Čakala sem na kamnu južni veter
in senca je samevala čez jutro
z dotiki monotonije dneva.

Ustoličena med sanjami sem se krhala
in drhtenje sokov mojih misli
je sprejemalo vase drzne upe ljubkovanja
odseljenega trenutka zdaj.

Zaman so utrinki iskali angela v meni,
zavetje zatišja v razredčnem času.
Bila sem upognjena strast.
Bila sem dotik za hrbet skritih dlani.
Minute so izgubljale svoj pomen,
v njih posušena dejanja divje rože
med listi na steblu utripajočega srca.
Nezlomljivo bitje je utripalo v meni,
v njem nenaseljeni prostor
je v vztrajnem plamenu gorel
v obzorje, do obronkov sončne luči.


Izgorevala je želja, ki rine v ljubezen
tja gor, kjer leti zasanjan galeb
in v belini vrenja krvi potaplja
svoje ptičje letenje.

V kamnu kamen in razsuti prah.
Od mojih dihov zlizan rob površine
použiva žarek svetlobe v sebe.
Nenasitna slanost v kristalih
je okrasila uhane valovanja in vzdihe
v zgoščenem pljuskanju morja
in odplavljanju pene med alge in travo.

Slišim tvoje stopinje, da prihajaš.
O moja luč, obrni se k meni,
da me nadgradiš z roko prijatelja.

Iz knjige so mi popadale vse marjetice
in odtrgani lističi igre so se ustavili
ob mojih besedah:
"Izpolnjeno upanje srca".

...o0o...