| Bernarda Pavko Prava
DIH BOGA
 Tisti, ki me ne poznate tako dobro: Jaz sem Norma in jaz diham!
Včasih sem kanalizirala in ljubila sem to, zabavno je bilo sedeti na stolu in nekdo ti samo govori te krasne zgodbe in tako lahko je bilo... Potem pa mi je bilo naenkrat rečeno: Zdaj bomo delali pa nekaj drugega - energijo bomo premikali skozi tvoje roke. In roke so začele plesat povsod okrog. Besede so se začele ustavljati, roke pa so bile aktivirane ves čas.
Potem je bil enkrat hec, ko sem uravnovešala energijo ene noge človeka pred mano. Duh se je spet poigral z mano - tako rad se z mano igra in mislim, da je zato tako poseben v mojem življenju – rekel je: Hej, a ti veš, kaj je bilo pred besedo?
?! Ko se osredotočaš na eno nogo, pa tako jasno in glasno slišiš ta glas...
Za kaj gre? sem vprašala.
Saj veš, ljudje imate tisto knjigo tako radi, knjigo ki pravi: Na začetku je bila beseda... Zakaj še nihče nikoli ni vprašal: Kaj je bilo pred besedo?
Dobro, vdam se, sem rekla. Kaj je bilo pred besedo?
In ta izjemna... Veš, še po tolikih letih, ko skušam to povedati... Globoka izkušnja se je premaknila skozi mene in zdaj je tukaj, zate...
Moj dih... Moj dih sem ti dal dosti pred besedo. Občuti moj dih, občuti mojo ljubezen, občuti vibracijo, ki Jaz sem, ki te želi objeti in se povezati s tabo.
Tako je moja naloga zadnjih več kot 7 let, da ljudem pravim: Veš, kaj... Jaz diham! In prodati skušam ta dih in imeti delavnice o dihanju :)
Daj daj, pridi na zemljo, tu in tam kdo reče. Tudi jaz diham!
Ne tega diha!
Dih božanskosti je to. Ta dih je tako božanski... Če si kdaj opazila malega dojenčka, njegov mali trebušček gre gor in dol in vsak želi biti v sobi s spečim dojenčkom. Ker izžareva božanskost iz svoje čistosti, zaupanja in vedrine, iz vsega, kar je. V dihu dojenčka je božanskost.
In Duh mi je rekel: Želim, da ljudi naučiš dihati v trebuh. Sprejmi me v dihu pomeni kot pojej to energijo, sprejmi jo tako globoko vase, da ko dihaš, ko sprejemaš, postaneva tako eno, da se mora prostor strahu, ki živi v hiperventilaciji, umakniti. Sprejmi me, samo sprejmi me v dihu, spet in spet. Opogumljaj jih, da me sprejmejo. Samo to rabijo delat, mene sprejeti v trebuh.
Pred 27 leti sem šla v santa Fe poslušat guruja iz Indije. Vsa zavzeta sem sedla v prvo vrsto s svinčnikom in beležko v naročju. Ja, naučila se bom, kako se razsvetli. In drobni rjavi možic v beli plenički je vstopil in vsa polna soba je postala mirna kot grob. Sedel je na mali stol, prekrižal noge in pogledal okrog...
Oooo, je rekel, pot do razsvetljenja je dihanje...!
Domov sem šla s stališčem, da tale možak je pa »...« bolj od vseh.
Malo sem vedela o tem, da bom čez leta sama to prenašala naprej...
Zdaj pa za zabavo zapri oči, daj roke na trebuh in pri vdihu napihni trebuh kot srečen balon, ki sprejema Duha. In pri izdihu opusti in ga splošči... V svojem ritmu..., res potisni svoje roke gor. Tako pogumni smo, da potiskamo trebuh ven, ne da bi premikali rame. Spusti se dol v telo, dol iz ramen, iz glave in prsnega koša dol, v trebuh... Naj trebuh potisne roke in se splošči... Vdih potisne roke ven in izdih jih splošči. Še dalj od ramen greš, dol v telo, globoko dol v telo, v stol noter, v svoje bitje... Dovoli Duhu, da se vrne domov... Naj se vate pripelje Duh s tvojim imenom in okusom... Vdihni ga, sprejmi ta božanski dar, ki je tu, zate. Dovoli mu globoko v trebuh, v hrbtenico, v noge in v stopala...
