Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XI. (1. del)

K Thomasu Kellerju bi lahko vskočila namesto znanke in začutila sem višji namen.
Angeli, pomagajte mi z odgovori skozi Thomasa. Na ridingu mi recite, da sem nezrela, nerazumna, recite tisto, kar se me bo dotaknilo. Naj me nekdo ustavi, za božjo voljo. Goro vprašanj imam, res je, ampak k Thomasu grem zaradi enega samega: Kaj, vrabca, počnem s to čokolado?
Zanima me - me kaj žene v testiranje nekih (ne)zavednih prepričanj?
Katera je resnica, ki jo ne morem sprejeti , da jo preizkušam?
Povejte mi angeli, česa se še nisem naučila? Prišepnite mi odgovor, da ga ne bom iskala v samodestrukciji. Ne želim težav, pa rinem vanje. Ne izbiram neravnotežja, ne želim iste ne druge bolezni. Želim zmernost in delo in veselje in vse imam na dosegu roke.
Kako naj pridem ven iz sabotiranja sebe?! Angeli, verjela bom in sprejela bom vsako informacijo. Ne želim jih več preizkušati na svoji koži, kar verjela jim bom.
Kaj želim nezavedno izvedeti, da se tako noro obnašam!?
Še nikoli mi ni bilo tako lepo, še nikoli ni bilo toliko možnosti pred menoj, toliko prilik za življenje.
Še nikoli nisem čutila takih strasti in veselja, toliko obetov in možnosti za izpolnitev.
Kaj je v moji naravi tako hazarderskega? Kako naj to presežem?
Na začetku žetve svojega življenja sem, pa si majem tla pod nogami. Kako naj že enkrat pridem ven?

Kokreirala sem voljo Boga, imela izjemno živahen dan in se ob 23. uri znašla v postelji budna kot zajec. Leže sem dihala Kristusovo zavest in Živo Ljubezen in se potem najprej premetavala, kasneje pa ležala, mirna in budna, da je bilo kaj. Ko sem šla v kopalnico, je bila ura ena. Že? Spet sem sedla v svetišče in dihala Kristusovo zavest. Začelo me je mraziti in mrazilo me je ves čas dihanja.

Tu in tam me je pri ukvarjanju z energijami že zazeblo, tokrat me je pa mrazilo. Poznam energije nižjih vibracij, zaznam jih v energijskih poljih drugih ljudi, dostikrat jih enostavno vem. Tokrat so te podobne energije begale okrog mene. Kar me je začudilo in si nisem bila pripravljena takoj priznati pa je, da so te energije hodile naravnost iz mene ven. To, čemur po domače rečemo slabe energije, je hodilo ven iz mojega telesa. Ena za drugo so se mi zbirala okrog vratu in se tam sprehajale. Očitno so želele, da se jih zavem, da jih prepoznam in potem sprejmem oz. preobrazim. Vsako v Kristusovi zavesti preobraženo energijo je takoj nadomestila druga, vendar v takem ritmu in intenziteti, da sem morala dojeti, za kaj gre. Mirno sem dihala in se čudila. Intenzivno je bilo, zares je šlo, mrazilo me je. Česa takega še nisem doživela! Če ne bi zaupala Kristusovi zavesti, bi se - ustrašila. Bilo je nenavadno in kar trajalo je. Odločila sem se zaspati v svetišču. Še vedno sem bila budna kot zajec, prihajali pa so vpogledi. Ko sem se v mislih dotaknila Babe in Mame sta bila presenetljivo daleč in Jezus je bil blizu. Zanimivo, da sem v svojem odnosu do Boga prišla naokrog in spet sem pri Jezusu.

Energija Jezusa Kristusa je v moje življenje kot izkušnja prišla pred osmimi leti v dihanju pri Meti in kmalu za tem v - Katmanduju. Pod Miranovim vodstvom se nas je osem odpravljalo v Himalajo za dva tedna in prva dva dni smo se nekateri precej pričkali. Prvi dan sem res jezikala, drugi dan pa molčala in takrat je najbolj "letelo po meni".Tako kot sem pripravljena prevzeti odgovornost za svoje početje, če je potrebno, tako me morda bolj kot običajno boli krivica. Tokrat sem po svojih občutkih upravičeno vstopila v čisti Kalimerov sindrom. Popolnoma nesrečna v družbi sem se na treking odpravila z vencem herpesov nad vsakim gležnjem. Res mi ni bilo za hodit. Mahnila sem jo na čelo skupine, da mi ni bilo treba gledat sopotnikov. Če sem se ozrla po družbi, me je glava takoj spomnila, kako so bili grobi do mene. Vsakič je zbezljala in me vlekla v globeli napihovanja črnih spominov in to v urah in dnevih hoje. Da sem jo ustavila, sem začela mantrati in to pri vsakem koraku. Korak z levo nogo je bil - Jezus in korak z desno je bil - Kristus. Moja stiska je bila očitno dovolj velika, da sem si s tem morala pomagati prvih nekaj dni in potem sem se razvadila. Z Jezusom Kristusom sem prehodila dva tedna po devet ur na dan.

