To značilno povezanost med votlino (ali skalno razpoko) in božjo navzočnostjo, o kateri govore poganske kultne legende, so zdaj potrdile tudi poročila o velikih božjih epifanijah Stare zaveze. Zaradi svoje goreče želje sme Mojzes, stoječ v skalni votlini na gori razodetja – Sinaju – videti Boga, četudi samo v odsevu njegove lepote: medtem, ko ga varuje tema, sme gledati to luč.
V tej votlini se bog pokaže Mojezesu v vsej svoji lepoti.
V isti votlini dvojne gore Sinai - Horeb je prerok Elija začutil božjo navzočnost, medtem ko je Gospod posvetil svojega preroka za maščevanje Izraela.
Kar se dogaja v srčiki starozaveznega razodetja, se nadaljuje na nadvse pomembnem področju novozaveznega razodetja: pekel je povezan s skrivnostjo božje navzočnosti. V svojem trojnem pomenu je – kot zadnji kraj, kot grob in kot kraj razodetja – temeljnega pomena za razvoj krščanskega misterija. Saj je vendar Božji sin, ki se je učlovečil, prišel iz votline. Kajti najstarejša izročila, ki več kot tisoč let v glavnem še do danes predstavljajo temelj cerkvenih izročil, poročajo o tem, da se je Kristus rodil v votlini in da so pastirji ter skrivnostni kralji počastili otroka – Gospoda prav v votlini.

Ta rojstna betlehemska votlina, ki je evangelijsko poročilo posebej ne omenja, je bila že zgodaj vsestransko in natančno opisana in potrjena delno tudi od prič, tako da o njenem obstoju skoraj ni dvomiti. Za mlado krščanstvo pa ni postala pomembna samo votlina rojstva, ampak tudi votlina groba in zatorej tudi vnebohod na Oljski gori.

To, kako močna je morala biti predstava religioznega pomena votline zaposlovati razmišljanja stare Cerkve, izrecno potrjuje Evzebij iz Cezareje. V svojem delu »Življenje cesarja Konstantina«Tu se torej trojni religiozni pomen skalne votline vstajenja in votline razodetja vedno znova predstavlja kot poseben kultni kraj. Te pravotline krščanstva, ki so tako tesno povezane s osnovnimi dogmami »kreda« (t.j. vere), so bile potemtakem za Kristjane prvih stoletij velikega pomena – ne samo kot zgodovinskega spominska obeležja najvažnejših postaj Kristusovega življenja – temveč tudi in predvsem kot kraji stalnega misterija. To jasno kaže že besedišče, ki ga Evzebij uporablja za opis teh votlin. Uporablja namreč pojme helenističnih misteričnih verovanj, s tem ko namesto besede »spelaion«, naravna votlina, uporabi besedo »antron«, kar označuje votlino ali jamo s kultnim pomenom. Tako tudi vedno govori o »sveti votlini« (hieron antron ali o »mistični votlini« (mystikon antron) pa tudi o zveličavni ali božji votlini.

Takšen način izražanja izpričuje, da teh pravotlin krščanstva niso dojemali kot spomenika temveč predvsem kot svetišča, kjer v misteriju srečaš in spoznaš tistega, ki je nekoč – v začetku in ob koncu svojega življenja na Zemlji – prebival v njih: Kristus in iz njega izhajajoča zdravilna moč.

Da je bil v zavesti prvih kristjanov, Kristusov misterij tesno povezan s tremi »svetimi votlinami«, izpričuje sirijska krstna liturgija (obred) Jakoba iz Saruga, kjer se motiv skrivnostne votline – četudi v določeni varianti – glasi takole:
»Jezus je torej po tvoji volji, o Oče in po volji svetega Duha prebival v treh zemeljskih bivališčih: v materinem naročju mesa (telesni votlini), v objemu krstne vode (simbol votline groba) in v žalobnih votlinah podzemlja. Izkaži nam torej milost, da se dvignemo iz globine greha do častitih bivališč prevzvišene Trojice.

Človek – tako govorijo besede tega krstnega rituala – živi v svojem prirodnem padlem stanju, v breznu, v svetovni votlini. Iz te votline se reši, ko duhovnik spomni na tri zemeljska bivališča, to se pravi votline - ali pa jih med obredom predstavi: votline iz katerih je prišel Kristus. Vsaka misel o svetem življenju, o smrti in vstajenju Gospodovem je tudi hkrati misel o Zveličarju, ki prihaja iz globine.

