NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 30-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • petek 04-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • nedelja 06-dec
  • Miklavževa predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 12-dec
  • Od kolišča do mestnega središča

  • torek 15-dec
  • Pravljični sprehod s svečkami in baklami

  • sobota 26-dec
  • Praznična predstava Zgodba o Lipici

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Misel tedna   
    nedelja, 19. september 2004 @ 09:11 CEST
    Uporabnik: Radovedni

    * Modre misli in zgodbe





    1. Samo nekateri vidijo s svojimi očmi in čutijo s svojim srcem.

    2. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa

    3. Iskanje resnice je bolj dragoceno, kot njeno posedovanje.


    Albert Einstein




      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Radovedni
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040811121149617

    No trackback comments for this entry.
    Misel tedna | 34 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne nedelja, 19. september 2004 @ 13:02 CEST
    Vsaka čast Albertu Einsteinu za njegov prispevek v znanosti.
    Tudi njegove modre misli so mi všeč.

    Od zgornjih treh pa se ne strinjam s tretjo:

    Iskanje resnice je bolj dragoceno, kot njeno posedovanje."

    Če resnico recimo nadomestiš z vodo,
    ti pa se nahajaš sredi velike puščave pod vročim soncem
    brez ene same kapljice vode,
    daleč naokrog kamorkoli pogledaš pa sam pesek,
    ti bolj slabo kaže glede tvojega preživetja.
    Kaj se ti zdi bolj dragoceno iskati vodo še naprej,
    dokler ne umreš od žeje,
    ali pa prav v tej puščavi posedovati oazo s kristalno čisto vodo?

    Resnica kot zavest blaženosti
    se nahaja znotraj tebe
    in znotraj mene,
    je znotraj vsakega človeka,
    vendar je zelo malo ljudi,
    ki jo iščejo znotraj sebe
    in še manj,
    ki jo najdejo brez pomoči
    pravega mojstra. :)

    lp

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 20. september 2004 @ 14:22 CEST
    še vedno pa nešteto ljudi dojema resničnost le iz materije, iz tako imenovanih nezlaganih, trdnih dokazov. Ampak kako realna pa je ta resničnost, ki ni nikoli enaka niti za en sam delček sekunde, saj je vendarle vedno v gibanju. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.
    Na primer:morfogenetskih energetskih polj ne moremo dokazati z inštrumenti, a so kljub temu za novo znanost popolna dejstva. Ezoteriki bi ta ista polja opisali kot neskončno diferencirane astralne svetove.

    Predvsem atomska znanost od leta 1900 dalje vročično raziskuje odnos med prostorom in časom. Lahko si predstavljamo, da bi bil Bog lahko"prostor". Hermes Trismegistus pravi Asklepiju v šesti knjigi Corpus Hermeticum:" Če univerzalni prostor pretehtamo v naših mislih, tedaj si ga ne zamišljamo kot prostor, temveč kot Boga, ne gre za prostor v običajnem pomenu besede, temveč za dejavno silo Boga, ki vse obdaja."

    Znanost je postavila in preizkusila že mnoge številne matematične modele in formule, da bi prišla na sled odnosu med prostorom in časom, vendar pri tem ni dobila nobenih razultatov. Einstein je odkril, da je materija strnjena energija, da se torej nenehno nastajajoče nosilne vibracije večnosti ovijejo v meso. Einstein je vpeljal, kar je v "Skrivnem učenju" H.P.Blavatske opisano kot izvor inspiracij, teorijo četrte dimenzije. Danes se znanost ukvarja s teorijami o gibanju valov v string modelih. In nadalje razmišlja, da je vse v bistvu elektrika, energija, vibracija.


    "EVANGELIJ POPOLNEGA ŽIVLJENJA."
    KAJ JE RESNICA?

    Dvanajsterica se je zbrala v senci palm in eden izmed njih, Tomaž, je drugim dejal:" Kaj je resnica? Kajti iste stvari zaznavajo različne duše in celo ista duša ob različnih časih različno. Kaj je, torej resnica?"

    In ko so tako govorili, se je med njimi pojavil Jezus in dejal:" Edina in večna resnica je Bog sam, kajti nihče ne ve, kaj je sam Bog, ker je vesolje v vesolju. Ljudem se resnica lahko razkrije po njihovih sposobnostih, da jo razumejo in dojamejo.

    Ena resnica ima veliko plati in eden vidi eno stran, drugi drugo in nekateri vidijo več kot eno; kot jim je dano.

    Poglejte ta kristal: svetloba se razodeva na dvanajstih ploskvah, na štirikrat dvanajstih ploskvah, in vsaka ploskev odbija en žarek svetlobe in nekdo vidi le eno ploskev in drugi le drugo, vendar je to le en kristal in ena svetloba, ki sveti vsem.

    In če se kdo vzpne na goro, ko doseže vrh, reče." To je vrh gore, povzpnimo se nanj." In ko osvoji to goro, glej, vidi drugo, višjo, dokler ne pride do višine, od koder ni ničesar več videti.

    Tako je torej tudi z resnico. Jaz sem resnica in življenje in dal sem vam resnico, ki sem jo prejel od zgoraj. In tega, kar vidi in sprejema eden, ne vidi in ne sprejema drugi. Tisti, ki so spodaj v dolini, ne vidijo tistega, kar vidijo tisti, ki so zgoraj, na gori.

    Vendar je vse resnica, kar vidi posamezni razum in je tako dolgo, dokler se ne razodene višja resnica; in duši, ki lahko sprejme več svetlobe, je dano več svetlobe. Zato ne sodite drugega, da ne boste obsojeni."


    lep pozdrav vsem,
    Miran.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. september 2004 @ 10:34 CEST
    Dragi Radovedni,

    za utemeljiti razumevanje teh Einsteinovih dimislic mora človek že pomisliti, saj so tako globoke in filozofsko resnične, da bi se o vsaki posebej lahko napisalo kar celo knjigo.

    Pod 1/
    Prisluhnimo tej biblični zgodbi: Samuel je prišel v Betlehem k Izaku, da bi enega njegovih sinov mazili za kralja. Pristopili so k njemu vsi sinovi od najstarejšega do najmlajšega, vseh sedem je zavrnil in vprašal, če so to vsi. Oče Izak je odvrnil, da David najmlajši pase ovce, da je pastirček in ne pride v poštev. Toda Samuel je zahteval prav njega in mazilili so ga za kralja.

    In v čem je simbolika tega dejanja?
    - da kar človek najmanj ceni, je v resnici odločilno za vse življenje;
    - pastriček ovac je bil izbran za pastirja vsega ljudstva;
    - da starejši bratje so bili res telesni orjaki, David pa drobcen, lepih oči in zale prikupne postave. Samuelova stara knjiga pove:"Ne gre za to, kar človek vidi, kar je pred očmi. Gospod pa gleda na srce."

    Tudi ljudje nikoli pravočasno ne odkrijemo kaj je v srcu. Gre za človekovo mišljenje in čustvovanje, ne gre za telesno srca, čeprav je najbolj vzvišena simbolika v naši govorici srce. Človekova veličina ni dedna lastnost in ni zgolj uspeh osebnega prizadevanja, ni zaslužek, ni pridobitev, ni osebna storitev, marveč milost, podarjeni dar. Vsa modrost je v tem, da je naše življenje podarjenost, ki smo ga pridobili v dar. Dejstvo, da smo prišli na svet ni naša zasluga. Ta zakonitost nas spremlja vse življenje. Do svojega poklica in izobrazbe pridemo z lastnim prizadevanjem, to je delno res, da ni njegova zasluga. Toda golo dejstvo, da človek še živi, da ni umrl ni odvisno od njega, je dar. Tudi pesnik in pisatelj Edvard Kocbek v svojih delih poudarja, da je to podarjenost, ki si je ne morem sam ne dati in ne zaslužiti.

    Ljudje v ihti za uspehi in prizadevnostjo vse preveč drvimo mimo življenja in njegove modrosti. V resnici pa vse drugače peteka in se izteka, kot smo načrtovali. Lestvica človekove moči in dostojanstva, lestivca uspehov se sprevrača v nemirnih valovih življenja.

    Zgornja svetopisemska zgodba pove, da ne vojskovodja, pastirček s pračo premaga nepremagljivega Goljata in osvobodi svoje ljudstvo. Prača simbolizira dvig duha. David je imel v sebi popolno gotovost, da je zadel nepremagljivega in premočnega Goljata. David čeprav je imel številne napake, je čudovito igral harfo, ki je inštrument miru.

    Videti s svojimi očmi in čutiti s svojim srcem nakazuje samo smer, v katero naj gre naša razlaga. Ne moremo razkriti vseh skrivnosti in odgovoriti na zadnji "zakaj", vendar naše videnje in naše srce (čutenje) nam nakazuje smer dokončnih odgovorov, zato vedno prisluhnimo tistemu, kar znotraj sebe vidimo in občutimo. Tvoja vest, tvoje čuteče srce je tvoj najboljši prijatelj, na katerega se lahko zaneseš.

    Ad 2/

    Ko strmimo v znanost, strmimo v veličino človeškega duha, ki je to znanost ustvaril. Kdor ni zmožen strmeti v veličino znanosti, je poplitven, otopel in zgolj pozunanjen. Temu nekaj manjka. In tudi katoliška cerkev kot inštitucija je bila nekaj
    stoletij slepa in gluha, poplitvena in otopela, zaverovana v svojo lastno veličino in ni bila sposobna dojeti dovolj širine in prostora za potrebe človeštva v službi vere človeku, ki naj bi jo učila krščanska religija in ni bila sposobna sprejeti izkustva in napredka, ki ga prinaša znanost. Sprejela je krivično bedo kršenja človekovih pravic, ni zmogla biti več prav izraz prave vere in odsev izkustva srečanja z božjo resnico. Opustila je tisto kar je bilo najpomembnejše, pravičnost, usmiljenje in zvestobo človeškemu razvoju, razvoju znanosti in ustvarjalnosti človeka. Bog je ustvaril človeka, kot ustvarjalno bitje, po njegovi podobi, ker tudi on še vedno ustvarja svet. Cerkev se je tedaj oddaljila od Boga. Inflacija križarskih vojn, sežiganja čarovnic na grmadah, zaviranje razvoja znanosti, pomori učenjakov in mislecev ter podobno ni bilo po božji podobi. Bog želi, da človekovo življenje služi ljubezni in ustvarjalnosti v njegov blagor. Človek v sebi razodeva Boga, v človeku je drža podaritve, ki jo izrazi z vsem dobrim, v čemer je udeležen. Zato je bila cerkev, ki je zavirala znanost v določenem obdobju hroma noga krščanske zgodovine. V današnjem času pa prehajamo v drugo skrajnost, da je nezadržno razvijajoča znanost brez vere, brez duhovnosti slepa. Moderni človek ob dražljajih, ki mu jih nudi komunikacijska in druga tehnika vedno bolj doživlja praznino časa in dolgočasje. Počuti se notranje izvotljen. Prehaja že v svojevrstno zasvojenost s tem, dražljaji sodobne tehnike, ki jih znanost prinaša, človeka zmeraj manj nasitijo, zmeraj manj to ceni in zmeraj manj je zmožen se začuditi in zastrmeti. Zna samo še buljiti v televizijo, živi neko površinsko življenje, z odzivanjem na dražljaje, nasičuje sebe z zunanjimi dražljaji, ki mu vedno manj pomenijo. S svojo zasvojenosti, s svojo hlepoto premaguje dolgočasje in se kot zasvojen z alkoholom ali mamili, ne more izmotati iz svojega zamotanega začaranega kroga. Nezmožnost strmljenja je eden od simptomov bolnega človeka, nezmožnega strmeti v lastno veličino, ki jo je ustvaril v znanosti, tehniki in na duhovem področju. Ljudje ob nedeljah, ko niso v službi, nimajo kaj početi. Do tehnike nekaterim raste odpor, hočejo se vrniti v nekdanje preprosto življenje, v katerem bodo imeli bolj stik s samim seboj, s svojim bistvom. Nekaj se premika v ljudeh, človek v svojem bistvu ima potrebno po duhovnosti, po veri, po strmljenju, čudenju, občudovanju in po hrepenenju po nečem, kar je v območju njegovega upanja. Strmljenje je vendarle doživetje srečnega človeka. Zdolgočaseni človek ni zmožen drugemu želeti srečo, ker mogoče ni zmožen zastrmeti v človeka in vesolje, v vse tiste skrivnosti, ki nam omogočijo, da se s pomočjo njihovega odkrivanja duhovno dvigamo. Človek ima v svoji zavesti številne kreposti in dobrote. Kreposti pa človek nima nikoli dovolj. Druga drugo dopolnjujejo, ni strmljenje, čudenje in občudovanje vse, vendar pomeni veliko, pomeni ljubezen ter svobodo in polet duha v višine. Že sami besedi ljubezen in dobroga imata več prostornine kot kakšna druga beseda, ki je na slabem glasu. Ljubezen in dobrota se pa vedno razodevata v nas kot božje, kot milost in kakor koli želiš to poimenovati, je pa vselej človeški duh in njegovo srce tisto bitno, ki skuša kot iskrica zavesti urejati svoj notranji prostor in naše ustvarjalne sposobnosti, ki se dvigajo skupaj z znanostjo, umetnostjo in človekovo duhovnostjo v sam razvojni vrh človeštva. Znanost in občudovanje ter strmljenje v ta čudež stvarstva nima meje. Naš duh nima zakoličene meje, zato je vse kar ga dviga plemenito dejanje, ki se odigrava v človeku samem.

    Zato je Einsteinova misel, da je znanost brez vere hroma in vera brez znanosti slepa, globoka modrost, ki drži za vse večne čase. Ateisti bodo temu reku nasprotovali, vendar ateizem je po svoje nihelizem posebne vrste v smislu razlage znanega Nietzschejevega reka, da ni umrl Bog, temveč umrl je človek. Človeka pa moramo ohraniti pri življenju kot ustvarjalno in duhovno bitje. Le to nam omogoča obstoj.

    Ad 3/

    Strmljenje v človekovo globino je podarjenost biti in pomeni odgovornost za upravljanje s to podarjenostjo. To nas navdaja z občutkom doživetja nečesa svetega, ki meri onkraj sebe. Človek je zmožen strmeti vase, se pravi v nekoga, zmožen je tudi verjeti v nekoga, posvečevalca vsega. Prav nič bivajočega ni svetega, toda v svoji biti je sveto vsako bivajoče (Hribar, Uršič). Kolikor ima vsako bivajoče svojo bit od Boga, toliko je vsako bivajoče tudi sveto. Zato ni med svetom in Bogom nepremagljive razlike. Govoriti o Bogu pomeni hoditi po robu našega razuma, vsega ni mogoče izraziti v besedah, zlasti kadar trčimo v neizrekljive skrivnosti. In zakaj se tej skrivnosti ne bi reklo Bog? Bog je ime za nemožno izrekanje skrivnosti, v katero naj bi človek verjel, strmel in se ji čudil. Te resnice lahko iščeš, ji daješ odgovore, jo raziskuješ, jo občutiš, ne moreš pa jo posedovati, ker je izmuzljiva in spremenljiva v tvojem doživljanju, ne spada v tvojo posest, ker meje naše vedoželjnosti so neizmerne, se spreminjajo, so čisto zrenje resnice in resničnosti, ki jo občutimo skoz lastno zavest in ta resničnost ni nikoli objektivna resnica. Človek postane nag in se zaveda svoje nagote šele ko vidi pred seboj oplenjeno drevo spoznanja in smisla življenja. Človek začuti svojo goloto, ko je izgubil zvezo z drugo simbolično polovico. Tisto kar ga dviga je smisel življenja v neskončnost; tisto ki mu telesno lepoto prikazuje je simbol in prispodoba višjega sveta ter telesnost presegajočih bitnih razsežnosti. Konec koncev gre pri vsem tem za hrepenenje, ki nas oplaja in ohranja. Pomemno je, da človek ne umre kot odtujeni človek, ki se je spremenil v porabniško blago brez ljubezni in brez pristnih človeških čustev in da v življenju ni izkoristil vseh svojih duhovnih možnosti, ki so mu bile kot lepota duše in srca podarjene.

    Same Einsteinove domislice so narekovale potrebo, da jih razložimo s pomočjo bibličnih zgodb in starih človeških resnic. Morda bo kdo drugi tudi iz drugega zornega kota lahko razložil kako te domislice razumemo v sedanjem času.

    Lep pozdrav tebi Radovedni od tvoje duhovne prijateljice ter vsem ostalim

    Tatjana Malec


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne torek, 21. september 2004 @ 11:02 CEST
    Dragi Miran,

    tvoje razlage so kot vedno zelo zanimive in originalne. Vendar pa obstojajo neka dejstva, ki jim pač moramo verjeti, ker jih lahko vsi izkusimo (kadarkoli in kjerkoli v vesolju, ki ga poznamo, povsod veljajo isti relativni zakoni), lahko jih celo zračunamo in zelo natančno predvidimo. Npr. potovanje nekega satelita do Marsa ni le izlet npr. nekega energijskega telesa posameznika, pač pa realno dogajanje, ki preko instrumentov, ki niso nič drugega kot pretvorniki energije iz ene oblike v drugo, dobi svojo realno podobo v neštetih ljudeh, s tem, da na koncu pretvori energijo v ustrezno frekvenčno območje, ki ga zazna eno od naših čutil. Mislim dragi Miran, da ne gre za tolikšne razlike v razmišljanju navadnih ljudi in drugih, saj vsi nenehno razmišljajo o pretvarjanju energije iz ene oblike v drugo ali razmišljamo o pretvarjanju materije v energijo in obratno, torej ne gre samo za razmišljanje, katerega je izhodišče je materija v vseh stopnjah zgoščenosti.

    Obstajajo pa res neka izkustva, ki jih lahko izkusite le posamezniki oziroma skupine posameznikov, vendar jih ne moreva enačiti z dejstvi, saj jih drugi ljudje še ne morejo zaznati s svojimi čutili, oziroma preko verige pretvarjanj energije, zato je možnih nešteto razlag.

    PRETVARJANJE MATERIJE IN ENERGIJE iz ene oblike v drugo tako, da ostaneta skupna energija in masa vedno konstantni, pa je pravzaprav DOKAZAL RAVNO Einstein, če se spomniš z znano formulo E=mc2. Že prej so obstojali misleci, ki so na tak ali drugačen način razmišljali in dokazovali obstoj energijskih polj in pretvarjanje energije v materijo in obratno itd. Ta formula je pač najbolj znana in je postala zakon, ker se kaže v kopici dejstev, ki jih dojemajo vsi ljudje s čutili, tudi ti. Npr. ko se voziš z avtom, vidiš zato, ker se svetlobna energije pretvarja v biokemično. Motor se pregreva, ker se takočina (bencin) spreminja v toplotno energijo. Tudi ti sam, če boš tekel nekaj časa, se boš kaj hitro ogrel. Biokemična energija v tvojih organih, se spreminja med ostalim tudi v toplotno energijo. Torej obkroža nas svet nenehnega pretvarjanja energije in materije in težko je trditi, da je materija kot taka dandanes izhodišče razmišljanja. Tako razmišljanje, dragi Miran je žal povozil čas.