Po vrnitvi v Katmandu sem se v petih dneh naučila prastaro tajsko masažo in izpit res ni bil lahek. Zato sem na začetku izpita Jezusa Kristusa prosila za pomoč - in prišel je. Tam sem klečala, pripravljena na začetek masaže, in po licih so mi tekle solze…

Po dolgih letih je bil zdaj Jezus Kristus spet z menoj; čutila sem ga bolj kot Babo ali Mamo. Mirno sem ležala, ne vem, če sem kdaj tako mirno ležala. Brez napetosti, Božja volja je bila za mano. Že nekaj ur je nov dan in kokreirala sem resnico in zdravljenje Boga. K Thomasu grem in zavedla sem se svoje jasne izbire:

Angeli moji, pripravljena sem verjeti resnici od zunaj, resnici iz ust drugih ljudi, resnici iz knjig. Ne bom več preizkušala informacij in resnic v življenju in samo na svoji koži. Prenaporno je. Ne bom več testirala vsake resnice, ki me pritegne. Odslej bom enostavno verjela. Pripravljena sem verjeti in zaupati drugim ljudem, drugim virom. In hvala, ker mi pri tem pomagate. Danes bom verjela vsemu, kar bodo rekli angeli preko Thomasa.

Mirno sem ležala. Mir je bil velik in globok in ljubezniv in pomemben. Zdaj bi pa lahko zaspala. Le kakšne vrste preobrazba je tole, da ni premika v vibraciji? sem pomislila - in začutila vibriranje. Malce presenečena, a še bolj mirna sem hvaležno ležala in se mirno tresla. Iniciacija, povezana z onkologijo, je bila za mano; opravila sem jo. V prepuščanju sem začutila veliko varnost. Ko sem šla naslednjič v kopalnico, je bila ura - štiri zjutraj. Zaspala sem za tri ure in pol.

Na ridingu so angeli rekli, da bom karmo presegla le, če bom živela Boga. Dojemanje in obravnavanje sebe kot božanskega bitja je edini način za dvig nad karmo. Karkoli manj ustvarja več karme. Pomagam si lahko s ključnima vprašanjema: Kaj je med menoj in mojo božanskostjo? Kaj je med menoj in zakonom milosti? To vmesno naj bi objela in opustila. Seveda koristi, če si ogledam moja prepričanja o tem, da nisem božanska.

To, kar jem, ni dejavnik! Pomembno je, kar verjamem, da jem. Pekočo energijo najemnico, ki sem jo ugotavljala v svojem energetskem polju in jo povezovala z rakom, ne povzroča hrana, ampak to, kar delam sama sebi, potem ko pojem. Razlog ni hrana, ampak mentalna in čustvena raven. Pazila naj bi na skrajnosti, saj je božansko v sredini. Moj glavni fokus pa ostaja spreminjanje dojemanja sebe v dojemanje božanske sebe. To je zgodba Marije Magdalene, ki se je iz vlačuge v trenutku preobrazila v božansko bitje. Marija Magdalena je zgodba o tem, kako naj človeško kraljestvo naredi ta prehod.

V procesu minule noči je šlo za prehod senc in za pripravo na prehod drugih senc v prihodnosti. Res se je dosti dogajalo. Energijo senc določajo odločitve naše preteklosti, ki jih ne bi nujno imenovali modre izbire. Ne gre za prav/narobe ali modro/nemodro. Glavne nemodre izbire, včasih tudi tiste iz prejšnjih življenj, ustvarijo sence. Namen je, da jih prinesemo na svetlo in objamemo. To je to, kar sem ponoči naredila. Katere so te sence, ni pomembno… Če bi bilo, bi to vedela. Sence najdejo pribežališče in živijo v različnih delih telesa (jetra, črevo, kolki, stegna…). Čiščenje je najenostavnejši, a morda ne najjasnejši izraz za opis nočnega dogajanja.

Angeli so še rekli, da je moja največja slabost moje prepričanje: Če jem preveč čokolade, nisem božanska! To je moj najšibkejši člen in to enostavno ne drži.

