Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XI./XII. (1. del)

Z mamo sva bili v Krškem. Življenje tudi strica v stanju težkega bolnika uporablja za sporočila, ki jih potrebujeva. Ko sva odhajali, mi je rekel: Spomni se me in še pridi! ?!? Spomni se me in še pridi? To niso besede, ki bi jih on uporabil, res ne. V dihanju Kristusove zavesti se resnično tu in tam spomnim in diham Živo Ljubezen skozenj. Spomni se me…
Univerzum mi je tako sporočil, da dihanje najvišje svetlobe skozi človeka deluje bolj, kot sem res verjela.

Po duhovnih vajah v Kančevcih mojemu nočnemu zbujanju in dihanju Kristusove zavesti pravim "nočna straža". Po vrnitvi domov spet stražim. Po nočnem dihanju sem kokreirala spanec zdravljenja. Ker je bilo hladno, sem zaspala s prekrižanima rokama na prsih. Do jutra sem se dvakrat v polsnu zavedla, da me tvorbica v levi dojki boli. Natanko tako, kot me je bolela, ko sem spala s steklenico vode, ki jo je obdelal g. Štefan. Zdraviš sama sebe, je prišel odgovor. To si kokreirala.

Še vedno sem na drugi stopnji zdravljenja moje delavnice Žive vere, ki jo simbolizirata Kajn in Abel. Avbe, moj Kajn! Zadnje tedne sem pojedla ogromno čokolade, zadnjič enkrat v enem dnevu dobro kilo. Vmes pa slabo kilo kamamberja. Ni mi všeč, ampak res je.

Na en način se čudim, malo sem zgrožena, resno opazujem in čakam, da bo minilo. Vmes diham odpuščanje sebi in čiščenje. Duhovno aktivnost te faze Žive vere predstavlja pojavljanje skritega na površino, na točki sem, ko me karma (lahko) dohiti. To je faza soočanja s svojo slepo pego, z usedlino, ki jo moram splaknit. Kajn pooseblja del nas, ki si ne more kaj, da se ne bi upiral Bogu, saj Abel kot moj del, ki odkrito služi Bogu, še ni dovolj močen. Napetost v njunem odnosu zagotavlja proces notranjega čiščenja. Kadarkoli ljudje vemo, kaj naj bi delali, da bi bili zvesti Duhu, pa delamo proti temu - izkušamo konflikt Kajna in Abla.

Včeraj se me je pred delavnico začeval lotevati prehlad. S polno glavo mi ni bilo do nobene hrane in ljudi na delavnici sem prosila, da pojejo čokolado. S čokolado sem torej opravila - kaj pa naj s prehladom? V pol ure se je obložilo grlo in začutila sem ušesa - moj vzorec iz otroštva. Vse otroštvo sem bila enkrat na leto bolna oz. prehlajena in začelo se je natanko tako. Odkar sem vstopila v duhovnost, sem zdrava, razen februarja lani, ko se je enako začelo po vrnitvi iz Izraela. Nobene potrebe ne čutim po bolezni, delo imam planirano in denar tudi potrebujem. Sedla sem, se pogovorila s telesom in ga prosila za sodelovanje. Nakapala sem si nekaj Justovih kapljic 31 v nos in nekaj v vodo, ki sem jo spila, legla za pol ure v slano kopel in prebrala par besedil Mihaelove skupine. Potem sem kokreirala spanec zdravljenja, zaspala in se ponoči zbudila prepotena. Preoblekla sem se in spet zaspala. Zjutraj je bilo grlo dobro, ušesa sem malo čutila in smrkala sem minimalno. Spet sem izbrala dihanje Kristusove zavesti, še en pogovor s telesom, spanec in popoldan bom zdrava. Amen. Naslednji večer se je stanje ponovilo, jaz pa še enkrat iste postopke. Čeprav se mi ponoči z zabito glavo res ni dalo dihati, sem se potrudila in vztrajala; čutila nisem nobene energije. Okrog glave nisem čutila ničesar in usmerila sem se na dihanje odpuščanja Boga.
Odpuščam si, ker sem se spravila v to zabasanost in smrkanje.
Energija je takoj potegnila in čutila sem, kako me zdravi. Tretji dan sem bila dobra. Zadovoljna sem s seboj. Hvala za sodelovanje, ljubo telo. Začela sem jesti riž, proso in ješprenj.

V vsaki fazi delavnice Žive vere so možni ustrezni simptomi na fizični ravni; preobražene energije se splakujejo. Najprej se mi je zabasala glava, dva dni me je ritmično cukalo v levem jajčniku in dva dni sem imela alergijo od pasu do vratu. Na poti v Divačo sem skočila v Rožno dolino in očeta prosila za sponzorstvo za mojo pot v Ameriko. Sliši se tako mimogrede, ampak meni ni lahko prositi, še najmanj za denar. Oče mi je "štipendijo" za Ameriko lansko leto sam ponudil in to isti dan, ko sem dobila potrditev, da imam raka. No, ni pomembno, kako me je zavrnil. Bilo je dovolj učinkovito, da sem padla v krajši proces. Moj Kajn se je spet pojavil zunaj mene.