S tem je povezano tudi izročilo o dvojnem načinu Zveličarjevega rojstva. Kristus se je pojavil na tem svetu hkrati iz votline deviškega materinega naročja in iz rojstne betlehemske votline. Poročilo o tem se nahaja v najstarejšem armenskem evangelijskem rokopisu (iz 9. st.), kjer se Mt 2,9 glasi takole: »Prikazala se je zvezda in je obstala nad votlino, kjer je bilo dete.«

Že mnogo pred tem pa Origenes v svojem spisu proti Celsusu (1,51) poroča o svojem védenju o skrivnostni rojstni votlini: »V Betlehemu so še kazali votlino, v kateri se je rodil Kristus in v njej jasli, kjer je ležal, povit v plenice.« V svojem komentarju Origenes hkrati poroča, da so deteta v votlini počastili le pastirji, medtem ko so skrivnostni trije sveti kralji, ki so se pojavili šele čez dve leti – (to izhaja iz poročila o herodijanskem poboju otrok v Betlehemu, ko so pokončali otročiče do dveh let starosti) – našli otroka z njegovima staršema v nekem prenočišču (v hiši evangelija).

Tudi sveti Hieronim se pritožuje, da so sveto votlino oskrunili, ko so jo spremenili v poganski kultni kraj. »Betlehem«, tako piše škofu Paulinu iz Nole, ki zdaj pripada nam in je najveličastnejši kraj na svetu, o kateremu psalmist takole poje: »Resnica je prišla iz zemlje (Ps. 85,12), ki leži zdaj v senci nekega tamuz gaja, in v votlini, kjer je nekoč kričal Jezušček, zdaj objokujejo ljubimca Venere.«

Neko drugo znano poročilo o »Jezusovem rojstvu v votlini« pa je tako imenovani Jakobov evangelij, apokrifni spis iz druge polovice 2. stoletja, ki je užival nekdaj visok sloves in ki natančno poroča o Zveličarjevem rojstvu v votlini in o poklonitvi pastirjev in skrivnostnih treh kraljev.

Vse predstavitve Kristusovega rojstva izpred leta 1000 in še kasneje (pri. Sliko 12) na ikonah Vzhodne cerkve in zahodne krščanske umetnosti, ki vedno upodabljajo rojstvo v votlini ali pred njo, inspirirata Jakobov evangelij.
O tem takole poroča, kako se je zgodil ta velik misterij božjega učlovečenja v votlini: »Svetal oblak je zasenčil votlino, nato pa je oblak izginil iz votline, v njej pa se je pojavila močna svetloba, ki je naše oči niso mogle prenašati, in čez nekaj časa je izginila tudi ta svetloba, pri čemer je Dete postalo vidno in je prijelo za prsi svoje matere Marije.«

Po tem apokrifnem poročilu se je Kristus pojavil najprej kot tista »luč, ki sveti v tem«, kot luč Lepote same, šele nato pa kot Dete iz mesa in krvi, v globini sveta, votlini, se pojavi »Človek Luč«. Kdor torej hoče skati Kristusa v jaslih – v mističnem čaščenju njegovega svetega otroštva -, ta se mora podati v votlino, da ga najde.

Tri »pravotline« krščanstva o cerkveni posvečenosti o katerih poroča Evzebij zelo natančno, nikakor niso edine kultne votline stare cerkve. Je, kot da bi se prvotna trojnost početverila. Dežela Palestina hrani v sebi množico mističnih votlin. Tako npr. najstarejša romarska poročila iz srede 4. stoletja govore o celi vesti krščanskih kultnih votlin v Sveti deželi, ki so jih bodisi iz naravnih jam ali poganskih svetišč, spremenili v cerkve in kapele ali pa so le-te zgradili nad njimi.

Tako še dandanes obstaja votlina Marijinega rojstva v Jeruzalemu, votlina Oznanenja v Nazaretu, votlina Petrovega kesanja na gori Cion, votlina sv. Jožefa, Mlečna votlina (300 m oddaljena od rojstne votline) in Adamova votlina ali votlina njegove lobanje, ki leži pod Golgoto in tvori danes stransko kapelo svetega groba. Vse te votline so bili kultni kraji, to se pravi, da v njih niso častili le misterijev, ampak je veljalo spuščanje v njihovo notranjost in združevanje v njih v molitvi kot blagoslov. Ne samo početje v njihovi notranjosti ampak tudi notranjost samo so občutili kot posvečujočo.

