|   Mir se začne z dihom, z mislijo, z izbiro.
Začne se v hipu, ko se odločiš opustiti svoj strah, opustiti sovraštvo.
Sovraštvo ne vodi v mir, celo sovraštvo tistih ne, ki ustvarjajo vojne.
SOVRAŠTVO HRANI TISTE, KI USTVARJAJO VOJNE.
Mir se začne takrat, ko se odločiš nehati z bojevanjem.
NE MOREŠ SE BORITI ZA MIR. Borba za mir ni miroljubna.
Mir se začne, ko se odločiš objeti sovražnika.
MIR NIMA SOVRAŽNIKOV.
Mir se začne, ko se nasmehneš, ko pomagaš, ko poslušaš,
ko dihaš... dihaš... dihaš...
Ko dihaš počasi in zavestno (4. sekunde vdihneš, 4. sekunde izdihneš)
Umiriš stresno presnovo svojega telesa, se pričenjaš umirjati, ustvariš svoj mir.
PREDSTAVLJAJ SI SLEHERNEGA NA TEJ ZEMLJI KAKO TAKO DIHA.
SE UMIRJA, USTVARJA MIR.
Mir se začne ta trenutek, ta hip,
Mir se začne s teboj...
Dihaj v miru in deli to sporočilo s prijatelji.
Marc Rosenbush
|
NE ZAMUDITE
Mir
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 18:39 CEST
Marc Rosenbuch je ta-le članek napisal tako naivno, da ne rečem da naravnost otročje. Skoraj ničar realnega ne vidim v prispevku, razen če ga presadim v idealne življenjske razmere, kjer nekdo, ki živi v dobi miru in je zanj vse preskrbljeno in nima nobenih dolžnosti in nalog do človeštva, do naroda, do družine, do samega sebe, upošteva te nasvete. Kako bi izgledalo, da bi se človek nehal bojevati za pravično stvar in celo za mir bi se nehal boriti in bi prepustil, da sovražnik počne, kar se mu zahoče in bi nato začel objemati sovražnika, s katerim se je sprl v gostilni ali celo gostilniške brate, ki so se morda sprli pri igri "trešeta", se jim nasmihal, dihal in dihal, ter si pričenjal umirjati presnovo od v gostilni zvečer preveč popite žlahtne kapljice. Kako naivno! Vendar življenje ni pravljica. Človeško bitje je obrnjeno v čas in prihodnost. Človek ima skrb, kar je nekje vmes med strahom in upanjem. Človek je prežet z željo po boljših časih in v njegovi naravi je, da se za to bori. Človek svet ne da samo zaznava, temveč ga tudi oblikuje na najrazličnejše načine in človek se kot uporno bitje tudi bojuje za pravično stvar.
Vojne se običajno ne začnejo zaradi golega sovraštva, temveč zaradi prevlade oblasti, političnih in ekonomskih interesov in podobnih motivov. Američani niso začeli vojne v Iraku zato, da bi osvobodili Iračane tiranije Sadama Huseina, temveč zaradi nafte in drugih ekonomsko - političnih razlogov. Hitler je začel vojno zaradi prevlade čistega arijskega ljudstva nad ostalimi manjvrednimi narodi in rasami. Hotel je iztrebiti žide, cigane, invalide in postopno vse narode, ki niso čiste arijske krvi ter je hotel zavladati svetu. Okrobrska revolucija je vrgla carsko Rusijo z oblasti in vzpostavila komunizem na osnovah Marksisitične ideološke misli in Leninizma pod parolami o enakosti vseh s tem, da je ustvarjala neenakost in krepila Stalinistično oblast in teror z najbolj krvavimi obračuni v zgodovini človeštva. Ko vzplamti vojna, borba za mir ne more biti miroljubna, ker s tem ne bi ničesar dosegli. Ali bi mi dosegli mir v drugi svetovni vojni, če bi objeli nemškega okupatorja? To je naravnost smešno. Ali bi svet dosegel mir in prenehanje terorizma, če bi objeli Bil Ladna. Tudi to je smešno. Sovraštvo vzplamti z vojno, pogosto pa se sovraštvo naseli v ljudeh, da pripadniki ene vere ali rase sovražijo drugo.
