dragi prijatelj Radovedni,
naj ti takoj na začetku najinega pogovora vrnem lep kompliment, ki si mi ga podaril na koncu tvojega komentarja. Moram priznati, da je tudi meni všeč tvoj pristop, ki je večinoma na visokem nivoju razprave. Imaš "nit" kot se temu poenostavljeno pravi. No pa se lotiva najinega skupnega gradiva.

Glede razlik v mišljenju ljudi bi veljalo naslednje;
- Prvič je človek zvesta podoba univerzuma-
- Drugič je človek celica v velikem skupnem telesu človeštva.
-Tretjič imajo vse celice posebno nalogo pri vzdrževanju telesa.
- Četrtič je to telo le časovno in nam služi kot temelj za višji razvoj.
- Petič ima vsaka celica v tem telesu poleg svoje biološke tudi duhovno nalogo. Iz povedanega ni težko razumeti, da smo vsi celice večjega telesa. Skupaj predstavljamo človeštvo. Toda, kakor hitro pa se vprašamo, katera celica je pomembnejša, pride do spora. Vsak ima sebe za najpomebnejšega. Krvava zgodovina kaže, da se vsak človek počuti večvrednega. Po drugi strani pa se vendarle tudi stremi po združevanju ljudi v večja interesna združenja, kjer so osebni in nacionalni interesi potisnjeni v ozadje. Primer za to so Združeni narodi, ZDA, skupnost združenega kraljestva Velike Britanije, arabske države, države združene Evrope, države nekdanje SSSR, ki so se pridružile kot GUS, kot tudi afriške države, ki predstavljajo gospodarsko ali politično zvezo. Motivi so običajno gospodarske ali politične narave, so v ozadju vendarle in pogosto ljudje, ki jim ni vseeno in jih skrbi blagostanje soljudi. Razen tipičnih človeških izhodišč, pa je zaznati tudi vedno močnejši vidik posebne vrste, to je, iskanje višjega smisla življenja.

Vsak človek nosi v sebi skrivnost življenja, ki se ga mora naučiti razrešiti. Ali lahko pravilo za to postavi učitelj, šef ali zdravnik? Ne, lahko da le napotek-navodilo, toda skrivnost mora razrešiti vsak sam. Človek je časovni pojav. Sopi na oder življenja, leži v zibelki, izpolnjuje leta dolgo obveznosti in spet izgine v področje, ki se mu pravi "nebesa" ali "pekel". Se je s tem skrivnost življenja končala? Zagotovo ne, kajti vidno življenje očitno ni nič več kot dogodek v času. Je kot val, ki prihaja in odhaja. Danes bo na ta svet prišlo v 24 urah cca 300.000 ljudi in prav toliko jih bo odšlo iz tega sveta, od kod in kam? Tako je z vsemi nami. Celice telesa se rojevajo, imajo svojo nalogo in umirajo. Dokler njihova naloga ne preseže biološkega in snovnega, prispevajo dejanjsko zelo malo pozitivnega k zavesti celotnega človeštva.
Toda kakor hitro pa spoznajo svojo duhovno nalogo in naredijo pravilen korak, odrešijo druge sile namesto namesto sil samozadostnosti in samopterjevanja in tako pride do duhovnega razvoja.

Določeni vidiki niso toliko opazni, vendar tvorijo hkrati podzemni val, a niso nič manj pomembni. Vsi so usmerjeni k temu, da bi človeka kot osebo dvignili k višjemu življenjskemu namenu življenja. Kar preprosto pomeni, da nam podasrijo spoznanje, da se moramo na Zemlji boriti za to, da bi odkrili, da to bivanje ni edino resnično življenje. To je prvi nujen korak na poti realizacije duhovne naloge za vse nas, ki jo vsi dobimo že z samim rojstvom.

In v dojemanju tega procesa nastanejo med ljudmi, ki zavestno iščejo in tistimi, ki še ne iščejo razlika izkustvenem pomenu;
V temelju gre za Pozornost. Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Običajno nam vsi opisi pozornosti kažejo, da gre pri tem za zavestno aktivnost. V mnogih trenutkih, ko smo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornosti, torej zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske -vitalne energije. Preverjeno je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejme, in jo, obarvano s svojo osebno vibracijo, odda naprej. Sama energija je potrebna, da bi lahko živeli. Postavlja pa se vprašanje, kdo lahko energijo neposredno in res v čisti obliki pritegne in sprejema? Iz tega razloga se ljudje za nasvet obračajo na soljudi, na supnost, skupino, na družino, na svoj narod, raso itd. Iščejo torej tam, kjer so prisotne takšne vibracije energije, kot jih potrebujejo. Iščejo tisto vibracijo energije, ki povsem ustreza njihovi osebni naravi.