Za noč sem kokreirala uravnovešanje zavesti in energij na duhovnih ravneh, na mentalni, čustveni in na moji fizični ravni ter med njimi. Mislila sem, da bom dobro spala, angeli in druge energije zdravljenja bodo pa delale. Po treh urah spanja sem se zbudila popolnoma budna, se presedla v moje svetišče in vstopila v Kristusovo zavest. Slabo sem se koncentrirala, zato sem se malo sprehodila po stanovanju in "vstop" ponovila. Po kaki uri dihanja sem legla, vendar nisem zaspala. Dolgo ne. V meditaciji sem po dolgem času naredila Fosterjevo šamansko potovanje.

Pri vhodu v jamo v notranjost Zemlje je bilo nekaj gneče, kot bi izbirala žival-vodnika, ki me je tam čakala. Potem sem le sprejela oz.dovolila, da se je kot vodnik pojavil velik zmaj s trdo špičasto kožo in rdečim jezikom (ognja ni bruhal, ne). Glavi sem rekla, da je vse v redu, ko se je začela čuditi in primerjati z drugimi živalmi - vodniki, ki sem jih v tej meditaciji že doživljala…Ta meditacija mi je vedno pomagala. Kljub grdi in ostri koži sem se zmaja trdno držala in na dnu Zemlje se je spremenil v prelepo svetlobno bitje, ki sem ga čutila kot eno vrsto angela. Znašla sem se v deželi prelepih preobraženih svetlobnih bitij. Peljite me k Najvišjemi in Najboljšemu, sem rekla, in bleščeča svetla Kristusova energija me je zdravila. Za darilo sem mu dala svojo zavezanost moji poti v božansko zavest, on pa meni naslednjo izkušnjo.

V prostoru sem z drugimi ljudmi. Sprehodim se proti drugemu delu sobe in poplesujem. Zavrtim se in začne me nositi. Prepustim se energiji, čeprav čutim kot da bi padala oz. sedala nazaj. Nekaj me drži varno nekje vmes v stanju pol sedenja. Zavestno se nagnem naprej in vse se začne vrteti, vedno hitreje. Uživam v vrtenju in se prepustim. Težko opišem ta vrtiljak brez stola, ampak bilo je krasno. Na koncu izkušnje obmirujem. Budna in pri polni zavesti uživam v vibriranju telesa. Vse se tresee. Potem sem zaspala.
Proti jutru sem šla na stranišče in potem kokreirala krepčilen spanec.

Sanjam, da odhajam v mesto, ko slišim malo Nušo kako kliče Mammma, mammma kot majhen otrok. Čeprav je pri njej varuška, stopim do dojenčka (temne lase ima in take zalisce kot jaz, Nuša pa je bila svetla) in jo dvignem. Kako da si tako majhna? pomislim, ko dvignem nekaj mesecev starega od spanja toplega, zmečkanega in na sencah mokrega otroka. Zalije me val ljubezni po rokah in navzgor v glavo, da mi kar sapo vzame. Potem se energija razširi navzdol po telesu.
Blagoslovim Nušo, ki je najbolj verjetno pokonci, saj ob sedmih odhaja v Hrastovec bobnat.
Odločim se, da bom odslej dihala Kristusovo zavest!

Tako sem si spočila za naslednji izziv ega. V roke mi je prišla revija z res obširnim člankom o zdraviteljici, ki ima delavnice o čakrah po knjigi Sedemkratno potovanje, ki sem jo prevedla in založila. Knjigo sem tej ženski na željo znanke sama poslala pred slabim letom in jo poleti tudi spoznala. Priden ego, priden, sem si govorila in blagoslovila žensko.

Danes ti želim milosten in blagoslovljen dan. Želim ti najvišjo svetlobo v odnosih z ljudmi. Želim ti milostno preobrazbo na tvojih delavnicah čaker in, da bi se naučila, kar te želi naučiti tvoja duša. Želim ti dosti za ukvarjanje s seboj pripravljenih ljudi. Želim ti, da živiš svetlobo, ki ti si.

Ponoči sem se zbudila okrog treh. Pridrvele so misli, povezane s člankom o čakrah in moj mir se je razblinil. Nesrečni ego se je ustopil na barikadah in jezen mahal z mečem.
Spusti, so rekli angeli, spusti in pridi v zdaj.

