Carl Gustav Jung: Proces individualizacije in duhovna pot v našem času

Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec.

Carl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in utemeljitelj "analitične psihologije", je drugo polovico 20. stoletja opisal kot čas mrtvega in izginulega Boga. Ljudje so izgubili in pozabili svojo duhovno domovino, kamor spadajo po svojem pravem bistvu. Jung: "Bog je skrivnost, in vse, kar o njem izrečemo, rečemo in verujemo kot ljudje. Ustvarjamo si podobe in mnenja, in če govorim o Bogu, vedno mislim na podobo, ki si jo je o njem ustvaril človek. Kakšen pa Bog je, ne ve nihče, saj bi sicer bil Bog sam."
"Lahko se zgodi," piše Jung, "da ostane kristjan, ki sicer veruje v vse svete podobe, v srčiki duše nerazvit in nespremenjen, ker ima celotnega Boga 'zunaj sebe' in ga ne doživlja v duši."

Ljudje morajo torej zopet spoznati in izkusiti Boga v svoji lastni duši. Po Jungu samem bi morali zato krščansko poslanstvo, ki spada v samo srčiko sodobnega človeka gledati s psihološkega stališča. Svojo analitično psihologijo je primerjal z običajnimi krščanskimi nazori, kar ga je pripeljalo do vprašanja o Kristusu kot psihološkem pojavu. Ta psihološki lik, oziroma arhetip Božje podobe, je sam poimenoval Sebstvo, nedeljivo središče v vsakem človeku.

Sam proces samouresničevanja, oziroma razvoj novega človeka predstavlja centralno - nevralgično temo Jungovega dela. Sam Jung pravi, da jaza ne smemo nikoli zamenjati ali poistovetiti s Sebstvom in pravi: "Vedno znova opažam, da proces individualizacije (tako Jung imenuje proces samouresničevanja) zamenjujejo z ozaveščanjem jaza in tako jaz enačimo s Sebstvom, kar je vzrok za grozljivo zmešnjavo pojmov, kajti tako postane individualizacija goli egoizem in avtoretorika."

Jung sam loči dve temeljno različni stanji zavesti. Celostno božansko zavest človeka, ki je postal Sebstvo, in drugo, razdvojeno zavest jaz-človeka. Sodobna duhovna veda pravi, da se zmore človek prebuditi tako, da preda svoj jaz božanskemu človeku v sebi samemu. Nasprotno pa se lahko za Jungovo analitično psihologijo reče, da je vedno le približek celostne zavesti. Takšna zavest je po Jungu skoraj nedosegljiva, ker obstaja Sebstvu podrejeni jaz vedno navzoč. Sam Jung pravi, da je jaz najneznatnejši del Sebstva, je kot kapljica proti morju. Duhovna veda pa pravi, da se da božansko Sebstvo jasno razlikovati od jaza, in sicer s spoznanjem, da sta to dve povsem različni ravni bivanja, dva različna naravna sveta z svojimi lastnimi zakoni. Če človek, ki išče, odkrije pot med obema naravama in po tej poti hodi, prebudi v sebi Sebstvo. Jaz potem sledi novemu razvoju in dovoljuje, da ga le-ta vodi. Končno se v njem popolnoma raztopi. Pogoj pa je, in tu je naslednja razlika med Jungovim in duhovnim naukom, da obstaja skupnost živih duš, skupina iskalcev resnice, ki so naravnani na duha. Vsaka takšna skupina zmore sprejemati delujočo silo Kristusa.

Vsi vemo,da je jaz središče človekove zavesti. Vse tisto pa, s čimer se jaz ne indentificira, je ne-jaz. Samo področje ne-jaza je praviloma bistveno večje kot področje jaza. In ker je vedno nekaj, s čimer se jaz ne more indentificirati, ni tako nikoli celosten in zato tudi nikoli Božanski. Jaz torej ne more nikoli biti pravo Sebstvo. In katero nalogo je Jung pripisal jazu?

Jung je ugotovil, da se v vsaki človeški duši odvija proces, ki se mu reče iskanje cilja in ki ni odvisen od zunanjih pogojev. Temu notranjemu gibalu lahko rečemo tudi stopnje na poti samouresničitve. To hrepenenje je klic iz srčike lastnega bitja. Vsak, kdor ima ušesa za poslušanje, sledi temu glasu. Jung primerja človeško dušo s knjižnico, ki je opremljena z vsemi informacijami. Tu se nahaja tudi prvobitno Znanje, ki je porok za človekovo Božje poreklo. Človek lahko spozna mojstra v lastnem Sebstvu, Krustusov nauk se mu kot Znanje razodene iz prve roke ali Boga. Osvobodi ga dogem okrnelih verskih obrazcev, da se v njem lahko uresniči živa religija. Sam Jung primerja razdvojeno človeško dušo z alkimičnim, Božanskim labaratorijem. Alkimični spisi so samemu Jungu služili za enega najpomembnejših virov pri samem raziskovanju nezavednega. Nasprotja v duši se morajo "poročiti", dokler se končno v najvišjem nadstropju duše ne združi poslednje nasprotje, prvotna ženska in prvotni moški. Iz te zveze naj bi potem vstal božanski človek, človek iz drugih dimenzij, celovit človek. Torej Sebstvo - hemafroditsko oče-mati-Sebstvo . Za Svetnike se govori, da so dosegli to stanje. Jungovom razvoj individualizacije sestavljata torej spoznavanje nezavednega in ozaveščanje sebstva s pomočjo psihosinteze