    Torej tvoja trditev, ki si jo postavil takoj v prvem stavku ne drži. NEŠTETO LJUDI NE DOJEMA RESNIČNOST LE IZ MATERIJE, PAČ PA IZ MATERIJE IN ENERGIJE IN NJENEGA NENEHNEGA PRETVARJANJA. Zato ne rečemo električna materija, ampak električna energija, s katero živiš vsak dan in verjetno brez nje ne bi mogel. Prinesla ti jo je ravno znanost. Ne rečemo svetlobna materija, ampak svetlobna energija itd. Ne rečemo radiaktivno materiranje, ampak radioaktivno sevanje. S tem razumemo sevanje visokih energij. Torej današnji človek se vse bolj zaveda energije in energijskih polj okoli Zemlje, Sonca itd. in njenih pretvorb.

    Gledanje TV, je posledice širjenja elektomagnetnih valov, ki prenašajo energijo. Vemo tudi, da smo iz vesolja bombardirani z nešteto radiaktivnimi delci, ki nosijo visoke energije in ravno prave doze teh delcev omogočajo normalno življenje na Zemlji, povečane pa delujejo uničujoče. Vse te pretvorbe dokazujejo, da obstajata svet materije in energije, ki se prepletata in postavljata osnovne zakone, ki se nenehno ponavljajo in jih lahko zaznavajo vsi ljudej posredno ali neposredno in temu navadno rečemo dokazi.

    Problem torej vedno ostaja, koliko lahko večina, ki izkuša skupna dejstva, verjame posamezniku ali skupini, ki zase izkuša svoja dejstva, a jih težko izkusi še kdo drug. Potreben je dokaz, taka pretvorba energije, da bodo izkustvo vsi doživeli. Problem je tudi v tem, da se pri takih posameznih izkušnjah težko napove njihovo dogajanje in ponavljanje, torej da se bo nekaj zgodilo takrat in takrat. Npr. ljudje molijo, da bi Bog pomagal, ker si to v nekem trenutku želijo, ta pa ne pomaga, apmak se morda nekoč nekje zgodi en čudež in takrat vsi skočijo v zrak :" Evo Boga". Če Bog je dragi Miran in če res tako razmišlja, kot si želijo ljudje, potem je vedno tam in mora vedno enako ravnati in pomagati, ne enkrat tako enkrat drugače, kot si pač tisti hip želijo ljudje. Ravno variabilnost teh izkustev posameznikov ali skupin je problem pri dokazovanju obstoja njihovih izkuaenj. Znanosti ni potrebno nič posebej dokazovati, saj je večina rezultatov vidnih in ljudje jih izkoriščajo v vsakem trenutku.

    Problem pri ljudeh s svojimi izkušnjami pa je v tem, da njihove napovedane izkušnje, ne povzročajo tako pretvarjanje energije iz ene oblike v drugo, da bi jih lahko z instrumenti, ki delujejo po normalnih zakonih zaznali in bi jih lahko na ta način izkusili vsi ljudje, ki so takrat v stiku s tisto realnostjo. Torej so njihove izjave nepreverljive, ne rečem pa, da jih niso izkusili.

    To zakaj ima danes znanost prednost oziroma zakaj ima ZNANOST GLAVNO BESEDO, se moraš pa tudi ti vprašati, saj živiš v pogojih, ki ti jih omogoča znanost in živiš v potrošniškem svetu, torej tudi ti vsak dan, ko kupuješ izdelke podpiraš to znanost in njeno usmeritev, čeprav morda drugače misliš in bi marsikaj spremenil. Toda ljudi sodimo po njihovih dejanjih, torej po tistem kar so in ne po tistem, kar mislijo, da so.

    Dragi Miran nihče te ne sili živeti v svetu, kjer ima glavno besedo znanost. Lahko greš mirno v pragozd in poskusi preživeti. Ljudje so izumili znanost ravno zato, da bi lažje preživeli, zato je verjetno tudi dobila glavno besedo, ker ljudem veliko pomeni. V kolikor bi lahko lažje preživeli s črno magijo ali astralnimi projekcijami, se verjetno ne bi ukvarjali z znanostjo. Zato ne razumem, dragi Miran, zakaj jo tako kritiziraš. KAKOR HITRO VZAMEŠ SAMO ENEO USLUGO ZNANOSTI ALI IZKORIŠČAŠ SAMO ENO NJENO PRIDOBITEV, SPADAŠ MED VSE TISTE NEŠTETE LJUDI, KI JIM PRAVIŠ DA DOJEMAJO RESNIČNOST IZ MATERIJE. S tem ko kupuješ v trgovinah izkoriščaš materialno pridobitev stoletnega razvoja znanosti in jo na ta način tudi seveda podpiraš. Vsak tolar, ki ga vložiš v bencin podpira naftno industrijo, ki morda ravno v tem trenutku kontrolira svetovna dogajanja, ki jih ti tako kritiziraš. Torej si samo eden izmed nešteto ljudi, ki SO POTROŠNIKI IN UŽIVAJO TER Z NAKUPOVANJEM (POVPRAŠEVANJEM) podpirajo ravno to, kar se danes dogaja. Morda pijejo pivo, tako da gredo v trgovino ponj. Ne naredijo si ga sami.

    Še bi lahko naštevala primere v katerih je jasno vidno, da ne gre samo za razumevanje sveta kot materije, ampak kot energije in materije in da gre za nujnost v razvoju človeštva in da si je znanost v težkih pogojih evolucije Zemlje izborila kot praviš glavno besedo v človeški družbi.

    Všeč mi je, ko takole razmišljava dragi Miran, ampak svet se še vedno vrti naprej po svojih ustaljenih vsakodnevnih zakonih, s takimi razmišljanji pa si nedvomno zelo popestrimo vsakadan....

    Prejmi lepe pozdrave od tvojega duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. september 2004 @ 14:36 CEST
    Dragi Radovedni,

    napisal si zelo zanimiv članek o znanosti, tehniki in razumevanju materije in energije in nas obogatil s tehničnim znanjem. Da ne bo nesporazuma, nobeden ni proti napredku znanosti in tehnike, karavana gre dalje v komunikacijsko dobo, ki bi jo lahko označili kot postindustrijsko dobo. Res je, vsi izkoriščamo pridobitve napredka in nobeden se jih ne odreka, čeprav na drugi strani slišimo tudi klic, nazaj v lastno ponotranjenost, stran od tehnične pozunanjenosti. Vprašanje je le ali bodo tehnična sredstva in znanstvene pridobitve usmerjale človeštvo ali bo zavest spreminjala komunkacijska sredstva in znanost, kot gonila sila človekove biti. Stojimo pred temeljnim vprašanjem prihodnosti, na katerega ne moremo odgovoriti zgolj z razlaganjem kako smo postali sestavni del tehnike, znanosti, skratka njeni potrošniki. Gre za nekaj več: kako se bo ta nova prihjajoča doba z vsem napredkom - tehničnim in znanstvenim - vedla, kam bo šla in kako jo bomo znali pravilno usmerjati, da ne bo prihajalo na eni strani do koristnosti človeštvu, na drugi pa do uničujoče kataklizme. Stojimo pred vprašanjem prihodnosti. Ali smo kot psihologi, antropologi, kulturologi, verniki, deterministi in s tem fatalisti ali pa zmerni indeterministi, ki pripisujejo človekovi zavesti, pravzaprav samozavesti zadostno stopnjo notranje osebne prostosti v samoodločanju, s tem pa tudi močan avtoregulativ v ohranjanju življenskega ravnovesja. Komu lahko zaupamo, da bo modro usmerjal samoupravljanje s silami napredka, razvoja tehnike in komunikacijskih sil, da človeštvu ne bodo škodovala, temveč svetovno družbo povezovala v zdravo skupnost narodov. Ali ni naloga človeštva prvo odpraviti lakoto in bedo tretjega sveta, ali ni naloga človeštva dviganje zavesti? Še tako sita in v blagostanju živeča družba, ne more tega doseči zgolj zgolj z znanostjo,ki postaja vse bolj hroma kot pravi Einstein, vera pa pogosto ne dohaja človekovega razvoja znanosti in postaja za pridobitve in dogajanje slepa ter vztraja na okopih tistih vzorcev mišljenja, ki so spremljali čoveka pred industrijsko in komunikacijsko revolucijo. Problem je v tem, da ne gresta v korak s časom z roko v roki, da bi se tako znanost in religija zavedale vsaka svoje funkcije v zavesti časa, ki ga živimo. Če bo vsaka izmed niju vztrajala na svojih okopih in se reflektirala ter usmerjala le k lastnemu samoopazovanju in k introspekciji, bomo prenasičeni od količinskih snovi proizvodnje ob zažejanosti duhovne zadostitve in izpolnjenosti, umrli zapuščeni od ene in druge, zato menim, da ima drugi Einsteinov rek globoko resnico v sebi. Vse lepo in prav, da si razjasnimo kaj je materija in kaj energija, to sodi v območje tehnike in znanosti. Naši Zemlji je Kopernik odmeril mesto in meje kroženja, našemu duhu pa jih ni in jih ne bo nikoli noben njegov naslednik. Mi, naša misel, naša beseda so ogledalo vesolja v velikem in malem svetu, presegamo vsakdanjost, stalno strmimo nad vesoljem v sebi in zunaj sebe. Naš biološki kokon je je vesoljni svet vsega bivajočega in tudi zgolj možnega. Strmljenje v globino lastne duševnosti je predstopnja religiloznega razmišljanja, prehajanje v skrivnost, v območje bitnega, ki se človeku tem bolj odmika, bolj kot se mu približuje. Bolj kot desekraliziramo materio in energijo, tem bolj se nam umika v religiozne mistične daljine. Tudi materija in energija sta predmet strmljenja, saj ni zasluga človeka, da obstajata, šele potem pa morebiti vsa ta skrivnost postane predmet verovanja v Stvarnika.

    Lep pozdrav tebi Radovedni tvoja duhovna prijateljica, ki ti je ponudila v razmišljanje še neke druge razsežnosti problematike, o kateri tu govorimo.

    Tatjana Malec


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 21. september 2004 @ 17:10 CEST
    dragi prijatelj Radovedni,
    naj ti takoj na začetku najinega pogovora vrnem lep kompliment, ki si mi ga podaril na koncu tvojega komentarja. Moram priznati, da je tudi meni všeč tvoj pristop, ki je večinoma na visokem nivoju razprave. Imaš "nit" kot se temu poenostavljeno pravi. No pa se lotiva najinega skupnega gradiva.

    Glede razlik v mišljenju ljudi bi veljalo naslednje;
    - Prvič je človek zvesta podoba univerzuma-
    - Drugič je človek celica v velikem skupnem telesu človeštva.
    -Tretjič imajo vse celice posebno nalogo pri vzdrževanju telesa.
    - Četrtič je to telo le časovno in nam služi kot temelj za višji razvoj.
    - Petič ima vsaka celica v tem telesu poleg svoje biološke tudi duhovno nalogo. Iz povedanega ni težko razumeti, da smo vsi celice večjega telesa. Skupaj predstavljamo človeštvo. Toda, kakor hitro pa se vprašamo, katera celica je pomembnejša, pride do spora. Vsak ima sebe za najpomebnejšega. Krvava zgodovina kaže, da se vsak človek počuti večvrednega. Po drugi strani pa se vendarle tudi stremi po združevanju ljudi v večja interesna združenja, kjer so osebni in nacionalni interesi potisnjeni v ozadje. Primer za to so Združeni narodi, ZDA, skupnost združenega kraljestva Velike Britanije, arabske države, države združene Evrope, države nekdanje SSSR, ki so se pridružile kot GUS, kot tudi afriške države, ki predstavljajo gospodarsko ali politično zvezo. Motivi so običajno gospodarske ali politične narave, so v ozadju vendarle in pogosto ljudje, ki jim ni vseeno in jih skrbi blagostanje soljudi. Razen tipičnih človeških izhodišč, pa je zaznati tudi vedno močnejši vidik posebne vrste, to je, iskanje višjega smisla življenja.

    Vsak človek nosi v sebi skrivnost življenja, ki se ga mora naučiti razrešiti. Ali lahko pravilo za to postavi učitelj, šef ali zdravnik? Ne, lahko da le napotek-navodilo, toda skrivnost mora razrešiti vsak sam. Človek je časovni pojav. Sopi na oder življenja, leži v zibelki, izpolnjuje leta dolgo obveznosti in spet izgine v področje, ki se mu pravi "nebesa" ali "pekel". Se je s tem skrivnost življenja končala? Zagotovo ne, kajti vidno življenje očitno ni nič več kot dogodek v času. Je kot val, ki prihaja in odhaja. Danes bo na ta svet prišlo v 24 urah cca 300.000 ljudi in prav toliko jih bo odšlo iz tega sveta, od kod in kam? Tako je z vsemi nami. Celice telesa se rojevajo, imajo svojo nalogo in umirajo. Dokler njihova naloga ne preseže biološkega in snovnega, prispevajo dejanjsko zelo malo pozitivnega k zavesti celotnega človeštva.
    Toda kakor hitro pa spoznajo svojo duhovno nalogo in naredijo pravilen korak, odrešijo druge sile namesto namesto sil samozadostnosti in samopterjevanja in tako pride do duhovnega razvoja.

    Določeni vidiki niso toliko opazni, vendar tvorijo hkrati podzemni val, a niso nič manj pomembni. Vsi so usmerjeni k temu, da bi človeka kot osebo dvignili k višjemu življenjskemu namenu življenja. Kar preprosto pomeni, da nam podasrijo spoznanje, da se moramo na Zemlji boriti za to, da bi odkrili, da to bivanje ni edino resnično življenje. To je prvi nujen korak na poti realizacije duhovne naloge za vse nas, ki jo vsi dobimo že z samim rojstvom.

    In v dojemanju tega procesa nastanejo med ljudmi, ki zavestno iščejo in tistimi, ki še ne iščejo razlika izkustvenem pomenu;
    V temelju gre za Pozornost. Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Običajno nam vsi opisi pozornosti kažejo, da gre pri tem za zavestno aktivnost. V mnogih trenutkih, ko smo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornosti, torej zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske -vitalne energije. Preverjeno je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejme, in jo, obarvano s svojo osebno vibracijo, odda naprej. Sama energija je potrebna, da bi lahko živeli. Postavlja pa se vprašanje, kdo lahko energijo neposredno in res v čisti obliki pritegne in sprejema? Iz tega razloga se ljudje za nasvet obračajo na soljudi, na supnost, skupino, na družino, na svoj narod, raso itd. Iščejo torej tam, kjer so prisotne takšne vibracije energije, kot jih potrebujejo. Iščejo tisto vibracijo energije, ki povsem ustreza njihovi osebni naravi.

    Vsak val energije ima lastno, posebno vibracijo ali barvo, ki nastane zaradi značaja specifike skupnosti ali skupine. Energija, ki kroži v določeni skupini, je tako rekoč ujeta v napetostno polje. Podobna je štafetni palici, ki jo posamezni član preda drugemu. Nihče pa te palice ne more zadržati dlje časa. Lahko jo nekaj časa sprejme, uporablja, potem pa jo mora predati naprej. Tako ta sila, ki oživlja, kroži v skupini, ne da bi prišlo do regeneracije ali rasti. Iz tega razloga je v skupini vidna določena homogenost, ki končna objame vse člane skupine, če seveda krog ni prekinjen. Po eni strani se ti ljudje prepoznajo kot člani skupine, po drugi strani pa nastanejo v skupini povsem določene navade, obredi in načini obnašanja, kar pa seveda krožečo energijo, skoraj ne more spremeniti, kaj šele dvigniti. Zaradi tega pojava prihaja znotraj skupine do določene mere gotovosti in varnosti. Toda za tiste člane, ki so skupino prerasli, pa to lahko pomeni tudi omejevanje in ujetost. Družina, ki pravilno deluje, je za odraščajočega otroka, varno pristanišče. Ko pa nastopi puburteta, ko se začne oblikovati otrokov značaj, lahko otrok isto družino doživlja kot ječo. To , kot vsi vemo so težka leta, saj otrok vso mladostno energijo uporablja, da bi nam dokazal napake in spremenil način našega obnašanja. V primeru, da mu to ne uspe v zadostni meri, zapade v ritem družinskih navad. To isto se dogaja tudi v političnih strankah, verskih skupnostih, sektah, klubih in zaprtih življenjskih skupnosti. Vse imajo interesna področja in vibracije, ki jih vzdržujejo člani. Kdor pa najde v hiši luknjo in odreagira kritično, ga skupnost izloči. To je še posebaj kruto za odraščujočega otroka, ker potem izgubi zdravo podlago.

    Tako je izmenjava energije neprekinjen proces. Prisotna je prav pri sleherni misli, pri vsakem čustvu in delovanju, diskusiji, pri branju knjig, časopisov, poslušanju radia in gledanju televizije. Pri vsakem stiku, neodvisno od vtisov, prihaja neoposredno ali posredno do izmenjave ali prevzemanja energije. V koliki meri pride do tega, je odvisno od vsakokratnega delovanja udeleženih. Čim večja je koncentracija ljudi, tem večja je pozornost. Zato tisti, ki zabava ljudi, rad dela v polni dvorani, da doseže dobro medsebojno sodelovanje. Tako od svoje publike dobi energijo in jim jo prežeto s svojo, vrne nazaj. Na tak način je pridobil pozornost ljudi.

    Ti procesi potekajo pri vseh živih bitjih. Rastline pritegnejo pozornost žuželk s svojim vonjem in barvo, torej z bolj snovnimi značilnostmi. Živali se obnašajo bolj ali manj podobno. Pozornost drugih pritegnemo prav tako z zunanjimi znaki, z določenimi gibi, šumi, obleko, barvami, vonjem. To običajno ne delamo le zaradi ohranjanja vrste, ampak izključno zaradi sebe. Tako obstaja veliko oblik vedenja, ki so podobne tistim pri živalih in služijo izmenjavi energije. Žuželka, naprimer, pritegne nase pozornost svojih sovrstnikov, prav tako tudi človek. Človek se obrne k svojim soljudem in k svoji okolici, vendar predvsem zaradi tega, da bi na ta ali oni način sam postal močnejši in boljši.

    Tip človeka, ki išče si prizadeva za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njegovi soljudje, a zato ni nič boljši od drugih. Gre torej za rast zavesti. In kako v nadaljnem procesu rasti drugačne zavesti, nove zavesti lahko to izkusimo?. Potrebna je torej nenehna pozornost in naravnanost na to duhovno zavest ali drugače, na svetlobno točko Boga. Zadeva izgleda preprosta. Kljub temu je ravno tako, preprosto! Na žalost pa v naglici sodobnega življenja ne doživlja vsakdo to zavestno, ravno nasprotno. In v tem je razlika.

    Glede dojemanja resničnosti le iz te materije pa naslednje. Energija je celo vse tisto, kar menimi, da je materialen univerzum. Energija je Duh. Vsa človeška bitja so energija ali duh. Bog je prav tako Duh in zato lahko mi z njim komuniciramo z duhom in pa tudi z besedo. Z besedo zato,ker se je učlovečil in tako razume vsak jezik. Človek je sestavljen iz sedmih različnih dimenzij žarčenja. Skupek tega polja poznamo pod imenom avra. Vsaka dimenzija je povezana z drugim duhovnim jedrom.. Točke, skozi katere se te duhovne dimenzije stikajo s snovno dimenzijo, se imenujejo čakre( kolesa ). Tako obstaja v človeškem telesu sedem centrov življenjske energije. Od prvega centra v osnovi v sami hrbtenjači, pa vse do zadnjega na vrhu glave.

