draga Tatjana,
se strinjam s teboj da obstajata dva sveta, a dovoli mi da o notranjem dodam zgodbo "sedmih dolin", ki jo mojstrsko opisuje sufi mojster Farid ad-Din Attrar(1119-1233) v svojem delu Pomenek ptic, ki bo zanimalo tudi mnoge duše na Pozitivkah.

DOLINA ISKANJA
:" Ko vstopiš v dolino iskanja, se bodo začele nadte zgrinjati vsakršne težave. Vsak dih je tod podoben stotim stiskam in celo najbolj pogumen papagaj je tu le muha. Leta dolgo se moraš truditi in naprezati, medtem ko tvoje srce preživlja najrazličnejša stanja. Predati moraš vso svojo lastnino in vso svojo moč. Tvoja pot te mora peljati skozi najgloblje globine tvoje krvi in skozi vse, kar te obdaja. Ko v svojih rokah nimaš ničesar več, kar ti je poznano, se mora vsega očistiti tudi tvoje srce. Ko se tvoje srce očisti smrti in pogube, začne sijati v Božji luči, in ko se v tvojem srcu osvobodi ta luč, se tvoje hrepenenje v njej tisočkrat pomnoži."

DOLINA LJUBEZNI
"Tedaj zagledaš dolino ljubezni. Vsakdo, ki vanjo dospe, se mora potopiti v ogenj. V tej dolini ni nič drugega kot ogenj. Kdor ne postane ogenj, se ne more več veseliti svojega življenja. Ljubimec je tisti, kdor je kot ogenj, in kogar obraz je ožgan; kdor se nikoli ne obotavlja, ampak radostno vrže v ogenj sto svetov; kdor pozna poleg vere tudi nevero, poleg dvoma tudi gotovost; sreča in nesreča sta na njegovi poti eno in isto. Da, v ljubezni ni več razlik."

DOLINA SPOZNANJA
" Potem se pred romarjevimi očmi prikaže dolina spoznanja. Vsakdo hodi tod po različnih poteh. Nobena pot ni enaka drugi. Tisti, ki hodi pot telesa, je drugačen kot oni, ki stopa po poti duše. Kljub temu so za oba, za telo in dušo, iz pregrehe in kreposti vedno ena vrata za pot navzgor in ena v pogubo. Ko nato sonce spoznanja zasveti z nebesnega svoda vsake najvišje poti, vsakdo spozna njegovo pravo vrednost in prsi se mu odpro za resnico."

DOLINA SKROMNOSTI
"Naslednja dolina je dolina skromnosti in odpovedovanja, kjer ni več nobenih zahtev in nobenih pomenov. Sedmero oceanov je tod ena kaplja, sedmero planetov ena sama ognjena iskrica. To tudi ni sedmih rajskih sfer in sedmero peklov se tod strdi v led. Karkoli tu delaš ali pustiš, nič novega in nič starega tod nima moči."

DOLINA ENOSTI
" Potem pride dolina enosti, kraj popolne samote. Če pridejo popotniki iz te puščave, vzravnajo svoje glave iz istega ovratnika. Če tu vidiš veliko ali malo, je to pač eno na tej poti enosti. Ker ostane mnogo zmeraj eno v enem, je to eno v enem popolna enost."

DOLINA ZABLODE
" Potem prideš v dolino zablode, kjer ti vse prinaša venomer le trpljenje in bolečino. Tod je zate vsak vdih kot ostro nabrušen meč in vsak pogled je jok in stok. Vzdihljaj in bolečina sta kot pripeka, noči in dneva ne ločuješ več. Iz vsake korenine lasu kaplja-kri-a ne zaradi meča- in zapisuje vsak vzdihljaj. Ogenj je led v primerjavi z romarjem, ki žari in gori v svoji bolečini. Zmeden je, ko prispe sem, in v svoji zmedenosti je izgubil pot. Vsakdo, komur je zapisana popolna enost v duši, izgubi v tej dolini vse in tudi samega sebe."

DOLINA PREDAJE
" Sledi dolina predaje in ponovnega nastajanja. Kdo, ki je tu bil, lahko to opiše? Bistvo te doline je pozabljenje, molk, gluhota in nezavedanje. Skozi en edini žarek duhovnega sonca vidiš, kako okoli tebe izginjajo neštete sence. Ko začne ocean neskončnosti dvigovati svoje valove, kako lahko tedaj obstanejo oblike, nastale na njegovi površini? Oba svetova nista več kot obliki, ki ju vidiš na površini oceana. Kdor v to dvomi, postane žrtev privida. Tisti, čigar srce se v tem oceanu izgubi, izgine za vedno in počiva v njem v miru."

Pot skozi sedmero dolin lahko gledamo kot pot, ki nas pelje k resničnemu cilju življenja. Pot lahko najdemo le na podlagi življenjskih izkušenj. Ko enkrat stopimo na to pot, potem ni več vrnitve na staro že izhojeno. Izključeno je tudi vsako poskusno raziskovanje, ne zato, ker bi nekdo to prevovedal, ampak zato, ker sposobnosti našega zemeljskega razuma ne zadoščajo, da bi prestopili meje. Naš razum-naš jaz je omejen z napuhom in bolanim ponosom in nam preprečuje razvoj. Pot k Stvarniku ni za navidezno popolne, ampak za vse, ki spoznajo lastno nepopolnost. Odločilna pa je točka, ali se človek oprime lastne" resnice" ali pa se obrne k Božanski rasnici.
Kdor interesov svojega jaz-sem. jaz-hočem in jaz-moram ne more postaviti na drugo mesto, za dušo, kdor želi v svojem življenju še kar naprej nekaj dosegati, preden se obrne k svetlobi, bo zagotovo nekoč v nekem trenutkov ostal praznih rok. Tudi mnoge druge človeške lastnosti ovirajo notranjo pot odrešenja, kot so: občutek nevrednosti, nagnjenost k melanholiji, prevladovanje naravnih nagonov, sla po imetju, odvisnost in zapeljevanje v vedno nove želje in izgubljanje v spremenljivih čustvih. Vse te naštete lastnosti se dvigajo v nas, se prerinejo v ospredje in hlepijo s skoraj nesramno drznostjo po realizaciji in potešitvi le-teh. Zato odrinejo nežni, globoko iz srca prihajajoči božanski glas, ki nas kliče k počitku in razmisleku. Zato se na mukotrpni poti skozi" sedem doli" izgubi toliko duš.
lep pozdrav tebi Tatjana in vsem ostalim.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]