Vegetarijanec sem postal ob svojem 19. rojstnem dnevu. Tudi mama je kmalu nehala jesti meso in to mi je bilo v veliko spodbudo. Nekega dne pa sem prišel domov in v nos me je zarezal vonj po pečenju. Mesnem! V dnevni sobi je sedela prijateljica in se na glas pogovarjala z mamo, ki je nekaj brkljala v kuhinji. Pohitel sem tja, mama me je vedro pozdravila, meni pa je pogled padel v ponev. »Bikova jajca!« Kar zmrazilo me je.

»Mama, kako si lahko!« sem vzkliknil in stekel v sobo.

Kmalu je prišla za menoj in mi pojasnila, da ona ne bo jedla mesa, samo prijateljici je pokazala, kako se pripravijo bikova jajca.

Nerazumevajoče sem skoraj v solzah planil: »Mama, to je isto, kot da bi jih dedku odrezala!«

Zdaj se ob tem pomenljivo nasmejim, takrat pa sem mislil smrtno resno. Še srečo sem imel, da je bila mama tako razumevajoča, mnogi prijatelji so namreč prestajali pravo trpinčenje, ko so jih starši silili z mesom. Fanta z Gorenjske je oče celo privezal k stolu in mu tlačil meso v usta, stradal ga je več dni in na koncu, ko sin nikakor ni popustil, vanj besno zalučal jabolko ob pikrem: »Na, pa jej!«


Kdo koga ne razume?



Uvod sem speljal tako, da bi pokazal, kakšne napake včasih delajo tako vegetarijanci kot tisti, ki z njimi živijo. Iz nevednosti ali, še huje, polovičnega znanja izvira večina predsodkov in zadržkov v zvezi vegetarijanstvom. Ti so (poleg navad) glavni vzrok, da ta – nedvomno veliko bolj zdrava, okolju prijazna in etična – oblika prehranjevanja, še vedno ne doživlja zasluženega razmaha, temveč je odrinjena na obrobje. Zdrav odnos do vegetarijanstva v današnji družbi je torej odvisen ne le od poučenosti vegetarijancev, temveč tudi od poučenosti tistih, ki želijo ostati mesojedci. Šele potem lahko vegetarijanstvo tudi v širši javnosti dobi podporo, ki si jo vsekakor zasluži.

Razmere so se v zadnjih desetih letih že močno spremenile na bolje, še vedno pa se mi kar pogosto zgodi, da mi skeptični mesojedci začnejo postavljati povsem elementarna vprašanja: Ja kje pa dobiš beljakovine? In kako je s kalcijem? Pa železo? B 12? ... Pri tem me najbolj preseneča, da so poučeni o vseh možnih tveganjih v zvezi z vegetarijansko prehrano, ne vedo pa skoraj ničesar o vsekakor še hujših tveganjih pri klasični mesni prehrani.

Biti vegetarijanec ne pomeni jesti samo kruh, krompir, zelje, korenje in solato. To pa je tako rekoč vse, kar ostane, če iz klasične kuhinje izključimo meso. In to ima v mislih zakrknjen mesojedec, ko je pred njim poziv k vegetarijanstvu. Dejansko pa je vegetarijanstvo nekaj povsem drugega: odkrivanje neznanske pestrosti raznih vrst sadja, zelenjave, žitaric, začimb in drugih živil, za katera mnogi niso niti slišali. Pravzaprav smo z mesojedstvom in rafiniranimi živili svojo prehrano prej osiromašili kot obogatili.


Gre na bolje ...

K sreči se mediji in strokovna javnost ustrezno odzivajo na porast bolezni današnje družbe, h katerim poleg hitrega tempa življenja in stresa največ prispeva nezdrava prehrana. Zato celo tisti zdravniki, ki so glede vegetarijanstva najbolj zadržani, priporočajo, naj bodo naši obroki sestavljeni iz več sadja, zelenjave in polnozrnatih žitaric, ter manj mesa, maščob in belih rafiniranih živil (bele moke, riža, sladkorja, soli).

Tudi vegetarijanska gibanja so pravzaprav le naraven odziv na množico bolezni, ekoloških težav, etičnih polemik, ki so nastale zaradi prekomernega uživanja mesa, masovne živinoreje in razširjanja prazne, osiromašene hrane (»junk-fooda«). Rak, bolezni prebavil, dihal, kosti in ožilja … so v veliki meri posledica spremembe razmerja med mesom in drugimi živili v naši prehrani v zadnjih sto letih. Ljudje so v iskanju naravnega zdravila tudi brez spoznanj medicinske stroke, po zdravi kmečki pameti, prišli do najbolj logičnega zaključka: »Manj mesa, več sveže zelenjave in sadja!«


Pa ne le količinsko!

Ker današnja prehrana temelji na mesu, ostalo pa so priloge, tudi pestrost temelji na pestrosti mesnih jedi, zraven pa so vedno isti kruh, krompir, riž (včasih še polenta, ajdova ali prosena kaša), solata in razkuhana zelenjava. Vegetarijanci pa morajo najti vso pestrost v brezmesni prehrani. Mnogi si na začetku pomagajo z nadomestki iz soje in seitanom (pšeničnim žitom), s katerimi lahko pripravimo mnoge »mesne« jedi: zrezke, golaže, nadeve, polpete ..., kasneje pa najdejo tudi druge rešitve.

