draga Titanic,
Praviš:"zakaj se dogaja prav meni hudo"....., "ker v srcu zaupanja še nisem imela".

Med človekom in njegovo višjo duhovno zavestjo, ki ga vzdržuje in vodi, prihaja do izmenjave. Če si predpostavljamo,da je poplačan z dobrim življenjem, če se nižji jaz-osebnost, biološki človek, obnaša primerno. Če pa se obnašamo neprimerno, pa v našem življenju nastane kaos. Potek stvari nas nato ozavesti, da sami oblikujemo svojo usodo. Ta je lahko " dobra" ali "slaba", vsekakor pa popolnoma v sorazmerju z našim obnašanjem.

Tako nas usoda ali fatum neizgibno sooča s posledicami našega vedenja. Seveda pa obstaja možnost, da se iz tega kroga dvignemo v polnoma drugo razsežnost. V kolikor pa človek verjame, da usode in pogube ni mogoče preseči, naredi s tem svojo ječo še bolj neprepusno, dokler ne more več pobegniti iz nje. Njegov višji jaz, ki še ni Kristusova zavest nas ima takrat v popolni oblasti in dogaja se nam kot Pavlu:"Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim."

Po Jungu človek ustvari " senco" s tem, da že od svojega otroštva sprejema ali odklanja vtise. Otrok naprimer naredi nekaj, kar se zdi njegovim staršem dobro. Zato dobi nagrado. Ta nagrada ga vzpodbuja k ponavljanju tega od drugih pozitivno sprejetega dejanja, zato ga še naprej razvija in brusi. Neko drugo dejanje pa povzroči zgražanje in izzove negativni odziv, čemur običajno sledi kazen. Otrok potem to dejanje spravi na senčno stran ali skrito nezavedno stran osebnosti. Čeprav ostane skrito, ga osebnost zavestno ali podzavestno vzdržuje. S strahom in z bojem proti tej slabi lastnosti. Tako si človek že od mladosti gradi svojo lastno ječo.

Ko pa odraste si človek prizadeva, da bi se izognil revščini, če je bil prej reven. Lahko se izogiba tudi nemoralnemu obnašanju ali ga zanika, ker želi biti kreposten. V primeru, da starši niso znali dati potrebne topline in ljubezni, lahko pride do odpora do njihovega načina življenja in se otrok od mladosti dalje izogiba situacijam, ki ga spominjajo ns mladost. Če otrok v mladosti ni imel občutka varnosti, se bo lahko kot odrasel izogibal spremembam življenjske poti ali, da bi zapustil svoj dom, tudi v primeru ko bi mu to prineslo vidno izboljšanje. In tako je človek stalno na begu pred lastno senco., negativnimi doživetji iz otroštva.

Tako nekateri otroci zapustijo starše in in se preselijo daleč proč, drugi izberejo razburljivo in nenavadno delovanje na kakšnem področju ali pa odpotujejo v daljne dežele, da bi tako ušli svoji senci. Tako lahko določa človekovo ljubezen denar, ljubezen, spolne potrebe in naklonjenosti, politične usmeritve in krog prijateljev. Pri tem pa se pokaže, da mnogi miselni vzorci obnašanja nastanejo zaradi tega, ker si je človek postavil ali posnema ideale ali zaradi negativne predstave, da bi se izognil senci.

V globini sebe se človek boji svoje podzavesti. Liberarni tip človeka, ki misli in živi strpno, lahko kaj hitro zavrne svoje okolje kot primitivno, arogantno, hladno in konzervativno. Konzervativni pa lahko obratno liberarnega zavrne, ker ga smatra za nezrelega, naivnega in značajsko šibkega. Pri obeh pa prevladuje idealna podoba, le da pri enem prevladuje ena polovica, pri drugem pa druga. Kajti ena polovica, ki ni nikoli celota deluje kot nezavedna senca in prevladujoči zvestni del poskuša uiti tej senci v samem sebi in drugih ljudeh. Človek se torej boji dela svoje osebnosti, ki ga ocenjuje kot negativnega. Ta temeljni odnos določa naš pogled in odločitve v našem življenju.

Ker pa nasprotje predstavlja le dva vidika enega, gleda naša senca preko in okrog, osebnost pa si v strahu prizadeva prikriti svojo goloto. Potem lahko pride do skrajne oblike antiodnosa, kot je to recimo fundamentalizem. Lahko pa pride tudi do popolnega preobrata. Kdor koli hodi po poti ,se vedno znova sooča z lastno razkrivanje lastnih senc. Če gre vse vredu, gre prizadevnost osebnosti po normalni poti notranjega očiščevanja in odrešitve teh senc. Na tej poti se zaveš delovanje senc v lastnem jazu. Kar naenkrat ne bežiš več pred soočanjem in se naučiš reševati probleme z pomočjo Božje sile v tebi, ki sedaj vedno bolj raste v tebi.

Vendar pa so zato le potrebne nekatere notranje odločitve, saj so takšni ljudje kot preživeli na brodolomu ladje. V začetku imaš občutek da te je vrglo ne neznano obalo. Počutiš se zelo izčrpan, pa vedar vseeno zadovoljen. Potrebna pa je v takem stanju narediti velike spremembe. Postopoma pa se naučimo dati temu svetlobnemu Bitju-Kristusu v sebi dati dovolj prostora, da lahko vedno bolj nemoteno deluje. To svetlobno bitje, ki ga sedaj podpira naša osebnost, reši našo senco.

Lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.

[ Odgovori na to | # ]