Človek je uporno bitje, je v stalnem protestu proti dejanskemu stanju. Človek, posebno še določeni idejni filozofi sezidajo cel novi svet idologij, s pomočjo katerih novi tirani in trinogi zavladajo ljudstvu. Osnovno doživetje kadar je človek ogrožen, je strah. V vojni preži na človeka smrt, zato ga stalno navdaja z eksistenčnim strahom pred koncem, ki preide tudi v težke množične nevroze in psihoze.
V tem članku je avtor pomešal teorije reda. Ločiti je treba višje in nižje pomenske rede. Princip reda je v spoznavnem odkrivanju smisla. V redu na ravni individuma velja, da se mir začne s teboj, ta trenutek, ta hip, upoštevaj pravila o dihanju in dihaj, dihaj in se umirjaj. To lahko počneš v normalnih razmerah, ko ni zunanjih činiteljev, ki bi te ovirali, motili in ogrožali, to je nadzor in usmerjanje samega sebe. S tem se strinjam, ne morem pa se strinjati, da je borba za mir sovražno dejanje in da moraš sovražnika, ki te ogroža objemati. S tem bi dosegel, da te sovražnik pohodi in uniči. Pot kako sovražnika premagati pa je najtežje dejanje in težko opredeljivo v situacijah življenja. Jaz mislim, da je naloga tega tisočletja rešiti človeka - v znamenju človeka. Jezus je rekel: "Ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki." (Lk, 23,28).
Vsekakor pa velja za vse ljudi na Zemlji: ustvarjajmo pozitivno energijo, dihajmo globoko in ustvarjajmo mir. Kako lepo! To sporočilo povej svojim prijateljem, in sovražnikom pa sporoči prihodnjič kako se bodo odzvali, ko jim bo tvoj sin pri brcanju žoge razbil okno in bo žoga priletela naravnost v glavo sitnega soseda.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Mir
Prispeval/a: Devi dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 19:40 CEST
hecno se sliši, res ;D
samo kdaj pa naj bi se potem dosegalo mir? med mirom? ;)
Mir
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 21:02 CEST
miru ne moreš doseči z objemanjem Bil Ladna, temveč z odpravljanjem vzrokov svetovnih kriz, odpravo revščine, neenakosti, bolezni, umiranja otrok od lakote, itd. Bin Laden je zlodej, ki ga je ustvarila Amerika v času hladne vojne med blokoma. In ta zlodej se je dvignil 11. septembra in se dviguje in terorizira ves svet. Boljše kot nameniti objem Bin Ladno, je boljše, da objamemo ali posvojimo na daljavo kakšnega lačnega otroka v Afriki, s tem bomo naredili več dobrega človeštvu in več prispevali k svetovnemu miru. Vsako dejanje mora imeti svoj smisel glede na pričakovani učinek.
Lep pozdrav
Tatjana
Mir
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 23:00 CEST
naj se še sam lotim analize prispevaka o miru, glede na to, da se ga je lotila že moja prijateljica Tatjana.
Sicer za avtorja Marc Rosenbusa še nisem slišal, ampak iz tega teksta bi sklepal, da ni ravno realizirana duša.
Gremo po vrsti,
mir se res začne z dihom in recimo temu izbiro
ne začne se pa z mislijo,
misli ti kar hočeš,
pa ti nobena misel ne bo pomagala pri tvojem notranjem miru.
Da se začne v hipu, ko opustš svoj strah, tudi ne bo držalo?
Zakaj?
Ker mir in strah nista nasprotujoči si sili.
Imam prijateljico, ki vsak dan doživlja čudovit notranji mir, vseeno se pa ima strah voziti se z dvigali.
Tudi to, da začneš doživljati mir, ko opustiš sovraštvo ne drži.