Naš krmar jaza je nezavedno. Jungovski razvoj samouresničitve se začne s posvečenjem v lastni notranji resničnosti, vendar je pogoj za to stabilen, razčlenjen, zunanjemu svetu prilagojen in relativno močan jaz. Takšen jaz gre do samega brezna lastne duše, ne da bi opustil preizkušnje, ki jih tu srečuje. Tako je krepitev jaza po Jungu prva stopnja na poti k Sebstvu.. Na samem potovanju se dorasli, zreli jaz najprej sreča s svojo lastno senco, ki jo sestavljajo vse neizživete, neosveščene in izločene lastnosti lastnega bitja. Spoznati senco v lastnem bitju pomeni po Jungu "upepeliti" bitje in tako odrešiti košček sveta.. Jung svari: "Če se nekoga dotakne zlo, obstaja velika nevarnost, da ga bo zasvojilo. Torej sploh ne smemo biti več "zasvojeni", tudi ne z dobrim. Tako imenovano dobro, s katerim so ljudje zasvojeni, izgublja svoj moralni značaj. Ne da bi samo ne sebi postalo slabo, ampak posledice so sprijene, zle, ker so z njim zasvojeni. Vsaka oblika pohlepa je enako zla, pa naj gre alkohol, morfij ali idealizem. Ne smemo se več zapeljavati nasprotnostim."

Ja, povsem razumljivo je kar govori Jung. Naša lastna senca - nezavedno izloča iz nezavednega zavist, ljubosumje, jezo, kritiko, strah, klepetavost, nepoštenje in sovraštvo, kar naše nezavedno prenaša na soljudi in s temi nezavednimi nepredelanimi lastnostmi se prav gotovo ne odvezujemo od sveta. Tako se zgolj priklepamo na soljudi in na celotno človeštvo. Običajno je lažje iskati trsko v očesu drugega kot pa bruno v lastnem. Negativno misleči človek lahko prenaša na druge ljudi tudi pozitivne lastnosti, s čimer prav tako zida svoje ujetništvo drugih. Saj so tako ljudje medsebojno ujeti v brezupni zmešnjavi. Nevednost je krmar, njihovega ravnanja, ki jih vodijo sile iz nezavednega.

Oglejmo pa si naslednjo stopnjo, ki je po Jungu ozaveščanje drugospolnih lastnosti v lastni duši. Notranji psihični zakon pravi, da se vse, kar je neizživetega nahaja v nezavednem in kot tako tam živi svoje življenje. V moški duši je to "anima", v ženski duši je to "animus". Oba se občasno razodevata po stanju zavesti in njune ne vedno laskave lastnosti se nereflektirano prenašajo v moški in ženski svet. Ko te projekcije ozaveščamo, tudi rešujemo nastale težave in konec je "bitke med spoloma". Sam Jung pravi, da imamo svoja čustva in strasti v glavnem šele tedaj pod kontrolo. Tako "drugospolnost" izgubi vso svojo grozljivost, saj v globini lastne duše spoznamo njene značilnosti. Šele sedaj je človek sposoben ljubiti k drugačnemu; nasprotnemu Ti se lahko obrne brez predsodkov in lahko z njim pravilno sodeluje.

Sedaj je človek pripravljen spoznavati bistvo moškega in ženske v njuni prvotni obliki. To bistvo imenuje Jung kot snovni-ženski in duhovni-moški princip, ki ga simbolizirata oba arhetipa (sliki božji): "stari modrec" - duh (moč/modrost/oče) in "velika mati" - duša(materija/ljubezen/mati).