    Polovica od teh sedmih polj ima snovne dimenzije, ki so prepoznavne v vidnem snovnem telesu. Druga polovica pa ima duhovne dimenzije iz nevidnega sveta, ki jih kontrolira naša desna hemisfera možganov.

    Prvo energijsko polje je popolnoma duhovno, subjektivno, nematerialno energijsko polje. Čisti duh.

    Drugo je subatomsko energijsko polje. Tretje je atomsko energijsko polje. Četrto je molekularno energijsko polje; prva polovica je snovna, druga polovica, ki jo kontrolirata obe hemisferi naših možganov, pa je duhovna. Peto, šesto in sedmo polje predstavljajo vidni svet telesa, v katerega je vključeno celično energijsko polje nekega organa in energijsko polje organskega sistema. To področje kontrolira naša leva hemisfera možganov. Vsa energijska polja pri ljudeh žarčijo različno. Žarčenje enega energijskega polja je skupek, skupna suma vseh vplivov mnogi različnih faktorjev, kot so: družinsko steblo neke osebe, genetsko dedovanje, koda kromosov ter objektivno in subjektivno telesno žarčenje, ki se z očeta in matere prenaša na potomstvo.

    Snovna energijska polja, ki so kontrolirana z levo polovico naše možganske poloble, so prostorsko omejena, prav tako tudi duhovna energijska polje, ki ga kontrolira ta polbla možganov. Toda duhovno energijsko polje, ki ga kontrolira desna polobla možganov, ni prostorsko omejena. To so energijski nivoji, ki jih sprožimo, kadar pomagamo pri zdravljenju drugih ljudi na daljavo brez njihove telesne prisotnosti.

    Snovno energijsko polje je po svojem delovanju nasprotno od duhovnega. Snovno energijsko polje ima tendenco, da usmerja zunanje od notranjih k notranjim nivojem človeka. Duhovna energijska polja privlačijo materijo iz njenih notranjih na zunanje nivoje. Naš uma, ki kontrolira človeško inteligenco na alfa nivoju 10hz v sekundi, kar je tudi stik z najvišjo Inteligenco ali Bogom, lahko brez težav vpliva na vsa energijska polja preko leve ali desne poloble naših možganov.

    Vizualizacija in imaginacija na alfa sproščenem nivoju vplivata na delovanje možganov, kar ima za posledico drugačno žarčenje telesne energije, imenovane avra. Pri reševanju življenjskih problemov nam lahko odločilno pomagata. Če smo trenirani lahko brez problemov dosežemo še globlje nivoje, takoimenovane teta nivoje. To je globok nivo zavesti na frekvencah od 4 do 7 hz v sekundi, zelo počasno vibriranje etrov. Teta dimenzija kontrolira avtonomni živčni sistem. Preko delovanja tega sistema celic tkiva, organi in žleze z notranjim izločanjem odgovarjajo na naša mentalna sporočila na alfa nivoju. To zelo pomembno dejstvo nam pojasni, zakaj na globokem nivoju zavesti lahko po želji normaliziramo celice in organe svojega kot tujega telesa, celo na daljavo.

    Novejši razvoji na področju relativnostne teorije, kvantne fizike, holističnih teorij in teorij o kaosu, podpirajo stališče, da delujejo v univerzumu nasprotja. Istočasno pa kažejo, kako problematično je razlikovanje pojmov: red, nered, in zakonitost. Pojmi kot so naključje in nered so se pojavili, ko se je razvila teorija o prenosu energije med molekulami, atomi in deli atomov. Po Heisenbergovem odkritju se je pokazalo kot nemogoče, da bi lahko istočasno ugotovili hitrost in kraj nekega delca. Tako je bila končno razvita teorija o velikem poku. In kaj je bilo pred njim?

    Odkar obstaja človeštvo obstajata dve smeri, dva tokova, ki nista bila nikoli združljiva. Imata polnoma naspratna izhodišča. Prvi tok in človek zagovarja biološko evolucijo ali duhovni materializem, saj je bistvo svojega razvoja posadil v lastni osebnosti. Drugi tip človeka pa se nasprotno lahko primerja v tem , da težišče svojega življenja vidi v dualističnem vidiku. To kar ločuje te dve smeri, je večno vprašanje: Je lahko duh ločen od snovi oziramo je lahko duh eno s snovjo?

    Če si to pogledamo površno, lahko "vidimo", da si oba svetovna nazora nista tako oddaljena. Moderna znanost išče zaradi lastnih odkritij tudi stične točke, protislovlja, nasprotno delovanje, ko govori o redu, neredu ali kaosu. Za mnoge razsvetljene velikane pa je bil končni izid jasen, saj so črpali iz drugega vira. Eden od njih je nedvomno velik mistik, teozof Jakob Bohme. V začetku njegove knjige Aurora lahko najdemo nekaj podobnega:" Cenjeni bralci, prav gotovo zelo dobro razumem razmišljanje astrologov-astronomov. Nekaj tega sem celo prebral in zelo dobro vem, kako so opisane poti sonca in zvezd. Ne kritiziram njihovega razumevanja in mislim, da so večinoma dobri in pravični.. Sam pišem o številnih stvareh popolnoma drugače, vendar to ni zaradi moje trme ali dvoma v njihove poglede... Kar se mene tiče, svoje znanosti nisem dosegel s študijem... Le zato, ker sem v svojem duhu povezan z Bogom in čutim notranji pritisk, napišem tisto, kar je po mojem gledanju pravilno in ne sprejemam nobene človeške avtoritete."

    Ta Bohmejev nauk priča o razodetju. Kar se je poskušalo razodeti, ni mogoče odkriti in ustvariti s človeškim razumom in človeškimi besedami. Razodevanja o katerem govori Bohme in mnogi razsvetljeni duhovi, imajo značaj notranjega videnja, vizije. Kaj takega za modrno, racionalno miselnost predstavlja trd oreh in je težko dojemljivo. V moderni jezikovni rabi je celo govora o veličastni viziji, ki so jo doživeli veliki znanstveniki v preteklosti in tudi mnogi duhovno veliki, kot popolnost.

    Takšno razodevanje so občutili in prejeli mnogi ljudje v trenutku, ko so se njihove odrešene čiste duše povezale z Božanskim duhom. Tak trenutek lahko označimo ko notranjo razsvetlitev, spust duha v dušo, spust Kristusove zavesti.

    Kar pa se tiče Boga in pomoči ali nepomoči ter razmišljanja Boga, pa lahko rečem naslednje: Bog nikoli ne razmišlja na način, ki ga človek pričakuje, njemu sploh ni treba razmišljati, razmišljati moramo mi. Da mnogi ne dobijo v molitvi za kar prosijo, je povsem razumljivo. Moliti zna redko kdo, večina moli v prazno in samo zahteva, kot da je Bog njihov suženj. Kot prvo od svojega življenja naredijo kaos, sedaj pa od Boga zahtevajo red. Moliti se moramo šele naučiti, a sedaj ne bova tukaj pojasnevala pravilnost molitve in pristop do nje. Če Bog obstaja?

    Bog obstaja in to ti lahko zatrdim iz svojih izkušenj, in da se Njim pogovarjati kot z najboljšim prijateljem. Gre samo zato, ali si ga že srečal ali še ne. Kdor ima takšno izkušnjo se ne sprašuje več, za ostale pa je povsem naravno, da se nenehno sprašujejo, v preteklosti sem se tudi sam. A pomisli ta trenutek, da ležiš v postelji in ti je preostalo še tri dni življenja na tej nam dragi Zemlji, kaj boš takrat premišljeval? Ali Bog je, ali ga ni? Kako mi bo, ko se bom zbudil na drugem svetu? Kaj je za temo? Svetloba! Kaj bo takrat pomembno?

    Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril na nekatere misli, želim ti da se imaš pri tem branju kar se da dobro. Vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.


































    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. september 2004 @ 18:58 CEST
    BALADA O NAPREDKU

    Ko so na "pozitivkah" govorili o energijah
    in o materiji, ki smo jo podredili napredku,
    se je na Zemlji zgodil en časovni pojav.
    Sredi vesolja, vžiganja, svetlobe in energije,
    bil je pojav, ki menticid se mu pravi.

    Nekdo je drvel skoz temen predor.
    Skaljene oči so se mu zalepile ob temo.
    Skoz črno točko so prebliskavali piski.
    Njegovo telo v pločevinki je bilo potlačeno
    v majhno piko in sprešani duh.
    Stol je bil zarit v plinski gobec zverem,
    ki so goltale zrak in zasirale podtalnico.
    V tovarnah so cvetele črne rože nemira
    in se niso menile za katransko seme
    in za ošabne dimnike, ki so pošiljali dim
    žalujočemu Bogu z besedami:"Prosi za nas!"
    Pepel in strupene gobe so plesale
    in kače so greble po žvepleni krvi
    in vijugale svoj nevrotični ples.
    Z ogljikovimi hlapi so se polnila nebesa,
    jastrebi in hiene so se hranili z mukami glist
    v mastnem tlaku so drseli bede dragulji
    napredka v ječo človeštva in vsem
    so se pod očmi risale rože modric.

    Na koncu predora je bila prometna nesreča
    in voznik je odpaval prek lubja telesa
    skoz tulec svelobne materije v energijo duha.
    V žepu je imel na zmečkanem papirju
    napisano, da je asket in vegetarijanc,
    da zvesto izpolnjuje in se poglablja
    v skrivnosti Boga in da se odpoveduje
    lastnim strastem, da kot kristjan spoštuje Boga.

    Na nagrobnem spomeniku je pisalo:
    "Imel je prav, ni kršil prometnih predpisov,
    bil je vzgleden šofer, imel je le smolo,
    nasproti je prišel en norec srakoper.
    Odšel je s srcem zvrhanim želja,
    naj mu bo lahka domača zemljica."

    Hrza konj in ti ga ne moreš slediti,
    skoz tebe se pretaka njegova kri,
    da dirja, dirja in dirja naprej,
    ne da bi vedel in slutil resnico,
    da je enkrat konec sveta.


    Misel tedna

    Prispeval/a: en_bk dne sreda, 22. september 2004 @ 12:26 CEST
    Če bi znal razmišljati. A sem le en bk.

    Kakšna je resnica? Je grozna, je lepa, je moja, je tvoja, je velika ali majhna? Resnica ni grozna, ni lepa, ni moja, ni tvoja, ni velika ali majhna. Resnica samo je.
    Kaj pa je resnica? Jo kdo pozna?. Jaz jo ne in težko verjamem, da jo kdorkoli...v vsej svoji celosti.
    Kaj je vera? Da je podana mi roka, ko obupujem, da mi je luč, ko je temno, da mi je hrana, ko sem lačen in voda, ko sem žejen, da mi je zid, ko utrujen iščem naslon, da mi je sopotnik v času, da mi je sogovornik, ko se sprašujem, da mi je tolažnik, ko solze meglijo pogled, da mi je vodnik, ko zdi se zaman in brez smisla, da mi je...zagotovo da.
    Je opora na poteh...iskanja resnice.
    Znanost je...ena od poti...iskanja resnice.

    Če bi znal razmišljati, bi mogoče razmišljal nekako tako...danes. Mogoče drugače...jutri. A sem le en bk.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 22. september 2004 @ 15:06 CEST
    Da, dragi en_bk,

    vse je RELATIVNO.

    Zdi se mi Lep prispevek k razmišljanju o absolutni Resnici.

    Lep pozdrav,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 22. september 2004 @ 15:13 CEST
    Draga Tatjana in Miran,

    komunikacija s takima velikanoma razmišljanja kot sta vidva, je ne samo užitek izmenjavanja misli, ampak iskreno povedano tudi določen umski napor, tako da potrebuje čas za poglabljanje in kreiranje odgovora. Zelo sem vesel, da sta se tako razpisala in me počastila z vajinim res širokim in poglobljenim znanjem, a vseeno predlagam za čim bolj razumljivo in tekočo komunikacijo, da le poskusimo razparvo nekoliko razporediti v tematske sklope oziroma se poskusimo držati neke TEME o kateri razpravljamo. Namreč tokrat sem se v odgovoru Miranu držal sledeče iztočnice :

    1. Miran je namreč trdil, da "še vedno pa nešteto ljudi dojema resničnost le iz materije, iz tako imenovanih nezlaganih, trdnih dokazov. Ampak kako realna pa je ta resničnost, ki ni nikoli enaka niti za en sam delček sekunde, saj je vendarle vedno v gibanju. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti."

    V svojem odgovoru sem mu poskusil prikazati, da ta pogled neštetih ljudi in znanosti ni več povsem materialističen, ampak da gre za prepletanje energije in materije in seveda sem poskusil to povezati z razmišljanji velikana misli, EINSTEINA, ALI VSAKA ČAST MU, kot se je lepo izrazil Stojči. Znanost in vera in paraznanosti so v bistvu zmeraj bolj neločljivo povezane in se tudi vse bolj povezujejo, saj so ena drugi navdih in inspiracija za nadaljna razmišljanja. Vsaka ima svoja pota iskanja odgovorov na dogajanja okoli nas ali kot je rekel Einstein, vse je relativno.

    Torej pri svojem razmišljanju sem poskusil najti način, kako razmišljanja vseh ljudi o dojemanju resničnosti, postaviti pod skupen imenovalec, saj se tudi v veri ali paraznanosti pojavljajo pojmi energetskih teles, energetskih polj itd., torej veliko pojmov bazira na energiji in svet se ne gleda povsem skozi materialne oči. Tudi slike s katerimi poskušajo vere ali paraznanosti opisati dogajanja v naravi ali vesolju so podobne energetskim predstavam. Dobil sem občutek, da se vsaj pojmovno razlaganje pojavov ali procesov v resničnsoti ne razlikuje več bistveno pri omenjenih področjih. Informacijski sistemi, ki nas nenehno zalagajo z informacijami imajo očitno svoj vpliv.

    Da pa bi poskusili vsaj minimalno izenačiti pojme o katerih se pogovarjamo, kar bo najmanj v mojo korist, predlagam, da poskusimo definirati nekaj osnovnih možnosti, ki tvorijo ostalo nadgradnjo.

    Za nadaljno razpravo torej predlagam, da poskusimo omejiti področje razpravljanja, sicer bosta s svojim bogatim znanjem razgrnila celo človeško zgodovino in prihodnost, kar sicer ni nič narobe, je pa težko za konkretno razparavo. Tako bi postavil dve iztočnici za razpravo, v kolikor se strinjata :

    1. Pri pojmu energije me zanima, kakšno je vajino mnenje o povezavi energije in duševnosti, duhovnosti. Že dolgo časa se ve, da ob smrti človek postane za določeno količino energije lažji. Menda naj bi šlo za dušo ?

    2. Ali obstoja razlika med znanstvenim spoznanjem in načinom znanstvenega razmišljanja in različno, pogosto nekontrolirano uporabo teh spoznanj pri ljudeh ?

    K razapravi vabim tudi vse ostale, ki boste prebrali tale prispevek,

    Lep pozdrav Tebi draga duhovna prijateljica Tatjana in lep pozdrav Tebi dragi duhovni prijatelj Miran,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 22. september 2004 @ 15:15 CEST
    Draga Tatjana in Miran,

    komunikacija s takima velikanoma razmišljanja kot sta vidva, je ne samo užitek izmenjavanja misli, ampak iskreno povedano tudi določen umski napor, tako da potrebuje čas za poglabljanje in kreiranje odgovora. Zelo sem vesel, da sta se tako razpisala in me počastila z vajinim res širokim in poglobljenim znanjem, a vseeno predlagam za čim bolj razumljivo in tekočo komunikacijo, da le poskusimo nekoliko razporediti v tematske sklope oziroma se poskusimo držati neke TEME o kateri razpravljamo. Namreč tokrat sem se v odgovoru Miranu držal sledeče iztočnice :

    1. Miran je namreč trdil, da "še vedno pa nešteto ljudi dojema resničnost le iz materije, iz tako imenovanih nezlaganih, trdnih dokazov. Ampak kako realna pa je ta resničnost, ki ni nikoli enaka niti za en sam delček sekunde, saj je vendarle vedno v gibanju. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti."

    V svojem odgovoru sem mu poskusil prikazati, da ta pogled neštetih ljudi in znanosti ni več povsem materialističen, ampak da gre za prepletanje energije in materije in seveda sem poskusil to povezati z razmišljanji velikana misli, EINSTEINA, ALI VSAKA ČAST MU, kot se je lepo izrazil Stojči. Znanost in vera in paraznanosti so v bistvu zmeraj bolj neločljivo povezane in se tudi vse bolj povezujejo, saj so ena drugi navdih in inspiracija za nadaljna razmišljanja. Vsaka ima svoja pota iskanja odgovorov na dogajanja okoli nas ali kot je rekel Einstein, vse je relativno.

    Torej pri svojem razmišljanju sem poskusil najti način, kako razmišljanja vseh ljudi o dojemanju resničnosti, postaviti pod skupen imenovalec, saj se tudi v veri ali paraznanosti pojavljajo pojmi energetskih teles, energetskih polj itd., torej veliko pojmov bazira na energiji in svet se ne gleda povsem skozi materialne oči. Tudi slike s katerimi poskušajo vere ali paraznanosti opisati dogajanja v naravi ali vesolju so podobne energetskim predstavam. Dobil sem občutek, da se vsaj pojmovno razlaganje pojavov ali procesov v resničnsoti ne razlikuje več bistveno pri omenjenih področjih. Informacijski sistemi, ki nas nenehno zalagajo z informacijami imajo očitno svoj vpliv.

    Da pa bi poskusili vsaj minimalno izenačiti pojme o katerih se pogovarjamo, kar bo najmanj v mojo korist, predlagam, da poskusimo definirati nekaj osnovnih možnosti, ki tvorijo ostalo nadgradnjo.

    Za nadaljno razpravo torej predlagam, da poskusimo omejiti področje razpravljanja, sicer bosta s svojim bogatim znanjem razgrnila celo človeško zgodovino in prihodnost, kar sicer ni nič narobe, je pa težko za konkretno razparavo. Tako bi postavil dve iztočnici za razpravo, v kolikor se strinjata :

    1. Pri pojmu energije me zanima, kakšno je vajino mnenje o povezavi energije in duševnosti, duhovnosti. Že dolgo časa se ve, da ob smrti človek postane za določeno količino energije lažji. Menda naj bi šlo za dušo ?

    2. Ali obstoja razlika med znanstvenim spoznanjem in načinom znanstvenega razmišljanja in različno, pogosto nekontrolirano uporabo teh spoznanj pri ljudeh ?

