Piše: Miran Zupančič


Dvom, strah; oboje obstaja. Strah ni kot se običajno reče: "Znotraj je votel od zunaj ga pa nič ni." Strah je misel, da nam bo neka stvar šla narobe, čeprav za to nimamo nobenega tehtnega razloga.

Dvom ali negotovost sta para vere in gotovosti. V današnjem svetu računalniki določajo prihodnost človeštva. Politiki in ostale vodilne strukture poskušajo razumeti in obdelati informacijske tokove, ki prihajajo do njih, in nanje uravnati vodenje gospodarstva. Toda občutek negotovosti ali dvoma ostaja. Bo res vedno vse potekalo po načrtu?

V naravi je odraščanje vezano na nepreklicne zakone. Seme kali, korenine se vraščajo v tla in stebla se lepo vpijejo k svetlobi. To je gotovo, ni dvoma. Veje in listi se razširjajo v krošnjo in številni listi naznanjajo bogato rodnost. Ves razvoj sledi zakonom silnicam narave. Z obrobja gozda v daljavi se dvigajo prve veje, ostra linija zarisuje vrhove dreves. Vmes se razvijajo krošnje, zunaj linije ni ničesar. To pomeni, da gre za omejeno, zaključeno razvojno polje. Tako kot je človekova največja telesna višina odvisna od različnih klimatskih in geoloških pogojev, so tudi istovrstne rastline v gorah nižje rasti kot v nižini. Mar niso podobni zakoni vplivali na razvoj biološkega človeka? Ker pa se spreminjajo sevalni pogoji in prihajajo na dan novi, doslej skriti, nevidni naravni zakoni, se spreminja tudi življenjski prostor človeka, živali, rastlin in mineralov. Spreminjajo se torej smernice, s katerimi se mora usklajevati življenje na Zemlji.


Današnje najrazvitejše države, kot so zahodnoevropske, severnoameriške in Japonska, so pod vedno večjim pritiskom. Kaj je njihov temelj? Katere so njihove glavne značilnosti? Njihova znanost, ki traja 24 ur na dan, vzdržuje navidezno sigurnost. Toda nasprotja se zaostrujejo. Specializirana znanja, predvsem tehnična, dajejo ton življenju. Mar tem znanjem lahko rečemo modrost? Ne. Duh beži iz mesa. Čarovnikov vajenec je dosegel rob svoje modrosti. Je to najvišja modrost in izhod? Ne.

Skozi dvom in strah pridemo do spoznanja, da naše vsakdanje, ki se bo enkrat končalo, obvladuje strah in dvom. Tako pripravi našo trpečo dušo do tega, da ne išče rešitev zunaj, ampak v sebi. Tako se začne pot. Upanje, zaupanje je neke vrste pričakovanje. Pričakujemo nekaj dobrega, ne vemo pa točno, če se bo uresničilo, kot želimo. To si želimo in pričakujemo. Upanje je za vse ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče: "No, verjamem, da bo danes lepo vreme", izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred izletom v tujino: "No, upam, da bo vse dobro".

Dvom je lahko pozitiven - upravičen ali pa negativen in izvira iz zmote čutov ali strahu. Pozitiven dvom o nekom ali nečem je lahko glas Intuicije, naše višje duhovne pameti, ki nas opozarja skozi dvom, da stvari niso take kot se kažejo; to velja tako v vsakem osebnem odnosu, kot v sledenju neke ideje. Negativni dvom pa izhaja iz lastne zmote čutil, nevere v cilj ali pa se zelo rad pojavi tik pred razrešitvijo našega problema. Negativni dvom je običajno neposlušanje naše Intuicije in preveliko zanašanje na naš zemljski omejen razum. Naša Intucija ima moč predvidevanja in s tem brisanja negativnega dvoma. Razum te funkcije nima. Negativni dvom je lahko tudi organiziran; poslana dezinformacija v določene kroge iz določenih krogov z natančno določenim namenom.

lep pozdrav od Mirana