetal Svaha, potrpežljivost.
Ah, ti…, nehaj že…

V Ankaranu sem v pečico milosti dala fizično telo in naslednje jutro našla avto z opraskanim pokrovom motorja. Ja, vem, da moram bolj poskrbeti za fizično telo, vem, da potrebujem kondicijo…! Samo še opraskan avto je manjkal in znašla sem se v močvari neprijetnih čustev brez posebne vsebine. Nisem mogla ven. Sem pa jedla sladoled in čokolado, gledala televizijo in bluzila in se pritoževala. Drek! Še serijo plesnih delavnic sem odpovedala, za tole Papuo mi sploh ni in zraven so mi misli skoraj obsedeno uhajale k Zmagu; še nikoli tako. Neobičajno, naravnost katastrofalno. Pomisliti nisem smela, da bi maja bila doma.
Zadnja leta so se po angelskih informacijah začele maja na Zemljo zlivati večje količine višjih vibracij Svetlobe in jaz takrat potujem. Ne, tega mi življenje že ne bo naredilo, da ne bi šla v Indonezijo, sem nekajkrat pomislila, pretežko bi mi bilo. Dvigala sem stare karte taroka, kar me je vleklo v še globje dno. Po vrnitvi v Ljubljano sem dojela, da Zmago procesira, da je fizično bolan in da lovim njegovo počutje. Čeprav sem naslednje dni imela dosti dela, me je stalno vleklo k njemu in vmes sem že skoraj segla po slušalki. Če je pa bolan…! Samo, da mu povem, da mu želim vse dobro. In na vratih se je predčasno pokazala naslednja stranka. Ni bil Namen, da ga pokličem.

Res sem imela težave… Zaželela sem si vrniti se v lanski oktober ali še bolje…, v leto nazaj, ko Zmago še ni prišel v moje življenje. Nisem in nisem se mogla pobrati, nisem mogla vstati… Pa tako vstajenje na Zemlji. Nekam visoka je cena za tole mojo strast, za moje oživljenje. Vstajenje človeka je menda zasluženo stanje, ki pomeni dolgo življenje v istem telesu ob dejanskem premiku v naslednjo inkarnacijo. Brez zapuščanja fizičnega telesa in ponovnega rojstva, pa s pomočjo dostih smrti druge vrste. Če ti to omogoča tvoja biologija, tvoja vibracija, tvoje minulo delo. Vstajenje je partnerstvo s Svetlobo, če se mu je človek pripravljen zavezat. Proces je za vse, stanje samo pa za tiste, ki so zvesti Svetlobi. Posameznikova izbira je, kako daleč gre. Nobenih pravil ni, za osebni proces gre. Na poti se lahko ustavimo, kjerkoli želimo, pravijo angeli.
Kot podeželski mišek iz zgodbe o miški Karli se lahko ustaviš v obilju in varnosti svojega domovanja, potem ko si enkrat pred leti res zapustil mišjo vas in opravil skok vere, pa te je zdaj ob pogledu na širino prerije pred teboj strah orlov na nebu. Res je lažje ostati v svojemu udobju in v strahu prilagojenemu filozofskemu sistemu. Vendar enkrat bo čez prerijo treba. V tem ali v naslednjem življenju bo treba dati najprej eno in potem drugo mišje oko. Samo slepi mišje kratkovidnosti lahko pridemo na Sveto goro, tam pijemo iz zdravilnega jezera in potem v popolni predaji, ko nas zgrabi orel, spregledamo z očmi Duha.
?! Slepa in gluhonema se nekaj tednov tudi premakniti nisem mogla nikamor.