V prelepem zimskem dnevu z zasneženimi smrekami in veselimi tekači na smučeh sem na poti na Kras požirala solze in z namenom preobrazbe energije dihala Kristusovo zavest in odpuščanje. Ko sem pripeljala do Planine, sem se že režala. Oče, hvala. Slabih 20 minut sem potrebovala, pa sem bila zunaj. Delavnica Žive vere deluje. V Divači sem se navdušena režala ženski, ki je opisovala zelo podobno lekcijo s svojim očetom.

Naslednji dan smo šli na delavnici Osvobajanja od sebe iz pleksusa na srce. Mlajši moški je povedal, kako ni nameraval priti na delavnico, saj je sanjal o meni in to neprijetne sanje.
Čutim, da nas ne čutiš, je uporabil množino, in to je bil njegov najtežji argument.
Čutim vas že, čutim, sem se režala, samo vseeno mi je, kaj si mislite o meni… Jaz s tvojimi sanjami nimam nič, razen da me je življenje uporabilo kot simbol tvoje ženske energije, ki ostaja tvoj izziv.
Dve uri smo se ukvarjali z njim in na ta način s seboj. Ugotovili smo, da ga spominjam na neko žensko v njegovem življenju, ki ga iritira s svojo odločnostjo in s tem, da ve, kaj hoče. Vmes so tekle solze in močno ga je bolel pleksus. Po parih meditacijah za srce se je dobro počutil.

Mesec in pol nisem nič napisala. Tole pisanje se je ustavilo, takoj ko sem decembra na zloženko napisala, da knjigo končujem. Ustavitev mi je prinesla mir, saj nimam najmanjše ideje o sporočilu tega pisanja. Dobila sem raka in ozdravela, ni film, v katerem bi rada igrala ne pisanje, pod katerega bi se rada podpisala. Slutim večji namen, ki se bo razkril, ko bo čas in me primerno motiviral. Vem, da moram zanj še zrasti. Vsa tale samodestrukcija vendar mora imeti smiseln zaključek, nekje je sporočilo, ustrezno svetlobi, v katero verjamem... Obenem je moja kreativna blokada potrditev delujoče dvojnosti Zemlje.

Ko se človek res odloči za nekaj pomembnega, je takoj preizkušan v resnosti oz. zavezanosti svoji odločitvi. Po prav vsaki izbiri oz.odločitvi človeka se univerzum na vseh ravneh premakne in pohiti z zagotovitvijo razmer za prizemljitev te izbire. Bolj ko je ta izbira povezana z najvišjo svetlobo v človeku, večja je verjetnost, da bodo te razmere - izziv. Čez osem mesecev sem pregledovala tole pisanje in bila presenečena Čisto sem pozabila na svoje obljube telesu po zaključenem poletnem čiščenju v Ankaranu. Očiščenemu telesu sem obljubljala svojo podporo, novo nego in skrb. Zavezala sem se novemu odnosu s prerojeni telesom, novi negi vozila mojega duha, ki je dar Matere Zemlje. In nemudoma sem začela delati nasprotno! Vstopila sem v samodestrukcijo, kot prej nisem slutila, da je možna. V resnici gre za izziv, povezan z dvojnostjo našega planeta. Tudi navidezna prekinitev ali ustavitev "projekta" je včasih največji možni premik in z veliko gotovostjo in mirom verjamem, da to tokrat velja za moje (ne)pisanje.

Preseneča me, kako me je pritegnilo tisto EMF bt zdravljenje. Prav hudo mi je bilo zaradi očetove zavrnitve. Nekaj dni sem dihala odpuščanje in ljubezen na stanje, ki sem si ga skreirala in seveda skozi očeta. V nastalem miru sem vedela, da Ne še! ne pomeni Ne! Potem pa me je nepričakovano poklical in mi v dveh dneh nakazal večjo vsoto denarja. Za posojilo sem prosila še Tomaža in Metko in oba sta rekla samo: Seveda; koliko? Tako sem dobila potrdilo, da sem v desetih dneh povišala svojo vrednost za 3300 dolarjev. Tečaja EMF bt bosta v državi New Hampshire, v hotelu Highlander s sobami po 100 dolarjev. Nihala sem med "jaz sem vredna" in željo, da bi v kakšnem bližnjem motelu kaj prihranila, ko se je začelo zatikati pri rezervaciji oziroma plačilu. Organizatorka tečaja mi je poslala telefonsko številko potencialne sostanovalke v hotelu, češ da naj se z njo sama dogovarjam. Navajeni uslug, ki jih v Sloveniji in na Hrvaškem res iz srca delamo tujcem, ki pridejo k nam na delavnice, se mi je pobesil nos. Potem mi je poslala račun brez številke bančnega računa in kasneje je faks poslala na Slovaško namesto v Slovenijo. Dihala sem odpuščanje skoznjo in zavestno razvijala svojo sposobnost razlikovanja lekcije, ki je bila pred menoj. Je to znak, da se organiziram sama? Prav gotovo je namen, da sprejmem nerodnosti sočloveka brez obsojanja. Ko sem šla v Trst po riž, alge in miso, sem dvakrat v eni uri vozila za kombijem z napisom - Highlander! Na kombiju sredi Trsta je bilo ime ameriškega hotela, v katerem bo tečaj EMF bt. Torej sem vredna. Kokreirala sem sostanovalko v sobi za sto dolarjeva na obeh tečajih in se prepustila angelski podpori.