Sam sem nekoga sovražil in kljub temu doživljal čudovit notranji mir.
Stavek "sovraštvo ne vodi v mir, celo sovraštvo tistih, ki ustvarjajo vojne" je milo rečeno nelogičen, da ne rečem bedast
Seveda sovraštvo hrani tiste, ki ustvarjajo vojne, ampak kakšna hrana je samodestrukcija...
pa tudi ljubezen hrani tiste, ki si prizadevajo biti v njej.
Še ena cvetka, da ne rečem bedastoča, da se mir začne takrat, ko se odločiš nehati bojevati.
Očitno avtor ni prebral Bhagavat Gite stare že štiri tisoč let, kjer Krišna svetuje Ardžuni, kako naj gre v boj in kako naj pri tem doživlja notranji mir.
Lahko se bojuješ kot lev in si ves čas v popolnem miru, sevda govorimo o miru, ki ni od tega sveta, ampak od svetega duha.
Borba za mir je lahko miroljubna, ker zavisi od stanja zavesti, tistega, ki se bori za mir.
"Mir se začne, ko se odločiš objeti sovražnika" huda cvetka.
Mir je stanje tvoje zavesti in če ga doživljaš, lahko objemaš sovražnika, ali pa ne, pa ga boš še vedno doživljal, ker ta mir ni odvisen od sovražnika, ampak od tebe.
Sovražnik, pa zaradi tvojega objema nikakor ne bo padel v mir, prej bo padel v mir, če ga bš kresnil po betici, ha, ha
"mir nima sovražnikov" cvetka vseh cvetk.
Seveda ga ima, kolikor češ ti sam si ta primer, kadar se prepiraš z ženo, ali možem, kadar se dereš na otroke, kadar se skregaš v gostilni, ali s sosedi.
še ena cvetka, da Bog pomagaj: "mir se začne, ko se nasmehneš"
lahko se smeješ kolikor hočeš, pa boš tako daleč od miru, kot je zemlja od lune.
Zavestno dihanje človeku malo pomaga, da se umiri, a to je še zelo daleč od miru, ki ni od tega sveta,
samo ta mir je tisti, ki vsakega res impresionira in zanima.
skratka na duhovnem področju je zadnje čase toliko "prosvetljenih duhovnjakov" da se jih Bog usmili in tale mojster mi liči na enega od njih.
Nauči se ločevati duhovna semena od duhovnih plev.
lp
---
stojči
Mir
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 12:47 CEST
Ja tako preprosto pa to ni. Odgovori nam niso vedno na dlani, kot to trdijo mnogi guruji, samozvani razsvetlenjci in ljudje, ki se gredo duhovnost. Za mir se moramo boriti, saj se s tem borimo za lastno svobodo, ki nam ni podarjena enkrat za vselej, ravno nasprotno. Ko so učenci vprašali Jezusa Kristusa, če jih napade divja zver, ali se smejo branit?, jim je odgovoril:" Vsekakor!"
Jasno je da si danes vsi želimo mir, tako je tudi prav. Vendar pa imamo vso pravico ta mir in svobodo braniti. Kajti v sednjem svetu človek potrebuje prostor in čas, da bi zadovoljil svoje življenjske potrebe. Hrane, ki jo človek je, ne mora več jesti nihče drug. Prostor, ki ga zavzema, ni več na razpolago drugim in ga mora tako stalno braniti. Kakor hitro pa se naše življenjske moči manjšajo, se nam okolica vedno bolj vsiljuje. Ta rastoča ozkost ni nič drugega kot pritisk želj drugih ljudi, ki zahtevajo naš prostor in našo hrano. Tako danes vojna poteka na različnih ravneh. V svetu divja vojna za oblast, ugled, bogastvo itd. Obstaja pa tudi vojna, pri kateri gre za ideje, ideologije in visoke cilje. Vojna se vodi tudi zaradi spoznanj v politiki, znanosti in umetnosti.
