Pozdravljen Miha K.,

kar si prvo napisal glede zbadljivosti bo kar džalo, za drugo pa ne vem, morda tako izpade.

Dvoličnost stanja, ki so se ga ljudje že navadili in so zanj neobčutljivi, je ena izmed konstant tiste stvarnosti, ki nadaljuje izročilo, da pojej in spij vse, kar ti je ponujeno. So ljudje, ki če drezneš v njihovo vesoljno pogačo moralne vrednosti tistega kar povedo, so neizmerno prizadeti in nikakor nočejo odložiti naličnic.

Govorim nasplošno, da najboljša naprava zoper moderne svetnike, ki kar naprej delajo čudeže in se hočejo s temi čudeži prebiti na svetli dan je, da jih s kritično ostjo zbodeš v ranljivo točko njihove samozadostnosti. Najboljša naprava zoper poneumljanje resnice iščočega človeka in za bolezni povezane s poneumljvanjem je kritični duh, ki je pomembna panacea za zdravje človeka in njegovo moralno počutje.

Nimamo samo školjke sveta in vesolja za odmevanje, zdi se mi prav, da bomo v odmevanje lovili tudi resnice in neresnice, ki jih mi izrečemo. Brez moralnega jecljanja je treba povedati, da ljudje ne morejo kar tako blebetati. Zavedam se, da moje pisanje kdaj razkači cirkuške bolhe, a vsa nesreča je v tem, da bolhe ne morejo vreščati, temveč lahko samo pijejo kri.

Človek bi si mislil, da se je ta molk zaredil, ker postajajo besede čedalje bolj čudne, pa ugotoviš, da ima jezik v zakupu edino svojo pamet in kar uspešno trguje s soljo, ki jo sam pridela.

V žilo se mi je izteklo kar nekaj užaljenosti nekaterih, če sem si drznila napisati, kar se mi je upiralo. Ko me obišče vznemirljivost novega, razjaham svoje staro kljuse in grem peš naprej. Včasih je kar utrudljivo in naporno.

Lep pozdrav in sem vesela, da si me nagovoril z odkrito besedo. Svobode je vedno več, zdrave kmečke pameti pa vedno manj in to je temeljni problem

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]