Včeraj po kosilu je šla žena počivat po stresnem ponedeljkovem delavniku, starejši sin je kvačkal diplomsko nalogo, jaz pa sem imel skrajno resen namen za eno uro izmeriti dolžino kavča v dnevni sobi in preveriti njeno akustiko ob mojem globokem premišljevanju.

Pa sva namesto tega začela z mlajšim sinom kramljati o ekologiji in vrednosti prispevka posameznika pri ohranjanju narave, se strinjala, da vladar denar ne mara kaj dosti za to, prečesala mimogrede bolezni črne celine v službi matere zemlje s ciljem samoohranjanja, razpredala o relativnosti nam znanega vesolja, ki bi lahko bilo le delček dlake zdolgočasenega psička v neki drugi dimenziji, mislila na vsa silna vesolja v najinih telesih, se dotaknila teorij o nastanku življenja na zemlji in dileme, kaj pa sploh življenje je ter pristala na poskusu, kako definirati termin Bog.

Mi je sin takoj postregel s krščansko definicijo, kao, je bitje, ki je ustvarilo svet v sedmih dneh. Sem mu odvrnil, da različne vere različno poimenujejo en in isti pojem. Mi je odvrnil, da je po njegovem bogov več in omenil bogove Asgarda, pa rimske in grške definicije. Me je zanimalo, kako si potem predstavlja njihovo organizacijo in jo je opisal s človeško paralelo, kao parlament, pa vlada, pa predsednik naprimer. Aha, pa sem ga vprašal, če si boga lahko predstavlja kot enega boga, glavnega, ostale bogove pa kot angele, pa sem precej ugotovil, da sem v temo brcnil čist. Ok, sem dejal, pa recimo, da je to en bog z različnimi obrazi, pa mu to ni bilo čisto predstavno. Kaj pa, če si ga predstavljaš kot vseobsegajočo vibracijo, pri čemer predstavlja njena topla niansa boga ljubezni, mal živčna disharmonija boga vojne, pa tko. Pa je odvrnil da ne šteka, moja izraznost je bila pa tudi rahlo izčrpana. Eh.



Nisem želel, da zaključiva klepet na tak nedorečen način, zato sem se obrnil po nasvet h Konfuziju, mojemu prijatelju. Ta se mi je smejal, mi rekel da vem in naj se potrudim. Sina sem prosil za kratek time out, za par požirkov vode. Potem sem ga prosil, naj mi opiše čudovitost barv. Mal zabodeno me je gledal, pa sem mu sam ponudil eno možno predstavo. In sem mu opisal čudovito žametno rdečo vrtnico s kapljicami rose na venčnih listih, pa mavrični lok po osvežujoči poletni plohi. Se je strinjal, da je kar lep opis. Zatem sem ga prosil za opis zvoka violine in ga tudi podal kot slavčkovo pesem v prebujajočem se dnevu. In mu je bil opis tudi všeč. Nakar sem mu rekel, no fino, sedaj si pa predstavljaj, da sem slep in gluh in mi poskusi opisati čudovitost barv in zvok violine.

Je dojel precej in se zasmejal. Ko se je zresnil, je dodal, zelo pikro: "Ljudje se pobijajo ohoho v imenu vere, boga, a se jim niti sanja ne, kaj to je". "Povod je največkrat ekonomske narave, vera je le kritje. Se pa ljudje kregajo med seboj, čigav bog je boljši bog," sem zaključil najino kramljanje, tudi pikro.

Razmišljam, ali naj mu ga predstavim. Boga. Ko bo primeren trenutek, trenutno se z njim uči za izpit na faksu.


en bk