Vsak val energije ima lastno, posebno vibracijo ali barvo, ki nastane zaradi značaja specifike skupnosti ali skupine. Energija, ki kroži v določeni skupini, je tako rekoč ujeta v napetostno polje. Podobna je štafetni palici, ki jo posamezni član preda drugemu. Nihče pa te palice ne more zadržati dlje časa. Lahko jo nekaj časa sprejme, uporablja, potem pa jo mora predati naprej. Tako ta sila, ki oživlja, kroži v skupini, ne da bi prišlo do regeneracije ali rasti. Iz tega razloga je v skupini vidna določena homogenost, ki končna objame vse člane skupine, če seveda krog ni prekinjen. Po eni strani se ti ljudje prepoznajo kot člani skupine, po drugi strani pa nastanejo v skupini povsem določene navade, obredi in načini obnašanja, kar pa seveda krožečo energijo, skoraj ne more spremeniti, kaj šele dvigniti. Zaradi tega pojava prihaja znotraj skupine do določene mere gotovosti in varnosti. Toda za tiste člane, ki so skupino prerasli, pa to lahko pomeni tudi omejevanje in ujetost. Družina, ki pravilno deluje, je za odraščajočega otroka, varno pristanišče. Ko pa nastopi puburteta, ko se začne oblikovati otrokov značaj, lahko otrok isto družino doživlja kot ječo. To , kot vsi vemo so težka leta, saj otrok vso mladostno energijo uporablja, da bi nam dokazal napake in spremenil način našega obnašanja. V primeru, da mu to ne uspe v zadostni meri, zapade v ritem družinskih navad. To isto se dogaja tudi v političnih strankah, verskih skupnostih, sektah, klubih in zaprtih življenjskih skupnosti. Vse imajo interesna področja in vibracije, ki jih vzdržujejo člani. Kdor pa najde v hiši luknjo in odreagira kritično, ga skupnost izloči. To je še posebaj kruto za odraščujočega otroka, ker potem izgubi zdravo podlago.

Tako je izmenjava energije neprekinjen proces. Prisotna je prav pri sleherni misli, pri vsakem čustvu in delovanju, diskusiji, pri branju knjig, časopisov, poslušanju radia in gledanju televizije. Pri vsakem stiku, neodvisno od vtisov, prihaja neoposredno ali posredno do izmenjave ali prevzemanja energije. V koliki meri pride do tega, je odvisno od vsakokratnega delovanja udeleženih. Čim večja je koncentracija ljudi, tem večja je pozornost. Zato tisti, ki zabava ljudi, rad dela v polni dvorani, da doseže dobro medsebojno sodelovanje. Tako od svoje publike dobi energijo in jim jo prežeto s svojo, vrne nazaj. Na tak način je pridobil pozornost ljudi.

Ti procesi potekajo pri vseh živih bitjih. Rastline pritegnejo pozornost žuželk s svojim vonjem in barvo, torej z bolj snovnimi značilnostmi. Živali se obnašajo bolj ali manj podobno. Pozornost drugih pritegnemo prav tako z zunanjimi znaki, z določenimi gibi, šumi, obleko, barvami, vonjem. To običajno ne delamo le zaradi ohranjanja vrste, ampak izključno zaradi sebe. Tako obstaja veliko oblik vedenja, ki so podobne tistim pri živalih in služijo izmenjavi energije. Žuželka, naprimer, pritegne nase pozornost svojih sovrstnikov, prav tako tudi človek. Človek se obrne k svojim soljudem in k svoji okolici, vendar predvsem zaradi tega, da bi na ta ali oni način sam postal močnejši in boljši.

Tip človeka, ki išče si prizadeva za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njegovi soljudje, a zato ni nič boljši od drugih. Gre torej za rast zavesti. In kako v nadaljnem procesu rasti drugačne zavesti, nove zavesti lahko to izkusimo?. Potrebna je torej nenehna pozornost in naravnanost na to duhovno zavest ali drugače, na svetlobno točko Boga. Zadeva izgleda preprosta. Kljub temu je ravno tako, preprosto! Na žalost pa v naglici sodobnega življenja ne doživlja vsakdo to zavestno, ravno nasprotno. In v tem je razlika.

