|  Piše: Miran Zupančič
 Tudi meni je drago pri srcu, ko se ulovimo v vibraciji, ki ne izvira iz tega sveta, a deluje v ta svet.
Molite za pomoč, kajti te božanske sile lahko naredijo to, kar mi z našo voljo ne moremo. Tu ne pomaga nobena tehnika na sebe, ampak moraš dobiti pomoč od zunaj, in s to pomočjo, ki povezuje ljudi, ti ljudje pridejo nasproti, da ti pomagajo, druge variante ni!
To konec koncev pripelje do celovite rešitve v vseh področjih našega bivanja, ne pa samo samozadovoljstvo, ki ga moraš vedno na novo loviti, a ga ne moreš trajno zadržati. Prošnja Kristusu ni nikakršno prosjačenje, prilizovanje, nemoč ali odvisnost od neke abstraktne ideje, ne! Prošnja že v sebi vsebuje zavedanje lastne omejitve in s tem zavestno zavedanje, da smo ljudje sami po sebi prešibki in da rabimo pomoč. To ni nikakršna slabost ali nemoč, ampak največje možno spoznanje transcedentnega, ki presega naše sposobnosti, ki so še v razvoju. Prednost sodelovanja s Kristusovo silo je v tem, da ti ni potrebno biti vezan na nobeno človeško bitje v smislu učitelja ali mojstra. Lahko ga tudi imaš, če ga v svoji fazi razvoja potrebuješ, ampak če to ni nekdo, ki je od Njega razsvetljen ter nima dar videnja in razlikovanja duhov, ti slej ali prej nima kaj bistvenega za povedati. In če se to zgodi, moraš oditi naprej sam in se duhovno osamosvojiti.
V nasprotnem si celo življenje vezan na živega človeka in ne na Boga, ki je nad vsemi svetniki ali mojstri. Razlika je zelo velika. Znan je rek, da te učitelj lahko pripelje le do lastne omejitve, dalje ne. Bog želi da služimo njemu in ljudem. Dokaz za resnično vezo z Njim pa so naša plemenita dela, ki izvirajo iz Ljubezni do sočloveka, vse ostalo pa je prevara hudobca. Pravo življenje se začne, ko se razkrije velika prevara. In tu na Pozitivkah so se že mnoge prevare razkrile; mnogo temnih sil, ki so delovale skozi skupnosti ali posameznike so bile demaskirane in danes nimajo več niti moči, niti lažnega sladkega sijaja, ki se je še donedavnega tako brezbrižno in samoljubno hranil na nevednosti mnogih duš. Vendar z skupnimi močmi Bratstva in nas tukaj so doživeli razočaranje ker jim ni uspelo uloviti novih ovčic za njihove samozagledane, ozke, visokoleteče iluzorne predstave o esenci življenja.
Kot vidiš gre tukaj vse skozi sito. Kar je resničnega ostane, kar pa je neresničnega pade. Tukaj je živi poligon vseh duhovnih teženj, kjer se med seboj srečujejo sinovi Svetlobe in sinovi teme. Svetloba, ki jo pošilja hierarhija Kristusovih bratov in sester, ni klic izgubljenim bratom in sestram, ki bi kdaj utihnil; je stalni poskus, da bi vse prebudil ("Prebudi se, kdor spiš.", Jezus Kristus). Na osnovi tega Klica postanemo ljudje iskalci in smo postavljeni pred nov, povsem nov začetek. Treba jim je pokazati in pripraviti pot. Treba jim je pokazati dohode v novo življenje in jim biti Zgled, to so dohodi skozi goščavo tega sveta. To zahteva od Bratstva nadaljne in večje žrtve, pogreznenje v deželo smrti, v naš svet. Nebeški sinovi se zato že od nekdaj spuščajo navzdol v naš svet, da bi se rodili kot umrljivi ljudje.
Tako s pomočjo kulturnih poti pripravljajo človeštvo za pot odrešenja, prinašajo jim govorico, v njih razvijajo zmožnosti mišljenja. V jezikih vseh vseh narodov leži skrita skrivnost poti, s čistim mišljenjem lahko človek dojame posamezne dele te poti. To je svetovna drama, ki se dogaja vedno znova od spodaj do najvišjih višin. Tako se v vedno novih ljudeh borita zemeljsko in božje življenje. Kdor nima pogum opustiti staro bit in tvegati korake v božjo, se ne bo premaknil v tej inkarnaciji niti za milimeter naprej. Kdor pa ima pogum pretrgati vezi z zemeljskim življenjem (to ni beg pred življenjem), da bi lahko tako v njem živela duša Odrešenika, je rešen in odrešuje vse soljudi s katerimi prihaja v kontakt.
|
NE ZAMUDITE
Molitev
Prispeval/a: opazovalec dne petek, 31. december 2004 @ 06:14 CET
Poln si Svetega duha, si v pravi vibraciji in pišeš vse boljše tekste.
Lep pozdrav in srečno Novo leto 2005.