Dihala sem ljubezen in odpuščanje in blagoslavljala žensko. Ma kaki dihanje angelov, me je obšlo. Toliko pa že poznam energije, da v tejle sili lahko prepoznam drugačno učenje zame. Česa se učim? Zakaj sem članek prebrala ravno včeraj? Zakaj je objavljen zdaj in ne pred meseci ali čez dva tedna? Zadnjič sem Mihaela vprašala, če potrebujem več propagande za svoje delo… Še nikoli jo nisem pripravila. En radijski pogovor v Mariboru pred leti, članek o angelih v Novicah in nekaj fotokopiranih strani na stenah knjigarne in trgovine z zdravo prehrano, to je vsa moja propaganda. Ljudje k meni kapljajo po ustnem izročilu. To pa je bolj stara energija prepuščanja, ne partnerstvo z Bogom. Verjamem v partnerstvo z Bogom in ga skušam živeti.

Sedi za mizo skupaj z Bogom, pogovori se z njim, razdelita si naloge, rečem ljudem na svojih delavnicah. Potem ti naredi, kar lahko in Bog bo naredil - ostalo.

Čas je za mojo zloženko, sem se zavedla, in prišel je mir. Pa ja ne boš sama zase delala reklame, se hvalila, se ponujala? Točno to. Nanizala bom dejstva, ki so zadostna hvala in reklama. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. V 20 minutah sem izlila v računalnik, kar je prišlo, in zadovoljna zaspala.

Sanjala sem nekaj prijetnega. Zaščitniška, prijateljska in ljubezni polna moška energija je v prebujanju izgubila obliko. Je pa še vedno prisotna in ima natanko te lastnosti. Moj močni, dejavni animus je pripravljen poskrbeti zame. Nov občutek, ki se ga veselim.

* * * * *

Pred tedni sem se odločila, da bom šla v leto 2000 brez dolgov in vse kaže, da bom res dovolj zaslužila. Utrujena sem po dobro opravljenem delu dneva, tega tedna, meseca, tega leta. Počutim se izpolnjeno po rešenih izzivih in opravljenih iniciacijah leta 99. Zelo sem zadovoljna v energiji, ki še slutila nisem, da je možna in še manj, da je na razpolago meni, zame. Vem, da je to začetek posebne predanosti v izpolnjevanju moje pogodbe o služenju Zemlji, ki mi bo prinesla še večjo izpolnitev, mir, svetlobo in vse ostale (tudi materialne) darove.

Pred menoj je še prizemljitev malo večjega obsega. Želela sem se namazati z Rumijem (ime moje rumene stekleničke aura some), ko sem se zavedla nereda v svojem stanovanju, za katerega tudi december ni opravičilo. Zalotila sem se, kako ga na poti iz sobe v sobo glasno kličem, saj v številnih predmetih okrog mene ni objektivne možnosti, da bi ga brez angelske pomoči kmalu zagledala. Rada imam to stanovanje. Tako zelo razkošno je in udobno. In tako moje, čeprav ni moje. V njem imam idealne razmere za delo in življenje. Velik velik mir je v hiši in okrog nje ( lajež osmih psov na razdalji 60 metrov me resnično ne moti, razen kadar me). V mojem največjem prostoru imam jaslice pa novoletni aranžma pa rdeči lonec z malimi darili, košaro s papirji in tekočimi stvarmi, včeraj sprintane liste Thomasove zgodbe o Božiču za prijatelje in moje novo propagandno gradivo. Povsod ležijo kasete, različni serveti z angelskimi motivi, ne vem koliko različnih vrst sveč in najraje imam kar največ prižganih.
Kakšno obilje! Kakšno zadovoljstvo! Kakšen nered!

Potem so tu prestavljeni kupi sporočil, šop čestitk, iz kopalnice prenešena oblačila, ki se jim je pridružil oboževani kombinezon za sprehode v teh prelepih jasnih mrzlih zimskih dneh.

V prijetni in zelo močni živi energiji sem, ki meni paše, za okolico pa je spet lahko preveč intenzivna. Ljudi prestraši ali sprovocira in učim se jo uravnavati, učim se jo živeti tako, da ne bodo vsi pobegnili od mene. Pred dnevi mi je ženska rekla: Preveč je zame, prespala bom, saj ne zamerite…