Mir in modrost, pravi Prava… Že mogoče. Če mir in modrost nista sivina, v kateri sem. Sivina, v kateri ni veselja in ne strasti. Zmago je veselje in strast, ta moški je življenje. Jaz sem sivina.
Kje so tako obljubljana nebesa? sem rekla Nuši. Angelskim obljubam sem nasedla, verjela sem in to skušala živeti. Zbudila sem se s sanjami, da sem našla izgubljeni uhan. Zasijalo je upanje, energija se je spremenila. Naslednji dan se je v sanjah v vrsti name naslanjal fant in za njim vsa krajša vrsta, dokler ga nisem odrinila. Ja, odriniti moram, kar ni moje. Nisem znala, nisem tega izbrala. Zdrknila sem v dneve vode in peska, ki uhaja izpod stopal. Se zgubljala v vseh možnih neptunovih dimenzijah. Nekaj delala, nič plesala in nič pisala, nič se nisem pogovarjala s Pravo. Slabi občutki so se krepili v mojih poskusih kontrole s pomočjo kart in run. Ugibala sem in ponovno preverjala in cincala in skušala preobraziti slabe misli. Energija se ni spremenila tako kot sem izbirala, nisem prišla do dokončnega ravnotežja. Začetna žalost se je spremenila v jezo. Jeza me je presenetila, a je bila edina logična, saj je del žalovanja. Jeza je del žalovanja!

Izvedela sem, da dve ženskici od treh, ki so mi bile na eni zadnjih delavnic izziv v vzdrževanju ravnotežja, ne bosta več prišli. Mladi zdravi ženski, pa tako "neodporni" name in na višje resnice. Tretjo je, kot sem domnevala, življenje učinkovito prizemljilo - tako je uhajala iz telesa, da je obležala, slab teden se dobesedno ni mogla premakniti v postelji, spet je začela jemati tablete proti depresiji. Dveh starejših žensk brez besed na delavnico ni bilo, čeprav je bilo za eno od njiju zadnje srečanje velik prehod, očistili smo tudi entitete v njenem energijskem polju. Tudi prav. Ko sem končno izvedela, da na Papuo grem, sem pozornost usmerila na denar. Takoj ko sem pomislila, da rabim več denarja, se je delo ustavilo. Še na eno delavnico dveh žensk brez besed ni bilo in skupaj je izpadlo kar nekaj sicer zanesljivega dohodka (delavnice trajajo po sedem mesecev).

Ustrezno dogajanjem v moji notranjosti se tudi na delavnicah nisem prav tresla od smeha. Na trenutke sem jih doživljala kot delo in ne kot igro, kot sicer. Milena mi je bila izziv že na prvi delavnici; ena tistih, od mene tako drugačnih žensk, je. Mlada, lepih potez, v garnastem puloverčku, z očali in noro glavo, ki po postavljenem vprašanju nepremično strmi vate. Odgovora tako ali tako ne sliši, ker ima pripravljena že tri naslednja vprašanja. Res bi jo rada zmečkala med dlanmi, da vidim, kaj je notri. Ob njej pomislim, kakšna je v spolnem odnosu. Seveda ima otroka, sekira se zaradi gore nadur v službi, mož nanjo kriči in prebira njene zapiske, kar jo tudi boli, vendar nič ne reče. Odkar je začela hoditi na delavnico, je začela urejati odnos z možem, manj je tečna doma, ko so morali ob sobotah vsi pospravljati, postavila se je zase v odnosu do tašče in ozavestila tudi stvari, povezane s službo. Sprejela je odgovornost za svojo vlogo žrtve in jo začela preobražati. Mileno cenim predvsem zaradi poguma, vztrajanja in zavezanosti njenim vrednotam. Moje delavnice v življenje ljudi prinesejo korenite spremembe. Kaj pa zdaj, če je višji namen posameznika, da te vrednote končno spremeni, morda celo obrne na glavo?

En dan sem se zjutraj menda tretjič v življenju odločila za ljubeznivost. Ljubezniva bom do ljudi! In potem sem v pogovoru z Mileno znorela. Čisto sem padla ven, menda prvikrat v odnosu do človeka, ki naj bi mu pomagala, in odgovornost za to je seveda vsa moja.
Pa dajmo se že nehat prinašat okrog, je divjalo v meni. Zakaj, vraga, se pa zajebavam v življenju, da vam potem na krožniku prinesem skoraj rešitve? Pa se delate, da ne veste, za kaj gre? Da te mož vara, da gnjaviš otroke, da v tisti situaciji zapravljaš čas, gnjaviš sebe in si otrokom slab zgled? Vse to za Mileno ne velja, morda delček tega, ampak v delu z njo mi je vse to prišlo na dan.
Kje je življenje v tebi, dragica?
Dihaj resnico, če vztrajaš pri tem, da ne veš, za kaj gre!
Kaj sem na glas rekla, sem pozabila, ampak Milena me je na koncu delavnice gledala nepremičnih vek s široko odprtimi očmi za tistimi očali. Vprašala je, kaj naj v prihodnje pričakuje od te delavnice.
!?! Kaj, vrabca, pa jaz vem! Kako naj pa vem, kdaj se bo odločila soočiti z moževo in šefovo močjo? To je vendar njena odgovornost, njena izbira realnosti. Znašla sem se med neverjetnimi vprašanji nore glave, ki želi v krču zadnjega poskusa prenesti odgovornost za življenje name in zamaskirati situacijo, ki je - strah pred postaviti se zase. Pred možem, ki kriči, pred šefom, ki jo obravnava kot sužnjo. Bila sem "ljubezniva", ne da bi se spomnila na jutranjo odločitev, in nadaljevala sem z delom, čeprav je za delavnico določeni čas že potekel. V resnici sem gorela v svoji odprtosti in strasti in taka delala naprej. Zato, da se je dogajalo in potem zgodilo, kar sem napisala.