Jaz sem naredila, kar sem lahko - zdaj ste vi na vrsti!

* * * * *

Odprla se mi je možnost predavanj v večjem slovenskem mestu in za to ključna oseba je bila mamica indigo otroka, ki v četrtem razredu osnovne šole dnevno pozablja na svoje delovne obveznosti. Tudi naloge ne napiše, če mu pri tem ne pomaga mama. Nekaj mesecev je trajalo, da sta prišla do mene. Ko sem Mateja vprašala, po kaj sta z mamico prišla k meni, je povedal, da mu je mami rekla, da gresta na obisk. ?! V intenzivnem pogovoru z Matejem "na obisku" sem izvedela, da si najbolj želi poleteti na Luno in tam zaigrati na trobento, sicer pa zelo rad iz lego kock sestavlja rakete.

Povedala sem mu zgodbo o zmagi junaka, ki je iskal zaklad na treh otokih, kjer so stanovale čarovnice Babe Jage. Junak je preživel vse viharje in tudi čarovnice ga niso požrle. Vsakič, ko je zapuščal otok, je junak glasno zatrobental.
Kakšen misliš, da je junak takrat ko odhaja z otoka v primerjavi z junakom, kakršen je prišel na otok?, sem vprašala Mateja.
Star, je bil njegov jasen in hiter odgovor.
Tako je stekel eden najbolj intenzivnih pogovorov o zgodbi, ki mi je razkril sposobnosti in dvome, upe in strahove, sanje in omejitve velike duše malega fanta. Vse to je pogovor razkril tudi njegovi mami, ki je sedela poleg, če bi bila sina res pripravljena slišati. Pa se za to še ni odločila. Ker sta bila "na obisku", sva se naslednji dan slišali po telefonu.
Naslednje vam ne bo prijetno slišati, sem rekla. Če pa boste stvar, ki zadeva vas, sprejela, se bova naprej pogovarjali o otroku. Če njemu ne govorite resnice, jo ne govorite sebi niti drugim ljudem v življenju. Prvi, ki to ve in na neresnico reagira, je prav vaš sin.
Preveč posplošujete, je bilo njeno mnenje.
Tako se o otroku nisva naprej pogovarjali in do predavanj v tistem mestu ni prišlo.

KORENINE PRIHODNOSTI
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem (12)

Tranzit jupitra čez venero je podprl nov prihod čokolade v moje življenje. Dobro sem zaslužila in odločila sem se venerino energijo porabiti za nakup nečesa lepega, ne za nezmernost v sladkanju. Na pragu boljše trgovine sem angele prosila naj mi jasno pokažejo, če je v njej kaj primernega zame. Všeč sta mi bila vijoličnomodra puli in jopica z bleščicami. Pri pomerjanju sem ugotovila, da je puli spredaj daljši kot zadaj, ena stran jopice pa krajša od druge. Prodajalka je debelo gledala, češ, da kaj takega še ni videla.

Delavnica Živa vera nastaja sproti. Zdaj sem v tretji fazi, ki jo simbolizira Noeotova zgodba z osnovnim sporočilom: Ne glej! Kako naj ne gledam, če na dom dobim obvestilo o znižanju mojega najljubšega sira s plesnijo, dor blue. Do zdaj so v akciji prodajali paladina, ki je odločno preslan, dor blue pa je zame prva liga. Kako je to mogoče, Mihael, kako je to možno? Ravno ta sir? Noetova faza z rožo irisom predstavlja fazo krize zdravljenja, ki se je pri meni pokazala nepričakovano, a intenzivno. Menjaje sem jedla čokolado in dor blue. In sladoled. Prebava se je ustavila, začele so mi zatekati noge.

Saj sem res prevelika, da bi me po riti, Bog. Dlani so mi otekale kakšen mesec nazaj, zdaj so zatekla meča in kasneje stegna. Nogi sta bili popolnoma spremenjeni, tuji, napihnjeni. To me je ustavilo. Potem sem kupila slabo kilo čokolade z velikimi lešniki, jo v obredu blagoslovila kot zadnjo in pojedla.