    K razapravi vabim tudi vse ostale, ki boste prebrali tale prispevek,

    Lep pozdrav Tebi draga duhovna prijateljica Tatjana in lep pozdrav Tebi dragi duhovni prijatelj Miran,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 22. september 2004 @ 21:48 CEST
    Dragi Radovedni,

    odgovor na tvoja vprašanja sem zapisala pod zadnji Miranov članek in zadeva dualeizm, to se pravi vprašanje telesa in duše.Značaj človeka ne more biti spoznan v filozofski antropologiji, ki zapira človeka v subjektivnost zavesti in socialnosti ter ga radikalno ločuje od Univezuma. Filozofija se ukvarja s položajem človeka v vesolju ali kar z drugimi besedami izraža isto: totalnost sveta, ki jo odkriva človek, in človek, ki eksistira v totalnosti sveta. To odkrivanje pa je nekaj več kot zgolj snovnost, gre za hojo duše, za hojo človekovega duha, ki zaostaja za njegovo o hojo. Upati v kaj? To dvoje gre eno z drugim. Če ne znam več prav strmeti, tudi ne morem več prav upati v kaj . Strmljenje kaže smeri in globino, širino, preteklost, sedanjost in prihodnost, se izgublja v njem samem ali pa izgineva šele v kozmičnih daljavah.. Kaj najdemo v strmljenju? Iznenadenje in presenečenje, presenečenju sledi začudenje. Strmljenje traja in se razteza v čas, je trajno. Strmljenje se dviga v daljavo na perotih slutnje nečesa neznanega, še neodkritga, na perotih skrivnosti. Strmljenje je molčeče, brez beseda in ob strmljenju vase občutimo, da se v nas razodeva ljubezen, to prekrasno občutenje Boga ali če hočeš celotnega Univerzuma v sebi, s katerim si z najfinejšimi vlakenci povezan.

    Lep pozdrav tebi Radovedni tvoja duhovna prijateljica

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne četrtek, 23. september 2004 @ 07:31 CEST
    Draga Tatjana,

    tvoja razmišljanja so pravo bogastvo in neusahljiv vir inspiracij in iskanja življenskega smisla. Hvala ti za tokratna razmišljanja, bogato okrašena s tvojimi občutki.

    Dodajam svoja občutenja in misli.

    1. Moje videnje prve domislice sodi v svet subjektivnosti, torej vsak človek lahko doživlja svet po svoje in misli po svoje in ravna po svoje, išče svoj duhovni in fizični ritem v neki svoji notranji enotnosti in harmoniji, kjer se združita telo in zavest v neko vedno popolnejše ravnotežje. Torej mislim, da nas Einsteinova domislica pelje v svet človekove enkratnosti, v kateri posameznik ne potrebuje vodičev, ki bi zanj občutili svet in celo razmišljali ali morda imeli možnost z njim manipulirati. Torej po mojem mnenju lahko domislica pomeni, da je vsak svojega telasa, svojih čustev in svojih misli gospodar in jim mora prisluhniti in se po njih ravnati. Ubogati mora svoj notranji ritem srca in duše, ko gleda svet in vanj deluje. Potem morda ne bi bilo takih grozot na svetu, ki so večina posledica človekove pokornosti in slepega ravnanja pod vplivom indoktrinacije različnih političnih, verskih in drugih dogmatskih vodij.

    2. Znanost je s svojo omejenostjo v razmišljanju znotraj realnih okvirov (le na podlagi zunanjih občutenj) mnogokrat nesposobna najti nove poti raziskovanja in nove rešitve obstoječih problemov tako v mikro kot v makrosvetu. Mnogokrat se zatakne npr. pri čisto enostavnih zadevah kot je npr. razlaga atomskega jedra. Še vedno ni prave teorije, ki bi podprla eksperimentalne rezultate, torej dala odgovor, kako je atomsko jedro sestavljeno in kako funkcionira. Zato potrebuje znanstven način mišljenja veliko domišljije in novih idej, ustvarjalnost v razmišljanju, ki jih ustaljeni vzorci razmišljanja in logična metodičnost v raziskovalnih korakih ne dajejo. Potrebna je torej človekova inovativnost in inventivnost, razmišljanje izven okvirov realnosti, kamor pa lahko človeka popelje le njegova domišljija. To možnost pa ima vera, ki večinoma po mojem mnenju živi v svetu domišljije, včasih celo preveč in tako beži od realnosti, a sprošča človeške ustvarjalne možnosti izven obstoječe stvarnosti, v kolikor je svobodna, neomejena, neujeta v svet cerkvene indoktrinacije, ki ji je edina želja materilano bogatenje in pridobivannje politične moči.

    Seveda pa ima tudi svet svobodne domišljije svoje pasti in omejenosti. Problem je predvsem v tem, kako stopiti na realna tla in konkretno rešiti konkretne probleme, ne samo zakrivati si obraz in moliti. V kolikor bi vsi ljudje ob večjih ali manjših problemih pasivno sprejemali dogajanje in nenehno molili, se ne bi dogajale spremembe, vse bi ostajalo isto, nespremenljivo, v okviru cerkvenih dogem. Vsi bi verjeli isto, nihče ne bi nič storil za napredek, svet bi vodilo nekaj ljudi, ki bi odločali o vsem in razmišljali namesto vseh. To je svet uniformiranosti in dejanske miselne slepote, kamor sodi predvsem prepogosto zatiskanje oči v molitve, ki imajo navadno le subjektivne učinke in dajejo občutek zadoščenja.

    3. V tretji domislici gre po mojem za sladkosti napora, ko človek išče resnico, raziskuje, razmišlja, sanja in hodi po stranpoteh, se zanjo žrtvuje. Ko jo doseže, nima več tistega šarma in prijetnih pričakovanj, ki spremljajo njeno iskanje. Ljudje, ki so enostavno resnico dobili, brez truda, po mojem ne morejo ceniti to resnico, tako kot tisti, ki so zanjo težko garali. Npr. otrok, ki si goreče želi ugotoviti, zakaj avion leti, sam raziskuje, si domišlja možne rešitve in odgovore in na koncu ko pride do rešitve, sicer njegov elan upade, a je zadovoljen in srečen, ker se je sam dokopal do spoznanja, čeprav se s to resnico, potem morda ne ukvarja več. V kolikor pa dobi resnico servirano, kot npr. v šoli, pa samo skomigne z rameni in si misli pač svoje ali pa jo takoj pozabi. Poišče si drug izziv, v katerem lahko sprošča svoje ustvarjalne potenciale.

    Tako ravnajo večinoma ljudje. Nenehno iščejo, raziskujejo v stvarnost ali v svojih mislih, si postavljajo vprašanja in iščejo odgovore, sproščajo fantazijo in ko pridejo do spoznanj, doživijo lepe trenutke. Resnico navadno shranijo in sčasoma pustijo nekje v ozadju zavesti ali pa jo celo pozabijo, v kolikor jim ta resnica vsakodnevno ne koristi. Vendar pa uporaba resnice nima tiste izzivalne moči, kot jo ima njeno iskanje.

    Draga Tatjana, prejmi lepe pozdrave od tvojega duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne četrtek, 23. september 2004 @ 08:15 CEST
    Draga Tatjana,

    tvoja razmišljanja so kot vedno enkratna, originalna in vnašajo svež veter v enoličnost vsakdanjega civilizacijskega ritma. Kot vedno v svojem izjemnem stilu izražaš težko problematiko z neverjetno lahkotnostjo in moram reči, da me vedno znova prijetno navdušuješ in inspiriraš.

    Ja, težko je kaj dodajati k tako izčrpnim in slikovitim razmišljanjem. Včasih se mi zdi, da te je zelo težko dohajati. Misli ti preprosto "jadrajo" preko mirnega ali razburkanega oceana.

    Moje razmišljanje ne bom posebej postavljal v neke posebene teorije ali filozofije, temveč se bo zapis povsem verjetno, zaradi terminologije sam postavil v okvir znanosti, predvsem pa bo veliko vprašanj.

    Torej moje mišljenje je, da človek doživlja svet preko čutil in da v zavesti ni nič drugega kakor sedanji, pretekli in prihodnji doživljaji ter njihove kombinacije v spominu, ki se odražajo v zunanji manifestaciji kot realni odgovor na dogajanja ali kot domišljija. Torej po mojem mnenju se v sestavinah zavesti združujejo v enkratno neponovljivost vsi občutki in počutki. Le -ti v vsakem trenutku povezujejo posamezna doživetja različnih delov duševnosti v enkratno občutenje doživetja stvarnosti in notranjega človekovega počutja.

    Pogosto se vprašam ali je sploh mogoče razmišljati izven okvirov, v katerem se človekova pojavnost ne kaže kot enotnost duše in telesa, ki se tekom življenja razvijata istočasno, tako telo kot duša in še več, ne samo istočasno, pač pa prepleteno. Kar v razvoju vpliva na dušo, vpliva na telo (npr. psihosomatske motnje) in obratno, kar vpliva na telo, vpliva na dušo (bolečine in trpljenje prizadejane od določenih ljudi se pomnijo navadno vse življenje). Izkušnja pika kače npr.vpliva na nadaljnje življenje duše. Vsaka izkušnja medsebojnega vplivanja ima celovite posledice na konkretni sistem duša-telo. ki se skladno s tem tudi razvija.

    Ko razmišljam o dualizmu duše in telesa, se mi vedno postavlja nešteto vprašanj ? Zakaj bi v nesmrtni duši obstojala strah in trpljenje ? Zakaj naj bi ti dve emociji Nekdo sploh določil nesmrtni duši pri njenem nastanku ? Zakaj naj bi se duša v vsakem trenutku bala za svoje življenje, če pa je nesmrtna in je življenje le ena postaja v njenem bivanju. Zakaj draga Tatjana stoji duša v večni alternativi biti ali ne biti, biti ali misliti, če je večna, neumrljiva, zakaj porabi toliko časa za razmišljanje o svojem obstoju, če bo večno obstojala zakaj občuti bolečino, če deluje ločeno od telesa in zakaj je obnašanje duše tako odvisno od njenih lastnih izkušenj oziroma subjektivnosti, kot ji praviš. In ne nazadnje draga Tatjana zakaj duše zgubljajo čas z ubijanjem druga druge, ko pa itak vedo, da so nesmrtne. Ali je mogoče, da je potemtakem življenje ena sama dramska igra v kateri nastopajo igralci, ki že vnaprej vedo za scenarij in se vseeno večinoma obnašajo zelo primitivno drug do drugega. Sicer ne vem, zakaj naj bi bilo potrebno nahraniti lačne (sploh ne razumem, zakaj mora nesmrtna duša jesti in hoditi skozi zemeljski pekel) in nenehno ustavljati številna vojna žarišča in druge teroristične napade, se bati atomske bombe. Vse to se zdi nesmiselno. Za dušo, ki je nesmrtna in tako visoko razvita, dana od Stvarnika, ki ima tako inteligenco, da ustvarja svetove in ljudi, se mi zdi nepojmljivo, da daje tako primitivne napotke, po katerih se človeštvo obnaša in obvladuje naravo v tem trenutku, ki ga tudi ti tako zelo kritiziraš. Ampak tako funkcionira človeška družba že več kot miljon let. In po vsej verjetnosti bo tako funkcionirala še nadaljnih miljon let, ne glede na to, kako se kdo trudi dokazati, kako morajo ljudje spoznati Nekoga v sebi, da bi ravnali drugače. Mnogi so ga spoznali, pa so ravnali isto ali pa še slabše, kot tisti, ki ga niso spoznali (npr. verske vojne in druga zverstva kot je npr. sežiganje čarovnic). Preveč je protislovij v daulnem razmišljanju in upam, da mi jih boš pomagala razvozlati.

    Čudna so pota Stvarnika. Ali nam je sploh dano, da ga spoznamo ? Ali si samo domišljamo, da ga lahko spoznamo ? Zakaj se svet nenehno vrti po enih in istih zakonih, ne glede na to ali ga ljudje spoznavajo ali ne ?

    Lep pozdrav tebi Tatjana od tvojega duhovnega prijatelja in še enkrat hvala za prijazen in globko razmišljajoč odgovor,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: titanic dne četrtek, 23. september 2004 @ 08:33 CEST
    Ja, tudi sama se strinjam s teboj. O resnici ne moremo govoriti o nečem kako izgleda, kakšna je, čigava je. Obstaja, kot Bog obstaja. Je vsemogočna, nihče je ni videl, večina pa jo priznava. Kaj pa ateisti, priznavajo oni resico? Reveži, misilijo, da so pametni, kot mislijo, da le oni govorijo Resnico.

    Hvala Bogu, hvala nebu, da sem....
    ja res, sem lahko sama hvaležna, da lahko bolj strpno in široko gledam na stvari in se ne pulim, da je resnica moja. Je od vseh, odvisno s katere strani gledaš....
    Lep dan obema, Titanic




    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 23. september 2004 @ 20:09 CEST
    Dragi Radovedni,

    moram ti priznati, da si globoko razmišljujoč človek, vendar tvoje analitično razmišljanje in razčlenjevanje je zgrešeno zato, ker se trudiš spoznati obstoj Boga z dokazi. Tako, kot vsi ostali pred tabo s svojo filozofijo, logiko in dokazovanjem
    religijo kritiziraš, vendar pri tem opravljaš pomembno delo. Religiji niti ne škoduješ, niti je ne odpravljaš, temveč jo le čistiš, odpravljaš antropomorfičnost in se tako vsaj po nikalni poti dokoplješ do pravilnejše misli o Bogu, kjer odpadejo vse nepopolnosti in neizravnanosti, ki si v človeškem svetu nasprotujejo in se v neskončnosti zlivajo v skladno celoto.

    Da bomo te pojme lažje razložili in se medsebojno razumeli postavimo

    prvo tezo:

    "Bog je psihično dejstvo človeka."

    Stara grška miselnost s svojim kulturnim razvojem je za nas še najbolj poučna.

    Tam poznamo tri stopnje zaporedne kulturne kritike, ko je človek v avtorefleksiji skušal razumeti dogajanja v naravi in sebe v njej.

    Prvo stopnjo pomeni religija. Bogovi so ogledalo grških kulutrnih revolucij in socialnih nemirov. V vsakem novem bogu je Grk videl samega sebe v novem položaju. Grški bogovi so bili samo na višji ravni ževeči Grki, saj so se na Olimpu prepirali, preštuštovali, spletkarili, varali, tekmovali, bili moralno in celo fizično bolj pomankljivi kakor prebivalci na Zemlji. Religioznost sama se je začela obračati stran od teh bogov v mistiko in misterije, potem poetično etične posnitve. Tu je prvi tak zgled, da filozofija religijo kritizira. Največja kritika religije je bila v sredini 1. stoletja pred Kristusom. Tu nastopijo judovski preroki, ki so strahotno kritizirali judovsko dužbo in njeno miselnost, vendar filozofija je napredovala z močnim religioznim trendom (Zaratustra, Upanisade, Buda, taoizem, Konfucij). V neznanem svetu Amerike pa srečamo kulturo Inkov in Majev in tako so vsi ti miselni tokovi navdihovali takratno družbo in ozračje. Vse to se je dogajalo pred nastopom krščanstva. Ta družba je iz skupnega religioznega vrelca zajemala življenjsko modrost po različnih božjih predstavnikih v človeški podobi. Grki so nam najbližji, ker so oblikovali današnjo zahodno krščansko miselnost. Ustvarili so filozofijo, se pravi teorijo mišljenja, ustvarili so umetnost in tudi politično moralo skoz razne oblike vladavine, sproti so razvijali njeno teorijo, njene dobre in slabe lasnosti, razvili so pravo življenjsko modrost. Tu se pojavi Heraklit, ki mu je boj oče vsega; hkrati pa mu je vendar gospodar vsega bojevitega spreminjanja logos, smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Naš obstoj je samo križišče dveh tokov, poti navzgor in navzdol. Vsi človeški konflikti imajo svojo korenino v boju za oblast. Človeška zgodovina je specifikum, saj so zgodovinarji sešteli, da je bilo le 263 let brez krvavega vojskovanja. Človek je neprimerno bolj strasten v boju za oblast, kot žival v boju za hrano. Človek se bojuje za simbole, za ideologije, za sisteme, itd. Ostanki krapinskega človeka iz neandertalske dobe pričajo, da je bila to prava razbojniška jama. Krapinska bitka se nadaljuje skozi tisočletja, le da ima druge nevarnosti genocida. Človekov zavestni duh je tekmovalen, uporn in napadalen, ne telo in nezavedni instinkti. Človek je v svoji zavestni duhovni plasti in višini načrtovalec, upornik, revolucionar, homo faber in homo sapiens. Od tu naprej na črti človekove zavestne, načrtne simbolične misli se začenja usodna pot človeka, njegova tragika, da prehaja v krvoprelitje, kjer v hoji za krivcem in iskanju njegovih sledi pridemo slej ko prej nazaj na izvor njegove zavestne narave same, do izvirnega greha, ki je v prebujenju njegovega zavestnega mišljenja. Jedel je od drevesa spoznanja in to je njegov izvirni greh, ki ga spremlja skoz vse premene časov. Kulturno psihološko in zgodovinsko pomeni tako religiozno izkustvo pravo kontrarevolucijo, pravi jez pri pohodu oblasti in moči v človeški družbi. Bog Mojzesove postave si je izvolil za svoje ljudstvo nemočno judovsko pastirsko srenjo, bramani in drugi preroki so odkivali in oznanjali nenasilno askezo. Res je, da z zmago krščanstva ni prehelalo rimsko cesarstvo, toda sedaj so kristjani in njihovi vladarji prevzeli moč in oblast. S tem pa so prevzeli tudi odgovornosti pred svetovno zgodovino. Sekulariziran dedič krščanske zavesti je duh napredka v modernem času. Duh napredka posega nazaj na miselno bogastvo antične grške kulture in pri tem vsaj delno obide krščansko miselnosti in njen kulturni zaklad. Danes lahko ugotovimo le to, da naša evropska kultura temelji na krščanskem etosu. To je naša kultura, naš način razmišljanja, naša podstat, naša vest in temelji na redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih.

