Jočem, ker ne morem verjeti.
Sploh se ne morem sprijazniti z dejstvom,
da midva ne obstajava več.
Razmerja, ki sem ga imela najraje na svetu, NI VEČ!

Od njega smo ostali:
ti, jaz in spomin na ljubezen!
Pa je to sploh bila ljubezen?
Močno si želim, da bi do mene še kaj čutil,
tako kot jaz čutim do tebe.
Ne morem prenehati misliti nate! Hudo mi je!
Ni te ob meni, da bi mi pokazal zvezde..
Sama jih gledam..

Sedim in sanjam, kako lepo bi bilo,
ko bi prišel ti, me objel in poljubil!
Dobro veš, da si ti vse kar zame obstaja!
Praviš, da nočeš znova začeti nečesa, kar boli!
In zato te za ljubezen ne bom prosila!!!