Že leta 1907 so znanstveniki odkrili razpadanje ozona, a tega dolgo niso uspeli dokazati, zato je minilo kar 80 let preden so države 16. septembra 1987 - danes mednarodni dan zaščite ozonske plasti - podpisale t.i. Montrealski protokol o zaščiti ozonske plasti."Ozonska plast naj bi se po predvidevanjih vsakih deset let zmanjšala za 2,9 odstotka, pri čemer stanjšanje plasti za odstotek pomeni 1,3-odstotno povečanje ultravijoličnega (UV) sevanja pri tleh," je na današnji predstavitvi aktivnosti Slovenije na področju ravnanja z ozonu škodljivimi snovmi dejala Tanja Cegnar z Agencije RS za okolje.

Ozon, ki ščiti zemljo pred škodljivim delom UV sončnega sevanja, je molekula sestavljena iz treh atomov kisika. Približno 90 odstotkov vsega ozona najdemo v zgornji plasti atmosfere - stratosferi -, in sicer na višini med 19 in 23 kilometri. Plast ozona je najdebelejša na polih, najtanjša pa na ekvatorju, zaradi česar je UV sevanje tam najmočnejše. Njegova moč je lahko v poletnih mesecih tudi desetkrat močnejša kot pozimi, narašča pa z višino.



Pojav, ki mu zaradi oblike pravimo ozonska luknja, je posledica prisotnosti ozonu škodljivih snovi v ozračju. K razkrajanju ozona najbolj prispevajo snovi kot so klorofluoroogljikovodiki (CFC), haloni in delno halogenirani klorofluoroogljikovodiki (HCFC), ki so nadomestili CFC. "Debelino ozonskega plašča merimo s t.i. dobsonovimi enotami. Če bi ves ozon zbrali na morski gladini pri nič stopinjah Celzija, bi bila plast ozona debela vsega dva do štiri milimetre," je pojasnila Cegnarjeva.

Ozonska luknja, ki se spreminja iz leta v leto, je regionalno omejena na južni pol. Leta 2002 se je močno zmanjšala, zaradi česar so mnogi menili, da so ukrepi za zaščito ozonskega plašča učinkoviti, vendar je ozonska luknja lani zopet dosegla maksimalne razsežnosti. Zaradi tega pojava sta najbolj prizadeti Južna Amerika in Avstralija, največ posledic pa prebivalstvo občuti na koži, očeh in imunskem sistemu. Znanstveniki predvidevajo, da si stratosfera ne bo opomogla vse do leta 2050.

Slovenija je program opuščanja uporabe ozonu škodljivih snovi v skladu z Montrealskim protokolom sprejela leta 1994. Na osnovi tega programa je večina industrije opustila oz. drastično zmanjšala uporabo CFC, ki imajo življenjsko dobo v zraku od 45 do 1700 let. Leta 2003 je Slovenija sprejela še pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi, ki določa obvezna ravnanja z ozonu škodljivimi snovmi pri obratovanju oz. rabi, vzdrževanju in razgradnji izdelkov, naprav in opreme, ki te snovi vsebujejo, pravila ravnanja ter druge pogoje za zajemanje in ponovno uporabo ozonu škodljivih snovi in pogoje za predelavo in odstranjevanje odpadnih ozonu škodljivih snovi.

Med drugim določa tudi, da mora lastnik ali upravljavec stacionarno opremo, ki vsebuje več kot tri kilograme ozonu škodljivih hladil, prijaviti pristojnemu ministrstvu. Na osnovi podatkov, ki so jih na ta način pridobili, je v Sloveniji 145.475 kilogramov takšnih snovi, od tega približno 13 odstotkov CFC in 53 odstotkov HCFC. Po ocenah je trenutno prijavljenih 62 odstotkov naprav, ki vsebujejo več kot tri kilograme ozonu škodljivih hladil.

vir: www.ljnovice.com