Ljuba Milena; kadarkoli se lahko spomnim njenih široko odprtih oči, ki niso trenile, in njenih vprašanj, ki zame niso imela posebnega smisla. Vmes sem jo vsaj trikrat iskreno pohvalila, češ da je lahko zadovoljna s seboj, z vsem, kar je zadnje mesece spremenila v življenju in dosti prej nesprejemljivega sprejela. Pa pomen besed noter vanjo sploh ni prišel. Energija besed enostavno do nekaterih ne pride, s takimi obrambami so obdani! Tako zelo jih je strah! Šepetanja svoje nore glave poslušajo, misli in konstrukte, ki šepetajo:
Bori se za vsako ceno! Ne pojdi v smrt. Ne pojdi v novo rojstvo sebe. Umrla boš v spremembi, katero si želiš. Mož te bo zmlel in kar te bo ostalo, bo stlačil šef. Ti ne moreš, ti nisi sposobna. Tebi nikoli ne bo uspelo!
Če česa v tem obdobju življenja ne razumem in očitno tudi težko sprejmem, je to, da ljudje ne slišijo, kar jim nekajkrat ponovim. Pa naj bo dobro ali slabo, enostavno nočejo slišati, kaj šele da bi se soočili s tem ali slišano sprejeli. Plitko je za nekatere dovolj globoko, pravi B1-0. Plitvina jim teče po žilah. Strahu je preveč in seveda jim glava opraviči ostajanje tam, kjer so.

Pa saj mi plačaš za tole izmenjavo mnenj, sem nekajkrat rekla Mileni, in to ne malo. Se res ne želiš spremeniti? Res ne želiš nazaj vzeti svoje moči? Ne želiš naprej?
Ženska je kot gluha naprej ponavljala svoje obrambe… Zamrznjena v resnici, da ima dovolj svoje nemoči, svojega življenja, vloge v svoji igri, ki jo je preveč navajena. V resnici, ki si jo ne prizna. Otrpla v resnici, ki jo ne spusti še do miselne ravni ne, kaj šele do čustev, kaj šele do celic. Ker jo je strah. Ni me hotela slišati, šla se je mentalno igrico. Tako kot na prvi delavnici pred meseci me je potegnila vanjo, samo da sem se prepozno zavedla. Noter sem padla, najprej ljubezniva in tiha in potem bolj odločna in glasnejša in na koncu sem znorela. Ko sem iz največje čistosti svojega pleksusa zakričala vanjo, je ostala popolnoma mirna. Zombi… Vsak moj stavek se je odbijal od nje, kako da tega nisem prej dojela. Kako, da sem padla na finto? Uro in pol smo potegnile čez sicer odmerjen čas - kaj se pa grem? Do konca delavnice sem si pomagala s humorjem in ponovnim mirom in vseskozi z resnico.
Kako si?, sem jo vprašala čisto na koncu.
Slabo, je rekla.
(No, pa smo že bliže resnici, čeprav sem verjetno jaz "kriva") Kakor želiš, sem končala, to je tvoja izbira.