Januarja sanjam samo o hrani. Sanjam o različnih druženjih in banketih, ampak poudarek je na hrani. Še o Jezusu sem sanjala, da živim v njegovem času. Zbudila sem se s svojimi jasnimi besedami iz sanj - … in Jezus je govoril s polnimi usti. ?!

Naslednji dnevi so bili delovni in veseli, zaposleni in družabni. Potem so se vrnile misli na čokolado, ki sem jih odganjala, energijsko si pa nisem pomagala. Kupila sem več čokolad po 100 gramov (ne tistega velikega pakiranja, ker sem ga blagoslovila kot zadnjega) in tri dala v predal avtomobila. Z Nušo sva šli na nepozaben koncert kongašev Tambours de Brazza. Enajst Afričanov nam je zagotovilo dobri dve uri prenove, novo rojstvo v veselju. Tile fantje raka ne morejo imeti! Ko sva se bližali pod lučjo parkiranemu avtomobilu, sem glasno rekla: Po temle koncertu pa ne bom poslušala nobene glasbe. In jo tudi nisem, saj so mi iz avta vzeli dva meseca star radio. Kaj me to uči? sem se vprašala, medtem ko sem zaprla odprta vrata predala v avtu. Odgovor je bil jasen in glasen. Poleg radia so iz predala, ki sem ga ravnokar zaprla, izginile - tri čokolade.
Kozarec vina na Hvaru me je stal karte za trajekt, tele čokolade pa avtoradio.
Razumem! Sprejmem. Angeli, gremo naprej!
Nuša mi je resno poočitala igranje s čokolado.

Sanjam čakajočo množico v veliki katedrali. Iz leve nekje se bliža starejša upognjena ženska in vsi utihnemo. Prerokinja je in vem, da bo prišla k meni. Jasno vidim eno oko, ki ji gleda malo v drugo smer, ko mi jasno in glasno reče: Tule ima pa nekdo velik občutek krivde. In gre naprej.
Logično je, da se čutim kriva, vendar se tega ne zavedam.

Naslednje dni sem jedla sir. Tega nisem blagoslovila. Ko sem sedela za računalnikom, se je pojavila misel na čokolado. Ne me zezat! sem pisala naprej in misel se je vračala. Enostavno vračala se je. Pisala sem naprej in misel odganjala. Postajala je močnejša in začenjala sem razumeti, da bo zmagala. Menda ja ne. Ljubi Bog, angeli, pa to ni mogoče. Računalnik imam v svojem svetišču ravno nasproti bobna, na katerem pri dihanju prižgem svečo in vmes sta dva jogija. Vendar se nisem obrnila.
Nisem naredila obreda, nisem šla v molitev, nisem spremenila vibracije svojega energijskega polja, nisem očistila svoje energije.
Ničesar nisem naredila, kar bi me takoj poravnalo, spravilo v ravnotežje.
Ničesar nisem naredila, kar bi zmanjšalo realno grozečo skušnjavo ponovne izdaje sebe.
Nisem tega izbrala.
Misel je postajala močnejša in jaz vedno bolj nesrečna. Menda ja ne bom spet naredila "tega". Če danes kupim čokolado, bom izgubila zadnje samospoštovanje. Menda ja ne bom…
Zakaj pa ne? Samo ljudje primerjamo, ocenjujemo in obsojamo. Angeli ne obsojajo nikogar. Bog ne ocenjuje, ne mršči se, ne zmaguje z glavo. Zakaj ne bi mogla pojesti čokolade? Vstala sem in šla gledat v gospodinjsko denarnico. Drobiža je bilo skoraj natanko za tisto veliko pakiranje moje oboževane rjave sladkosti. Menda ne. Menda ja ne bom…

Ljubi Bog, angeli! Bila sem popolnoma skrušena. Pa kaj je to v meni? Kaj, vrabca, se dogaja? Da ne bom umrla, sem se že odločila. Kaj se torej grem? Ravnotežje nagibam, milost izzivam, z ognjem se igram. Res me angeli čistijo, prav vse naredijo, kar jih prosim. Prepričanja, ki se jih ne zavedam, pa delujejo naprej. Nekaj je globoko vsajeno v meni, prav v vsaki molekuli atomov in celic je nekaj, kar mi ne dovoli živeti svetlobo, izražati Boga. Ta moč mi Boga dovoljuje misliti, videti, se ga spominjati in si ga predstavljati samo krajši čas. Ta destruktivna sila mi Boga dovoljuje peti in ga izražati, ga čutiti in delati ter stati samo omejen čas. Potem me z zamahom dlani spravi korak, dva nazaj.

Angeli svetujejo, naj se ljudje v sredini vsakega izziva spomnimo, da je že rešen. V trenutku, ko imamo katerokoli težavo, je ta že rešena. Vedno in v vsakem primeru obstaja celo več možnih izidov (težav, problemov). Samo za to gre, katerega od njih bomo izbrali. Kako naj verjamem, ljubi Bog, da je tale moj izziv že rešen? Stopila sem po igro preobrazbe, da vidim za kaj gre.

