Večji del svojega življenja sem bil bk, totalen analfabet, pa se tega nisem zavedal. Potem se je življenje naveličalo očal za švasanje na očeh /skoznje se vidi jako slabo/, vrtenja v dolgočasnih krogih, čepov v ušesih, rok v žepih, me zgrabilo za rame in nič kaj nežno streslo, tako da so mi očala in čepi odleteli daleč, roke pa opletale okoli in po meni, kot bi bile gumijaste.

Olala. Me je bilo malo strah odprtosti in raznolikosti, ki se je prikazala, a sem vseeno začel opazovati, tipati, poslušati, raziskovati. Ker sem še kar učljiv, marljiv pa takisto, slutim, da bo enkrat prišel tudi dan, ko si bom lahko s ponosom čestital, da sem bk, totalen analfabet, ki se tega zaveda.


en bk