Na izbiro je nešteto kombinacij iz naslednjih živil:

– vse vrste stročnic (grah, fižol, čičerka, bob, soja, leča, mungov fižol ...) so pomembni in ceneni viri beljakovin

– iz polnozrnatih žit dobimo obilo kompleksnih ogljikovih hidratov, mineralov in vitaminov ter tudi nekaj beljakovin; s kombiniranjem stročnic in žita (posebej riža in mungovega fižola ali leče) dodatno povečamo absorbcijo beljakovin

– poskrbimo, da bo v shrambi čim več vrst semen (sezamovo, laneno, bučno, sončnično ...) in oreškov (lešnikov, orehov, mandeljnov, indijskih oreškov, pistacij ...), iz katerih bomo dobili pomembne beljakovine in maščobne kisline; laneno seme je najboljši vir Omega-3 maščobnih kislin, sezam pa je fantastičen vir kalcija

– eksperimentirajmo z zelenjavo, pomembnim virom vlaknin (ne razkuhajmo je do neprepoznavnosti!); zelenolistna zelenjava je odličen vir železa in kalcija, pomaga še, če jo prelijemo z limoninim sokom

– preizkušajmo nove začimbe (koriander, kajenski poper, kurkumo, ingver, koromač, triplat ...) in zelišča (koper, rožmarin, koriandrove liste, timijan, origano ...); poskusimo jih dodati tudi k jedem, v katerih jih običajno ne uporabljamo

– kalčki (sojini, alfalfa, čičerkini ...) so neprekosljiv vir vseh pomembnih mikroelementov

– poskusimo se navaditi začeti dan z obilnim sadnim obrokom, najbolje z eno vrsto sadja ali vsaj brez mešanja sladkega in kislega sadja

Že s kombiniranjem naštetega dobi organizem vse, kar potrebuje, če pa temu dodamo zmerne količine mlečnih izdelkov, ni možnosti, da bi nam kar koli primanjkovalo. To vam bo s strokovnega vidika potrdil vsak objektiven zdravnik, iz osebne izkušnje pa tudi mnogi dolgoletni vegetarijanci.


Jezik naj bo zadovoljen

»Saj bi kombinirali vsa ta živila, a kaj ko ne znamo!« utegnete protestirati. »Ko skuham kaj novega, sploh ni dobro.«

Ja, treba se je naučiti. Danes je v knjigarnah na voljo veliko vegetarijanskih kuharskih knjig, obilo receptov najdemo na internetu, možno se je udeležiti kuharskih tečajev, skratka, možnosti za učenje je veliko. Če si bomo kuhali okusne vegetarijanske jedi, nas meso sploh ne bo mikalo. Prihranili pa bomo tudi čas. Zagotavljam vam, da lahko polnovredno in izjemno okusno vegetarijansko kosilo pripravite zelo hitro in z malo truda. Preprosto kosilo je gotovo v pol ure, malo bolj razkošno v eni uri, obilna pojedina v dveh.

Poletja preživljam na obali v avtokampu in kuham za mnoga usta, ki sicer jedo meso. Obilno vege-kosilo (3-5 jedi) za osem do deset ljudi pripravim v 45 do 60 minutah in vse je tako okusno in nasitno, da nihče ne pogreša mesa. Poleg tega se v več mesecih na jedilniku zelo redko ponovijo iste jedi.


Psihološki dejavniki

Prehrana je v veliki meri stvar navade. Redko kdo se res odloča, kaj bo jedel. Jemo pač tisto, kar so kuhale naše mame, tete, babice, žene, tisto, kar strežejo v gostilnah, restavracijah in menzah. Navade je zelo težko spremeniti, saj se že biološko navadimo na določene okuse. Pravijo celo, da je dojenčku najbolj okusna hrana, ki jo mati uživa med nosečnostjo in dojenjem. Že fizično navado je težko spremeniti, kaj šele, ko k njej dodamo psihične navade, družbene pritiske, omejitve okolja in skromno vegetarijansko izbiro v restavracijah. Biti vegetarijanec je lahko kar naporno.

Po drugi strani tudi sami vegetarijanci delajo napake. Nekateri premalo skrbijo za uravnoteženo prehrano in s tem ogrožajo svoje zdravje. Tako pripomorejo k vtisu javnosti, da so vegetarijanci bolehni slabiči. Nekateri zaradi čustvene angažiranosti postanejo nestrpni do (okrutnih, neusmiljenih, potratnih, nespametnih!) mesojedcev in s tem prav tako slabo vplivajo na »imidž« vegetarijancev. Kdor želi, da ga drugi razumejo in spoštujejo, mora najprej sam razumeti in spoštovati druge, tudi če so po njegovem v zmoti.

Zdrava odločitev o vegetarijanskem prehranjevanju ponavadi temelji na globoko etični notranji drži, na čutečem svetovnem nazoru, ekološki ozaveščenosti in ne le na zdravstvenih vidikih, verskih zapovedih ali modnih muhah. K spoštovanju sveta pa spada tudi spoštovanje sebe, kar pomeni, da vegetarijanci lepo poskrbijo tudi zase – za svoje zdravje, zadovoljstvo in dostojanstvo.

Naj na koncu povzamem, kaj je torej zdravo vegetarijanstvo:

– zavestna izbira bolj zdrave, okusne, etične in/ali ekološke prehrane

– premišljeno postopno spreminjanje starih navad, ki škodijo nam in okolju

– popestritev in obogatitev vsakdanjega jedilnika

– učenje novih kuharskih veščin in raziskovanje novih okusov

– spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnih (nevegetarijancev; pa tudi do sebe)

– etična drža, čuteč svetovni nazor in ekološka ozaveščenost