Takole se bova zmenila, ljubo telo, sem se odločila. Ogledala si bom vse svoje blokade, potem bom pa videla. Potem bom dokončno izbrala.

Na list sem napisala vse odnose, v katerih trenutno nisem čisto sonce, in potem vlekla blokade. Začela sem z mojim odnosom do sebe, do telesa, do spolnosti in nadaljevala z ljudmi. Dobila sem naslednje blokade:
Preveč je…; ne prenesem več.
Naredi to, naredi ono; zdrknila si v staro tripanje z močjo.
Tvoj predlog je zavrnjen in znoriš.
Mizerija rabi družbo. Skrivnostnost. Enostavno je preveč.
Skrbi. Občutek manjvrednosti. Nihče mi ne bo pravil, kaj naj delam.

Sledile so blokade: zaščita, nezaupanje, nepotrpežljivost, mrzlost, izogibanje, občutek žrtve in prelaganje krivde na druge, jeza.

Blokada je tudi: Rada bi zaupala, pa me je strah in Če česa ne razumem, tega ne bom sprejela.
Pa opravičevanje svojih reakcij, potreba po priznanju in zavlačevanje.
Bojim se odpreti srce, da ne izgubim stika z glavo.
Vedno moram vse narediti sama. Nikomur ni mar.
Ljubosumje, tekmovalnost, in ta, ki mi je najljubša:
Pozabila si, da si bila čudovito bitje in drugi tudi; smo res vsi Eno?
Uuuh!

Lepa bera, dobra mera. Nekatere blokade so me presenetile, vendar nisem podvomila v njihovo resničnost. Vso to solato sem si napisala na list in šla v dežju na pogovor z Materjo Zemljo. Odločila sem se: Če si bom po vrnitvi iz sprehoda še želela čokolado, jo bom kupila in slabo kilo pojedla še danes. Na sprehodu sem glasno obravnavala blokado za blokado in jo oddajala Zemlji. Že po desetih minutah sem se počutila bolje in domov sem se vrnila preobražena.

Sprehajam se s partnerjem (igralec Scalija), ko se nama pridruži detektiv z lisicama in mu kot v filmu nekaj važno dopoveduje, ker ga je ujel. Lisic mu ni pripel in na prvem igrišču mu svetujem, naj uide, naj zbeži. Znajdem se v tujem kraju med turisti, brez zemljevida. Čakala te bom!, mu zakličem.

Blokade, povezane s spolnostjo so me presenetile, in premišljevati sem začela o njih. Čez par dni sva se z Nušo nepričakovano začeli pogovarjati o mojem samskem statusu - brez partnerja sem kakšnih sedem ali osem let. Živahno je poprijela. Zavedam se svojega prepričanja, da v Sloveniji ni partnerja zame in zaenkrat tega miselnega vzorca še nisem spremenila. Foster mi je v Grčiji res napovedal Američana, ampak prepričana sem, da je "videl" Thomasa. Tako kot sem njemu služila, nisem še nobenemu. V pogovoru z Nušo sem ugotovila, da še nisem odločena, da za partnerja še nisem pripravljena. Predvsem pa, če sem le malo razumna, si v stanju takega neravnotežja, kot je moje sedanje hranjenje, še ne bom želela partnerja. V vsakem primeru bo moški pasal na mojo energijo, na moje čakre. Torej ne morem dobiti drugega, kot enako neuravnovešenega, na njegov način.

* * * * *

Začetek marca je in kokreirala sem dan veselja, blagoslovov in stika z Mihaelom. Ne preveč pisalno razpoložena sem se bolj posvetila dihanju in jogi, pa pranju glave in ura se je bližala dvanajsti. Sedla sem k prevodu Mihaelove meditacije in doživela odprtost in ljubezen in veliko hrepenenje, da bi v tem prostoru ostala. Kam se je izgubil moj entuzijazem, Mihael? Stekle so solze in močna toplota v prsnem košu je bila drugačna kot sicer.

Mihael, vem, da veš, da mi ni lahko. Kaj naj naredim za preobrazbo vsega, kar me drži nazaj? Kako naj se odprem nečemu novemu, da mi bo laže? Nadaljevala bom z življenjem in delom, ampak rada bi več, želim si nekaj drugega. Zakaj se ne morem spomniti še višjega in boljšega v sebi in tega zaživeti? Vztrajam v tem kobacanju in utrujena sem… Potrpežljivost, praviš. Vem, da je to moja lekcija. Saj vem, da bo… Samo, da si z menoj, samo da si ti z menoj. Hvala za vse prilike in darila in prisotnost in milost. Hvala za tvojo podporo, ki se jo zavedam in za tisto, ki se jo ne. Izbiram ljubezen in veselje in prav tale mir, ki ga čutim sedaj. Pripravljena sem se naprej učiti o ljubezni. Pripravljena sem najprej sprejeti sebe. Naj se ljubezen odpre v vsej veličini, ki jo bom mislila, videla, izražala, čutila, delala in hodila in hvala za pomoč pri preseganju moje kompenzacije česarkoli že s hrano. V fazi Abrahamove vere sem po moji delavnici, pomagaj mi jo hoditi. Veselim se Velike noči, vodi me v vstajenje Najvišjega in Najboljšega v meni. Izbiram vstajenje milosti, ljubezni, veselja in smeha v meni. Hvala za tvojo prisotnost in podporo pri mojem delu, da bom rekla in naredila za ljudi najsvetlejše stvari. Pomagaj mi biti potrpežljiva in vodi me; pripravljena sem poslušati in slediti.

