|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 9. januar 2005 @ 21:46 CET
Hm, tale neznani avtor s svojo modro mislijo,
mi ne izgleda kaj dosti prosvetljen,
kajti če bi bil, bi vedel,
da je njegova sreča stanje njegove zavesti,
ki jo nikakor ni treba nanovo ustvariti,
ampak samo znotraj sebe vsak dan znova odkriti,
kot si zjutraj ko vstaneš odkriješ s postelje odejo
in Bog ti daje vsak dan zova vso to pravico kajne?
Glede bogastva pa je takole:
Tudi če si pridobiš bogastvo,
s tem še ni rečeno,
da ga boš res lahko užival,
če ne poznaš znotraj sebe
tistega točno določenega načina,
ki ti omogoča,
kako ne biti suženj denarju in stvarem.
Največje bogastvo se kot zmeraj,
nahaja znotraj tvojega lastnega srca
in tvojega občutenega diha. :)
lep pozdrav
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 10. januar 2005 @ 11:50 CET
Ljudje ne morejo uživati trajne sreče,
če se je ne zavedajo, da je v njih samih.
Tudi ne morejo uživati bogastva,
ne da bi se ga prej zavedali in našli v sebi.
Titanic
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 10. januar 2005 @ 13:55 CET
Predati moramo svoj ego božanski volji, da lahko postanemo neobremenjeni, nedolžni in neobremenjeni s skrbmi tega sveta, kajti take duše naglo prejemajo božanski ogenj zaradi svoje notranje neprestane molitve k najvišji Inteligenci. Mi pa, ki bi radi izvedeli, kaj je to in kaj ono, smo si s tem naložili tosvetne skrbi in interese. Tega se moramo postopoma osvoboditi, če se želimo prenoviti. Vendar pa tega ne zmoremo sami, Sveti Duh(Dih) mora priti v naše srce. Ko smo v miru zedinjeni z Gospodom, takrat modrost tega sveta ne prehaja več v nas, temveč prejemamo resnično modrost in resnično vrednost, srečo in bogastvo od vesoljnega Gospoda. Kolikor se naša duša postopno spravi, toliko se ji tudi rakrivajo nebeške skrivnosti. Notranje spravljenemu in mirnemu se razodevajo skrivnosti vsega, kar nas obkroža, ta veliko globlje doumeva kakor pa vsi tisti, ki so leta dolgo preučevali modrost tega sveta. V Bogu je namreč skrivnost, in vse dokler ti mislijo, da so se do česa dokopali in da kaj vedo, tako dolgo resnična božanska modrost ne more do njih, temveč so le površno, deležni odkritij. V duhovnem svetu so misli jasne kakor govor, možno jih je slišati. Zato je prizadevanje za dušo dragocenejše od vseh darov na tem svetu. Če se človek ne očisti, pa ko pride njegov čas odide v večnost s slabimi značajskimi lastnostmi, in ne bo mogel med angele in svete duše.
Dokler imamo še tako neznatno naslonilo v tem svetu, izražamo Njemu le malo zaupanja.Vse je potrebno sprejemati, akor da prihaja od Njega in se s tem spraviti. Ko On vidi, da je naša duša pripravljena, jo oceni v milosti Svetega Duha, in tedaj prejmemo prostost, mir, radost, srečo, bogastvo in tolažbo, strahu ni več. Tako ugotovimo in vidimo, kako vse okoli nas trpi zaradi padca v materijo. Čim se ozremo okoli sebe, bi že radi notranje zajokali zaradi vsega tega in za vse to molili.
Lahko se na tem svetu veliko prizadevamo, ko vlagamo svoje moči v dobro drugih, pa pri tem vendarle lastne duše ne očistimo napak in grehov. Lahko srečno prestanemo večino preizkušenj, pa nas miselna vezanost na zemeljske stvari vendarle iz usmiljena porine v prepad( kot se je to meni enkrat v preteklosti zgodilo ). Celo če se premnogi drugi lahko odrešijo zaradi našega prizadevanja, pa nas miselna vezanost na zemeljske vrednote ne bo dopustila preiti v svet neminljive vrednosti, ki jo lahko pojmuje samo čista duša.