    Druga teza:

    Psihološko jedro vere je, da človeka zupa v Boga, zaupa v njegovo dobro besedo: upanje se tu izkaže kot druga recimo višja oblika verovanja. Tako se tudi vrhunsko zaupanje v človekovo besedo izkaže kot zaupanje v Boga. Zanesem se na njegovo besedo, kot na Boga. Človeška beseda prehaja v božjo besedo. To se dogaja v duši človeka, ki hrepeni po dobri besedi v stiski in potrebi zanjo. Božja beseda, njegova ljubezen se učloveči v človeku. V čem pa naj bi bila posebnost božje besede v razliki od zgolj človeške? Tiste besede, ki je sporočilno zapisana človeštvu v bibliji, evangeliju in dejanjih Kristusa. Božja beseda je življenje in luč, se pravi moč življenja in jasnost poti. Božja beseda je vodilna ideja v evangelijih, kolikor izražajo misli Jezusovih učencev v pogovoru z njim. Sveti Peter vzkliknr: "Besede večnega življenja imaš". V božji besedi je videl vir življenja in obljubo večnega življenja. V njej je videl dobroto, v dobroti življenje, v življenju pa moč. Zato je božja beseda večna resnica, od katere se človek ne sme oddaljiti, da ne bi izgubil svoje etično jedro in samega sebe. Človek zagovarja tuzemsko moralo in smisel življenja. Vera čoveka, prepredena z nevero in poskusi dokazovanja boga, so neučinkoviti, ne oblikujejo osebnosti, ne dajejo in ne dvigajo vrednostne lestivce, ne osmišljajo življenja in ne vplivajo na javno moralo, ki je v tem civiliziranem svetu tako zašla na stranpota. Razglaganje in iskanje resnice o Bogu skoz dokazovanje njegovega obstoja je brezplodno dejanje, kajti smisel vsega moramo iskati v tem kar nas je učil, v njegovi besedi. Popolnoma vseeno je kako si ga človek predstavlja ali kot kot Boga, ki se razodeva v meni in tebi kot večna resnica, ali kot mrežo vsega Univerzuma s katero smo vsi prepredeni in delujemo kot celota ali kot simbol, kot Boga v Sveti hostiji, ki jo sprejemajo kristjani vase simbolično kot sprejemanje večne resnice, besede Gospodove. Religioznost vidim kot kulturo človeka, njegovo etičnost, njegovo sposobnost čudenja, strmljenja in občudovanja stvarstva. Religija je kultura, ki rešuje človeka iz krize. Svet se je premaknil v novo dimenzijo, na katrero doslej še ni bil pripravljen in nobena gola teorija in znanost se ne more sklicevati na svojo zdravilno moč, dokler ne pride v življenje; in tudi v religiji kristjani niso izpolnili spremenjenja, ki ga je Kristus napovedal in zapovedal. Tako kot je rekel Einstein, da je znanost brez vere hroma, je vera brez znanosti slepa. Niti ena, niti druga ne moreta ločeno druga od druge obstajati.
    To je sredina, ki je v harmoniji življenja. Vera je skoz vse veke kot spremljevalka in sooblikovalka kulture. Najhuje je to, da gre že kar za paradoksalno stanje v dušah ljudi. Posmrtno življenja pa je samo naše hrepenenje. Smo v dobi stopnjevane zavesti časa in s tem stopnjevanjem se stopnjuje tudi negotovost. Pazljivi moramo biti, da ne izgubimo izravnalne smiselnosti, izginja tudi zaupanje v neustavljiv napredek znanosti in tehnike, ki je prinesla veliko dobrega in tudi veliko slabega. Vprašanje je, ali se bo naš razsvetljenski duh kaj naučil iz dosedanjih katastrof in Kristusovih besed. Zemeljsko življenje je ena sama preizkušnja. V življenjskih stvareh smo do konca slabo poučeni, brez pravega učitelja. Nenadomestljiv učitelj in nenadomestljiva resnica je samo Kristusova resnica v njegovi božji besedi in njegovo žrtvovanje za človeštvo. V tem je vsa simbolika in resnica našega verovanja.

    Tretja teza:

    Izhajati moramo iz pravzroka in prarazloga, če hočemo pratemelj sveta. Ne moremo na Boga gledati kot na bitje ločeno od človeka, ki presega bitni red človeka in sveta, kot na neko nadsvetovno bitje. V tem je iskati napako nepravilnega razumevanja. Boga ne moremo osamosvojiti kot samostojen subjekt, ki vse to opazuje in urejuje, ki je kot tak središče in uganka sveta ter mu očitati napake, da je svet poln nasprotij in napak, da je zmotno deloval, ko ga je ustvaril in da ni dovolj pazljiv pri urejanju harmoničnega življanja na zemlji. Tako objektiviranje in pojmovanje Boga kot nadsvetovnega bitja ima svoje sociološko ozadje v patriarhalnem pojmovanju človeške družbe. Če bi Bog ustvaril popolni svet, bi človek ne bil ustvarjalen. Človek poleg Boga ustvarja boljši svet s svojim pozitivnim delovanjem, s svojo ustvarjalnostjo. Vsaka uresničitev je enostranska in nepopolna, kakor vsako človeško delo. Ne le vsak človek, temveč vsak kontinent le delno uresničuje bogastvo božjega razodetja na zemlji. Boga se pojmuje preveč imamnentno, kot svetu vabljenega in človeku enakega bitja (kar je praktično ateizem) Zaradi preveč poudarjene antiteze narava- nadnarava (nadnaravno), ostaja narava vedno bolj osamljena brez Boga, nič božjega več ne vidimo v njej. Zaradi pretiranega poudarjanja čudežev pa nismo sposobni več v naravi videti čudežev. Tako čudež narave ni več človeku dokaz za vero, opustil je strmljenje, čudenje in občudovanje. Tisti, ki gledajo na naravoslovje ateistično, tudi sami prispevajo k tej ateizaciji. Moderni človek drsi v ateizem, ker preveč enostransko naglaša Boga in zanemarja človeka, saj se vendar-le Bog razodeva v človeku kot ljubezen. Človek je v svoji dobroti obubožal, v njem se razvija sebičnost, človek izrablja človeka in je toliko gorja. Paradoks je v tem, ker dokler ni človek priznaval Boga, je pripisoval vse dobre lastnosti človeku, zato je bil človek človeku bog; ko ga je ustvaril boga po svoji podobi, s tem, da je vse svoje dobre lastnosti v največji meri pripisal bogu, je tako vse najboljše na sebi pobožanstvil, je postal človek človeku volk. To je izvirni greh vsega zla v moderni družbi, odtod tudi klic po ateizmu. Ni bistvo, da naredimo človeka po svoji podobi, temveč po izreku: "In beseda je človek postala in med nami prebiva" ali "Razodela se nam je dobrotljivost in ljudomilost Boga". V tej besedi je vsa resnica in Bog sam. V tem je humanistična poteza Kristusa, da je dal edino in največjo zapoved ljubezni, ki jo je je čudovito uresničeval v evangeliju med bolniki, reveži in med mrliči. Budha je kot kraljevski sin "brez šole" ob prvem samostojnem koraku v življenje spoznal smisel človeškega življenja, ko je srečal zapored bolnika, reveža in na pogrebu mrliča.

    Četrta teza:

    Narava je nedotaknjena izšla iz Stvarnikovih rok. Nekdo je to ustvaril. Vseeno je kdo in kako. Naš razum si tega ne zna razložiti. In tudi stvaritev človeka in našega duha ni naša zasluga, to je zasluga Stvarnika. Zakaj bi v Stvarnika dvomili, saj smo živ dokaz mi tukaj, da obstaja. Občudovanje našega znanja in domislic o večni resnici, kakor tudi občudovanje tehnike ni nič drugega kot občudovanje stvaritev človeškega duha. To je utelešenje človekove misli v vidnem svetu pa je stvarnikovo delo. Vendar, ko strmimo v to svojo ustvarjalnost moramo vedeti, da strimo v veličino Stvarnikovega dela, kajti če mislimo, da smo mi tisti, ki sami zase vse to zmoremo in da smo na najvišjem nivoju lestivce, iz katere lahko sodimo, se motimo. To naše razmišljanje je poplitveno, otopelo, zgolj pozunanjeno in mu nekaj manjka. V zmoti smo, ker naš legos ne deluje prav. Gre namreč za zmožnost zastrmeti se v stvari, ki jih imamo pred duhovnimi očmi, vendar teh duhovnih oči nismo mi ustvarili in tudi te naše duhovne oči so na pol slepe ker ne vemo kdo smo, kje smo in kam gremo. Onkraj nas je še nekaj, na kar si ne znamo odgovoriti.

    Upam, da sem ti na nekaj tvojih dilem in vprašanj odgovorila dragi Radovedni. Lahko se pa o tem še naprej pogovarjamo in morda bomo s skupnimi močmi prišli še do drugih resnic in sklepov. Upam, da bo tudi Miran posegel vmes s svojo modro besedo.

    Te lepo pozdravljam tvoja duhovna prijateljica

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne četrtek, 23. september 2004 @ 23:20 CEST
    Draga Tatjana,

    žal v prihajajočih dneh ne bom imel časa odpisati na obširnost tvoje genialne razprave, za kar se ti trenutno opravičujem iz vsega srca. Lepo je razpravljati s tabo, vendar pa me vsakodnevne obveznosti preveč vežejo. Gotovo bo še mnogo priložnosti, morda pa se celo srečamo.

    Le razložil bi še rad zakaj kritiziram religijo, komunizem itd. Vse te ideologije (v pomenu fetišiziranja, sprevrnjenosti, napačne odtujene zavesti) povezuje krvava zgodovina in so podlaga današnjemu svetu z vsemi krivicami in pravicami, ki so se zgodile. Vse so v svoji idealizirani obliki lepe in pravične, toda funkcionirajo samo v obsegu tistih ljudi, ki v njih verjamejo in celo več, v odstranjanju tistih, ki v njih ne verjamejo. Za zdaj bi ti poskusil usmeriti pozornost na ta dejstva, ker se mi zdijo fundamentalna za bodočo skupno zavest človeštva, v kateri naj bi prevladovala humana miselnost ljubezni do vseh načinov razmišljanja, zgrešenih ali nezgrešenih. Ne gre za to, da bo ena ideologija prevladala nad drugimi. V kolikor se želiš poglabljati v te ideologije mi prosim poskusi razložiti, od kod njihova razdiralna in uničujoča moč, morda v žargonu Pozitivk, od kod njihova negativna energija, ko pa naj bi bilo v njih toliko pozitivne energije. Zavedati se morava, da so vse te ideologije močno krojile usodo človeštva in njegovo skupno zavedanje obstoja : biti ali ne biti. Beg pred temi dejstvi, ne zanika njihovega obstoja in krvavega ozadja. S takimi krvavimi rokami ni mogoče graditi novega sveta prihodnosti, za katerega se tako zavzemaš. Nobena od njih ni boljša in ni slabša, vse enako počasi zapuščajo svet človekove stvarnosti in se umikajo z ostanki v zavest zmeraj manjšega števila ljudi in počasi tonejo v pozabo, ker so storile preveč trpljenja in bolečin. Morda jih sestavlja preveč dogem.

    Bistveno za svet prihodnosti se mi zdi medsebojno razumevanje, brez nekih zgodovinskih krvavih duhov, ki onemogočajo ljudem prisluhniti sebi in pustiti druge, da prisluhnejo sebi, da si uredijo nek svoj ritem. Tako kot je rekel Einstein : Samo nekateri vidijo s svojimi očmi in čutijo s svojim srcem. Kaj pa se v bistvu dogaja z drugimi ? Morda gledajo z drugimi očmi in čutijo s tujim srcem.

    Lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 24. september 2004 @ 01:58 CEST
    Dragi Radovedni,

    kar me sprašuješ glede krvavega klanja med ljudmi sem ti v mojem obširnem prispevku obrazložila svojo misel. To je zakoreninjeno v človeku, ker človek ima neizmerno slo po oblasti. Religija tako kot kultura v ožjem pomenu besede ni nič drugega, kot sredstvo za naš duhovni napredek. Je skupek pravil etičnega obnašanja, večna resnica in če te večne resnice kot zakona življenja ne spoštujemo, pride do podivjanosti ljudi - skratka prikrade se nam grška boginja osvete Nemezis in se nam za vsako zablodo človeka maščuje.

    Jaz se s tvojim obsojanjem fašizmov, nacizmov, komunizmov in tudi s klerikalstvom, ki zlorablja vero za politične namene, strinjam. Strinjam se s teboj, da prihaja do zlorabe ideologij in vere. Samo poglej kaj se trenutno dogaja z zlorabo islama za teroristične napade. In tudi v preteklosti v krščanstvu so križarske vojne, sežiganje čarovnic na grmadi in zaviranje znanosti je prav tako predstavljalo zlorabo. Jaz v tem pomenu ne razumem vere. Vendar tu menim, da niso v vprašanju Kristusove besede ljubezni in etičnost Kristusovega sporočila, v vprašanju je človek in njegove slabosti, da to izrablja za svoje egostične namene.

    Govoriš o humanizmu, ki naj bi zavladal svetu. Vse lepo in prav, vendar ali imaš nadomestilo za Kristusovo besedo, za njegovo resnico? Kakšno nadomestilo ponujaš?

    Filozofija hoče biti prosta vrednot. Filozofija je samo še kritična in analitična, je spremljevalka dogajanja in tokov, ne pa usmerjevalka. Etika z moralo je danes mešanica nasprotujočih si izhodišč, zvečine so za etično utemeljitev heterogena. Meša se gospodarsko načrtovanje in politična strastnost, izgublja se razločevanje med legalnostjo in moralnostjo in na tej podlagi si človeštvo ustvarja vrednostno lestivco, ki gre mimo prave humanosti in daje potuho neetičnim in nemoralnih tendencam. Človeštvo ima instance, ki zmorejo presojati in vrednoti legalnost sočloveka, nima pa inštance, ki bi morala meritorno presojati in vrednotiti moralnost človeka. Ta sodi v višji red, ki so mu podložni vsi ljudje, vsak človek, vse človeštvo po Kristusovi besedi večne resnice. Ali naj si človek lasti meritornega presojanja morale sočloveka, ki se zapleta v samopravičniško moralo. Po tej morali so drugi slabi (točno to ti poskušaš v svojem prispevku), sami pa samo pravični in se razglasimo za humaniste, s tem, da pomečemo v isti koš Kristusovo besedo resnice in vse "izme". Takšna morala, četudi jo ti imenuješ humanizem, pa ne more biti izhodišče ravnanja. In če Boga kot večno resnico zanikamo, nam ostane nič, kar bi moglo obogatiti človeka in ga dvigniti iz njegove kritične oseke.

    Ti se znašaš na samo zavest časa, ki bo družbo dvigovala iz krize, zanašaš se na svojo odgovornost pred svetom, da boš kot humanist svet premaknil v novo duhovno dimenzijo in blagostanje. Kakor koli se boš obrnil, boš vedno naletel na resnico, ki ne more biti drugačna od Kristusovega sporočila. Ti lahko to imenuješ kultura, etičnost, humanizem ali kakor koli, to sploh ni pomembno, pomembna je vsebina po kateri želiš živeti in delovati.

    Franci Rozman, univerzitetni dipl. inž. elektronike v svoji knjigi "Človek sem, ustvarjam", ki ti jo priporočam za branje piše: "Tisti ljudje, ki razumejo duhovnost, znajo svojo energijo smiselno deliti na materialne in duhovne aktivnosti".
    Avtorju te knjige se je porodila želja po spoznavanju skrivnosti bivanja in stvarstva. Odgovore na zahtevna vprašanja je iskal v literaturi in razpravah z vrstniki. Žiljenjske resnice še vedno raziskuje, le da razpravljalce išče vse pogosteje med poznavalci filozofije in teologije. Omenjeno njegovo delo je zbir osebnih, pogosto inovativnih spoznanj, ki na več področjih kažejo nove smeri razmišljanja in človeka pritegne v vrtinec lastnih razmišljanj, prav takšnih, o kakršnih je govora v teh naših prispevkih.

    Te lepo pozdravlja tvoja duhovna prijateljica
    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 24. september 2004 @ 10:59 CEST
    Dragi Radovedni,

    Skušala ti bom odgovoriti na tvoje vprašanje pod številko 1. tvojega gornjega prispevka.

    Energija je masa krat hitrost na kvadrat in obratno masa (snov) tako rekoč le energija v zamrznjenem stanju. Tu je tako bitna povezava med energijo in maso, da prehaja že v identičnost.

    Res je, da energije ne moremo istiti z duhom, vendar smo prav tu na skrajni meji, na neposrednem stičišču med dvema bitnima območjema: materijo in dopolnilnim polom, kot nekaj od materije različnega in hkrati z njo združenega, da ustvarja z njo bitje, ki se razširja in deluje eksplozivno, s stopnjevano hitrostjo in močjo, dokler iz njega ne požene življenje.

    In tu se zopet ponovi podobno čudo na višji ravni: to življenje se razodeva močnejše in odpornejče, čim manjši je organizem; in na skrajni meji majhnosti, ki je analogna subatomskim prvinam, smo obenem že zopet na meji med živim in neživim, tam kjer ta prehodna bitja, tako imenovani virusi, za katere ne vemo jasno ali so res živi ali neživi, kljubujejo pa vsemu živemu in neživemu. Smo torej tam, kjer snovnost izginja v golo energetičnost, kjer se snovnost izgublja v neopredeljenost. Ali je tam že sedež duha, bolje ali je to območje nesnovne sile duha? Prišli smo do nevidne meje od največje snovnosti, ki je življenjsko najmanj odporna (davno izumrle živali), vse do najmanj materialne, najdrobnejše živi, ki pa je najbolj živa. Zanjdemo se v paradoksih, dokler skušamo snovno vesolje in življenje razložiti zgolj otipljivo ter vidno merljivimi pojmi. Tu nam beseda z mislijo vred zastane; ne kapitulira, pač pa zastrmi in se zamisli. Življenje s snovjo vred se na izgublja v skrivnost, ob kateri misleči človek zastrmi.

    Kar zadeva dejstvo, da je človek ob izgubi življenja lažji, bi rekla, da ob smrti človek bije težek boj v organizmu, izgubi veliko tekočine in je za to ob smrti lažji. To nima nobene zveze s težo duše. Mikrodeli ali prvine vidnega sveta, zgubljajo svojo pravo snovnost, ki je ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki so v svojih lastnostih že gola matematična redukcija, ali ni že to, kar pojmujemo z besedo duh. Duh je nekaj, kar se ne da krčiti, ker nima snovnosti. Snov je samo aproksimacija duha dokler jo gledamo v najmanjših delcih ali prvinah. Po sodobnih fizikalnih pojmih je pojmovanje duha v soseščini subatomskih delcev človeka celo bolj dostopno in lažje sprejemljivo, saj se ne razodeva noben paradoks, kakršen nas obdaja ob pojmu materije, ki je razsežna, snovna, otipljiva, vidna in deljiva. in se v svojem jedru sprevrača v nasprotje. Duh se ne sprevrača v svoje nasprotje. Soseščina materije in duha nas spravlja v strmljenje kako more bitje, ki mu pravimo duh priti v bitno zvezo, ki ji je ime materija. In tako lahko v nedogled razpravljamo, saj je vse življenje v utripanju in valovanju in mi smo uganka v njem.


    Lep pozdrav tebi Radovedni od

    Tatjane


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne petek, 24. september 2004 @ 20:56 CEST
    Draga Tatjana,

    hvala ti za tvojo zavzetost pri razpravi z mano. Res inteligentno razmišljaš in me še vedno navdušuješ s svojo originalnostjo. Vsekakor sva bliže skupnemu razmišljanju o tem, kakšno izhodišče potrebujeva za boljši jutranji svet. Torej moja izhodišča za razmišljanje o možnostih boljšega jutri so sledeča :

    1. Boljši svet ni mogoče graditi z ideologijami, ki so si umazale roke s krvjo, torej z načinom, ko so poskušale vsiliti razmišljanje ali svojo besedo (tudi Kristusovo) drugim ljudem, navadno s silo. Podoben način vsiljevanja je tudi tvoja trditev, ko si označila moje razmišljanje kot zgrešeno. Lahko bi uporabila pojem drugačno ali kaj drugega, ampak ne, uporabila si prav izključevalen pojem, s katerim mi verjetno dopoveduješ, da moram v fundamentu spremeniti svoje razmišljanje. V kolikor ga npr. ne bi spremenil v srednjem veku, bi me, če bi živela v času Inkvizicije, cerkev ali pa celo morda ti, če bi takrat živela pogubila ravno v imenu Kristusovih besed in Boga. Torej po mojem mnenju boljšega jutri ni mogoče graditi na razmišljanju, ki izključuje drugače misleče, ampak morava najti formulo, ki vključuje vse-misleče.
    2. Cerkev kot tista, ki širi Kristusovo besedo, že od malega privaja otroke na pojme kot so pravoverniki, pogani, neverniki itd. in že od malega vsaja razlike med ljudmi. Ni beseda enega (npr. Kristusa) odločujoča pri usmerjanju zavesti ljudi, pač pa dejanja s katerimi ljudje vplivajo na vzgojo otrok in na druge ljudi. Otroci rastejo z zavestjo o tem kdo je kdo in komu je treba verjeti in zaupati in komu ne. Delitev opravljajo na podalgi tega, kar slišijo od odraslih. Torej prenašajo duševne vsebine odraslih (ljubezen, sovraštvo itd.) v naslednje generacije.
    3. Človeštvo vseeno počasi razvija mehanizme sožitja med vsemi ljudmi, ne samo med istomislečimi. Kaj npr. praviš na spoštovanje človekovih pravic, na razširjanje in sodelovanje v akcijah OZN ? Ali je to dovolj dobro nadomestilo za Kristusovo besedo ?