Prav zdaj je Duh zraven tebe in vabi te, da ga vdihni. Vdihni ga, vdihni ga tako globoko, kot da si upaš dovoliti, da Duh diha tebe. Ja..., ja... Tako si upaj, tako pretiravaj..., potopi se globoko vase. Ker globoko v tebi je univerzum, ki čaka, da prideš Domov. Tvoj božanski izjemni del pride vate v vsakem dihu, dol, dol, dol, dol vate. Dih za dihom..., dih za dihom se potaplja, potaplja se, ko te ljubi. Ljubi te na način, o katerem še sanjal nisi.
Opazi me, občuti me..., dih za dihom, dih za dihom... Kot mehka sapica na obali, nežno, nežno, tako nežno, da težko ločiš. A veš, ti veš..., ker prišli smo, da ti damo sladko darilo v tej tišini, ko si upaš dihati in sprejemati. Zaznala boš vonj, ki ga nisi prej zaznala. S seboj sem prinesel svoj vonj; globoko vdihni, ko sprejemaš vonj Doma.
Dovoli si spomniti se..., dovoli si spomniti se... Saj v tem nežnem dihu, v sladkem dihu je zelo poseben vonj, ki ti si. Pride bližje, še bližje, dol v svojo globino... Dihaj in sprejemaj, dihaj in sprejemaj..., dol, dol skozi niti svojega telesa, ki jih še enkrat vname, ko te dihamo in ko spuščaš v sladkem sladkem prostoru varnosti, ki si mislil, da si ga pozabil. Ampak ovijamo te v varen dih, znotraj in zunaj, znotraj in zunaj. Kot sladek čudežni šal, ki si se ga dovolila spomniti. Ta šal diha je ovit okrog tebe in te drži v božanskem kokonu, preobraža te dih za dihom..., dih za dihom.
Tako varen si v dihanju v kokon. Tobijev dih pleše not in ven, ko te ljubi, ljubi te. Tudi drugi, ki so prišli. Jezus..., toliko jih je tu. Tudi Quan Yin... Dihajo..., dihajo s tabo. Tako blizu pridejo..., tako blizu pridejo, da se šepet diha na tvojih licih potaplja globoko v tvoj trebuh, globoko v ta božanski prostor.
Globoko, globoko, globoko vate...
 Dol, dol v tišino... Tako varno je biti miren, tako varno je biti miren. Dol, dol, ovit okrog, dol, dol.
Je čudež noter ali zunaj?
Povsod okrog je, povsod okrog... Smeh, ples, smeh... igrata se s tabo. Vdihni vase, vdihni, saj Duh ti ponuja prav zdaj: Mene dihaj in jaz bom dihal tebe.
Dihaj me in jaz bom dihal tebe.
Samo najpogumnejši si upajo dihati toliko ljubezni... Ja, in ti si pogumen, jaz že lahko rečem...
Globoko vdihni, dihaj Ja! Ja! Vse, kar sem bil, sem spustil in ti dal. Vse, kar sem in postajam. Ja, ja! Božanski dih, ki ne pozna strahu, božanski dih nima solz... Smeh in sladkost, zate. Globoko vdihni, dihaj globoko. Sprejmi zdaj, tako kot še ne.
Dihaj Ja! Ja...! Dovoljenje imaš, da me zdaj ljubiš. Ja..., ja...!
Izmenjavaš dih, ko me dihaš in jaz diham tebe. Dihaj mene, kot jaz diham tebe. Ja...