V teh izbirah in odločitvah sem jokala in smrkala. S temi izbirami in odločitvami sem si odprla nevidna vrata v nove prilike in izzive, ki mi bodo pomagale začutiti svoj novi potencial. Vem, da ga bom dosegla. Samo, če bom vztrajala.

* * * * *

Na delavnici Žive vere v Divači sem jim predstavljala svoja prepričanja glede možnosti novega človeka na Zemlji, možnosti, ki jo lahko izbere vsak od nas. Spodbujala sem jih, naj poskusijo s kokreacijo dneva in čimbolj izbirajo ostala darila duha in blagoslove. Lansko leto so šli zelo pogumno in delovno skozi delavnico ozaveščanja stanja čaker, na področju vere pa čutim, da vsi ne morejo sprejeti vseh mojih predlogov.

Z ljubljansko skupinico sem v naslednjo fazo delavnice, ki je tokrat prav Abrahamova vera, vstopila tri dni pred njimi in ustrezna energija me je že lepo potipala. Med srečanjem sem naenkrat začutila, da se energija mojih besed od večine odbija in ustavila sem se, da bi začutila višji namen naslednjega trenutka. Se bom slišala še kaj reči? Bo kaj rekel kdo od prisotnih? Bi izbrali kakšno meditacijo, vrsto dihanja? Molčali so.
Povejte vendar angelom oz. Bogu, kaj želite od njih, sem nadaljevala. Terjajte dobre stvari, ki vam pripadajo! Dovolite si začutiti njihovo podporo na vsakem koraku.
Povedala sem jim, da sem pred dnevi rekla Mihaelu:
Daj mi mir, daj mi notranjo moč, daj mi veselje in ljubezen…
Strast v meni je med besedami tolkla z roko po blazini, najvišja prisotnost me je ponesla in, preden sem lahko nadaljevala, je bil ljubi Mihael v vsej svoji veličini (ki jo je lahko sprejela moja energija) okrog mene in v meni. Samo te energije sem se zavedla, energije mojega pravega Doma, ki je ena sama milost in ulile so se mi solze. Samo sedela sem lahko v hvaležnosti Mihaelove podpore in solze so tekle. Vsaka sekunda mi je bila darilo (Abrahamove) vere, ki me je dodatno očistila.

Bog, samo ti res veš, kako zelo verjamem, kar govorim. Pomagaj mi, da bom to res živela. To je moja prihodnost, moja vizija mene, v tem sta moja izpolnjenost in moja strast. In naj to izražam na način, ki bo podpiral ljudi okrog mene. Amen.

* * * * *

Potem ko me je decembra zaneslo v Eldorado, sem si zavestno zaželela redno hodit plesat. Izrazila sem namen, ki se je zmanifestiral te dni - začela sem plesati afriške plese, ki jih vodi Nagmi. Ko sem ga prvikrat videla priti po stopnicah, me je mikalo, da bi pogledala, kje ima vlečko. Že dolgo nisem videla in čutila tako dostojanstvenega človeškega koraka. Nagmi je močen, miren, ljubezniv in ko pleše, nasmejan. Nagmi je dober učitelj. In ko ne pleše, je žalosten. Moje telo je gibčno in močno kot še nikoli. Spomnila sem se zadrgnjenosti telesa in potrebnega truda, ki sem ju pred petimi leti izkusila na tečaju trebušnih plesov pri Jasni Knez. Zdaj sem druga in zelo hvaležna za to.

Ko sem šla prvič plesat, si v naglici nisem nadela modrca, saj ga običajno ne nosim. Ko mi je po desetih minutah plesa postalo vroče, sem se slekla in ostala v pajkah in poletni majčki z naramnicami. Nemoteno sem plesala in migala in se krasno počutila. Moj pot še vedno nima nobenega vonja. Osredotočala sem se na Nagmija, ki sem mu v plesu skušala slediti, všeč pa mi je bilo tudi to, kar sem videla v velikem ogledalu. Kakršnokoli telo že imam, je moje in dobro mi služi in obe dojki imam in ju bom tudi obdržala. In naj skačeta, kakor jima paše. Dobro sem plesala. Po vrnitvi domov nisem imela moči, da bi se stuširala. Legla sem na hrbet z rokami ob glavi kot dojenček in prosila za zdravljenje tukaj in zdaj in ponoči v spanju. Da bom naslednje jutro sploh lahko vstala in hodila.

