Dragi prijatelji, zagotovo opažate silne spremembe v naši družbi, ki vse bolj odpravljajo pregrade in težijo k medsebojnem združevanju in povezovanju. To je zelo dober znak, ki priča o prihodu dobe brezmejnega obilja in blagostanja.

Smo priča materialnega izobilja, ki posameznika vabi na vsakem koraku in mu ponuja raznovrstne predmete, zabave in užitke. Mobilni telefon, računalnik, televizija, avtomobil, življenski partner in stanovanje so simbol vse večje svobode v komuniciranju, ustvarjanju in čutnem zadovoljevanju, hkrati pa nudijo dovolj veliko mero zaščite in občutka varnosti.

Materialna blaginja, ki zadovoljuje vsem potrebam in nagonom telesa ter uma, je pričela izpostavljati do sedaj manj pomembne tegobe tega sveta. Ker je občutek dolžine časa relativen, saj med doživljanjem trpinčenja čas mineva počasi, med uživanjem pa mine kot bi mignil, postaja globji smisel življenja iz dneva v dan pomembnejše vprašanje.

Ko je uživanja konec, nastopi dolgočasje in želja po nadaljnem in še intenzivnejšem uživanju. Ker pa je telesno uživanje materialno pogojeno, naš družbeni sistem pa je zgrajen na prilaščanju materije, je uživanje postalo boj za prevlado nad materialnimi bogastvi tega sveta.


Naslajanje v tem svetu je izjemno omejeno, saj je zelo omejen teko medij kot predmet užitka. Telo je občutljivo na vročino in mraz, izpostavljeno udarcem, boleznim, staranju ter zapisano smrti. Prav vse na tem svetu se obrablja, razpada in je obsojeno na uničenje. Ob tako silnem uživanje materialnih dobrin je zob časa opazen, kot še nikoli poprej.

Tisti, ki svojo identiteto omejuje zgolj na telo, teži k temu, da bi ga vse bolj zaščitil in ga naredil odpornejšega ter trajnejšega. Takšen človek okolje spreminja in izkorišča v svoj prid. Ni mu mar za druge ljudi in okoliško naravo, vse dokler mu lastna malomarnost ne prične zmanjševati užitkov. Bivanje na takšen način postane neprestano presojanje in boj, izključno v korist zadovoljitve lastnih telesnih potreb.

Vse jasneje postaja, da trajen užitek ni mogoč v tem svetu. Pogojen je z materijo, ta pa je podvržena neizogibnemu uničenju. Trajen užitek zato ne more biti vezan na snov in čutne užitke snovnega telesa, temveč je onkraj naše zmožnosti predstave, spomina, inteligence in čutov, ki so lastni minljivemu telesu. Vrhunski uživalec ne noben način ne more biti pogojen in omejen.

Na takšnem spoznanju je osnovano dejstvo, da je materija skušnjava, čas pa učitelj. Ta svet je šola, ki uči, da prisvajanje omejuje uživanje, pot do absolutnega užitka pa ni nič drugega kot kot odpuščanje in prepuščanje. Čim večje odpovedovanje privlačnosti materije in minljivemu telesu ter samopredaja absolutnemu ustvarjalcu je s tem neomajno dokazana kot edina možna pot do maksimalnega in trajnega užitka.


Anže Rozman