Seveda sem se tudi naslednji dan nekajkrat spomnila nanjo, malo moralnega mačka sem imela. Prava je rekla, da se učim ravnati s svojo energijo in da naj spustim, pa da šteje to, da vsak trenutek sem, kar sem.
?! Dojela sem, da imam dela z ljudmi dovolj.
Dovolj imam vseh pocarjev in mečkačev in strahopetcev, predvsem teh, ki se umaknejo brez besed.
Če se umaknejo od mene, se tako umikajo tudi v življenju. Dovolj imam teh rev, da ne bom rekla nerazumnih ljudi. Plačajo mi in kaj bi radi za to? Druženje? Klepet ob kavi? Razlagam in vodim jih v gore načinov možnega premika tja, kamor bi radi prišli, ponavljam celo…. Ne gre, strah jih je vklenil. Očitno potrebujejo nekaj drugega, kot jim lahko ponudim jaz. Zakaj se pa jaz zdaj vznemirjam zaradi tega? Saj to ni moja stvar.

Moja stvar seveda je, da brez premora podelujem svoje izzive, potiskam in skušam shoditi višje angelske resnice. Moja stvar je dojeti, kaj res pomeni shoditi jih v življenju, zato da bo drugim ljudem enkrat lažje. Kako, da sem navezana na rezultat? Čemu sem se takole pripela? Se bo že razkrilo, sem vedela, bom že prišla do svoje resnice, do tiste jasnosti, ki me bo podprla. Do takrat bom pa jezna!
Dva dni sem dihala, vse v mojem življenju se je ustavilo. Nobenega telefona, nobene stranke. Poslala sem vabila za tečaje in zdravljenje Svaha, potem pa je vse onemelo. Gora izdatkov je prišla v moje življenje in vmes skupina z Mojco in Grego in Zoranom… Prekrasni so bili, pravo darilo. Začeli smo s čakrami, govorili pa o njavišjem pomenu brezpogojne ljubezni v praksi.
Vmes en dan sem za dobro jutro dobila po mobiju sporočilo mlajše ženske, da sem njeno zlato sonce in skoraj njena mama; kar slabo mi je postalo. Za tem sem bila v družbi resnično zagrenjene starejše ženske, ki se je odločila, da na stara leta bo pa ona malo tečna in ko sem po celem dnevu prišla domov, sem dobila za moje pojme nerazumno elektronsko pošto iz Amerike.

Nekaj tednov sem se trudila nabaviti en dodatek hrani, eno vrsto čiščenja za Nušo in dogajale so se mi močno neobičajne stvari. V mojem siceršnjem neravnotežju in megli je bilo prav naporno, a očitno nujno. Številko kreditne kartice sem že posredovala eni Američanki, pa so se potrdili Nušini občutki, da to ni to, in potem sem iskala naprej, pri čemer me je deset dni redno metalo iz interneta po nekaj sekundah. Utapljala sem se v neptunski vodi uranskih presenečenj. Ko sem končno odkrila željeno, se domenila za količino in ceno, sem na koncu le še preverila. Dobila sem odgovor naj le plačam, le da ne vedo, koliko je poštnina do Slovenije! ?!? Naj se, prosim, pozanimajo, sem po čudežu ostala vljudna. Potem me je poklicala ženska, ki je o meni brala pred slabim letom in me vabila na kavo, čeprav ne ve, s čim se ukvarjam. Da se slabo počuti, je rekla in potem, da naj bi šli skupaj na sejem biokibernetike. ?! Ta neobičajen zaključek napornega dneva me je pomiril, čudno me je prizemljil.
Je svet že res ves zmešan? Pa sem mislila, da sem na meji norosti samo jaz…
Samo še to mi je danes manjkalo, sem rekla zadnji ženski. Zelo naporen dan je za mano, ne želim vas zavrniti, čeprav sem po enaki izkušnji pred kakim letom rekla, da ne bom hodila z ljudmi na taka vabila. Poslala vam bom zloženko, pa boste lažje začutila, s čim vam lahko pomagam, sem se odločila. Dodatno me je pomiril Pravin odgovor v zvezi z nakazilom denarja v Ameriko, da malo besed včasih zadošča. Ko sem končno dobila njihov skop odgovor, sem nakazala denar. Dokončno sem vedela, da zdaj imam pa vsega dovolj. Predvsem pa nekaj časa ne želim imeti opravka z ljudmi.