Vsekakor je potrebno v nekem trenutku pretrpeti veliko bolečino srca, da bi se naša duša osvobodila. Nači sovražniki nas napadajo tudi spomočjo ljudi in tako v tem bojevanju po Njegovi previdnosti postopoma prihajamo k sebi. Brez nesreče pač ni večne sreče. Tako naša duša počasi uvidi, kako nobena opora tu na zemlji ni nič in si reče: Nikogar ni, ki bi me razumel, ah! V resnici naša duša išče nezamenljivo ljubezen. Te pa kot vemo, na zemlji ni. Samo nekdo iz katerega prihajamo nas lahko potolaži Človek brez božanske pomoči ne more nič.
lep pozdrav in vse dobro vsem,
miran
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. januar 2005 @ 13:26 CET
Srečo lahko uživaš v ljubezni do bližnjega,
sreče ne moreš uživati sam, če je ne deliš z drugim.
Človekova sreča kot srečanje z drugim doživlja pravi čudež čudovitega pomnoženja lastne biti v nasprotju do golega "imeti". To je čudež onstran razumske matematike. Ko srečo delimo z drugim je ne razpolovimo, temveč jo podvojimo.
Tvoja ljubezen naj bi ustvarila iz tebe ljubljeno bitje.
Če nimaš občutka, da si ljubljen, je tvoja ljubezen zaman,
ker te ne naredi srečnega človeka.
Sreča je lahko samo kvalitativna vrednota, ker ni seštevek užitkov in se ne mori po količinskosti, temveč predstavlja globlje občutenje notranjih doživetij, ki se merijo le po svoji kakovosti vrednot v smislu "biti".
Srečo je treba ustvariti, sprožiti jo je treba v drugem bitju
in sreča se odziva v tebi. Sreča je neodtujljiva vrednota vsakega človeškega bitja. Živeti v sreči pomeni živeti v harmoniji s samim seboj in svetom, ki nas obdaja.
Ni vzorca sreče, ki mu je glavno "imeti", ne pa "biti".
Sreče nikoli ne poseduješ, je nimaš. Srečen si lahko ali pa nisi.
Količinsko usmerjen pojem sreče te bo pogubil. Naredil te bo sužnja in ti boš še vedno nesrečen.
Človek duhovno ozdravi, ko najde smisel v svojem življenju, tedaj je srečen. Smisel življenje je pa v uresničevanju samega sebe kot vrednostno bitje.
V srečo je treba vračunati tudi trpljenje, ki v novi kvaliteti razodeva smisel življenja. Sreča je nemerljiva in ni odvisna od vsote vseh užitkov in vsote vseh dobrin, je od tega popolnoma neodvisna vrednota življenja. Človek doživlja globinske smisle in nesmisle življenja, ugodja in neugodja, srečo in nesrečo svojega življenja. Tega pa ne more imeti v posesti, temveč le v doživetem "jazu".
Bogastvo, ki smo ga dobili v količinskem pomenu n. pr. za dediščino ali v dar lahko uživamo, čeprav si tega nismo pridobili, bolj prav pa je, če to nazasluženo bogastvo ohranimo. Vendar v tem ni bistvo problema. Uživati bogastvo pomeni uživati tisto pridobljeno z lastnim trudom in učenjem, kajti pravo bogastvo je le v nas samih. Zato je zgornji pregovor absurd, kajti pravega bogastva sploh ne moremo imeti, če ga nismo sami pridobili, ker takega bogastva nimamo, ga enostavno ni in ga tudi uživati ne moremo.
Lep pozdrav vam vsem
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: asta dne torek, 11. januar 2005 @ 18:40 CET
hvala za vse, kar si tukaj napisal. Dobila sem
potrditev za nekaj, kar nekako že sama vem.
Res moraš pretrpeti veliko bolečino srca, da prideš do notranjega miru.