Težko bi opisala energijo inteznivnosti, ki je v meni in okrog mene v predbožičnem zraku. Moja energija po ne vem kolikih letih teče, se izliva, občasno izbruhne v gibu ali smehu in še najbolj preseneča mene, ko se zagledam v veselo presenečenem nasmehu človeka pred seboj. Je dobra volja in svetloba, ki me nosi in seje dobro za tiste, ki so do tega odprti in enako močno vpliva na druge, ki niso. Ne sij s svojim soncem v temo drugih, sem slišala Thomasa zadnjič na predavanju. Pa sem spet pri ravnotežju, ki ga ne znam uskladiti s strastjo in spontanostjo in tega tudi ne želim. Rada bi samo bila, taka kot sem, tukaj in zdaj. Ne želim se spraviti v miselni okvir, v noben predal, v nobeno mejo, ker se stalno spreminjam. Dobila sem krila, ki me nosijo v živosti in intenzivnosti z občasno toploto na različnih delih telesa, odvisno od tega kaj počnem. Sem v energiji, ki terja bivanje v zdaj in se občasno izrazi v, recimo, električnosti in vibriranju v meni in okrog mene. Na en način jo čutim kot usklajevanje različnosti, usedanje novega, ki niha iz enega mojega novega izraza v drugega, ko nastajam to, za kar prosim - bitje še večje svetlobe.

Vsak dan sem nova vibracija, zato ker to izbiram, ker za to prosim. Vsak dan.

Čudovito je in na en način naporno. Samo nekaj dni sem normalno spala, da sem se spet začela zbujati v novem vibriranju, v novem spreminjanju. Vesela sem in hvaležna.

Pol ure pred popoldansko delavnico je poklical Simonin oče. Povedal je, da so dekletu grlo in veke tako otekle, da ne more govoriti.
Pomagala ji bom na daljavo, sem rekla. Recite ji, naj diha angele.

Mirno in osredotočeno sem dihala Božjo voljo in milost skozi Simono. Zavedla sem se svojega velikega spoštovanja in čaščenja mladega dekleta, ki izbira tako težke izkušnje. Potem sem skoznjo dihala Kristusovo zavest in se zahvaljevala za aktiviranje njenega poguma in notranje moči, da se bo naučila, kar jo želi naučiti njena duša. Presenetila me je nežna žalost in z menoj ostala ves čas dihanja, ko so mi počasi tekle solze. Kako veliko dekle, tale Simona, kakšen učitelj svoji okolici. Ko bi jo le poznalo več ljudi. Spomnila sem se na knjižico Sinjega galeba iz mojega otroštva, Sadako bi rada živela.
Pomagajte Simoni, angeli. Spomnite jo, da v vsakem trenutku lahko izbira milost.

* * * * *

V drugi polovici decembra posebej izkoriščam milost predbožičnih energij, tokrat pa sem posebej izbrala, da bom 24 ur na dan živela ljubezen. Mala začetnica v besedi je čisto dovolj, saj že poznam potentnost tega namena. Ta odločitev mi je bila tudi iztočnica začetne molitve včerajšnje delavnice, na kateri so se štiri ženske iz druge premaknile na tretjo čakro.

Vsako čakro določa posebna "sveta resnica", drugo in tretjo čakro na primer - Častimo drug drugega in Častim sebe. Svetlobi in angelom sem se v molitvi zahvalila za odpiranje še večjemu stiku z dušo, za odstranjevanje vsega, kar nam otežuje živeti Živo Ljubezen. Zahvalila sem se za odpiranje novih vrat Domov, za vzpostavljanje ravnotežja, za jasnost, za nove navdihe in novo podlago, ki jo potrebujemo in za nov stabilen temelj za leto 2000. Naj bo delavnica in mesec pred nami prehod v novo sigurnost in zaupanje v življenje. In hvala za milost predbožičnih dni, ko se odločamo živeti ljubezen, sem rekla.

Ena od prisotnih je povedala, da je v dveh dneh dvakrat zašla; enkrat peš in enkrat se je usedla na napačen avtobus. Kaj se ti dogaja v življenju? sem jo vprašala, očitno ne greš v pravo smer.

In čez dve uri je zagrmela… Očitala mi je način vodenja delavnice, proti meni obrnila moje iz konteksta vzete besede, se ponorčevala, vmes zajokala, šla eno pokadit in mi za zaključek zažugala. Preostali del sicer mirne skupinice je molčal v sprejemanju in opazovanju dogajanja brez obsojanja.

Božič je čez par dni, odložimo energijo, ki ne hrani svetlobe v nas, sem vztrajala, pustimo danes tukaj prtljago… Vmes sem jo gledala in skoznjo dihala Kristusovo zavest. Zavedla sem se svoje prve izkušnje napovedi angela Kryona:

Ko boste res živeli Boga, se bodo proti vam obrnili tisti, ki se že dolgo ukvarjajo z duhovnostjo, pa so se na eni ravni zataknili in ne morejo naprej. Obtožili vas bodo magije, ker ne bodo razumeli.