Vprašajmo se, zakaj je vojna za vse nas tako boleča? Vsak normalen človek sanja o popolnem miru, v kolikor ne , potem ni normalen človek. Te sanje nas prežemajo kot hrepenenje, kot tudi domotožje, če hočete. Zanimivo je, zakaj človek hrepeni po popolnem miru, če ta mir v našem svetu ni možen? To v nas sproži občutek dvoma. Na eni strani je namreč prisotna globoka slutnja in hrepenenje po miru, na drugi strani pa nezmožnost realizacije. Vendar pa vsak izmed nas v svoji notranjosti pričakuje svet brez vojn, nasilja, kriminala, ki ga vgloboko v sebi občutimo kot možnega in to notranje pričakovanje nas vedno na novo sili v iskanje miru.
Vemo, da je osnova tega sveta disharmonija in neubranost, v tem svetu ne more obstajati v najgloblji notranjosti skrito hrepenenje. Ne moremo si predstavljati ničesar, kar presega ta svet. V predstavi o miru, si lahko zamislimo podobo, da živita človek in žival v medsebojnem miru. Če te harmonije ne bi bilo, ne bi mogel človek, ki se dvigne nad ta svet, nikoli ugotoviti razmerja med neskončnostjo, večnostjo in običajnim svetom. Vemo, da vso naravno kraljestvo živi, da bi umrlo in umre, da bi ponovno živelo. Zaradi tega izmeničnega delovanja mi kot ljudje trpimo. Zakaj? Ker čutimo pomanjkanje nečesa. Občutimo pomanjkanje tistega, kar smo nekoč imeli in sedaj nimamo. Za to nekaj pa nimamo besede, ampak le približke, analogije in simbole. To nekaj bi lahko označili kot mir, ki pa presega vsak razum. Iz tega popolnega miru nastane potem popolnoma druga vrsta miselnosti, opazovanja in delovanja. Zemljska vojna in mir sodita skupaj. Lahko ju imenujemo kot nasprotje, saj ju s tem medseboj razmejimo. In na tak način deluje naše čutno zaznavanje. Mi lahko nekaj zaznamo le, če to razmejimo od drugega. Za našimi čutili zaznavamo le navidez trden svet, navidezno ravnotežje.
To kar nas v tem svetu muči, bega in vedno na novo vznemirja, je naš spomin na ravnotežje, na tisti mir, ki presega vsak razum. To slutimo, enkrat bolj in drugič manj, da bomo ta vrata našli v sebi samem. Naše trpljenje in včasih slaba vest je v tem, da nas ta vrata z vso silo privlačijo, istočasno pa nas je strah, ker ne moremo predvideti posledic, če stopimo skoznjih. Dobro, ta vrata obstajajo, kako naj jim približamo in stopimo skoznje? Če pomenijo ta vrata ukinitev nasprotij, zakaj te vrat nočemo prestopiti? Nam morda ne zapirajo teh vrat ravno naša prizadevanja po tako imenovanem miru? Ja in ne. Kajti šele, ko se zavemo, da imajo naša prizadevanja za zemljski mir enake učinke kot prizadevanje za vojno, lahko zagledamo ta vrata k večnemu miru.
Vsak izmed nas živi v polju napetosti obeh polov kjer doživljamo svoje izkušnje, dokler iz naše najgloblje notranjosti, iz našega srca, bi dejal Stojči, ne pritečejo ponovno moči popolnoma drugega sveta. In potem se korak po korakom prične nevtralizacija vplivov prostora in časa. Ko očistimo želje in hotenja in se usmerimo k Božanski Inteligenci, se v nas razvije vera, ki lahko premika gore. Ta resnična vera je edini pravi ključ k vratom popolnega miru. S tem pa smo deležni , da nastane popolnoma drugačna struktura, ki pa ni od tega sveta, nastane ravnovesje.