Vezanost na materialne stvari, tudi na ljudi povzroča strah.
Strah pred izgubo. Bojiš se, da se bo nekaj zgodilo,
da ti bo ljubljena oseba odvzeta
in to se ti zdi najstrašnejša stvar, ki bi se ti lahko zgodila.
Če do tega res pride, je neizmerno hudo. Ampak istočasno
čutiš olajšanje. Tisto najhujše se ti je že zgodilo in nobena
stvar te ne more prizadeti še bolj. Svoboden si.
Pa še tole bi rekla: vezanost na zemeljske stvari povzroča
strah. Strah pa povzroča bolezen. Ker kakor praviš, ko
prejmemo prostost, mir, radost, srečo in tolažbo, strahu ni
več. Ko ni bilo več strahu, so izginile tudi moje težave s
srcem.
Bilo pa je še nekaj. Na nek način mi je bilo sporočeno, kaj se
bo zgodilo. Spoznala sem, da je vse le del Božjega načrta.
Prizanešeno mi je bilo glede kakršnegakoli občutka krivde.
Zdaj verjamem, On bo poskrbel za vse, tako kot je poskrbel
za moj mir.
Gospod, hvala za vse kar mi dobrega daješ.
Pozdrav, asta
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 11. januar 2005 @ 20:10 CET
tudi tebi hvala za tvoj komentar, ki odraža notranjo globino tvojega razumevanja.
Brez Gospoda ne moremo ljubiti niti samega sebe. Tako številni danes polagajo roko na sebe zaradi notranjega obupa, si jemljejo življenje, ker brez Gopoda niti sebe ne moremo ljubiti, kaj šele druga bitja. Z njim pa zmoremo vse, ker je On naša moč in naše življenje. Vse dokler v življenju nisem tega dojel, sem bil bolj obupanec, kot pa normalno zdrav človek. "Nekoga moraš imeti rad", je dejal naš pesnik.
Nekomu moraš podariti svoje srce, in če ga podarimo nekomu na tej zemeljski krogli, nas lahko vsi prizadanejo. Vsi iščemo neskončno in tisto pravo nezamenljivo ljubezen, neskončni mir, toda kdo bi nam od ljudi to lahko dal?
Tega nam ne more dati niti mati, oče, niti brat, sestra, mož, žena, nihče. Vsi, prav vsi nas lahko zapustijo, prezrejo in zavržejo. Zakaj? Ker smo vsi omejeni tako v času kakor v prostoru in vsi smo v boju z onostranskimi močmi pod nebeškim svodom, ki nam nenehno mažejo naše misli. To pomeni, da komur koli podarimo svoje srce, nas vsakdo od teh lahko zapusti in rani. Kajti dejstvo je, da v našo čisto božansko ljubezen duhovi zla vrivajo misli in gledajo, kako nas bi zasužnjili( vedno več ločitev in nerazumevanja med žensko in moškim ). Toda božanska ljubezen je neskončna, vseobsežna, medtem pa mi postajamo enostranski, zasužnjeni; ne le za živa bitja , ampak tudi za mrtvo stvar, ki je brez vrednosti. Hudo je kadar je naše srce zasužnjeno za zemeljske stvari. In kadar nam jih kdo vzame, zaboli. Samo z Bogom lahko živimo edinost ljubezni, najprej z Njim, šele nato tudi s partnerjem, partnerico, bližnjimi, sorodniki. To je pravilen vrstni red, ki nam omogoča veliko gotovost v negotovem življenju. Nikakor ne smemo biti drug drugemu idoli, kajti to bi bilo v nasprotju z Njegovo voljo. V našem duhovnem življenju je najbolj pomembno od vsega, da varujemo svoje srce, da je v miru. Za nobeno ceno se ne vznemirjati. V našem srcu mora vladati mir( to je stanje biti v Njem ), tišina in molk. Kajti miselni kaos je vedno stanje padlih duhov, demonov-duhov, ki so odpadli od Stvarnika!. Naš um mora biti zbran, pozoren, intuitiven. Samo v enotnega duha se more naseliti edini Bog. Ostati je treba nedomišljav, naraven. Kajti, čim si začne nekdo domišljati, da je recimo izbran itd., se vidi od koga to prihaja: od padlih duhov, ki krožijo tukaj okoli nas. Običajno tak človek kasneje pravi:" Ne vem, kaj mi je bilo, da sem izrekel nekaj takega, ali storil to packarijo itd.