Po kakih 10 letih sem si želela pustovati in pred tedni sem izrazila ustrezen namen. Pustovanje je zame resen simboličen dogodek. Za tisti večer ali nekaj dni se človek spremeni v nekaj po izbiri. In seveda ni "naključje", če se našemiš v hudička, vampirja, v Pepelko ali v Tinko Cinko. Po dolgih letih sem se našemila in to v polža (Nušina lanska ideja in tudi oprema). Tako sem simbolizirala moje željeno bivanje v zdaj in dejstvo, da sem vesela, ko sem ustavljena. Polž je zame tudi simbol potrpežljivosti, ki se jo učim. Naplesala sem se sama in v skupini in s simpatičnimi Gorenjkami in z naključnimi maskami in z Lojzetom. Gospod Lojze je že dvakrat opravil 40-dnevni Breusov post. In zdaj sva se vrtela, kot da midva za raka še slišala ne bi. Kaj pa ti kaj ješ zdaj? me je vprašala njegova žena, ki mu zadnja leta s kuho in drugače stoji ob strani. Planila sem v smeh s polnim krožnikom Fastramovih dobrot in dobre torte in dobre rastlinske smetane: Ne sprašuj mene!

V sanjah sem v neki vrsti kolonije in večina jih že sedi za dolgo mizo. Pri juhi so že in tudi meni zapaše miso juha. Ne najdem krožnika, vsi drugi pa jedo. Ženska, ki juho deli, me strogo pogleda in glasno reče: Saj se ve, kaj ti ješ. Če boš tako nadaljevala, boš zbolela…

* * * * *

V Rožni dolini me je čakala Fosterjeva pošta; že dolgo nisem pomislila nanj. Kaki dve leti sem s ponavljanjem njegovega šamanskega potovanja prihajala do dragocenih vpogledov, potrditev in vodenja. Enkrat se mi je kot učitelj na drugi strani Zemlje pojavil angel Mihael in mi kot darilo dal - energijski spomin. Od takrat se je moje občutenje energij začelo poglabljati. V drugem šamanskem potovanju mi je Bog kot svoji nevesti podaril prstan (kasneje sem slišala, da nune imenujejo božje neveste). Ta meditacija je zame vsakič zdravljenje mojega stika z dušo. Delali smo jo tudi eno noč na grškem otoku Evija, zunaj v gozdičku.

Kot vodnik skozi tunel do sveta mojega Najvišjega in Najboljšega se mi je pojavil beli kačon. Meditacija me je s kačonovo pojavo začela mehčati in v nadaljevanju mi je odprla meni tako željeni prostor na drugi strani Zemlje, v katerem so bile - bele oguljene kače. In v meditaciji sem ostala tam, nisem se vrnila. Energijsko sem vstopila v svet največje milosti in čudežev, ki mi obljubljajo doseči to, čemur sem se zavezala pred prihodom na Zemljo. Če bom vztrajala.

Tudi zdaj med pisanjem, je z menoj ista energija in prsni koš mi gori, ko smrkam. Na Eviji sem jo zelo dramatično doživela, saj sem na osebnosti bližnjih ravneh začutila, kaj mi bo prineslo odstranjevanje tistih nekaj kož, ki sem jih še imela na sebi. Stegovanje rok k plemenu belih kač mi ne bi pomagalo, zato sem lahko samo jokala. Šamansko potovanje je bilo končano, ljudje so odhajali spat, Stari mi je skozi Fosterja držal roki na glavi, jaz pa nisem mogla nehat jokat. Potem ko je odšel tudi on, sem še dolgo sama ležala zunaj. Beli kačon je pustil svoj pečat. Spomnil me je moje zavezanosti.

Bistvo zgodbice pa je:
Mlado dekle je tik pred poroko srečalo večjo kačo, ki ji je rekla, da se ne more poročiti, ker se mora pred njo poročiti ona, ki je njen brat. Babica, ki je pomagala pri porodu ji je priznala, da se je pred njo rodila kača, ki jo je vrgla skozi okno. Družina je tako kačonu našla nevesto. Na poročno noč se je iz sobe slišalo vpitje in trušč, zjutraj je bil kačon videti debel, neveste pa nikjer. Dekle so mu morali večkrat poiskati, saj se je vsaka poročna noč enako končala. Hiše, v kateri je zavladala žalost, so se počasi vsi začeli izogibati. Nekega dne se je za kačonovo nevesto prijavilo lepo dekle. Pred poroko je stopilo do vaške zdravilke in po njenem nasvetu nabavilo vedro, krtačo in velik kos mila. Igrajva se malo, je dekle predlagalo kačonu, ko je v spalnico vstopilo v sedmih oblekah. Slekla bom obleko, če boš ti slekel svojo kožo. Peta koža je šla kačonu že težko dol, pri šesti mu je moralo dekle pomagat, za sedmo pa je bilo videti, da mu to ne bo uspelo. Takrat je dekle uporabilo vodo in milo ter s trdo krtačo to zadnjo kožo zdrgnilo do belega.