Ženska mi je dala darilo v izzivu, ki niti ni bil izziv, tako je bil lahek. Popolnoma mirna sem bila in v srcu. Izkusila sem čudež, saj sva se "pogovarjali" kaki dve uri. Vse, kar sem posebnega čutila, je bilo začudenje.

Povedati želim, da gospo občasno srečujem nekaj let. Vem, da je šla skozi velike izzive testiranja svoje moči in korenito se je preobrazila. Ampak tudi moč je navada, pogojena z ustreznimi energijami v našem energijskem polju, ki nas ne spustijo zlahka. Karkoli se nam v življenju dogaja, nam pomaga čistiti energijsko povezavo med pleksusom oz. močjo in srcem ali glavo oz. miselnimi vzorci in srcem. Vem, da se ta ženska, tako kot malokdo, vedno znova odloča za srce in na tej poti vztraja. Po tem na delavnico čaker ni več prišla, je pa poklicala in lepo sva se pogovorili. Čez mesece sem ji poslala obvestilo o novi delavnici in prišla je, dodatno spremenjena in prerojena. Vesela sem zanjo in za naju obe.

Dihanje angelov je eno največjih daril, ki sem jih dobila v življenju. Rak je blagoslov, ki me je prisilil prvo darilo uporabljati. Mir in ravnotežje sem na opisani delavnici ohranila zaradi preprostega razloga - zadnji teden sem zelo osredotočeno in z zelo čistim namenom dihala Kristusovo zavest. Dokler bom to delala, bom v takem stanju ostala. Kvaliteta meditacije oz. duhovne discipline šteje, ne čas. Če pa energijo vlagaš v kvaliteto in v čas, si kralj(ica). Kar zadeva učinkovitost vzpostavljanja svojega miru in ravnotežja, sem Velika Ženska in v to mi je pomagal rak.To mi je dala praksa. Lahko bi rekla, da sem imela na današnji delavnici zagovor diplome. Vse, kar mi je pomagalo v minulem letu, sem vedela že prej, pa nisem bila prav motivirana to znanje uporabljati. Ko je bil moj vložek dihanja najvišjih in najboljših energij zadosten in premik vibracije mojega energijskega polja ustrezen, so se lekcije v življenju spremenile. Na vrsti so drugi izzivi. Zato ljudi na delavnicah spodbujam, naj čimprej preobrazijo zemeljske lekcije, saj je na vrsti še toliko drugačnih. Preobrazimo pa jih, če smo jih pripravljeni videti, sprejeti odgovornost zanje in jih spustiti. Za to potrebujemo voljnost, pripravljenost prepoznat svojo senco in dostikrat pogum.

Izzivi vedno ostanejo, samo raven njihove manifestacije se spreminja ustrezno našemu stanju zavesti. Najboljši način priti ven je skozi. Pri tem duše ne podpira to, da pridem na drugo stran izmučena, vendar živa. Šteje način, ki ga izberem za ta prehod. Podpora angelov, vodnikov in drugih energij svetlobe je pri tem neprecenljiva. Tudi slučajno pa se ne more primerjati s podporo, ki jo človeku lahko zagotovi - drug človek.

Lekcija, ki na vseh ravneh in v vseh stanjih zavesti ostaja ista pa je - ljudje se na poti skozi izziv učimo zabavati.

Ta angelska informacija me je pred leti spodbodla in odbila. Danes jo razumem. Življenje jemljete vse preveč resno! ponavljajo angeli. Danes živim dni, ko se tudi v izzivu lahko zabavam in je dan, ko se zataknem za banalno stvar, pa čeprav za petnajst minut. Duhovno predbožično dogajanje je intenzivno in jasno teče v smer, kateri sem se zavezala. Zaupanje in prepuščanje sta podlaga mojega dela. Pred vsakim srečanjem s človekom ali delavnico se zahvalim Bogu in angelom za potrebno ozaveščanje, za jasnost, za milosten prehod in novo podlago, ki jo potrebuje vsak od nas. Potem opazujem čudeže. Vsi se zavedamo, kako nam angeli na jezik polagajo besede, da se na koncu vse nejasnosti v milosti zaokrožijo v tisto razumevanje, ki ga potrebujemo. V tisto sprejemanje, ki nam zagotovi novo ravnotežje in stabilnost, korak v novo kvaliteto življenja. Izjemne delavnice imam, v katerih sodelujejo pogumni ljudje. Blagoslovljena sem z mojim služenjem Zemlji.