Na vse to moramo skrbno paziti in biti redno povezani z Njim, kajti dokler je naša duša v telesu, je zavarovana, ko pa izide iz telesa, je povsem nezavarovana, gola in povsem šibka. Šele ko pride naša duša v stik z angeli in svetnimi, zazna božanski svet. On včasih dopušča tudi pri navadni duši; v primeru, ko ni na zemlji več nikakršne tolažbe, tedaj potolaži dušo Gospod sam. Je pa značilno nekaj; da velika preizkušnja pride vedno pred dobrim, ki ga nam stori Gospod, ali pa za njim. Iz razloga, da bi se duša ohranila v miru.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne torek, 11. januar 2005 @ 20:48 CET
da sem o sreči in bogastvu na pozitivkah že pisal
in res točno pred dvema letoma 14. januarja 2003
sem ga objavil tu z naslovom Sreča in bogastvo.
Ko sem članek prebral, sem ugotovil,
da je moje stališče še vedno točno tako kot je bilo takrat.
Če se komu da, ga lahko prebere.
Drugače pa je lepo, ko vidim,
kako razčiščene pojme imate o sreči in bogastvu. :)
vsem en lep pozdrav
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: jaka dne sreda, 12. januar 2005 @ 11:04 CET
Kje se prične rumena cesta, ki te pripelje v deželo Oz,
in kdo je čarovnik, ki strašilu podari možgane mi je že
prvi komentar povedal.
Vse druge definicije sreče se mi zdijo nepopolne za
nepopolnega človeka. Nepolne, ne napačne.Kajti dobro vemo,
da to kar na eni strani zemlje nagrajujemo, na drugi strani kamenjajo.
Moje mnenje je, da sreča oz esenca sreče ni nič drugega, kot
pa razumevanje življenja, ki nekatere spremlja malo več in
nekatere malo manj. Kajti ljudje ne potrebujemo samo
"SREČE". Mi potrebujemo nekaj več in to je razumevanje, ki
ga jaz postavljam pred besedo sreča.
Kar nekaj ljudi poznam, ki imajo tako vesele in res družabno polne odnose, nekateri ljudje lahko samo sanjamo te sanje. A kljub vsem tem lepim blagoslovom s katerimi so obdarjeni so videti (oprostite izrazu) nesrečni.
Zakaj?
Zato, ker ne razumejo tega blagoslova, ne razumejo kako je, če imaš nekoga ob sebi s katerim lahko skupaj potoneš v noč.In ne razumejo kako je,če tega nekoga ni. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da bi človek potreboval človeka, da bi bil sposoben uživati srečo svojega življenja. Naj vam povem, da mi je že kar nekaj "osamljenih" klošarjev zaustavilo ritem mojega srca, ko so me nagradili z iskrico sreče, ki mi je zašepetala skozi njihove oči.
Seveda ni vsak sladoled sladoled, a vendarle!
Tudi sam glas boga nam ne more oznaniti sreče.Tudi če je pravi. Kajti ne samo, da smo mi večni delci njega, ampak je tudi naš prvoten dom bil prav v njegovem sijočem objemu, ki ga zdaj vsi iščemo.
A vendarle smo se znašli v tem svetu, ki ni nič drugega kot pa posledica nerazumevanja vrednosti tega najbolj varnega objema. Srečen je tisti, ki to življenje uspe dojemati, kot šolo na kateri si bo pridobil razumevanje vrednosti tega objema.
Zdravje, lepi odnosi, veliko poštenosti je drugotnega pomena.
lp.