dragi Stojči,
hvala za ta prevod res čudovitega razmišljanja in sporočila tvojega mojstra, ki se me je še posebej dotaknil:"koliko je pomemben vsak dih......Razmisli o "Titanic" ko se je potapljala....."

To je res sporočilo, ki ima namen streznitve našega življenja, kajti nesreča Titanika je razkrila veliko tega, kar lahko vidimo tudi v naši družbi. Kratkovidnost glede izgradnje, pomanjkanje odgovornosti, slab material, slepo spopadanje za zagotovitev mesta v rešilnem čolnu, podkupovanje. Prevladal je boj za ohranitev osebnosti nad vodo. Titanik je predstavnik svojega časa. Želja po širjenju, bogatija bogatih, bridka revščina revnih, strogo ločeni razredi, stan in položaj.

Tisti, ki so imeli veliko pod palcem, so se dobrikali in to zato, da bi dosegli zase ugodnosti. Tisti, ki niso imeli nič, niso mogli ničesar zapraviti in so si svojo pot navzgor morali priboriti. Kar se tiče tega, smo danes spet tam, kjer oni. Tudi naša sodobna zahodna družba nam kaže podobo spoštovanje vzbujajočega razkošja nasproti bridki revščini. Potopitev Titanika je privedla do nekaterih sprememb v določenih nazorih in do neznatne spremembe smeri. Danes ima tako vsaka ladja dovolj rešilnih čolnov, da je poskrbljeno za vsakega potnika itd.

Tudi druga svetovna vojna je prinesla mnogo izkušenj, kar je povzročilo, da so se meje mnogih področij spremenile, še posebno v Evropi. Kar je potekalo še vedno gladko, se ni tako hitro spremenilo. Vendar nujno potrebne družbene spremembe, posledica družbene nadutosti in napihovanja, široka vizija ali trd boj, so se nazadnje le pojavile. Tako se je to izteklo takrat ( 14. aprila 1912 ), toda danes temu ni več tako. Današnji človek je potisnjen ob zid. Ni več odklona od prvotne smeri. Vse se mora zgoditi še mnogo hitreje. Zato, stres, stres, stres!

Reorganizacije imajo skorajda izključno za svoj cilj to, da naredijo podjetje, ustanovo ali državo spet finančno zdravo. Tako napetost med ljudmi narašča in medsebojno sporazumevanje upada do te meje, da so osebnosti vedno bolj osrediščene na svoje lastno dobro. V deželah s socialnem ustrojem so dosegli določeno stopnjo navodezne enakosti. Toda do te mere, da so programi političnih strank postali takorekoč enaki. Toda resničnost je povsem drugačna. Mnogi nam prodajajo pravljico, češ, da E je vse enakomerno porazdeljeno". Revež ima tako led pozimi, bogatin pa poleti. Prirojeno nam je, da najprej poskrbimo zase in če je le mogoče, hitro obogatimo. Današnji človek razmišlja, čustvuje in gradi iz tega vidika na življenje. Z vseh strani se nepotrebno obdaja z novimi sigurnostmi in dejanji.

In kaj se tgodi, ko pride trenutek velikega končega izpita? Ko je potrebno pokazati, ali so vsi tisti zakomplicirani, tehnični preživetveni ukrepi res lahko v pomoč, da lahko zanikajo smrt? Primer Titanik predstavlja dobro snov za primerjavo. En primer? Ldja je bila neuničljiva, kasneje se je izkazalo, da je bila konstrukcija slaba. Med nesrečo so bili nekateri izhodi zaprti, zaradi občutkov domišljavosti, sebične miselnosti, ošabnosti in prevladuječe miselnosti večvrednosti nekaterih ljudi. Kar nekaj časa je trajalo, preden je postalo jasno, da se lahko nepotopljiva ladja lahko potopi. Tisti, ki so to spoznali, so poskušali pobegniti. Maloštevilni so se vdali v usodo. Večina pa je bila za mesto v rešilnem čolnu. Da bi lahko imeli prostorno sprehajalno palubo, so skrčili število rešilnih čolnov.

Ti, ki so vodili zapuščanje ladje, niso bili dorasli svoji nalogi in zaradi celotnega števila žrtev so se na kraju umaknili. In ko je nato ponosna ladja iginila pod gladino in je več kot 1500 ljudi čakalo smrt v ledeno mrzli vodi, je bil v tej znani filmski verziji na razpolago samo en čoln za iskanje žrtev. Ostali so bili napolnjeni i otopelimi ljudmi, ki jih je mraz popolnoma izčrpal. Tako oropani toplote in razkošja so pluli naokrog in kmalu za tem jih je pobral parnik Karpatija.

Tisti edini rešilni čoln je najbolj ganljiva slika celotnega filma. En sam mornar, ki stoji spredaj v čolnu in prisluškuje odgovoru na svoj klic. En sam človek, ki je poskušal pomagati svojim trpečim in umirujočim soljudem! En mož ko vsi ostali niso vedeli, kaj storiti. Ali pa niso hoteli tvegati svoje kože.

In kakšna danes izgleda naša družba? Prav lepo izgrajena,l preskrbljena z vsem, da bi bilo življenje lahko in razkošno. V naši, brezčutni družbi se tudi v rednih ciklih dogaja, da si ljudje nočejo, ali pa zaradi strahu za svoja lastna življenja, ne upajo več medsebojno pomagati! To so dejstva. Tisti posameznik, ali posameznica, ki to poskuša, je lahko pretepen. In kdo bo tako pripravljen pomagati svojim soljudem, ko bo v prihodnosti, po mnogih napovedih prav kmalu, človeška ladja treščila v svojo lastno ledeno goro? Ko bo postalo očitno, da navsezadnje vendarle ni nepotopljiva.

Ponos, domišljavost, ljubezen do razkazovanja in moči, vse to so bariere na poti k višjemu življenju. Čeprav število ljudi, ki dvomijo v človekovo nezmotljivost, narašča, pa se oblasti obnašajo, kot da bo trajalo za vedno. Prav tako kakor pri Titaniku, obstajajo tudi tu mnogo lukenj. Prav kakor pri Titaniku se tu ne more nič pokvariti.

lep pozdrav in prijetno branje za vse od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]