Opazi, kako mehko je..., kako mehko je. Dol v mojih vlaknih..., božanski dih, komaj se premika..., komaj se premika. O, ja... Ovijaš me okrog, čutiš mene, o, ja... Tako varno dihaš, en dih za drugim. En dih za drugim. Ne prehitro in ne prepočasi, a tako sladko..., tako sladko. Ja... Še naprej vohaj Dom, ki te napolnjuje, napolnjuje te in zamenjuje dih strahu.
Ta nov dih..., nov dih. Ja..., ja...! Dihaj, Ja! Tako voljno, tako voljno. Ja.., ja...!
Kateri dih je moj? Božanski? Ne vem. Ja..., ja....! Dol v mojo naravo, en za drugim, dokler ni samo v trebuhu, ampak v nogah in skozi stopala gre v tla, ko ga še enkrat delim z Zemljo. Ja..., ja.... Še enkrat ga delim z Zemljo. Dih, ki preobraža, kot še ne. Ja..., ja..., saj v tem dihu božanskega zaupanja pride izmenjava, ki daleč presega um. Tako zelo varno je... Ja..., ja... Blagoslovljen dih. Ja...!
Dr. Norma Delaney
12. oktobra v hotelu Slon
|
NE ZAMUDITE
Dih Boga
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 16:13 CEST
Miran.
Dih Boga
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 17:45 CEST
Takole bi rekel.
Na začrtku Normine pripovedi se nekako zdi,
kot da se nek duhec malo poigrava z Normo,
ker sem podobne stvari s premikanjem rok in nog
že dostikrat slišal tudi od ljudi,
ki so uradno "oboleli" za psihozo.
Nadalje pravi,
da je šla pred sedemindvajsetimi leti poslušat v Santa Fe enega malega guruja.
Ne dvomim, da je bil to Prem Rawat.
Zdaj seveda je zavedanje vsakega diha pomembno pri realizaciji samega sebe,
vendar z dihom ni potrebno iti niti v zemljo, niti kam v noge, skratka nikamor drugam kot zgolj v srce,
niti ni treba dihati globoko,
ampak je dosti pomembnejša stvar od globine dihanja, sposbnost notranjega občutenja ljubdezni in mira...
Moje mnenje je,
da samo dihanje ni razsvetlilo še nobenega človeka na tem planetu, če bi to bilo res bi bilo že ogromno razsvetljenih ljudi na tem planetu in ne bi več bilo nebene vojne.
Sam sem preden sem se seznanil s Prem Rawatovim učenjem "izprobal" vse indijske tehnike dihanja, posebej všeč mi je bila carska pranajama in ne rečem,
da tehnike dihanja nimajo vpliva na človeka.
Imajo ga, vendar je to še zelo daleč od razsvetljenja.
Najprej je potrebno izkusiti in občutiti svoje srce, prepoznati, da je tvoj razum samo orodje duha, ali srca.
Zdaj veliko ljudi že kanalizira angele in razna humanoidna vesoljska bitja.
O tem sem pred kratkim napisal pesem in jo boste lahko kmalu prebrali.
Veliko ljudi ne ve,
ali te glasove angelov in vesoljnih bitij, ki jih slišijo, ustvarjajo sami, ali pa se res pogovarjajo z angeli.
Norma mi deluje kot pozitivno sugestivno bitje, ki dobro obvladuje svoj motivacijski biznis. :)
lp
---
stojči
Dih Boga
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 12. oktober 2004 @ 13:17 CEST
hvala ti za razlago s katero se v popolnosti strinjam, še posebaj v zadnjem stavku, ko trdiš da je Norma" pozitivna sugestivna oseba, ki dobro obvladuje svoj motivacijski biznis". Ja, Američani zelo dobro obvladajo motivacijo to jim pa moramo priznati, čeprav niso ti prijemi nič kar ne bi že poznali, pa se osebno še vedno čudim tem tako simpl predstavam, da imajo še vedno toliko sugestivne psihične moči, saj se vse dogaja bolj na duševnem kot pa na duhovnem nivoju delovanja. Res zanimivo, da lahko z vdihom- izdihom in avtosugestijo ter sugestijo, telovadbo rok- nog prepričaš sebe in druge o Boga.