    Lepo te pozdravlja tvoj duhovni prijatelj,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne petek, 24. september 2004 @ 22:17 CEST
    Draga Tatjana,

    prav neverjetno originalno razmišljanje. Mnogokrat se sprašujem ali okrog tebe sedi krog sodelavcev in svetovalcev, saj se mi zdi skoraj nemogoče, da bi ena oseba razmišljala na toliko različnih zares globokih načinov.

    Tvojemu izjemnemu razmišljanju bi dodal v točki, kjer si končala, sledeče razmišljanje, upam da ne bo zamere... Znajdemo se v paradoksih, dokler skušamo snovno vesolje in življenje razložiti zgolj otipljivo ter vidno z merljivimi pojmi. Tu nam beseda z mislijo vred zastane; ne kapitulira, pač pa zastrmi in se zamisli. Življenje s snovjo vred se ne izgublja v skrivnost, ob kateri misleči človek zastrmi...in ...dodajam : se zateče v svojo domišljijo, kjer poskuša izven meja realnosti poiskati odgovore na nejasnosti ali čisto nedojemljivost materialnega oziroma realnega dogajanja.

    Namreč tudi znanstveniki, ko pridejo do konca oziroma kot praviš ti na prav originalen način : "Smo torej tam, kjer snovnost izginja v golo energetičnost, kjer se snovnost izgublja v neopredeljenost", torej v tej točki se zatečejo tja, kamor se je po mojem mnenju zatekalo človeštvo že od svojega nastanka, ko si ni moglo odgovoriti ali ni znalo odgovoriti na dogajanja v materiji (npr. grom in strela). Zatekalo se je k domišljiji in rešitvam, ki jih le ta ponuja. Domišljija ima nekaj prav neverjetnih lastnosti, med drugim spodbuja nastanek idej in ustvarjalnost in jo je najverjetneje mogoče zamenjati za višjo duhovnost, kot ji praviš ti.
    Za Einsteina je npr. znano, da je bil velik sanjač.

    S pomočjo domišljije nastajajo neverjetne teorije in možne razlage marginalnih problemov prehoda materije v energijo, ko po eni strani vsebujejo še večjo pravljičnost, kot najboljše pripovedke, po drugi pa vizijsko znanstveno fantastiko. Obe navadno pripeljeta nekje v prihodnosti do realnih znanstvenih spoznanj, ki jih očitno ne ti, ne jaz ne zanikava in jih s pridom uporabljava v vsakodnevnem življenju. Skupaj pa kot praviš drvimo v razvito komunikacijsko družbo oziroma informacijsko tehnološko popolnost, kjer bomo morda nekoč prenašali materijo v obliki informacij oziroma v obliki energije. Tudi človeka. Seveda se strinjam s tabo, da je potrebno pripraviti človeštvo na uporabo novih znanstvenih spoznanj, saj so oni edini uporabniki, ki odločajo o tem, kako jih bodo uporabili : pozitivno ali negativno. Kolikor bolj vest in zavest človestva (potrošništva) vplivata na razvoj znanstvenih spoznanj, toliko bolj vpliva razvoj znanstvenih spoznanj na vest in zavest človeštva.

    Glede odstavka, ki direktno razlaga pojem duha, pa mi draga Tatjana ni jasno, kdo je tisti, ki lahko pove drugim, da obstoja nekaj, kar "ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki so v svojih lastnostih že gola matematična redukcija....kar se ne da krčiti, ker nima snovnosti. Snov je samo aproksimacija duha..." Kdo je torej tisti, ki pa vseeno lahko zazna duha (ali kot pravi Miran celo spozna)...če tega navadni ljudje niso zmožni.

    Hvala ponovno za tvoja res bogata razmišljanja in prejmi lepe pozdrave od tvojega duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 24. september 2004 @ 23:55 CEST
    Dragi Radovedni,

    tebi ni potrebno v fundamentu spremeniti svojega mišljenja, ker imaš dober namen, vendar tvoj problem je v tem, ker
    zamenjuješ ravnanje ljudi, tudi cerkve, za Kirstusovo resnico, na kateri temelji celoti vrednostni sistem, morala in etika ter je nespremenljiva. Inkvizicijo so opravljali ljudje ali inštitucije. V imenu Kristusovih besed te v srednjem veku ne bi pogubila, ker Kristusovih besed ne bi mogla zlorabiti. Tisti, ki so to delalai so zlorabili Boga, tako kot danes izrabljajo islamski fundamentalisti svojega Boga. Boljšega jutri zares ni mogoče graditi na razmišljanju, ki izključuje drugače misleče (ki imajo svoj dober namen), ne morem pa graditi svojega razmišljanja na drugače mislečih, če so morala, etika in vrednostni sistem ne sklada z mojim vrednostnim sistemom večne resnice. In tudi formule ne morem najti, da bi vključila vse misleče v skupno misleče. To je absurd, ki je v nasprotju s samo človekovo naravo. Če bi prišlo do situacije, da bi vsi enako mislili, ne bi več mislili, bi bili v svojem razmišljanju odtujeni sami sebi, ali pa bi se v najboljšem primeru zgodilo, da bi bili vsi ljudje samo dobri, pošteni, moralni in si prizadevali živeti v sožitju. K takšni idealni situaciji vodi Kristusova resnica. Izhajati pa moramo, da človek izhaja iz dveh nasprotij in da idealnega stanja na svetu nikoli ne bo.

    Nihče ti ne vsiljuje svoje trditve, saj si na tem forumu izčiščujemo ideje in misli. Če pa negiraš Kristusovo besedo, na kateri temelji celotni naš moralni etos in jo enačiš z ideologijami, moram ponoviti, da je takšno mišljenje zgrešeno ali vsaj to svojo trditev omiliti, da ker Kristusove besede večne resnice, nisi imel prilike spoznati, zato ne najdeš v njej tiste veličine, ki te je skoz dolgo dobo kulturnega razvoja pripeljala do tega, da imaš dober namen.
    Torej gre za to, da o stvareh, ki jih v globino ne poznamo, ne moremo izrekati sodb.

    Ne bom trdila, da je bila cerkev vedno pozitivna in da se je držala Kristusovih naukov. O bojeviti ekleziologiji obstaja veliko napisanega (npr. Leonardo Boff - "Cerkev: karizma in moč"), ki podobna vprašanja kritično obravnava. Tu se odigrava nekaj teološko resnično velikega, nekaj, kar še ni nikoli obstajalo, še zlati pod sedanjim papežem, ki si zelo prizadeva za mir v svetu. Cerkev se rojeva iz ljudske vere. V luči vere in delovanja Duha, ki ga ljudje tu čutijo razpravljajo o stopnjah te poti. Pri tem pa ne manjka ihte in srditosti, in prizadevanje za najboljšo pot sploh ni lahko početje. Jaz osebno lahko to svojo duhovno potrebo vzdržujem brez obiskovanja cerkvenih obredov. Pri ozaveščenem človeku se duhovnost in zavedanje božje resnice rojeva v njegovi zavesti. Kakor cerkvi lahko res marsikaj očitamo, je katoliška cerkev naredila marsikaj dobrega. N. pr. na Primorskem je bila nosilka ohranjanja narodne zavesti in se borila proti raznarodovanju za časa fašizma. Tudi vzgojno lahko cerkev naredi marsikaj pozitivnega pri vzgoji otrok, saj jih ne uči sovraštva, temveč ljubezni. Odvisno pač od staršev kakšno vzgojo otroku namenijo in če so sami dovolj usposobljeni in pripravljeni vgraditi otrokom sistem vrednot.

    Pišeš, da človeštvo počasi razvija mehanizme sožitja med vsemi ljudmi, ne samo med istomislečimi. Npr. spoštovanje človekovih pravic, akcije OZN. Praviš ali ni to dovolj dobro nadomestilo za Kristusovo besedo? Vse to kar naštevaš je v rokah politike. To izhaja iz sistema, da oblast lažje vlada. Bom simbolično povedala drugače: Stvarnik je zaklical pred stvarjanjem sveta: "Bodi svetloba!". Nastopila je ura teme, ki je vladala v naravi pred drugim stvarjenjem sveta, preden je čovek - stvarnik kulture - začel klicati stvari v naravi vsako posebej po imenu in jih začel razsvetljevati s svojim duhom. Ko se začne človek povezovati v spoznanju ljubezni v povezavi z drugimi, se mu začne odpirati transcendenca, onostranost, ki presega lastni jaz in njegove meje. Šele tu se začenjajo ožine lastne subjektivnosti razširjati v neskončnost. Partecipacija je dolžnost bivanja po božji besedi in ne po besedi neke OZN ali druge podobne inštitucije, ki ima v svojih resolucijah le žargon pravšnjosti in služi interesom velikih. Kaj je OZN duhovnega naredila pri pobijanju v Iraku in povsod po svetu? Razen politike komoditete prav ničesar. Ima čisto drugačno funkcijo in je kar smešno slišati, da bi lahko nadomestila Kristusovo besedo večne resnice, čeprav jo ima lhako vsaki dan na jeziku, ne pa tudi v srcu. O takšnih insstitucijah bi rekla, da je človek sestavil orjaški stroj, sedaj pa v njem vidi, da mu žrtvuje lastne otroke. Ta stroj (neglede na dobro mnenje, ki ga imamo trenutno o kakšni instituciji) grozi, da bo prej ali selj, direktno ali posredno v svojem delovanjem v sodelovanju z ostalim svetovnim kolesjem, zmlel svojega lastnega tvorca, ki najprej idealizira njegovo tvorbo, nato pa ga skuša ustaviti, a ga ne zna. Zgodovina nas je marsikaj izučila. Namesto, da bi se ta tvoj homo sapiens humanist razvijal in rastel vedno bolj v svoji osebnostni veličini, razumnosti in svobodnosti, spoznava, da so mu človekove pravice le okrasje in da v bistu se vedno bolj razvija v človekovega rokodelca v službi velikih lastnikov kapitala in da je vedno bolj duhovno reven in odtujen v prostovoljnem suženjstvu. Zato se v človeku dviga vojak z uničevalnim besom. Vprašam te kaj koristijo armadi brezposlenih in revežev v ustavi lepo zapisane človekove pravice, kaj koristi OZN tistim revežem po zaporih, mučenim, ranjenim, ubitim? To ni in ne more biti nadomestilo Kristusovo besedo večne resnice, to je povsem nekaj drugega, je del ustroja, ki poganja počasnejši tempo uničevalnega kolesja naprej, po parketu pa drsijo navidezno miroljubne figure, si podajajo roke in se nasmihajo drug drugemu. Ali ima človek v sebi dovolj močan avtoregulativ za ohranjanje ravnovesja v njem samem, ne da bi se globlje zavedal božje ljubezni v sebi? Na to je poskušalo odgovoriti že nešteto filozofov, zgodovinarjev, teologov in drugih znanstvenikov in nihče ni znal odgovoriti kako se bo svet razvijal in človek prihodnosti v njem brez vere v božje razodetje. Vsi, verujoči in neverujoči pa imamo dober namen.

    Lep pozdrav tebi Radovedni od tvoje duhovne prijateljice

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne sobota, 25. september 2004 @ 07:42 CEST
    Draga Tatjana

    še vedno je prijetno kramljati s tabo in še vedno mislim, da lahko najdemo skupen jezik za našo pozitivno komunikacijo, vendar pa se moramo pri tem držati vsaj enega osnovnega pravila : da ne potvarjamo besed drugega in ne poskušamo na tem graditi svoj prav. Zato vedno navajam v svojih prispevkih citate, da ne bi prišlo do nesporazumov in morda zavajanja o drugih možnih zaključkih, da ne bi prišlo do manipuliranja z besedami drugih. Draga Tatjana ti pa si to naredila, morda povsem nevedoma in me že drugič prizadela s trditvijo, da "da je takšno mišljenje zgrešeno".

    Namreč v mojem prejšnjem odgovoru ne morem nikjer zaslediti, da sem uporabil način skupnega razmišljanja kot ti to trdiš : "In tudi formule ne morem najti, da bi vključila vse misleče v skupno misleče." Moja trditev oziroma razmišljanje pa je bilo : "Torej po mojem mnenju boljšega jutri ni mogoče graditi na razmišljanju, ki izključuje drugače misleče, ampak morava najti formulo, ki vključuje vse-misleče." Razlika je očitna. Vsiljevanje istomiselnosti je bil vedno problem religije in je še danes, saj sama praviš da Islam še vedno izkorišča Boga v svoje namene. "Tisti, ki so to delali so zlorabili Boga, tako kot danes izrabljajo islamski fundamentalisti svojega Boga". Draga Tatjana veliko mi pomeni, da bi ostala oba na nivoju, ki sva ga pokazala do sedaj, saj nama je le uspelo vzpostaviti dialog glede najobčutljivejših vprašanj človeštva.

    Razmišljanje z ustvarjanjem skupnih institucij (glede na velike kulturne, ekonomske, socialne, geografske in druge razlike v katerih živijo posamezni narodi) je verjetno edina pot dogovarjanja o teh razlikah in iskanju skupnih rešitev v bodočem svetovnem razvoju, ne glede na morebitno poltičnost takih institucij. Vsekakor se počasi profilirajo mnenja posameznih narodov. Vsak človek in vsak narod ima svoje mnenje, svojo preteklost in nikjer ni rečeno, da mora en narod skrbeti za drug narod. Praviloma bi moral vsak narod, tako kot vsak človek najti svojo pot, tako kot jo imava midva in jo izražava na svoj način. Nisem rekel, da se moraš odreči Kristosovi besedi, saj razumem, da so vključene v tvoj vrednostni sistem. Razumem razliko med cerkvijo in verniki in ti dajem svojo podporo pri tvojem razmišljanju. Zelo lepo si mi vse razložila.

    Pri cerkvi pa menim, da ne gre toliko za vprašanje koliko je bila pozitivna in koliko ne, ampak kaj je dobro pri njenem delovanju in kaj slabo, da bi se lažje vključila v skupna prizadevanja za boljši jutri. Ne morem se namreč strinjati, da deluje cerkev povsem v dobro vzgoje otrok, saj moram še enkrat ponoviti, da jih uči kakšne so razlike med ljudmi, Biblija pa je do neke mere tudi dovolj krvava zgodba.
    Problem je v tem, da prepogosto starši cerkvi povsem prepustijo vzgojo otrok. Tudi sami verniki živijo v skladu z načeli, ki jim jih podaja cerkev. Torej tudi verni starši vzgajajo otroke v cerkvenem duhu. S tem ni nič narobe, trdim da je narobe le to, da cerkev govori o ljubezni med ljudmi, vendar se na koncu izkaže, da gre za ljubezen le med istomislečimi, saj jasno ločijo kdo je istomisleči in kdo nasprotno misleči (pogani, neverniki itd.). Sam sem občutil ta problem, ko sem se preselil v nekoliko vaški okoliš in me je duhovnik takoj, ko je zvedel, kaj sem po svojem prepričanju, na maši označil za nevernika in da naj vaščani pazijo kakšen odnos zavzemajo do mene. Ker sem po svojem prepričanju humanist, sem hotel ohranjati dobrososedske odnose, ki so tudi bili v začetku. Pozdravljali smo se brez problema in poklepetali, vabili so me celo na obiske, otroci so se igrali skupaj, po duhovnikovem vpletanju, pa se je naenkrat vse spremenilo. Otroci se niso smeli več igrati skupaj, niso me več pozdravljali, celo obračali so se od mene in moje družine, tako da sem razmišljal celo o tožbi duhovnika, zaradi javne žalitve. Več let sem porabil, da sem zopet vzpostavil normalne odnose in da smo zaživeli kot dobri sosedje, navadni ljudje, ki skupaj živijo, si pomagajo, skupaj popijejo kakšen kozarček, se skupaj poveselijo in celo praznujejo skupaj novo leto, skratka živijo kot ljudje, ki jih ne ločuje nikakršna ideologija, so samo vsakodnevni človeški problemi, ki jih rešujemo vsak zase in skupno.

    Mislim, da tudi sami verniki ločijo dobre in zle namene cerkve in se mi ne zdi čudno draga Tatjana, da ne opravljaš več rednih obredov, saj jih po podatkih dr. Rusa (pred nekaj leti) od približno 75% krščenih v Sloveniji redne obrede opravlja le 12%. Torej cerkev bi lahko imela zelo močan vpliv pa ga nima, ker ji večina vernikov ne verjame več. Torej draga Tatjana zavedam se razlike med cerkvijo in verniki in spoštujem tvoj življenski nazor in ne želim, da ga spremeniš. Samo poskušam najti skupni jezik za nadaljno komunikacijo, v kateri ne bi bilo izključevanja.

    Ne zameri mi, ampak za nadaljno komunikacijo ti moram vrniti bumerang : kaj predlagaš namesto institucij OZN, spoštovanja človekovih pravic. Tudi za božje besede sva ugotovila neprimernost, saj v "čistem umovanju" posameznika dobro funkcionirajo, imajo pozitivne učinke, v stiku s stvarnostjo, realnimi ljudmi, pa se dogaja vse mogoče. Tudi sama trdiš, da se Bog še danes zlorablja, torej ga ne moreva vzeti za osnovo skupnega prizadevanja za boljši jutri.
    Ponavljam tvoje besede : "Ali ima človek v sebi dovolj močan avtoregulativ za ohranjanje ravnovesja v njem samem, ne da bi se globlje zavedal božje ljubezni v sebi? Na to je poskušalo odgovoriti že nešteto filozofov, zgodovinarjev, teologov in drugih znanstvenikov in nihče ni znal odgovoriti kako se bo svet razvijal in človek prihodnosti v njem brez vere v božje razodetje. Vsi, verujoči in neverujoči pa imamo dober namen."
    Draga Tatjana morda pa bo nama uspelo najti ustrezen avtoregulativ, saj imam jaz očitno svojega brez božje besede, ti pa svojega z božjim razodetjem. Morda pa je neka srednja pot.

    Prejmi lepe pozdrave od tvojega duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 25. september 2004 @ 18:26 CEST
    Dragi Radoedi,

    jaz bi bila osebno bolj vesela, če bi te navduševala z resnico, ne pa s svojo originalnostjo, sicer pa pojem originalen pomeni: biti izviren, prvoten, samonikel, samostojen, pravi; v prenesenem pomenu biti originalen pomeni: biti čudaški, poseben, nenavaden, svojevrsten. Vseeno mi je kam me uvrščaš in se nad nobeno uvrstitvijo ne bi pritoževala, kajti tvoja pravica je, da si o vsaki stvari in osebi ustvariš svoje mnenje.