V tej predzadnji stopnji, ki pelje k celotnosti, človek odkrije, da je njegovo pravo bistvo iz duha in snovi, pri čemer je duh tudi snov in snov tudi duh. Z duhom prepojena snov, povezava praženske s pramoškim, vodi v rojstvo Sebstva. Povezovalna sila je Božanska ljubezen, ki si prizadeva, da bi vse ljudi zopet popeljala v Enost. Tako jaz odkrije svoje prastarše, prvo nasprotje po "padcu" v ta naš razdvojeni svet. Iz tega je "spodaj" nastalo vse, kar ni iz Boga. Kot vedno že od začetka časov pa obstaja tudi sedaj nevarnost, da se jaz poistoveti s podobami, ki mu jih kažejo prastarši, da se torej vmeša in tako prepreči pravi proces, psihosintezo, ki vodi k cilju. Slike iz preteklosti in moči, ki delujejo skoznje in v njih, namreč zelo očarajo človeka, ko se z njimi srečuje v lastni duši. Pokažejo se npr. kot prerok, svečenica, mati, cerkev ali sofija, čarodej, mag. Kdor nanje naleti v svoji duši, zapade v nekakšno brezobzirnost in samopoveličevanje. Marsikateri iskalec Boga se na tej stopnji spotakne, ker samega sebe, torej svoj jaz, poistoveti s "starim modrecem". Z ozaveščanjem in razločevanjem se je treba odrešiti vseh varljivih podob. Sile, ki delujejo v podobah, so človeku na poti individualnosti na voljo le tedaj, ko se je v ponižnosti naučil razlikovati zunanjo obliko. Takrat smo šele pripravljeni na neposredno srečanje z arhetipom Božanske podobe. Takrat srečamo svoje Sebstvo in sile, ki delujejo v njem.

V Božjem bitju ali Sebstvu prepoznamo dvojno naravo svoje duše in lahko globoko prodremo v področje svojega nezavednega. Tako se človek nauči orientacije v svojem okolju. Sedaj zmore njegov jaz sprejemati in tudi predelovati moči iz nezavednega. Tako nismo nič več ujeti v malenkostni osebni svet jaza. Podoba, ki se nam zdaj daje v prepoznavanje, je arhetipska Božanska podoba, Sebstvo, simbol poenotenja vseh nasprotnosti. Naše Sebstvo je analogija z Božanskim bitjem. Bog sam je nedeljiv, cel. Iz te podobe govori svet v vseh različicah, svet, kot je bil, kot je in kot bo. Njegov Izvir in njegov konec. Iz njega govori pra-glas. Človek , spoznaj samega sebe, potem boš spoznal Boga.

Jaz vedno stoji nasproti Božanski podobi, Sebstvu, in drugim deli moč, ki jo sprejema iz te podobe. Jung piše: "Lahko si sicer predstavljamo dele duše, ne moremo pa si predstavljati, kaj Sebstvo pravzaprav je, kajti za to bi moral del dojeti celoto." To dalje pomeni: "Tudi ni nobenega upanja, da bi kdaj dosegli zavest Sebstva. Čeprav bi lahko še toliko tega ozavestili, vedno bo obstajala nedoločena ali nedoločljiva množica nezavednega, ki spada k celostnosti Sebstva. In tako ostaja Sebstvo vedno nadrejena veličina."

Del, jaz, torej ne more dojeti celote in zaobjeti celote, Božanskega celotnega Sebstva. To je Jung popolnoma jasno spoznal. Se bo zdaj z izključno koncentracijo na sredino prebudil notranji duhovni človek iz drugih dimenzij, živo božje bitje-Sebstvo? Se bo jaz združil z Božanskim JAZ SEM? Jung na to vprašanje v svojem delu ne da nobenega odgovora. Proces, v katerem smrtnega človeka nadomesti nesmrtni človek, se začne z zavestno predajo jaza. Potem pride do procesa čiščenja od znotraj navzven. Naša osebnost poskuša ta proces zaustaviti. Vsaj na začetku se odzove najpogosteje z značilnimi razlagami. Postopoma pa se nauči dati svetlobnemu bitju v sebi dovolj prostora, da bi se lahko razvijalo. To svetlobno bitje, ki ga podpira naša osebnost, reši našo nezavedno "senco". Odločitev predati se temu novemu svetlobnemu bitju, novi duši-človeku iz drugih dimenzij pa mora priti na podlagi svobodne volje. Tudi ni dovolj le ena pomembna odločitev, ampak se vsak človek na poti nenehno srečuje s celo vrsto odločitev, da bi lahko hodil po tej poti notranje svobode. Ne manjka pa tudi priložnosti, ki človeka na poti ne bi oddaljile od nje. Ko sprejmemo prvo odločitev in damo prvo zaobljubo Bogu, nikoli ne zmanjka energije in spoznanja, da bi se odprla naslednja vrata. Ne glede kako šibka in nepopolna je lahko naša osebnost, je božje jedro v naši osebnosti povezano s Izvirom, ki nas vzdržuje in varno vodi.

Ta proces hoje zahteva čas in prezpogojno predanost vodstvu Božje sile. Tako notranja luč postaja sčasoma vedno svetlejša, in del za delom so prepoznavni elementi, iz katerih je zgrajena senca. Tako pride do resničnega samospoznanja, ki ni pridobljeno iz knjige, ampak postane živa, odrešilna, vsakdanja izkušnja. Postopoma dosežemo stanje Pavla ko pravi: "ne več jaz, ampak Kristus v meni". Pavel seveda nikakor ne misli, da bi v naravnem jazu lahko bilo karkoli od Kristusa, ampak je usmerjen na prebujeno in novorojeno dušo v lastnem bitju.

Lep pozdrav vsem, Miran.