Veliko ljudi si danes zaradi svojega izkrivljenega zaznavanja krčevito prizadeva vzpostaviti to izgubljeno enost in sicer tako, da išče partnerja v drugem človeku, da se vrže v delo, se posveti ralizaciji svojemu hobiju. Miselnost in čustva, ki bi morala obvladati njegove strasti, pa so postali sužnji teh strasti. In prav v tej zvezi pravi Mirdad:" Znova vam povem. Vi sami ste povodenj, barka in krmar. Vaše strasti so povodenj. Vaše telo je barka. Vaša vera je krmar. Vse pa prežema vaša volja. In nad vsem se pne vaše nerazumevanje. Spoznajte predvsem vesoljni potop in okrepite svojo voljo, naj ugasne vse drugo. Poskrbite, da bo kapitan vešč in zbran. Predvsem pa se naučite prepoznati, kje so vrelci, iz katerih bruha voda, in izurite svojo voljo, da bo drugega za drugim izsušila. Takrat se bo povodenj zagotovo umirila in se nazadnje umaknila."
In kako naj bi potekala človekova pot? Hrepenenje v našem srcu prebudi spoznanje v našo pravo poslanstvo in nas tako pripelje do lastne prostovoljne spremembe miselnosti in delovanja. Miselnost in delovanje se posledično usmerita na Najvišje. " Ne moja, ampak Tvoja volja Gospod moj naj se zgodi!" To pa ima posledično velike učinke. Zaradi tega si s svojo prebujeno močjo volje osvojimo nova življenjska področja in si podredimo vse svoje želje.
Bi me pa zanimalo mnenje spoštovanega duhovnega prijatelja
Radovednega. Lep pozdrav vsem od Mirana.
Mir
Prispeval/a: Devi dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 16:53 CEST
Zdi se, da se ves čas samo čaka, da bo nekdo drug prvi naredil prvi korak. In medtem ko čakamo na druge, se ne zgodi nič.
Mir
Prispeval/a: en_bk dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 18:44 CEST
Sem se spomnil, da mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal /že večkrat/, da je prvi občutek pravi občutek...razen če ni. Se mi je zazdelo potem /tudi po branju komentarjev/, da si pojme mir, pa sovražnik, pa boj, vsakdo razlaga pač tako, kot si jih razlaga...po svoje...tudi jaz. In citati potem ne zvenijo tako neznosno...mislim...lahkotno...ali pač.
In ker sem imel ravno malček časa in nekaj volje, sem poskušal razmišljati ali lahko razumem citate na drugi občutek...
Če poskušam dojemati, da je mir prav v mojem bistvu, moje jedro, potem...ja...potem se moram odločiti za popotovanje...vase. Da mi je lastno dihanje dobra popotnica, ne dvomim, razen, če želim najti večni mir, kar pa tako ali tako pride prekmalu. To pot v sebe si predstavljam kot odstiranje tančic, ki prekrivajo mene...takega kot sem...v resnici...znotraj.
Ena teh tančic je sovraštvo. Sovražnika sovražim...sicer ne bi bil sovražnik, a ne. Da bi objel sovražnika, bi bilo neiskreno...do njega, še bolj do mene. Sovražiti in biti v svojem jedru...prosim lepo. Če hočem to tančico odgrniti, moram preobraziti sovražnika v...hm...nesovražnika. Edin način za to, ki mi pride na misel, je odpuščanje...njemu in sebi. Zagoveden proces, zares. A če mi uspe, potem bi se mi zdel smiseln izrek o objemanju sovražnika...a ne.
Bom poskusil razmišljati o ideji, da se za mir ne smeš boriti. Se mi sliši smiselno, če borbo pojmujem kot pravilo oko za oko. Kaj je s tem pravilom narobe. S pravilom nič, z merami pa. Ta, ki jih dobi po grbi, meri prizadetost z drugim metrom kot tisti, ki jih po grbi daje. Ko vrača v isti meri, se drugemu zdi, da je dobil preveč...in krog se ponovi...do konca. Je že Gandhi baje dejal, da bi bil svet slep, če bi se ravnal po tem pravilu. Da pa se moja svoboda konča, kjer se začne svoboda sočloveka, je pa potrebno vedeti in...dati vedeti.