Kakih deset dni sem v zunanjem miru podelovala notranji nemir. Dosti sem hodila na Debni vrh, jedla ogromno čokolade in sladoleda, moje sence so se pokazale močnejše kot doslej. Na, pa imam! Čez par tednov bo Velika noč… Bo kdaj konec mojih preobrazb? Je to sploh rast ali samo vsakič nova prilika, ki jo ne morem shoditi? In kje je tu srce? Zaganjala sem se v hrib in goltala čokolado; na en način je bil to moj prehod. Olajšanje. Prostor za ustalitev in nastanek nečesa novega. Če bo potrebno, tudi do odhoda v Indonezijo ne želim imeti opravka z ljudmi. Bom pa mesec in pol sama s seboj, dokler se res ne sestavim, živela bom od prihrankov. Bolj kot kdajkoli se je izkazalo modro tisto dihanje miru in modrosti. O, ljuba Prava, strast je res bolj za na obroke živet.

Nemir in jezo ti dajem, Mati Zemlja, in hvala za stabilnost in za mir, za zaupanje in za ravnotežje, sem ji govorila. Na sprehodih sem si v desetih dneh izjemno okrepila stegna. Moje telo zelo hitro odgovori na vsako, tako ali drugačno stimulacijo. Neptun se me je prijel, stopiti mu moram nasproti, sicer bosta takale voda in megla vztrajali naprej v mojem življenju. Kokreirala sem nov začetek in Pravo in odprtost. Odločila sem se še, da bo tale konec tedna prehoden. Oodločila sem se za prvi tečaj prve faze zdravljenja Svaha in potem je poklicala Jana. Po nekaj ljubeznivih besedah sva se domenili, da pride na iniciacijo. Čez nekaj minut je še enkrat poklicala in mi rekla: Tako sem hitela, da te nisem vprašala - kako si pa kaj ti? Skoraj sem pozabila zapreti usta. Da me nekdo s takim zanimanjem vpraša, kako sem pa jaz!? Zahvalila sem se ji in ji povedala, da je uporabljena za sporočilo meni, da zdaj se pa energija v mojem življenju res obrača. S to njeno pozornostjo je v moje življenje začela prihajati nova svetloba.

Na sestanku skupine za Papuo sem uživala, skočila sem plesat ritme v Celje in vplačala sem delavnico Gabriele Roth konec junija v Hamburgu. Spusti denar, ljudi in energijo, je rekla Prava. Vmes sem naprej rinila v hrib in goltala čokolado in naenkrat večje količine arašidov. Kot bi mi manjkale beljakovine, kot da jih možgani potrebujejo v dodatnih količinah. Vmes sem se otepala misli na Zmaga; karte sem metala, spraševala sem Pravo in si šla na živce. Naj ne bo Namen, naj bo moj odnos s tem moškim zaključen, sem mislila in se naprej obnašala, kot da ni.
Prižgala sem svečo, da se (spet dokončno) odvežem od Zmaga. Zvečer je zazvonil telefon, nihče se ni oglasil in začutila sem, da je on. Saj bo res potreboval pogum za klic. Na telefonski tajnici sem našla posneto glasbo, ki bi jo lahko pripisala samo njemu. Potem sem spoznala, da sem jezna nanj, da ga nisem sprejela takega kot je, da ga torej ne ljubim, še pogojno ne. Ugotovila sem, da ga krivim, da sem šla spet precej iz telesa, nazaj v svojo obrambo do moških, da sem izgubila vero v partnerstvo in posebej v nebesa na Zemlji zame. Vmes sem imela dosti stikov z znanci in prijatelji, pogovor je vedno nanesel na odnose. Prepoznavala sem milost učenja zadnjih napornih mesecev. S svojo novo energijo sem lahko ljudi postavljala na noge, jim dala ustrezne potrditve. Domišljam si, da sem pol koraka ljubezni pred njimi. Ljudje se grejo moč, včasih tudi z besedami ljubezni, za življenje Ljubezni pa se ne odločajo. Vendar jo takoj prepoznajo, ko jim jo postaviš pred nos. Vmes se je pri meni oglasilo nekaj psihotikov in potem dva bolna moška. Kakšna dinamika! Dnevno sem si pomagala s slano kopeljo z dosti vijolične pene. Čutila sem luknjo na levi strani mojega energijskega polja, ki se je odpirala vsakič, ko sem jo zaprla.

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (9. del)