* * * * *

Še v nedeljo po Božiču bom delala ves dan, potem pa je na vrsti odnos z menoj, silvestrovanje, pisanje knjige in nova organizacija dela. V neki novi jasnosti izbiram novo podlago, nove načrte, določam to, kar vem, da bo. Ker mi Mihael na moje poskuse kontrole ne odgovarja več, sem dvignila karto odgovora univerzuma iz Igre preobrazbe: Bravo! Dobro, da si se premaknila naprej! In na drugi je pisalo: Čestitamo, ker si sprejela 100% odgovornost za svoje življenje.

Začela sem neprekinjeno spati vso noč. Tako že mesece nisem spala. Če se ne bi tako zelo dobro počutila, bi se zbala, da so me nevidni prijatelji pozabili, dali na stran.

Samo faza, se nasmehne Mihael, oddahni si. Včeraj sem se po nekaj urah spanja zbudila popolnoma čuječa, drugače kot do zdaj. Kaj je pa to? Nekajkrat sem se obrnila okrog. Naelektrena sem bila v izjemni energiji, primerni za kopanje jarka, budna v naostrenih čutilih, primernih za taborniški orientacijski pohod. Bila sem čisto drugače budna in pripravljena na novo izkušnjo. Ta bo drugačna. Šlo je za energijo, ki je terjala akcijo, ne meditacijo. Dlani so mi gorele, kar je zame dosti neobičjano.

Kaj je, Mihael? Še nekajkrat sem se obrnila, kar je bilo že vsaj štirikrat preveč in potem sedla za računalnik. Vse se je zelo hitro odvilo - nepreklicno sem se odločila, da grem v Ameriko na tečaje EMF balancing technique (v nadaljevanjju EMF bt), po naše tehnike uravnovešanja elektromagnetnega polja. Kot bi tega gradiva na internetu ne bilo dovolj, sem odkrila spletno stran www.lightworker.com Steva Rotherja, ki kanalizira Mihaelovo skupino energij. Aleluja!

Božične maše sem se veselila kot še ne. V srcu vsake celice imam spomin na februarska čiščenja s Svetim Duhom v Jeruzalemu, Nazarethu in Bethlehemu in očitno sem pričakovala preveč. Med mašo sem si predstavljala izraelske cerkve, pa mi ni šlo prav dobro. Spoštovanega župnika je ves čas njegovega besedovanja nekaj držalo za vrat in to tako močno, da je kašljal in hrkal ves čas govorjenja. Neverjetno, da se ni ustavil in se odkašljal. Kašljal je in hropel in ni nehal. Ni nehal! Začela sem dihati Kristusovo zavest skozi njegovo grlo, saj je bilo očitno, da ga nekaj davi. Držalo ga je in ga ni spustilo in to v grlu in tudi v glavi, saj se očitno ni zavedal, kaj se z njim dogaja. Bilo je groteskno. Peli so pa lepo, samo Bog, kako žalostno.

Zdi se mi, da ni razlike med pesmimi, ki opevajo Jezusovo rojstvo, njegovo križanje ali vstajenje. Še pred dvema letoma sem pela na koru, danes me pa privzdiguje ob taki žalosti in monotoniji za Božič.

Je mogoče, da sem se tako spremenila? Razlikujem energije Jezusa, Jezusa Kristusa in Kristusove zavesti in za naprej dokončno izbiram zadnjo. Hvala Jezus, hvala Jezus Kristus za vso prisotnost in pomoč v preteklih življenjih, ampak tole…Ko sem prišla domov, sem še dobro uro dihala Kristusovo zavest. Dihala sem zavest, v kateri so poravnane moja sedanja zavest, podzavest in nadzavest. Dihanje tega najvišjega možnega ravnotežja mi je popravilo okus.

Danes je Božič. Kočno dan samo zame in za moj odnos s seboj, dan za dihanja Kristusove zavesti. Pa za malo več tai chija, spet za dihanje in uro zdravilnega spanca, vmes pa za dosti prižganih sveč ter čokolade in s tem povezanih slabih občutkov. Nemirna sem odigrala Igro preobrazbe, ki je pokazala, da je pred menoj malce bolj čustvena preobrazba. Slutila sem jo in pripravljena sem iti skozi. Naj me očisti, samo za milost se zahvaljujem. Naj se prizemlji, poravna in uravnovesi, kar je potrebno. Čudno čustveno energizirana sem, v stanju precejšnje napetosti, ki mora biti podobno zmerni drogi. Tak je moj občutek, čeprav z drogo nimam izkušenj. V evforiji sem in v visoki napetosti in, ko se v dihanju Kristusova zavest okrepi, jokam…