    To kar si ugotovil ti, ugotovljam tudi jaz, da srž najnega razmišljanja je, kakšno izhodišče potrebujeva za boljši jutrišnji svet. Zelo lepo je, da si vsak človek razčisti v sebi kakšno izhodišče potrebuje za boljši jutrišnji svet. Boljši jutrišnji svet sam za sebe predstavlja svet vrednot. V tem si ne nasprotujeva, sva si edina, ker sva oba dobronamerna človeka. Problem torej ni v tem kakšno izhodišče potrebujeva za dosego sistema vrednot v svetu, temveč na kakšnih temeljih temeljijo te vrednote, katere so te vrednote in s kakšnimi sredstvi jih bova najlažje dosegla.

    Pa pojdimo po vrsti:

    1. vrednote človeštva temeljijo na etiki, morali in kulturi,
    ki jo je človeštvo doseglo skoz zgodovino časa;

    2. vrednote ne smejo biti prikrojene in podrejene nobenemu
    individualnemu interesu, ki temelji na egoizmu,
    izrabljanju drugega, temveč morajo biti resnične, pristne in
    verodostojne;

    3. vrednote morajo izhajati iz nravnega prava in temeljnih
    načel pravičnosti, poštenosti in ljubezni do bližnjega. Te
    so bile kot moralno etični kodeks človeštva uzakonjene na
    Gori Sinaj (10 božjih zapovedi);

    4. kdo naj reši človeštvo vsega hudega?
    filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre pravi, da je človek bitje
    odveč;
    filozof Heidegger razume človeka kot ek-sistenco
    (vrženost v svet);
    filozof Hegel vidi v človeku kronično bolno žival;
    Radovedni išče novo izhodišče za jutrišnji boljši svet
    in nekako tako je razumeti ga, da vera v Boga naj ne bi
    bila orodje človekove osvoboditve;
    Tatjana pravi, da kdor živi ljubezen in pravičnost, ki jo je
    Kristus učil in dokazal svojo ljubezen do človeštva z
    svojim darovanjem, da je na pravi poti. Tatjana se torej
    čuti v božjem nauku pozitivno ogovorjena in ne ve zakaj
    se ne bi pozitivno odzivala.

    Neglede na vse zgoraj naštete ugotovitve pod to točko
    kdo naj reši človeka je odgovor: Človek sam s pomočjo
    božje ljubezni. Človek se torej želi uresničiti v brzemejni
    sreči, večni ljubezni in neomejeni spravi. Človek sam je
    torej rešitelj iz bolezni, problemov čustvenega življenja
    in eksistenčnih strahov; človek naj bi bil v službi svojih
    potreb na moralno-etični način, da ne škoduje drugemu.

    Ob tem pa se odpira vprašanje kdo naj usmerja kompas
    njegove eksistence? OZN, ustava, zakon, oblast, pravo,
    znanost, kdo je tisti?

    Ker tega "kdo" ni med nami, je v nas samih neko
    sporočilo, neka zapoved, neka človeška skrivnost, ki
    najde vselej pot do človekovega srca. To ni nobena
    inštanca, ker inštance so odtujene človeku in hlapec
    oblasti. Človek je tisti, ki odkriva svojo povezanost z
    resničnostjo, katere pomena niti povsem ne razume.
    Človek torej živi v strahuu in praznini in le-te določajo
    človekov način bivanja in iz tega izhaja klicanje na
    pomoč v ogroženosti, želja po izpolnitvi in podarjanje
    izvirne eksistence svoje ljubezni drugemu.

    Jaz ne želim več v nadaljevanju dokazovati že
    dokazanega. Za vse kar ti Radovedni, navajaš pod točko
    1. filozofi in drugi modreci še stoletja in stoletja iščejo
    rešitve in do danes še niso iznašli nobene politične
    ureditve, inštance ali formule, da bi nasilje preprečili,
    da bi zajezili to neizmerno strast človeka po oblasti.
    Zato dvomim, dragi Radovedni, da se ti bo posrečilo
    najti formulo o vključitvi vseh mislečih. Meni osebno
    se mi zdi najboljša formula, da vsak uredi sam s svojo
    vestjo in da ob občutenju prizadetosti ob morebitni
    izkušnji izključenosti, ne izključuje. Zelo mi je žal, da si
    imel tako slabo izkušnjo z vaškim župnikom. Pri tem ne
    pozabi, da je tudi župnik samo človek.

    Ob zaključku bi še dodala, da kemično čistega vernika ni
    in ne kemično čistega humanista. Verovanje ni teorija,
    niso formule, temveč izkustvo, življenjska pot, zavest in
    vest.

    Še nekaj bi pridala: Ne sramujmo se sedanje kulturne
    podobe krščanstva, saj je vendar-le nosilka miru v
    svetu, ne pozabimo da je sedanja kulturna podoba
    krščanstva v ovkririh grško-rimsko-germanske tradicije
    in da pripada zgodovini te preteklosti in da naša kultura
    temelji na krščanskem etosu. Zakaj bi se svoje
    zgodovine sramovali? Ostanimo pri pedagogiki
    dobrohodne prizanesljivosti, da bomo prišli do polnosti
    resnice, ki pa ni skrita v nobenih forumlah in obrazcih,
    temveč v naših srcih.

    Lep pozdrav tebi Radovedni

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 25. september 2004 @ 22:40 CEST
    Dragi Radovedni,

    ugotavljam, da ti nisem odgovorila na vsa odprta vprašanja iz tvojega zadnjega današnjega pisma.

    Formula, ki vključje vse misleče je samo ljubezen, ki so razodeva v človeku, v ljudstvu. Ljudstvo pa je vrednota, ki bi jo morali vsi živeti. Vsi, ne samo vladajoči in ne samo zapostavljeni ljudje, so poklicani, da postanejo ljudstvo. Ljudstvo pomeni se ovedati samega sebe, sicer je to množica. Ko že govoriš o formuli bi omenila to, da bi se to ljudstvo celega planeta moralo osvestiti tako, da bi razvilo svoj zgodovinski načrt za dosego pravičnosti in soodločanja za vse in ne samo nekateri zase. To ni utopija, to je osvobodilna strategija ljudstva, ki meri na premagovanje sedanje monopolne strukture civilne in verske moči, in pa na družbo, v kateri bo v največji možni meri uresničeno sodelovanje in soodločanje. To vizijo ima krščanstvo v Braziliji in Latinski Ameriki. Gibanje kristjanov na drugi celini govori, da to ljudstvo bo postalo božje ljudstvo (po podobi Kristusa in njegovih zapovedih), kolikor bo gradilo občestva vere, upanja in ljubezni, ki jih je opredeljevalo Jezusovo oznanilo o absolutnem bratstvu, kar pomeni biti ljudstvo svobodnih, bratskih in soodgovornih ljudi. Ta zgodovinska resničnost pa ni samo proizvod simetričnega družbenega procesa, ampak recimo teološko pomeni pripravo božjega kraljestva. Največji pravičnik in socialist vseh časov, ki se je boril za načela bratstva in ljubezni, je bil Kristus, vendar so vse ideologije izrabile to njegovo idejo in namero ter se izrodile v nasprotje. Zamerim ti v toliko, da enačiš prav to, kar sem v tem trenutku napisala z božjo besedo, češ, da je ta kriva za krvoprelitje in zablode ljudi. Nikakor, to je kriv samo človek.

    Hierarhija neglede na verstva, ki si je monopolistično prisvojila vse versko moč, se bo zgodovinsko gledano v prihodnosti, morala spet vesti kot služba božja in ne kot oblast, na osnovi moči. Sebe mora doumeti kot sredstvo in pot do pravičnosti, bratstva in koordinacije ljudstva, in ne sme dopustiti, da bi v Cerkvi nastajale monopolne strukture in obrobne skupine. Tudi v cerkvi vladajo napetosti med laiki in kleriki. Rešitev je ena sama: večja enakost tako, da lahko vsi ustvarjajo verske dobrine. Bog želi s svojo modrostjo vzpostaviti tudi pravičnost med revnimi in bogatimi. Revščina je kršenje pravičnosti, posebno če je nastala na podlagi proizvodnega procesa, tako kot pri nas, ali na podlagi drugih podobnih dejavnikov. Izkoriščani in razčlovečeni ljudje , odvisni od asociativne in elitistične družbe, ki se odvija po kapitalističnih pravilih, ki niso narejena po božjem zakonu in so predmet usmiljenja pridejo politiki in tudi marsikdaj cerkvi prav za politične manevre, in tudi tu se mora cerkev spremeniti.

    Tako kot vidiš se s teboj popolnoma strinjam, da je treba povsod najti pot dogovarjanja, vendar v tej globalizaciji sveta in različnosti kultur, je to zelo težko. Cerkev se izčiščuje in korigira, saj jo k temu prisili razvoj človeštva, da se verniki ne bodo oddaljili od nje. Cerkev se je pravilno odločila za osvoboditev zatiranih, za obrambo človekovih pravic, posebej pravic revnih, in za proces celovite spremembe družbe v bolj socializirane oblike življenja. Zlasti v Latinski Ameriki, kjer je revščina največja, opazimo veliko skladnost med Cerkvijo z množico institucionalnih služb na eni strani in Cerkvijo, ki se razume kot množica občestev, na drugi strani in to pridobiva razsežnost svetovne univerzalnosti. Ljudje potrebujejo človekovo dostojanstvo, pravičnost, sodelovanje in odločanje. Tega sodobna svetovna ureditev več ne more dati ljudem, ker so svetovne imperialistične sile preveč zavladale svetu. Vendar tu je bolj kot cerkev, kot institucija pomemben človek, človek zavesti, ki božje besede ne zlorablja. Samo človeka z vestjo lahko vzamemo kot osnovo za boljši jutri. Tudi v naši politiki je vse preveč karieristov, lažnjivcev, prepriljivcev in egositov. Kje imamo dobre ljudi? Ali je bil že kdo zaradi dobrote pohvaljen in nagrajen? Dobrega človeka prej kot pohvalijo ga zasmehujejo in pomilujejo. Takšen je naša lestvica vrednot. Takšen, vidiš, je naš vrednostni sistem. Če bi bilo v našem parlamentu več pokončnih, dobrih in klenih mož, bi našemu ljudstvo šlo boljše, zato je potrebno, da bo v čimvečji možni meri udeležena pri vladanju v parlamentu tudi civilna družbe in ne le stranke. Tako-le bom zaključila to svojo misel: avtoregulativ je človekova vest in razodevanje ljubezni v tebi, v meni. In če sva človeka z zavestjo, se niti toliko ne razlikujeva, samo poimenovala sva se drugače. To pa sploh ni toliko bistveno. Ni bil moj namen prepričevati kako je pomembno versko prepričanje pri človeku, ampak kako odkrijemo pravega Boga v življenju, v dogodkih in v njihovih bojih, ki pa ne bi smeli nikoli postati krvavi.

    Lep pozdrav tebi Radovedni od tvoje duhovne prijateljice

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. september 2004 @ 11:09 CEST
    Dragi Radovedni,
    se opravičujem za vrinjen škrat ob zadnjem prispevku pri tvojem psevodnimu.

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. september 2004 @ 11:43 CEST
    Dragi En bk in Radovedni,

    pa poiščimo prvotni pomen grške besede aetheia = resnica, kar pomeni odkrivanje, pravzaprav odkritost. Relativnost ali dvoumnost besede kor prikrivanje enoumnega pomena, se pravi resnice, je že pravo nasprotje prvotnega pomena, funkcije in namena besede, ki naj bi bila v odkrivanju, ne pa v prikrivanju pomenov v svetu. Znašli smo se pred zanimivim kulturnim navskrižjem: človek je najbolj ustvarjalen, se pravi najbolj odkriva svet in resnico v njem, kadar jo obenem prikriva; najbolj ustvarjalna beseda je dvoumna, ne enoumna. To je pravi paradoks. Saj pravimo, da so enoumne besede revne, dvoumne ali večumne pa bogate. Isto je z mislimi. Pri resnici gre torej za merilo, po katerem gledamo na stvari, po katerem jih ocenjujemo. Ne gre za resničnost ali neresničnost, ko stvari ocenjujemo, temveč ali je način, s katerim ocenjujemo primeren ali neprimeren, ali dober ali slab, ali uporaben ali neuporaben. Tu pa trčimo na dva različna vidika ob spoznavnoteroretično resnico ali neresnico (zmoto teoretičnega filozofa) in konkretno situacijski vidik (časovno zgodovinski), ki gleda na stvari v povezavi s človekom. Tu pa se srečamo z lestvico, po kateri se vzpenjamo od enoumne logične jasnosti nad nemi in motni instinktivni čut in prehajamo v večumnost in tudi v nesporazume. In prav ta polet misli ustvarja nesporazume med ljudmi, ki vodijo k napredku in razvoju človeštva, žal pa tudi v vojne in drugo gorje. Vsekakor En bk, tvoje misli so presegle enoumje in so poletele visoko. Čestitam za tvoj krasen prispevek, s katerim si utrl pot razumevanju kaj je resnica in kaj ti pomeni vera. Bistvo je to, da se vse stare in prastare resnice ohranjajo, saj ljudje se tekom tisočletij nismo veliko spremenili. Duh starega se takorekoč reinkarnira in doživi novo vstajenje. Staro zaživi v novem novo žiljenje. To je resnica, pa če si še tako zapiramo oči in mislimo, da smo mi začetek vseh modrosti. To je pač transcendentna zakonitost, ki bo vedno ostala živa.

    Lep pozdrav obema

    Tatjana Malec



    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne nedelja, 26. september 2004 @ 14:05 CEST
    Draga Tatjana,

    mislim, da sva zelo blizu rešitev, do katerih so prišli tudi drugi, ki so pozitivno komunicirali. Upam in verjamem, da midva komunicirava pozitivno, saj se že strinjava okoli večine problemov. Ostalo je še nekaj manjših problemčkov.

    Torej, če si malo uredim pogovor, ga bom poskusil prikazati kot tisto, kjer sva se že do neke mere uskladila najina razmišljanja in tisto, kjer mislim, da še nisva prišla do skupne rešitve.

    1. Ena od rešitev, če sem prav razumel je nenehno dogovarjanje, saj ljudje konec koncev v sebi nismo tako različni, druga rešitev je enake pravice za vse (za celo ljudstvo), tretja rešitev je ureditev razmer znotraj cerkve (izčiščevanje in korigiranje) in njeno drugačno delovanje...Moje mnenje je, da odlično napredujeva.

    Očitno draga Tatjana dobija najina komunikacija počasi skupne obrise, kar pomeni, da je sporazumevanje med različno mislečimi povsem mogoče in morda celo nujno za boljši jutri.

    2. Ne strinjam se zaenkrat okoli ene zadeve. Namreč okoli sledečega tvojega razmišljanja. "Največji pravičnik in socialist vseh časov, ki se je boril za načela bratstva in ljubezni, je bil Kristus, vendar so vse ideologije izrabile to njegovo idejo in namero ter se izrodile v nasprotje. Zamerim ti v toliko, da enačiš prav to, kar sem v tem trenutku napisala z božjo besedo, češ, da je ta kriva za krvoprelitje in zablode ljudi. Nikakor, to je kriv samo človek."

    Draga Tatjana, raje si odrežem prst kot Yakuza, kot da bi pri tebi povzročil zamero. Prosim, odpusti mi, če sem kaj narobe razumel in v nevednosti napisal, kar je povzročilo zamero, bom poskusil popraviti.
    Za Kristusa osebno menim, da je moral biti čudovit človek, skrajno pozitivna osebnost (tako mnenje imam tudi o tebi), ki so ji drugi ljudje brezmejno zaupali. Tudi proti njegovemu nauku nimam nič. Problem nastane, ko pride, kot sama praviš Kristusovo učenje v ljudi. Namreč nekaj mora premikati zavest ljudi in s tem njihovo obnašanje in povzročati iz tako lepih misli, tako strahotne realne dogodke, ki smo jim priča še danes. Vendar pa ne moreva reči kar tako, da je kriv človek, saj ga je ustvaril ravno tisti, o katerem govori Kristus. Na ta način lahko zopet zaideva v isto past, kot so morda nekoč. Namreč, če v enih ljudeh dobro deluje KRISTUSOVA IDEJA, zakaj ne v vseh. Najlažja se zdi očitno ljudem rešitev, da je najbolje zamenjati ljudi in ne miselnost. Tako so se verjetno začeli konflikti, torej pri napačnem vsiljevanju ideje, najhuje pa je bilo, ko je ta ideja naletela na druge ideje (npr. pri osvajanjih Špancev v J. Ameriki ali pri osvajanju Severne Amerike). Pri načinu širjenja te lepe Kristusove ideje (pri čemer morava vedno računati, da so bili tudi v drugih kulturah spoštovani ljudje, ki so predstavljali avtoriteto, morda podobno Kristusu), se je verjetno začelo klanje in odstanjevanje tistih, ki niso brezpogojno verjeli v to idejo. Vedno draga Tatjana, upam da se razumeva, moj namen ni prizadeti te, vedno je kriva ideja in način kako širimo to idejo med ljudi (kako komuniciramo in prepričujemo druge ljudi v naš prav). Namreč ideja je tista, ki žene obnašanje ljudi, da začne oblikovati določeno nasilno ali nenasilno ravnaje ljudi in s tem ustvarja določene odnose med ljudmi, v kolikor sledijo tej ideji. Ne moreva reči, da so krivi ljudje, ker kot taki obstajajo in ker ideja ne deluje oziroma drugače deluje v njih kot smo pričakovali, ampak zato jih ne moremo odstaniti. Strinjam pa se s teboj v toliko, da je problem v človeku, ni pa človek kriv za neuspeh ideje. Prolagoditi je potrebno idejo, da bo tako funkcionirala v zavesti ljudi, da se bodo ti res ne glede na vse človeške lastnosti imeli radi med seboj in si bodo vse delili ali pa najti pravi način, kjer bodo ljudje občutili idejo kot svojo. Tu pa si zopet sama dejala draga Tatjana, da je v tej "globalizaciji sveta in različnosti kultur" to zelo težko. Torej ugotoviti morava, kateri so tisti mehanizmi, ki v ljudeh povzročijo tako konflktno stanje, da so pripravljeni ubijati oziroma nasprotno tako stanje, da so pripravljeni smeje sprejeti novo idejo in način razmišljanja. Razlika v prisotpu je lahko le malo različna, pa so že povsem nasprotni učinki. Po mojem mnenju je problem v komunikaciji in načinu oblikovanja medčloveških odnosov. In ravno tu mislim, da je tudi duhovnik v mojem primeru naredil hudo napako, ki je vodila v konfliktno stanje, zato ker je branil idejo in ustanovo, ki širi to idejo. Namreč, če ne bi imel te ideje v sebi, ne bi naredil te napake in bi morda z njim prav lepo kramljala ob kaki dobri kapljici. Ne morem kriviti samo njega, pač pa predvsem njegovo prepričanje. O nevednosti pa mislim, da je tudi sam Kristus povedal marsikaj.

    Zato se nekako nagibam k rešitvi, da je edina prava pot ta, ki jo ubiramo na straneh Pozitivk. Torej s pozitivnim razmišljanjem pogovarjati se in ustvarjati pozitivno vzdušje, ki bo morda zajelo vse ljudi. Nevsiljeno, s čim manj negativnosti v komunikaciji. Le še bolj moramo profilirati kaj je to pozitivnost in smo morda na "konju".