Molitev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 31. december 2004 @ 09:31 CET
Bog je bil bistroviden, ko ti je dal pero v roke, da si napisal ta otipljivi in tako resnični prispevek, ki mi navdaja duha z optimizmom in vero v boljše življenje. Mirno berem tvoje misli, ki se kažejo v vsej nekdanji nepremičnosti božje besede. Tvoj spomin in namen je kot bucika na steno pribil človeka, da si Bog ogleduje njegovo bistvo, ki vključuje v sebi vso njegovo žlahtnost in jecljajoče muke njegovih preizkušenj, kesanja, razsvetljenosti, zaupanja in dobrote ter tudi slabosti. Zastavil si celega človeka, da bi se v letu, ki prihaja zasvitala možnost rešitve vseh vprašanj, ki nas tarejo. Tvoje besede in poziv k molitvi so apel naj bomo enotni v svoji človeški ljubezni in pripravljeni za vsa bremena naše duhovne obnove. Nocoj za Silvestra bomo, obuti v neudobne čevlje in utesnjeno obleko, razlivali vino in blodili po konici nekega obdobja, ki se izteka. V novo leto vstopimo bosonogi, ponižni in z ljubeznijo v srcu. V stiku z vsakdanjo duhovno bedo, boleznijo sodobnega časa, delujmo z božjo natančnostjo in silno pripravljenostjo, da spremenimo svet v dobro, da ne bomo delovali kot slepljivi dvojniki in ohranjali nesoglasja.
Križanke sodobnih filozofij o uživaštvu življenja včasih zavajajo, povzročajo prometne nesreče v našem duhu in ljudje počnejo natanko čisto vse, kar se jim zljubi - od pridobitvništva do črnih zastav v prometu. Jaz upam, da si bomo slovenski kompleks manjvrednosti, ki se pogosto raztrešči v avtomobilizmu življenja, pozdravili in da bomo pridobili merila in čut o človeški vrednosti in sposobnosti, da zmoremo tudi kaj boljšega, bolj pozitivnega in koristnega. Tudi upam, da bomo pridobili nekoliko več čuta do vseh nesrečnikov, ki kolovratijo po cestah kot klošarji, pijanci in narokomani, ki padajo na tla in za mimoidoče je ta pogled nekaj čisto navadnega, ne da bi se v človeku zbudilo sočutje. Tudi grozljiva revščina trume brezposelnih mater, deklet in žensk iz tovarn v stečaju je bruhnila na dan, medtem ko se jara gospoda, ki je na hitro obogatela, vozi s svojimi dragimi avtomobili okrog in silvestruje po eksotičnih deželah v tujini. Ne obujam idilične stare svetove, temveč spodbujam le tisto koreninico človeške vesti, da požene in obrodi kakšen sadež ljubezni in usmiljenja, če ne pravičnosti sveta in človekovega dostojanstva. Želim, da v novem letu naša koža ne bi postala za vprašanja malih ljudi čez in čez podplat. Iz tiste otopele zaspanosti naj se zbudi človeška vest. Nekaj arhaičnega in nespodobno obnovljenega ter hkrati nedoumljivega je to sodobno grofovstvo, egoizem in brezčutnost. Včeraj sem gledala na TV tiste uboge bezposelne delavke, ki danes na Silvestra, ne bodo imele gmotnih sredstev, da bi svojim otrokom pripravile spodobno večerjo. Ali se vam zdi, da je takšno človeško obnašanje po božji podobi. Ali ne bi bilo prav, da bi se vsi tisti ljudje, ki živijo na prestolu svoje nerazumljive vzvišenosti danes zamislili in se soočili s krivicami, ki jih s svojim egoizmom povzročajo drugim? S slastjo razuma in ozkosti svojega srca gledajo kako bodo investirali svoj denar, kako bodo s svojo bistrovidnostjo čimveč prigrabili, kako bodo z raznimi teorijami o liberalizmu osveteljevali in upravičili svoje delovanje. To so prikazni svobode in demokracije, to so prapodobe človeštva. Na anti-luskus obubožanih ljudi svojega naroda gledajo z najvišjo potenco, stresajo dovtipe in se gredo bedasto proslavarstvo novega leta z vzvišenostjo malomaščanov, zvezani z najbolj mrzlimi in nečloveškimi čuti do bližnjega. Tudi o tem moramo govoriti, zavoljo svoje vere, zavoljo Kristusove besede!
Miran, želim ti, da bi nas v naslednjem letu obdaril s čim več dobrimi prispevki, ki bi nas vodili kako v vsakdanjem življenju uresničiti Kristusovo poslanstvo ljubezni med ljudmi.
Želim ti zdravje, srečo, modrost in veliko dobrega. Ostani z nami!
Tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Molitev
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 3. januar 2005 @ 10:12 CET
hvala za tale odličen komentar. Seveda bom še ostal na Pozitivkah v tako dobri družbi, ki mi je vedno bolj pri srcu.
Molitev pa, kot sama veš čudežno rešuje naše probleme življenja in nas tudi varuje pred nenadnimi nesrečami, kot je katastrofalni potres v Aziji. To so vidiš znamenja, ki so dana nam v opozorilo, kako se lahko v trenutku vse spremeni. Spominjam se dogodka v Dalmaciji, ki mi ga je povedal moj prijatelj, kateri se je zgodil v balkanski moriji po razpadu Juge.
V Dalmaciji je bila vas samih vikendic, ki so jo s pomočjo takratne JLA Srbi popolnoma zravnali z zemljo, a ostala je ena samcata hišica neke starejše ženičke; ta ženička je redno v nedeljah molila, a vsi ostali so v nedeljah gradili vikendice. Naključje? Ne!
vse dobro od prijatelja Mirana.