Ko se odločimo postati drugačni ker si nismo všeč, to ne pomeni, da se bomo spremenili in postali nekdo drug. Zakaj ni nihče zadovoljen s svojim izgledom? Vsak od nas je šel skozi faze razvoja, tako telesnega kot duševnega, ko ni bil zadovoljen s svojo zunanjostjo. Ko se človek začne zavedati samega sebe, se začne primerjati z drugimi. Začne iskati ljudi, katerim želi biti podoben po zunanjosti ali talentu. Zakaj se želimo primerjati z drugimi, biti taki kot so drugi? Zakaj ne želimo biti taki kot smo in si nismo taki všeč? Že v otroštvu so nam starši in okolica v kateri smo živeli postavljali koga za vzgled, da bi mu bili podobni. Že takrat so nas hoteli ukalupljati in delati drugačne kot smo. Niso nas pustili, da bi bili samosvoji enkratni osebki, ki se razvijajo s svojo hitrostjo in v svojo smer. Niso nas pustili, da bi poslušali v tišini svoj notranji glas, ki bi nam povedal kaj nas veseli, kaj bomo delali, kakšni bomo, v kaj se bomo razvijali ipd.

Starši so nam želeli določiti našo pot in mi delamo isto naprej. Določamo pot, po kateri naj bi hodili naši potomci. Nismo otroci svojih staršev zato pri njih, da ne bi ponavljali napak, ki so jih delali oni? Nismo prav zato se rodili v družini, da bi se naučili kaj je prav in kaj narobe in delali drugače kot so naši starši?



Kako pa naj vemo, da je otrok isti, kot smo bili mi sami? Kako naj vemo, da zanj ni prav ravno tisto, kar je bilo za nas narobe? Kako naj vemo kaj je prav in kaj narobe, če je oseba drugačna in z drugačnim poslanstvom?

To so vprašanja, ki se jih zastavljajo starši ali pa otroci, ki razmišljajo o sebi, ki bi radi kaj spremenili, pa ne morejo. Otroci tistih staršev, ki se jim ne smejo niti upreti, kaj šele nasprotovati njihovim ukazom. To se sprašujemo mi odrasli, ki imamo otroke in jih želimo vzgojiti v duhu, da prisluhnejo sebi, kaj je tisto pravo v življenju, v vsakem obdobju njihovega življenja, da delajo in se razvijajo ter izpopolnjujejo.


Otroku je potrebno postaviti meje, da se bo čutil varnega, da se mu ne bo nič zgodilo. Kako? Kje je garancija, da se mu ne bo nič zgodilo, če mu bodo starši postavili ohlapne ali pa trdne meje? Ni je. Ni garancije, da bo šlo vse po planu staršev, da bodo pravilno vzgajali, če bodo želeli otroka popeljati do odraslosti. Še tako dobri nameni se lahko izjalovijo, če tu ni nekaj več. Tudi vzor ni tisto, kar bi bilo dovolj, da vidijo kako so živeli starši, kako je prav, kje so delali napake, kje so se odločali prav.

Tisti prava mera zaupanja, ki mora biti obojestranska, ki mora vsebovati ljubezen, ki je brezpogojna na obeh straneh. Otrok mora čutiti, da bo prizadel sebe, če bo napačno ravnal, obenem pa tudi starše. Otrok mora občutiti in slišati srečo svojih staršev ob napredovanju, ki ga je dosegel in žalost ter obenem vzpodbudo, če je kaj naredil slabo. Otrok mora čutiti, da se tudi starši motijo, da so tudi oni samo ljudje in niso brez napak, saj le tako lažje premagujejo svoje težave in popravljajo napake ter se jih sploh upajo delati.


Otroci imajo zelo močno razvit občutek za ljubezen. Oni jo vidijo, slišijo, čutijo in okušajo, za kar smo odrasli izgubiti ta dar. Oni vidijo v zraku ljubezen, prepoznajo pa v zraku tudi sovražnost, žalost ipd. Res so kot nepopisan list papirja, ko se rodijo, vendar imajo veliko sposobnosti, ki jih s časom izgubijo ali pohabijo. Za to smo pa krivi odrasli, ker ne vemo stvari, ki bi jih morali vedeti, šolski sistem, ki sili otroke k tekmovalnosti in polnjenju vseh mogočih informacij, ki jih v življenju ne bodo potrebovali in okolje, ki mu ne dovoli, da bi bil osebek edinstven in neponovljiv s vsemi lastnostmi, ki mu pripadajo.

Odrasli se moramo, čeprav smo z rojstvom že vse to imeli, ponovno učiti biti otrok, prepoznati otroka v sebi, delati kar želimo in nam prinaša veselje, ne pa samo tisto, kar nam drugi rečejo. Postati želimo mi, zadovoljni želimo biti s svojo zunanjostjo in s samim seboj takšni kot smo. Tako se vrnemo v otroštvo in se učimo biti srečni, se igrati ter pozabiti kar so nam govorili starši, da je življenje borba, ne pa igra.

Življenje je igra in vse kar imamo so naše igračke, da se igramo in se obenem učimo za poslanstvo ki ga imamo tu na Zemlji. Naučiti se moramo tisto, zaradi česar smo sem prišli, kar pa nam omogočajo igračke, ki so nam ta čas na razpolago. Prijateljčke imamo s katerimi se igramo, jih imamo radi, ali pa se z njimi kregamo in cukamo. Ko smo mali nas učijo, da se moramo lepo igrati, da igračk ne smemo uničevati, da moramo biti dobri do drugih, jim posoditi svoje igračke ipd.
Kaj niso vse materialne dobrine nekako take igračke, ki nam omogočajo duhovni razvoj, da se naučimo z njimi igrati, jih komu "posoditi" in biti prijazni in ljubeči do vseh ljudi?


Od otrok se moramo učiti, kar smo sami že znaki kot otroci, pa smo sedaj pozabili. Od otrok se moramo učiti ljubezni, ki jo oni znajo izkazovati svoji materi, da bomo mi odrasli znali izkazovati drugim ljudem, kateri nas obdajajo. Ljubezen izkazujemo pa lahko na različne načine, kar pa se tudi lahko naučimo od otrok, le opazovati jih je potrebno. Ko so še čisto majhni na ljubeč način pokažejo kar želijo in potrebujejo, tako tudi mi odrasli pokažemo našemu Očetu, kaj bi radi. Mi damo otroku, če vemo, da je varno in prav za njegov razvoj, tako bo naš Oče dal nam, če se mu bo zdelo, da nas to kar prosimo, ne bo užalostilo ali škodovalo.

Obrnimo se na Boga, če imamo željo, če kaj potrebujemo, pa naj bo to tudi nasvet, kako naj pokažemo svojim otrokom ljubezen, da jih ne bo dušila, da bodo imeli dovolj svobode, da se razvijejo v zrelo osebo, ki se bo obenem počutila varno in ljubečo. Naj nam bo Bog vzor kako nas vzgaja On, ko nam da vse kar želimo in je dobro za nas, dajmo tudi mi svojim otrokom.


Naučimo otroke, da se tudi sami obrnejo z željo do Boga, če bodo želeli kaj imeti. Če bo Bog precenil, da je varno in prav, bodo dobili preko nas ali koga drugega. Če sami ne bomo vedeli, kaj je prav in kaj ni, naj odloči On. Tako mislim, bomo starši naredili najmanj škode pri vzgoji svojih otrok in njihovemu razvoju v zrelo odraslo osebo.