Da se z dihanjem umiriš do te mere lahko, da ne storiš kake kozlarije, ki bi jo obžaloval zelo potem, se mi zdi kar smiselno pravtako. Že pregovor govori o tem, da je dokaj pametno desetkrat globoko vdihniti včasih.
Se oproščam za tak popreproščen zorni kot poskusa razumevanja članka, kajti namreč, sem le en bk, čigar poglobljenost razmišljanja še ne zmore ostrih ovinkov.
en bk
Mir
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 19:48 CEST
Sovraštvo in sovražniki so najprej znotraj vsakega od nas
in tam je tisto bojno bolje na katerem mora vsak posameznik še najbolj delovati
in kjer jih mora vsak dan premagovati.
Bolj se notranji mir znotraj vsakega od nas razširja,
manj prostora ima ta sovražnik
in bolj se predaja
in enkrat se zgodi,
da ko se srečaš tudi s tem zunanjim sovražnikom,
ki ti je kaj hudega v življenju storil,
da ne čutiš več nobenega sovraštva do njega,
ampak samo še usmiljenje.
Torej ta borba med mirom in sovraštvom,
kot notranjo vojno,
se odvija kar naprej,
Zato ni čudno,
da je Buda rekel,
da kdor je premagal tega sovražnika
na svojem notranjem bojnem polju,
je večji od onega,
ki je premagal tisoč sovražnikov
tisočkrat močnejših od njega.
Borba za notranji mir je sveta naloga tebe in mene
in vsakega od nas na obličju te zemlje,
ki nam je mar za ta čudoviti svet
v katerega nas je položil naš ljubi stvarnik
in s tem našim notranjim mirom lahko vplivamo
ne samo na naše okolje, ampak na celo vesolje. :)
lp
---
stojči
Mir
Prispeval/a: ana dne sreda, 1. september 2004 @ 07:46 CEST
Blagor tistemu, ki ohrani svoj notranji mir sredi vojne vihre.
Če bi se zavedali, da smo vsi eno, potem bi vedeli, da nimamo sovražnikov oz. da smo največji sovražnik mi sami sebi.
Če bi se zavedali, da smo vsi eno, potem bi vedeli, da nas druži, nas vse, ista želja: biti srečen. Poti do nje pa različno ubiramo.
Šele, ko najdeš svoj mir v sebi, ga bo deležen tudi svet. Svetovni mir (tudi odprava revščine itd...) se lahko začne samo v srcu vsakega posameznika.
In kdor podcenjuje moč misli, ne ve nič o svojem bistvu.
Mir
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 1. september 2004 @ 16:25 CEST
" Ko je sveta vsemogočna volja razdelila Adama(človeka) na dva dela, da bi tako spoznal samega sebe in se zavedal svoje enosti z Enim, je postal moški in ženska, moški Adam in ženski Adam. Takrat so ju preplavile želje, ki so sad dvojnosti, tako številne želje, v mnogih barvah, v tako velikem obsegu, tako nemoralne in tako grozne, da je človek ostal prav do današnjega dne razvalina na njihovih valovih. Brž ko ga en val dvigne v vrtoglave višine, že ga naslednji potegne na dno. In čeprav se v resnici dvoje nasprotij zgolj dopolnuje med seboj, se nevednežu zdi, kakor bi bili zapleteni v nenehen spor in pretep, in niti za kratek hip ne bi morali skleniti premirja."
Današnjemu človeku vlada anarhija treh zmožnosti,ki niso medsebojno v harmoniji: razumu, njegovi svobodni volji in njegovim najglobljih občutkov. To pa je pripeljalo do zameglitve njegovega razuma in k vedno večji oddaljenosti od Boga. S tem so se človekove želje nenehno povečevale in napihnile njegov jaz, ki je prevzel vodstvo osebnosti in okrepil ter utrjeval svoj položaj.
lep pozdrav tebi Ana in vse dobro od
Mirana.