Četudi je znano iz cerkvene zgodovine, da so v prvih desetletjih, morda celo v prvih stoletjih obhajali sveto dejanje Evharistijo »lomljenje kruha« v zgodnjih prostorih privatnih hiš. v Siriji se je ohranila neka zgodnja krščanska stavba, ki so jo iz prvotne privatne hiše spremenili v kapelo za občestvo.)
Kljub temu je kristjane v prvih stoletjih pa tudi še pozneje – vedno vleklo nazaj v svete votline, ker je iz treh od njih izhajal pra-misterij. Bile so najstarejši kraji krščanske milosti; to besedo so razumeli v njenem polnem pomenu, kajti v njih ni deloval samo spomin na inkarnacijo, ampak je tam delovala tudi duhovna moč, ki se je na teh krajih utelesila in odtlej tako rekoč neprestano izžareva iz notranjosti Zemlje.
Pa tudi kasneje – in ne samo v Sveti deželi – so preoblikovali votline v kultne kraje krščanstva. Tako npr. v Kapadokiji –posebni dolini Gerene-, kjer je kakovost poroznih tal to dopuščala: tam so gore izvotlili za celo vrsto cerkva. V Grčiji so prav radi gradili nad podzemnimi kultnimi kraji Kabirov svetišča, posvečena sv. Juriju. Sveti Jurija pa je hkrati človeška viteška podoba Mihaela.

»Votlina« označuje potemtakem prastanje kristjana, kar je le – tega sililo, da se je vedno znova spuščal vanjo, da bi se krepčal z njenimi izvirnimi močmi. Tega ni moč razložiti s človeško naravo ali s poganskimi vplivi. Takšna zavedna ali nezavedna želja je temelj v temelju krščanstva, kajti krščanstvo je misterij ponovnega rojstva – tako za posameznika kot tudi za občestvo in za kozmos: preporod za posameznika iz čutnega človeka v duhovnega, za občestvo iz ljudstva v sveto skupnost, za kozmos pa se po apokalipsi – pričakuje ponovno rojstvo nebes in zemlje. Vsi krščanski zakramenti so neposredno ali posredno usmerjeni k temu svetlemu cilju – posredovanju ponovnega rojstva. Osnovno dejanje te življenjske in svetovne obnove – sveti krst – se dogaja s pomočjo vode kot podobe in moči prepada. Med obredom posvetitve s krstno vodo se ta nenavadni element imenuje kar, »naročje ponovnega rojstva«.

V nekem nič manj pomembnem načinu bivanja pa »votlina kot rojstni kraj« predstavlja »naročje« ponovnega rojstva. Zato spust v votlino, sodelovanje pri dogajanjih, značilnih zanjo, ne pomeni nič drugega kot pričakovanje ponovnega rojstva svojega bivanja, kot življenjsko obnovo in kot učinkovito plodno obnovo svojega duha in telesa. Kajti v votlini se je že nekoč izpričalo življenje v svojem najvišjem smislu, od tod je prišel blagoslov, tako da je votlina dobila pomen nebeških vrat (dejansko se Marija sveta Kristusova votlina, v nekem mističnem čaščenju imenuje »porta coeli (nebeška vrata), zato sme mistik upati, da bo smel stopiti skozi taka vrata v življenje z višjim smislom.

Potemtakem kult votline in Marijin kult poganjata iz iste korenine: »pričakovanja ponovnega rojstva«. To »votlinsko občutje«, to »votlinsko pričakovanje« je značilno za osnovno krščansko določenost, četudi se ta v različnih razvojnih in kulturnih plasteh krščanske cerkve izraža na več ali manj določen način. Mogoče najgloblje jasno izstopa v mišljenju in njegovi izraznosti – v arhitekturi in pri slikanju ikon v Vzhodni cerkvi.

Mogoče to zavisi od tega, da je Vzhodna cerkev od vseh krščanskih cerkva ohranila v mišljenju in upodabljanju »manire« zgodnjega časa. Tako se zdi, da določa zgodnje cerkvene stavbe ravno občutek votline. Od zunaj se zaradi številnih kupol in stisnjenega načina gradnje podobne gorovju z več vrhovi; njihova notranjost pa s svojim centralnim principom in z relativno maloštevilnimi okni spominja na votline. Pa ne samo kultne stavbe temveč tudi ikone in celotna ikonografija.