* * * * *

Po dobrih dveh mesecih sem dobila drugo Simonino pismo s podrobnostmi o ozdravljanju pri Zoranu Bračiki v Zagrebu. Ko sem ga Nuši prvikrat omenila, je rekla, da bi ga ona šla pogledat, ni pa vztrajala. Ko je prebrala to Simonino pismo, je odločno rekla: Jaz bi šla k Zoranu.

Presenetil me je Zoranov izgled, natanko tak fant je, kot so mi bili v mladosti všeč. Poleg tega sem v telesu 21-letnika čutila izjemno moško energijo. V podolgovati sobici, ki meji na dnevno sobo, kjer se čaka, sta stol, kavč in miza ter omara z na križ pribitim žalostnim Kristusom. Zoranu sem rekla, da nimam več raka, da pa po temeljitem čiščenju telesa bolj čutim telo, posebej neravnotežje v delovanju ledvic in jeter, ker se ne discipliniram pri hrani. Skozenj je vame mirno zrla resna energija, se potem zasmejala in mi pomežiknila ter rekla, da se obrnem proti Kristusu. Zamižala sem pred njim, ki tako žalostno visi na križu, in potem vdihovala Kristusovo zavest in izdihovala Živo Ljubezen. Hvala, Jezus Kristus, ker sem zdrava.

Zoran ni imel posebej toplih rok in presenetilo me je, ko me je rahlo potiskal nekaj korakov naprej in nazaj. Nekaj oblik Svetega Duha sem že izkusila v življenju, naj je to bil Babin, Mamin, Metin, Štefanov, Turoffov ali moj. Tu podobne energije nisem čutila. Motilo me je to potiskanje po prostoru, korak nazaj in pol naprej, pa dva nazaj. Pa dobro…., pa še tako malo prostora je tukaj. Zavedla sem se, da sem v glavi in izbrala Kristusovo zavest, ko me je spet potisnil.Tole ni vse skupaj nič, sem ugotovila, nobene posebne energije ne čutim. Tole ni zame. Spet sem morala stopiti pol koraka naprej. Ko je Zoran stal za menoj in me rahlo potegnil nazaj, sem pač stopila nazaj in ga pohodila. Zakaj moram stopicati sem in tja in zakaj sem ga pohodila? Če bi me zavestno premikal, bi verjetno umaknil nogo… Nenavadno se sliši lepše kot čudno.

Nisem bila prepričana, če bom k Zoranu čez dva dni spet prišla. Prosila sem Mihaela, da mi pokaže, če je namen, da pridem še enkrat. Če drugega ne, sem rekla Nuši, imeli sva lep izlet. In fant je dobre volje, smehlja se in tu in tam pomežikne. Meni je bilo hecno, Nuša pa je bila zamišljena. Da univerzum za zdravljenje uspešno uporablja njenega vrstnika, ki kadi in ima rad nogomet, je nanjo naredilo vtis. Zorana je začutila že takrat, ko sem govorila o njem in svojim občutkom je, kot vedno, ostala zvesta.

Ko sem zvečer sedla v dihanje, sem čutila izjemno prisotnost za hrbtom, česar nisem navajena. Podobno energijo sem čutila dobra dva meseca v času pisanja Osvobajanje od sebe, kasneje pa izjemoma. Tokrat je bila prisotnost močna in objemala me je. Bila je za menoj. Dobro, dobro, Mihael in Jezus Kristus, saj ne mislim, da je Zoran šarlatan… Okrog dveh zjutraj sem se zbudila z močnim pritiskom oz. bolečino v tvorbi leve dojke. Začutila sem isto bolečino kot pred letom dni tik pred diagnozo in na začetku razstrupljanja telesa. Isto bolečino kot prvikrat, ko sem na dojki med spanjem držala steklenico s Štefanovo vodo. Isto bolečino, ki sem jo čutila pred dobrim mesecem, ko sem kokreirala spanec zdravljenja in zaspala z desno dlanjo na levi dojki. Zbudila sem se od tega pritiska in potem umaknila roko. Torej deluje, pomagam si lahko tudi sama, sem pomislila in zaspala. Zdaj pa isto, samo, da samo od sebe. Bolečina je trajala in trajala. Razumem, sem rekla, šla bom k Zoranu. In bolelo je naprej. Sedla sem v svetišče dihat Kristusovo zavest z zahvalo za vse celice, ki so zdrave. V dihanju je pritisk takoj izginil in dihala sem še kakšno uro.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (20. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041