Glede dojemanja resničnosti le iz te materije pa naslednje. Energija je celo vse tisto, kar menimi, da je materialen univerzum. Energija je Duh. Vsa človeška bitja so energija ali duh. Bog je prav tako Duh in zato lahko mi z njim komuniciramo z duhom in pa tudi z besedo. Z besedo zato,ker se je učlovečil in tako razume vsak jezik. Človek je sestavljen iz sedmih različnih dimenzij žarčenja. Skupek tega polja poznamo pod imenom avra. Vsaka dimenzija je povezana z drugim duhovnim jedrom.. Točke, skozi katere se te duhovne dimenzije stikajo s snovno dimenzijo, se imenujejo čakre( kolesa ). Tako obstaja v človeškem telesu sedem centrov življenjske energije. Od prvega centra v osnovi v sami hrbtenjači, pa vse do zadnjega na vrhu glave.

Polovica od teh sedmih polj ima snovne dimenzije, ki so prepoznavne v vidnem snovnem telesu. Druga polovica pa ima duhovne dimenzije iz nevidnega sveta, ki jih kontrolira naša desna hemisfera možganov.

Prvo energijsko polje je popolnoma duhovno, subjektivno, nematerialno energijsko polje. Čisti duh.

Drugo je subatomsko energijsko polje. Tretje je atomsko energijsko polje. Četrto je molekularno energijsko polje; prva polovica je snovna, druga polovica, ki jo kontrolirata obe hemisferi naših možganov, pa je duhovna. Peto, šesto in sedmo polje predstavljajo vidni svet telesa, v katerega je vključeno celično energijsko polje nekega organa in energijsko polje organskega sistema. To področje kontrolira naša leva hemisfera možganov. Vsa energijska polja pri ljudeh žarčijo različno. Žarčenje enega energijskega polja je skupek, skupna suma vseh vplivov mnogi različnih faktorjev, kot so: družinsko steblo neke osebe, genetsko dedovanje, koda kromosov ter objektivno in subjektivno telesno žarčenje, ki se z očeta in matere prenaša na potomstvo.

Snovna energijska polja, ki so kontrolirana z levo polovico naše možganske poloble, so prostorsko omejena, prav tako tudi duhovna energijska polje, ki ga kontrolira ta polbla možganov. Toda duhovno energijsko polje, ki ga kontrolira desna polobla možganov, ni prostorsko omejena. To so energijski nivoji, ki jih sprožimo, kadar pomagamo pri zdravljenju drugih ljudi na daljavo brez njihove telesne prisotnosti.

Snovno energijsko polje je po svojem delovanju nasprotno od duhovnega. Snovno energijsko polje ima tendenco, da usmerja zunanje od notranjih k notranjim nivojem človeka. Duhovna energijska polja privlačijo materijo iz njenih notranjih na zunanje nivoje. Naš uma, ki kontrolira človeško inteligenco na alfa nivoju 10hz v sekundi, kar je tudi stik z najvišjo Inteligenco ali Bogom, lahko brez težav vpliva na vsa energijska polja preko leve ali desne poloble naših možganov.

Vizualizacija in imaginacija na alfa sproščenem nivoju vplivata na delovanje možganov, kar ima za posledico drugačno žarčenje telesne energije, imenovane avra. Pri reševanju življenjskih problemov nam lahko odločilno pomagata. Če smo trenirani lahko brez problemov dosežemo še globlje nivoje, takoimenovane teta nivoje. To je globok nivo zavesti na frekvencah od 4 do 7 hz v sekundi, zelo počasno vibriranje etrov. Teta dimenzija kontrolira avtonomni živčni sistem. Preko delovanja tega sistema celic tkiva, organi in žleze z notranjim izločanjem odgovarjajo na naša mentalna sporočila na alfa nivoju. To zelo pomembno dejstvo nam pojasni, zakaj na globokem nivoju zavesti lahko po želji normaliziramo celice in organe svojega kot tujega telesa, celo na daljavo.

Novejši razvoji na področju relativnostne teorije, kvantne fizike, holističnih teorij in teorij o kaosu, podpirajo stališče, da delujejo v univerzumu nasprotja. Istočasno pa kažejo, kako problematično je razlikovanje pojmov: red, nered, in zakonitost. Pojmi kot so naključje in nered so se pojavili, ko se je razvila teorija o prenosu energije med molekulami, atomi in deli atomov. Po Heisenbergovem odkritju se je pokazalo kot nemogoče, da bi lahko istočasno ugotovili hitrost in kraj nekega delca. Tako je bila končno razvita teorija o velikem poku. In kaj je bilo pred njim?