Vzhodne cerkve pričajo o pomenu votline v krščanskem misteriju. Rojstvo »otroka Odrešenika« se po poročilu iz Jakobovega evangelija dogaja izrecno v votlini ali pred njo. In skoraj na vsaki ikoni, kjer je predstavljena tudi pokrajina ali gora, se pojavljajo tudi ena ali več votlin. Pri upodabljanju Kristusovega potovanja v Had so bile votline pomembne, notranjost sveta je podobna ravni votline. Pa tudi pri drugih témah, ki so daleč od téme votlina, se pojavlja ta tema »zemlja na njih je naravnost preluknjana. Njena zaprtost in samozadostnost je bila odprta hkrati s Kristusovim blagoslovom, njena globina pa se je razkrila v dobrem in slabem.

Predvsem pa poročilo ali izročilo o misterijih vedno govori o votlinah: evangelisti in svetniki pišejo o razodetih jim skrivnostih prav tam, odkar je Zemlja odprla svoje naročje rojstvu Odrešenika se to ni več zaprlo. Nekdaj prekleta okamenela Zemlja, ki je v svojem naročju zadrževala sadove, ki jih od tedaj trgamo iz nje samo s silo, se je odprla ljubeznivi Odrešenikovi besedi, takrat ko se je v svoji smrtni poti spustil v njena najgloblje globine. Tako kot je nebo od Kristusove spremenitve na Zemlji odprto, tako da mistiki lahko gledajo angele, ki se dvigajo in spuščajo, tako je odtlej odprta tudi Zemlja. Mar se ni odprla zato, da bi pomagala ženi, ko je napadalni zmaj bljuval vanjo hudičevo povodenj (Apokalipsa 12). Od takrat Zemlja ni več samo sarkofag, požiralka mesa, temveč je po Kristusovi volji postala tudi naročje ponovnega rojstva.

Tudi himne Vzhodne cerkve pričajo o tem posebno tiste, ki so prirojene za pričakovanje božične skrivnosti (za advent) v mesecu decembru in za praznovanje Božiča samega. V tem času, zlasti v božični liturgiji (obredju) odmeva motiv votline: Danes Devica rojeva Nadčloveka
In zemlja poklanja votlino Vzvišenemu.

Ali pri večerni službi božji 23. decembra:
Prikrit v votlini si se rodil,
Ampak nebo je vsemu svetu oznanilo o Tebi, Odrešenik,
In je poslalo zvezdo nadte.

»Votlina postaja nebo«, slavi himna 25. decembra.

V drugih himnah se votlina rojstva pojavlja kot votlina, iz katere prihaja zdravilni tok kot izvor rajskega studenca, čigar voda lahko izmije grehe padlega človeštva. Marijo slavijo tudi kot duhovno goro, katere naročje primerjajo z votlino rojstva: »Nebeški zbori so se radujoč spuščali v votlino in opevali kraj, neprestano pojoč: »Slava Bogu na višavah!«, kot ves blagoslov, ki ga cerkev deli od enega samega darovalca, t.j. Jezusa Kristusa, vira svetosti, tako tudi vsaka – bodisi Kristusova ali Mihaelova votlina – spominja na tri skrivnostne pravotline Svete dežele.

Kaj se je dogajalo v njih: v temi sveta se je prižgala božja luč, na dan je prišel rajski studenec, ki zdravi telo in dušo, kar se neprestano dogaja v vsaki kultni votlini. Votlina rojstva so vse tiste, v katerih se stari človek s svojo udeležbo pri misteriju spremeni v novo bitjo: so votline ozdravljenja, v katerih se človek potopi v zdravilno temno tišino in okoplje do čistega. To so preročišča, kajti v njihovi tišini je moč slišati božjo besedo, ki nam kaže pot. Ta sicer vedno zveni, pa jo posvetni šum preglasi. V votlinah se razodeva Sveti, ki si je nadel oblačila sveta in tako postal ne samo človek ampak tudi zvezda in cvet, skala in vir. Kajti odkar se je Bog učlovečil odseva in žari njegova moč iz vsake stvari – ne samo na vidnem svetu, ampak tudi iz tega, kar je skrito globine in votline sveta.

prevod članka iz ROSENBERGOVE knjige MIHAEL IN ZMAJ,
poglavje Krščanska kultna votlina