Drži , da ob vsakem svojem vdihu prejema vsak človek božjo ljubezen, luč in prvinsko silo - ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne. Vsi ljudje sprejemamo duhovne sile in etre neprestano - vsakokrat ko se naša pljuča polnijo z zrakom.
Trije Stvarnikovi izlivi: ljubezen, luč, prvinska sila se razširjajo s človeškim dihanjem, pa naj se to sliši še tako neverjetno. Čim sile vsrkamo, postanejo le-te dejavne prek nosne kosti v glavi in prek krvi v srcu. Če tok ni moten, se v človeku prebudi ljubeče razumevanje, čista volja in pravilno ravnanje. Glede dihanja smo torej vsi ljudje enaki pred Bogom, le Božanske sile razširja vsak človek na svoj način- pač glede na svojo lastno razvojno stopnjo. Zato lahko rečemo, da se Bog približa vsakemu človeku in da ga njegov izmaličen sistem tudi sprejme. Težava pa je v tem, ker želi človek prejeto silo prek svojega več ali manj zamrznjenega srca in bolnih možganov razširjati in si ob tem še kaj domišljati.
S svojo osebnostjo-psiho domneva, do bo doživel skupnost s Stvarnikom, da bo z njim povezan. Kot razumsko bitje pa vendarle vemo, da tovrstno druženje s Izvirom vsega življenja ni kar tako enostavno. Govorimo lahko le o vsakodnevnem razmišljanju o nedoumljivi sili. Kako naj se dnevno približamo sili, ki jo vdihujemo? Kako naj vemo, ali na nas sveti Luč resnice, edine resnice? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, saj govorijo naša dejanja sama zase. Ali se z njimi zavezujemo ali razvezujemo? Naravna življenjska pot in dejanja z osebnostno-psihično nižje spoznanjsko težo hodijo namreč z roko v roki. Če si prizadevamo za spoštljivost do Boga in do soljudi ter sledimo božjemu razvojnemu načrtu, ki je bil predviden za človeštvo, tedaj v nas Kristusova Luč-Svetloba opravi svoje delo in rodi se nova resničnost. Po njej lahko hrepenimo z vso svojo dušo, z močjo tega hrepenenja se lahko bližamo cilju, a tega ne moremo početi na silo, s prisilo ali sprenevedanjem. Lahko pa človek tudi napačno izbere. To se ne zgodi tako hitro in lahko, kot bi si želei, kljub temu pa se kaže kot edina pot.
Kdor je toliko svoboden, da lahko naravna svojo voljo na omenjeni proces, je zmožen velikih dejanj.
Se strinjam s teboj Stojči, da se z g. Normo poigravajo duhovi, a tudi ego-trebuha. Kot sam dobro veš so na naši poti dane tri preiskušnje: Ego - trebuha se oklepa materije, ego - srca se istoveti s častjo in ugledom, ego - glave pa je usmerjen na moč. Ta komentar ni uperjen v g. Normo, da ne bo pomote, ampak samo premislek, ki nagovarja k premišljevanju.
lep pozdrav tebi Stojan,
Miran.
Miran.
Dih Boga
Prispeval/a: stojči dne torek, 12. oktober 2004 @ 14:33 CEST
Kar mi je najprej pritegnilo pozornost, je to,
da se je Norma kar sama lotila biznisa zdravljenja,
brez, da bi ob tem najprej zaprosila Boga za pomoč,
kar je seveda osnoven in neizogiben pogoj pri zdravljenju.
Velika napaka raznih zdravilcev je,
da mislijo da imajo ne vem kakšno moč
in da so oni tisti, ki zdravijo bolnike.
Ob takem pristopu so rezultati lahko katastrofalni.
Brez prošnje in zahvale Bogu,
ni nobenega energetskega zdravljenja.