Odkar obstaja človeštvo obstajata dve smeri, dva tokova, ki nista bila nikoli združljiva. Imata polnoma naspratna izhodišča. Prvi tok in človek zagovarja biološko evolucijo ali duhovni materializem, saj je bistvo svojega razvoja posadil v lastni osebnosti. Drugi tip človeka pa se nasprotno lahko primerja v tem , da težišče svojega življenja vidi v dualističnem vidiku. To kar ločuje te dve smeri, je večno vprašanje: Je lahko duh ločen od snovi oziramo je lahko duh eno s snovjo?

Če si to pogledamo površno, lahko "vidimo", da si oba svetovna nazora nista tako oddaljena. Moderna znanost išče zaradi lastnih odkritij tudi stične točke, protislovlja, nasprotno delovanje, ko govori o redu, neredu ali kaosu. Za mnoge razsvetljene velikane pa je bil končni izid jasen, saj so črpali iz drugega vira. Eden od njih je nedvomno velik mistik, teozof Jakob Bohme. V začetku njegove knjige Aurora lahko najdemo nekaj podobnega:" Cenjeni bralci, prav gotovo zelo dobro razumem razmišljanje astrologov-astronomov. Nekaj tega sem celo prebral in zelo dobro vem, kako so opisane poti sonca in zvezd. Ne kritiziram njihovega razumevanja in mislim, da so večinoma dobri in pravični.. Sam pišem o številnih stvareh popolnoma drugače, vendar to ni zaradi moje trme ali dvoma v njihove poglede... Kar se mene tiče, svoje znanosti nisem dosegel s študijem... Le zato, ker sem v svojem duhu povezan z Bogom in čutim notranji pritisk, napišem tisto, kar je po mojem gledanju pravilno in ne sprejemam nobene človeške avtoritete."

Ta Bohmejev nauk priča o razodetju. Kar se je poskušalo razodeti, ni mogoče odkriti in ustvariti s človeškim razumom in človeškimi besedami. Razodevanja o katerem govori Bohme in mnogi razsvetljeni duhovi, imajo značaj notranjega videnja, vizije. Kaj takega za modrno, racionalno miselnost predstavlja trd oreh in je težko dojemljivo. V moderni jezikovni rabi je celo govora o veličastni viziji, ki so jo doživeli veliki znanstveniki v preteklosti in tudi mnogi duhovno veliki, kot popolnost.

Takšno razodevanje so občutili in prejeli mnogi ljudje v trenutku, ko so se njihove odrešene čiste duše povezale z Božanskim duhom. Tak trenutek lahko označimo ko notranjo razsvetlitev, spust duha v dušo, spust Kristusove zavesti.

Kar pa se tiče Boga in pomoči ali nepomoči ter razmišljanja Boga, pa lahko rečem naslednje: Bog nikoli ne razmišlja na način, ki ga človek pričakuje, njemu sploh ni treba razmišljati, razmišljati moramo mi. Da mnogi ne dobijo v molitvi za kar prosijo, je povsem razumljivo. Moliti zna redko kdo, večina moli v prazno in samo zahteva, kot da je Bog njihov suženj. Kot prvo od svojega življenja naredijo kaos, sedaj pa od Boga zahtevajo red. Moliti se moramo šele naučiti, a sedaj ne bova tukaj pojasnevala pravilnost molitve in pristop do nje. Če Bog obstaja?

Bog obstaja in to ti lahko zatrdim iz svojih izkušenj, in da se Njim pogovarjati kot z najboljšim prijateljem. Gre samo zato, ali si ga že srečal ali še ne. Kdor ima takšno izkušnjo se ne sprašuje več, za ostale pa je povsem naravno, da se nenehno sprašujejo, v preteklosti sem se tudi sam. A pomisli ta trenutek, da ležiš v postelji in ti je preostalo še tri dni življenja na tej nam dragi Zemlji, kaj boš takrat premišljeval? Ali Bog je, ali ga ni? Kako mi bo, ko se bom zbudil na drugem svetu? Kaj je za temo? Svetloba! Kaj bo takrat pomembno?

Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril na nekatere misli, želim ti da se imaš pri tem branju kar se da dobro. Vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.

[ Odgovori na to | # ]