    In še nekaj morda za razmišljanje draga Tatjana :
    - po tvoje je avtoregulativ v človeku njegova vest in razodevanje ljubezni v tebi, v meni
    - po mojem menju je avtoregulativ v človeku njegovo počutje.


    Lep pozdrav tebi draga Tatjana od duhovnega prijatelja,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne nedelja, 26. september 2004 @ 14:11 CEST
    Draga Tatjana,

    tvoje opravičilo tisočkrat iz srca sprejeto in prosim tudi sam za razumevanje, v kolikor bi se mi pripetila kakšna podobna nepazljivost,

    lep pozdrav in še lepši preostanek dneva ti želim,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. september 2004 @ 20:47 CEST
    Dragi Radovedni,

    mislim, da doslej še ni prav nobeden na pozitivkah tako razburkal razpravo o najobčutljivejših vprašanjih bivanja in sožitja med ljudmi, kot si jo prav ti, dragi Radovedni.
    Spet si vznemiril moje že malo utrujene možgane, saj mi jih naprezaš, že nekaj dni. Nič zato, prav je tako!

    Pa pojdimo spet po vrsti in si izčistimo tistih nekaj pojmov, o katerih se še nisva uspela prepričati drug drugega oziroma nisva prišla do skupne rešitve.

    Praviš, da problem nastane, ko pride Kristusovo učenje med ljudi. Praviš, da je človeka ustvaril ravno tisti, o katerem govori Kristus in se sprašuješ zakaj v enih ljudeh dobro deluje Kristusova ideja in zakaj ne v vseh in da se očitno ljudem zdi najlažja rešitev, da je najbolje zamenjati ljudi in ne mislenosti; da so se konflikti začeli pri vsiljevanju ideje, najhuje pa je bilo ko je ta ideja naletela na druge ideje; da se je klanje in odstranjevanje ljudi začelo, ko ljudje niso brezpogojno verjeli v to idejo.

    Nadljuješ: vedno je kriva ideja in način kako širimo to idejo. Ideja je tista, ki žene obnašanje ljudi, da začne oblikovati
    določeno nasilno ali nenasilno ravnanje med ljudmi in s tem ustvarja določene odnose med njimi, v kolikor sledijo tej ideji.
    Nadalje praviš, da je potrebno prilagoditi idejo, da bo funkcionirala v zavesti ljudi, da se bodo ti glede na vse človeške lastnosti imeli radi med seboj in si bodo vse delili ali pa najti pravi način, kjer bodo ljudje občutili idejo kot svojo.
    Nadalje govoriš, da je problem v komunikaciji in načinu oblikovanja medčloveških odnosov.

    V zvezi s tvojim navajanjem bi rekla, da gledaš preveč nekoliko preveč idealistično na svet.

    Pa pojdimo po vsti:

    1. ideja je dobra in pravična, če izhaja iz nravnega prava,
    iz absolutne resnice ljubezni, ki se razodeva v Kirstusovem
    sporočilu. Ideja ne more biti nič kriva, ker ideja ni človek.
    Ideja je samo fikcija, je duhovna tvorba in sama za sebe
    ideja ne deluje.Ideja se rodi iz človeškega duha.
    Tvorec in nosilec ideje je človek.

    Ideja kot simbol, je takorekoč pretveza ali kulisa za
    agresijo, je nadstavba ali superstruktura, brez katere bi
    bili vsi človeški simboli zgolj gonski in biološko izzvani
    bolj sorazmerno mila bitka (kot boj v živalskem svetu za
    ohranitev vrste).

    Greh se je začel v raju, ko sta se Adam in Eva zavedla
    svojega duha in grešila. Človek je edino bitje, ki se
    vojskuje za simbolične vrednote. Vedno gre za politične
    programe, za simbole narodnosti, demokracije, politične
    sisteme, za oltarje, za malike, ideale in ideologije, ne
    vedno za neposredni biološki obstoj.

    To velja že za prvi bratomor, ki ga je opisal Mojzes v
    enem najstarjših mitov. Kajn Abela ni ubil morebiti zaradi
    nepremišljenega gona napadalnosti. To je bil boj za
    simbolično napravo, za oltar, ki ni hotel prav funkcionirati.
    Že prvi boj se je bil za nebo, ne za zemljo ali njivo, ki jo
    je Abel obdeloval; šlo je za simbolični dim, ki se ni hotel
    dvigniti v nebo.

    Iz tega lahko raložimo, da je človek simbolično bitje, se
    pravi edino bitje, ki simbole sam ustvarja, razume,
    uporablja in jih drugim posreduje. Prišli smo do višine,
    da uporabljamo čisti učni jezik, da se lahko
    sporazumevamo. Človek je odprto bitje. S človeškim
    razvojem je nastala prava eksplozija miselnih simbolov.
    Zato v eno formulo ali en vzorec komunikacije med
    ljudmi za vse te simbole ne moremo uskladiti.
    Tako kot midva tu-le debatirava, tako iščejo tudi drugi
    ljudje formule in načine ter podmene in hipoteze, ki jih
    preizkusijo z mislimi, računi, s simboli, filozofijo,
    matematiko in znanostmi z različnih znanstvenih disciplin.
    Vse to se stalno preverja, prihaja do usklajevanja,
    konfliktov, do sporov. Simboli postanejo zastopniki in
    namestniki stvari in ljudi. Simbolični svet dobiva neko
    avtonomijo. Tako obstaja polef fizikalnega in biološkega
    sveta še simbolični svet. Prva dva sta zaprta
    (kuvertirana) svetova smotrnosti, svet simbolov pa je
    odprt, je svet zavestne, načrtne in individualne smotrno-
    sti, ki je lastna samo tvorcu simbolov - človeku.
    Problem je v tem, da postane človek nevaren ko trči
    njeog gon v svet simbolov, ki je odprt v nedogled
    (svet simbolov je nederminiran). Če se človeku zruši
    simbolični svet vrednot, ki mu določa smisel življenja
    pride do konfliktov med biološkimi goni in simbolizmi in
    do kriz vrednot, ki se vedno slabo končajo.

    Torej kaj lahko potegnemo iz zgornjega, ko smo si sedaj
    bolj na jasnem kaj je ideja oziroma simbol in kakšno
    vlogo in človek pri tem:

    2. ugotovimo lahko, da nasilno ravnanje med ljudmi ne
    ustvarja ideja, temveč človek, ki je trčil s svojim
    instinktom ob njegov simbolični svet, ki mu je določal
    vrednote in smisel življenja in je prišel do eksistencialne
    nervoze, ki je lahko tudi množična (celi narodi) in pride
    do krvoprelitja;

    3. ker idejo sprejemaš torej kot psihično dejstvo človeka,
    praviš, da je treba najti način, da bo ideja funkcionirala
    v zavesti ljudi in da se bodo imeli ljudje med seboj radi.
    Samo vera v večno resnico Kristusove besede, ki jo
    človek resnično občuti v sebi in se mu v njegovi zavesti
    razodeva kot ljubezen je tista iskra, na katero lahko
    upamo in jo širimo s pedagogiko dobrohotne (nenasilne)
    prizanesljivosti in ta uspeh je zagotovljen zato, ker
    to razodevanje ljubezni je vezano samo na svojo lastno,
    z ničemer drugim vezano zavestjo. Gre točno za to, kar
    si dragi Radovedni, navedel v svojem predhodnem
    prispevku: "Kako se ti znotraj sebe počutiš".
    Le ljubezen lahko človek občuti kot lastno idejo, ker
    je ljubezen znotraj njega rojena in občutena. Je najbolj
    pristna in originarna, izvorno čista in duhovno
    poglobljeno občutenje večne resnice. Ta se kot simbol
    nikoli ne more sporemeniti. Če ljubezni ne bi bilo, bi
    izumrl človek, ljubezen je tista, ki nas je počlovečila.
    Ljubezen obstaja na višjih ravneh, nagoni pa na nižjih
    (živalskih) ravneh. Človek v svojem razvoju mora
    doseči višje dimenzije bivanja. To naj bi bila naloga
    človeštva v tretjem tisočletju.

    4. Kar zadeva komunikacije in oblikovanja človeških
    odnosov je pa težka pot. To spoznavava tudi midva
    tu na pozitivkah. Še med nama dvema je težko najti
    isti imenovalec komunikacije. V vsem tem heterogenem
    svetu nasprotij bo pa zelo težko. Veliki mislec in pesnik
    Goethe je rekel: "Prinesel sem z oltarja čisti ogenj, kar
    sem prižgal, ni bil čisti plamen". Kar z drugimi besedami
    pomeni, da je nemogoče, da bi en sam človek čisti
    ogenj vere pred ljudmi tako prižgal, da bi ljudje jasno
    videli njegov čisti plamen. Največja vrednota ali krepost
    se lahko sprevže v slabost, če z njo pretiravamo.
    Pomembno je, da v sebi gojimo tistko lučko iskrenosti
    in dobronamernosti, tisto lučko dobrote, da se bomo v
    svoji lastni osebi znotraj dobro počutili.

    Nadalje sprašuješ kateri mehanizmi pogojujejo konfliktno stanje. To ni težko ugotoviti v svetu krivic, neenakosti, revščine, egoizma, oblastiželjnosti, itd.

    Praviš, da v enih deluje Kristusova ideja in da zakaj v vseh ne. Vedno kriviš idejo. Ideje ne moreš odpraviti, kakor ne moreš odpraviti zavesti človeka. Praviš, da je takega človeka ustvaril Bog. Boga je ustvaril človek kot nadsvetovno bitje in ga pobožanstvil ter pričakuje, da bi Bog moral urejati svet. Simbolično bom rekla, da Bog še vedno izboljšuje svet, da vse kar je živo in neživo je Stvarnik. Tudi mi smo del stvarstva in se svojih dolžnosti ne moremo razbremeniti in se zanašati na Boga. Poleg tega je Stvarnik ustvaril človeka kot ustvarjalno bitje. Če bi ga ustvaril popolnega, bi temu človeku bilo dolgčas in ne bi ustvarjal tako lepih duhovnih, umetniških in drugih stvaritev. Nekatere stvari si mora človek znati razložiti tudi filozofsko, saj je človek obstal pred velikansko uganko, ki jo njegov um ne more razrešiti.
    Še nekaj bi pripomnila: bistvo vere ni v stavku:"Naredimo človeka po svoji podobi" (Mojzes 1,26 Biblia), marveč : "In Beseda je človek postala in med nami prebiva (Jan 1,14) Bib.
    V teh besedah je velika resnica, le globlje jih je treba razumeti.

    Zaradi pomanjkanja pravih medčloveških odnosov, se pravi ljubezni do bližnjega, se je razvil ateizem. Človek je v svoji
    dobroti obubožal; v njem se je razvijala sebičnost; v industrijski dobi je postopno naraščala, da je človek izrabljal človeka. Človek je naredil še eno napako in sicer, da je teoretično projeciral vse dobre lastnosti v Boga, tako da so ostale človeku same slabe. To se je začelo kazati tudi v usodnih praktičnih in svetovnonazorskih posledicah. Človek je človeku postal volk.

    Če bova z najinimi pogovori vplivala na pozitivno miselnost naših bralcev, sva naredilo dobro dejanje. Vsaka duhovna debata obogati človeka. Jaz čutim, da sva se drug drugega z najinimi pogovori oplemenitila.

    No, pa sva se spet nakramljala.

    Lep pozdrav tebi dragi, Radovedni tvoja duhovna prijateljica

    Tatjana




    Misel tedna

    Prispeval/a: Radovedni dne torek, 28. september 2004 @ 09:46 CEST
    Draga Tatjana,

    ne vem zakaj, ampak zelo prijetno mi je kramljati s tabo. Imam občutek, da imava neko duhovno podobnost, ampak še verjetno ne veva kje. No, jo bova poiskusila poiskati. Predlagam, da greva po točkah in poskusiva počasi približati najini razmišljanji. Moram ti priznati, da imaš naravnost razkošen talent razmišljanja in ustvarjanja in da te globoko spoštujem zaradi tega, spoštujem pa tudi tisto o čemer razmišljaš in kar žene tvoj razkošen talent. In očitno zelo veliko razmišljaš, zato upam da te bom lahko dohajal. Namreč prosim te, če upoštevaš, da hodim v službo, tako da bodo morda odgovori večkrat prekinjeni.
    Upam pa, da se strinjaš, da si pri razmišljanju ni dobro postavljati nekih omejitev.

    Dotakniva se prve točke :

    1. Praviš, da "Ideja ne more biti nič kriva, ker ideja ni človek. Ideja je samo fikcija, je duhovna tvorba in sama za sebe ideja ne deluje.Ideja se rodi iz človeškega duha. Tvorec in nosilec ideje je človek."
    Točno to draga Tatjana, človek je tvorec in nosilec ideje in ta torej živi v njem in se kaže v njegovem obnašanju. Ideja sama zase ne deluje, le ko zaživi v ljudeh začne delovati. A se strinjaš s tem draga Tatjana ?

    Lep pozdrav, tvoj duhovni prijatelj,

    Radovedni


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 29. september 2004 @ 13:18 CEST
    Resnica, relativnost;
    "Evangelij po Filipu"; Nihče ne more zaznati ničesar neminljivega, razen če je sam neminljiv. Z resnico ni tako kot s svetom, kjer človek vidi sonce, ne da bi bil sam sonce, kjer vidi nebo in zemljo in vse ostalo, ne da bi bil sam nebo, zemlja in temu podobno. V kraljestvu resnice vidiš nekaj resnice in postaneš sam ta del resnice. Vidiš duha in postaneš sam del duha. Vidiš Kristusa, postaneš Kristus. Vidiš Očeta, postaneš del Očeta.
    Tu na tem svetu vidiš vse stvari, samega sebe pa ne vidiš. Na drugem svetu po vidiš samega sebe, kar tam vidiš, to postaneš."

    Tukaj moramo govoriti iz vidika notranjega duhovnega človeka, ki v zunanjem osebnostnem naravnem človeku navadno spi, je nedejaven. Če pa se v nas prebudi, pomeni, da se zaveda samega sebe. Zaveda se, da je duh iz duha, misel iz mišljenja "Očeta", duha. Zave se lastne sedemnkratne strukture in lastnih moči, ki so tudi strukture in moči duha, ki prežema svet. Tako se zave resnice. Spozna, da obstajata dva sveta; zunanji in notranji. V zunanjem živi zunanji, biološki naravni človek s svojim znanjem, religijo in delovanjem. V notranjem svetu, v svetu duha, pa živi naš notranji Drugi, duhovni človek. Zunanji človek je minljiv skupaj z vsemi svojimi stvaritvami, duhovni človek pa je večen-neminljiv.

    Ko govorimo o dobrem, je s tem mišljen svet neminljivega duha. Minljiv zemeljski svet je svojevrstna ječa, dokler ovira v razvoju neminljivega duha v človeku. Duhovnemu človeku hoče zemeljski svet vsiliti svoj zakon želja in samopomembnosti. In v tem smislu je slab in teman, ker zatemnuje svetlost duhovne zavesti. Zdi se mu slab tako v " dobrih" kot v " slabih" vidikih. Kajti relativno"dobro" v minljivem svetu, kot relativno" slabo", so okovi, ki ovirajo duha v človeku, da bi zaživel v neminljivem, absolutnem svetu duha. V minljivem vlada nasprotje"dobrega" in "slabega". Med absolutnim dobrim v svetu duha in v miljivem svetu ni nikakršnega nasprotja, ni dualizma. To je anksiom.

    Med absolutnim in relativnim ne more biti nikakršnega dualizma. Dualizem obstaja samo med enakovrednima poloma, torej v okviru relativnega sveta. Duhovni svet je absolutno dobro. Je enost drevesa življenja. Absolutno slabega ni. Če pa se človek upre tej enosti ali volji Boga, ustvari dvojnost drevesa spoznanja relativno dobrega in relativno slabega. Pri tem pa zunanji svet sploh ni absoluten. Živi pa še naprej iz duhovnega sveta,ki ga nosi, pa čeprav se mu ta upira. Če se človek zave nasprotja zunanjega sveta in vzrokov za to, se mu lahko izmakne in se zopet obrne k absolutnemu dobremu. Nato postane tudi zunanji svet zopet to, kar je po svoji opredeljenosti. Izraz notranjega, duhovnega sveta.

    V Evangeliju po Filipu piše: Svetloba in tema, življenje in smrt, desno in levo so dvojčki na tem svetu. Tisti, ki so se rešili sveta, so nerazdeljivi, so večni. Iz tega je polnoma razvidno, da ni odrešen snovni zemeljski človek, ampak duhovni človek. Kajti on je tisti, ki je ujet v verige snovnega sveta z njegovim relativno dobrim in slabim. Ko postane duhovni človek v nas buden in živ, ustvari v nas novo telo, nov organ izražanja in sredstvo delovanja. Ti procesi pa so popolnoma jasno opisani npr. v Novi zavezi: kjer Jezus zavestno podre stari tempelj-svoje zemeljsko telo in zgradi novoga-telo, ki odgovarja duhu, s tem vstane iz groba zemeljske narave.

    Bočansko v nas se lahko odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je ravno v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku. Biološki-naravni človek lahko z določenim delovanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruje in molči, nikoli pa naravni človek ne more sam izsiliti zavedanje božanskega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v nas.

    Če človek jemlje zemeljski svet absolutno in na absolutno postavi svoje zakone, poskuša s tem minljivost narediti trajno; posledica tega sta kaos in borba. S tem pa samega sebe izključi iz duhovnega sveta, naravni svet pa tako skvari, da ne more biti več podoba in simbol duhovnega. Če pa človek pusti duhovni svet k sebi in ga spozna kot absolutnega, pride vse naravno na svoje mesto, se nanovo razporedi in tako postane izraz duhovnega.

    Tako vidimo, da zunanja pot rešitelja kakršen je Jezus ne vidimo več kot enkraten zgodovinski dogodek, ampak kot izraz vedno veljavne tipične poti odrešitve, s pomočjo katere bo, če gre po njej, odrešen. Odreši pa lahko tudi druge. Tako bo lahko tak človek vedno bral sveta pisanja takšna kot so: simboli za duhovno razvojno pot. Ne bo jih več razumel kot poročanje o dejstvih v zunanjem svetu, ampak kot podobo in simbol za dejstvo notranjega sveta.

    lep pozdrav Radovednemu, Tatjani, Stojčiju, Areleni in vsem ostalim od prijatelja Mirana.


    Misel tedna

    Prispeval/a: arlena dne petek, 1. oktober 2004 @ 12:41 CEST
    rada bi pozdravila tudi DEVI , ki je prispevala to lepo misel , ki nas vse navdihuje ...
    lepo je , če te vodi Luč , ko je temno , ko te je strah , ko ti je hudo , ko ne najdeš poti naprej ...
    in ljudje smo res lučke drug drugemu...
    Arelena


    Misel tedna

    Prispeval/a: arlena dne petek, 1. oktober 2004 @ 12:49 CEST
    malo sem zamešala vse skupaj ...mislila sem na poslednjo misel tedna , ki jo je poslala Devi ...
    pa saj mi ne boste zamerili ...se opravičujem in obenem poseben pozdravček in sonček za Radovednega , ki si to vsekakor tudi zasluži...
    Radovedni , upam da mi ne zameriš te napakice...




    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,55 seconds