Pravi zdravilec se zaveda,
da je samo kanal božanske milosti
in rezultate zdravljenja vedno prepušča Stvarniku.
Njegova milost je zdravilo vseh zdravil.
Po rezultatih, ki jih opisuje Norma pa izgleda,
da ima kljub vsemu družbo pozitivnih angelov,
ki ji pri njenem delu pomagajo.
Vsekakor pričakujemo Bernardino poročilo
in morda še od koga,
ki se bo te seanse udeležil. :)
lp
---
stojči
Dih Boga
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 12. oktober 2004 @ 18:37 CEST
Se popolnoma strinjam z tvojo trditvijo, ko praviš" da se je lotila na lastno....., brez, da bi poprej prosila za pomoč Boga".
Skozi to naivno fazo sem tudi sam šel pred mnogimi leti in zato tudi nasrkal v življenju, a to je bila takrat učna doba in nismo imeli na razpolago takšnih verodostojnih informacij, kot jih imamo danes na Pozitivkah! še ni bil čas. Danes pa je v poplavi dezinformacij na to temo, vendarle lažje priti do prave informacije, kot pa to nekoč v" naših časih".
Vsa zdravljenja, ki so duhovnega namena, če so brez stika z Božjo energijo, oziroma Kristusovih sil, so le na nivoju nižjega astrala ali naše psihe. Psiha v nas je naša osebnost, je nižje spoznanje, ki je torej omejeno na sugestijo in avtosugestijo. To je stvar duševnih šol, ki jih imamo na našem planetu že dovolj. S tem se ukvarjajo psihologi, ki ob tem uporabljajo določene tehnike in kriterije ter metode. Kdor pa resnično zdravi, ta ne zdravi samo fiziko in psiho, ampak poseže v duha človeka; tu pa ni več nobene metode, delaj to ali delaj ono. Odpade. Tu ni več sugestije, ki je omejena, ampak deluje Duh v duhu človeka in ker je duh brezmejen, odpade vsaka sugestija. Sugestija je vedno poskus samoprevare ali prevare, ko si sugeriraš to ali ono.
Kar precejšna skupina zdravilcev se gre danes razne tehnike, ki pa mnoge izvirajo iz sodobne psihologije in celo ezoterično duhovno vedenje tlačijo skupaj, da je tako lepše zapakirano. V današnjem času, zlasti v zadnjih 30 letih, se je ezoterika pridružila razvijajoči se psihologiji. Pri mnogih smereh, seminarjih in različnih oblikah zdravljenja so bila pričevanja notranje religije zlorabljena kot zunanja znamenja.
Povsem razumljivo ja, da je koristno za človeka in v velikih primerih tudi skrajno nujno, da spozna svoje telesne in duševne sposobnosti ter svojo zgradbo, da bi preveril prevzete, tuje vedenjske vzorce ali svojo senco in jih postopoma v procesu opustil, če omejujejo njegovo bitje. Mnogo telesnih bolezni nastane zaradi razpetosti med tujimi pričakovanji in lastno določenostjo. Tako se lahko pomočjo različnih oblik zdravljenja lahko naučimo obrniti k sebi in prevzeti odgovornost za lastno življenje in nalogo. To nam je v vsakdanjem življenju zelo v pomoč in počutimo se kot odrešeni. Toda to še ni vse. Ko človek odravi fiziko in psiho, ga je potrebno, če je to mogoče povezati z božanskim svetom, saj bo v nasprotnem tako ali drugače spet tam, kjer je že bil.
Na srečo pa je tudi pri nas tudi vedno več zdravilcev, ki dela na vseh treh področjih človeka in se še kako zelo zavedajo, da brez božje pomoči ne bi zmogli to kar zmorejo.
lep pozdrav, Miran.
Dih Boga
Prispeval/a: an dne sreda, 13. oktober 2004 @ 00:30 CEST
Kakorkoli že,mir pri sebi tega ne dopušča.
Sodniki tu niso sojeni.
A.N.