Ljubi Bog je presegel samega sebe in me za silvestrovo 2000 na Goričkem pocrkljal nad vsemi pričakovanji. Vreme je bilo sanjsko jasno, primerno mrzlo in sončno po ravno zapadlem snegu, tako da je bila za Novo leto vsa Slovenija bela, ceste pa suhe. Z Nežko sva se na njeno željo ustavili v Zrečah. Bazenov ne maram, razen zunanjih termalnih, posebej pozimi. Tokrat sem se naplavala v toplem in namakal v mrzlem, uživala v terapevtskem s šobami in v biserni kopeli, potem pa v fangu in v oblogah senenega drobirja. Vse to sem dobila kot darilo. Leže v fangu sem čutila utripanje točke na zunanji strani desnega gležnja in pri oblogah drobirja mi je posebej vleklo v jajčnike. Po prihodu v Duhovni dom Benedikt v Kančevcih, sem v pismu Kristusovi Zavesti prosila za čiščenje vseh mojih ravni, posebej fizičnega telesa. V slabi uri sem po petih mesecih dobila menstruacijo. Pogrešala sem jo…

Pred meseci sem kokreirala silvestrovanje. Izbrala sem veselo silvestrovanje in to v svojem plemenu. Šla za sem za občutkom oz. za vodenjem in ob prigovarjanu angelov - zaupaj, zaupaj! Radi te imamo, zaupaj.

Dom duhovnosti v Kančevcih je star nekaj let, zelo velik in lep leži na izpostavljeni legi hribčka poleg cerkvice. V njem redno živita dva patra, fant, ki služi civilni vojaški rok, kuharica in vodja oz. organizatorica duhovnih vaj. V resnici vse premalo ljudi za res velik dom. Vstopila sem v zame zanimivo dogajanje ljudi z zelo lepim poslanstvom (seveda me posebej žgečka, kakšno je njihovo življenje takrat, ko dom počiva). Bilo nas je okrog 40, na silvestrovo nekaj več, od tega več ko polovica starih od 15 do kakih 25 let. Ni ga, ki bi predvidel dogajanje te silvestrske noči. V letu 1999 sem že nekajkrat pomislila, da me Bog ne more več (prijetno?) presenetiti, pa mi sproti dokazuje, da me lahko. In to z vedno več milosti.

Za čas bivanja v domu sem lahko izbrala - tišino. Potem ko sem letos sprejela precej tega, čemur sem se dolgo upirala, me je življenje tik pred koncem leta posebej obdarilo s tem, kar mi je najljubše - lahko sem bila sama s svojim Bogom. V tišini sem lahko bila in celo sama v svoji sobi. Večina mladih se je veselila, pripravljala program in pela, pela, pela. Dve dekleti in jaz pa smo meditirale in premišljevale o določenih biblijskih besedilih in molčale. Tudi jedle smo posebej s patrom Vladom, ki je vodil duhovne vaje. Dom ima svojo kapelo, v kateri me je na veliki oljni sliki pozdravil, kdo drug kot - Leopold Mandič. Kod da se brez njega ne bi zavedala, da sem prišla Domov. Vsak dopoldan sem preživela v kapeli, predelovala besedila in dihala Kristusovo Zavest. Popoldneve sem se sprehajala po celem snegu goričkih hribov.

In patri… Milo se mi stori in toplina me oblije. Največkrat mi je dano, da jih doživim vesele, pa naj bo to v Međugorju ali v nepalskem Kopanu. Vzhodnjaki se tako ali tako stalno smejijo, ne samo smehljajo, tokrat pa so se smejali tudi bratje kapucini. Maša, ki se je začela ob enajsti zvečer, je bila zame največje možno presenečenje. Odkrila sem mašo za mlade. Vesela dekleta in fantje s tremi kitarami, mladi očki in mamice s krasnimi glasovi, vsi pa z očitno ljubeznijo do Jezusa, se niso samo smejali, smehljali in peli. Zraven so delali še ustrezne kretnje. Najprej sem pomislila, da pripravljajo mašo za gluhoneme. Med živahnim petjem so delali posebne gibe za Jezusa, posebej za Ljubim ga in za Ljubi mene, posebej za Alelujo, za Veselje in tako naprej. Občasno smo se veselo prijeli za roke in tudi zaplesali. Po taktu smo dobesedno stopali naprej, levo, nazaj in desno. Če se ne bi smejala z njimi, bi imela ves čas odprta usta. Skoraj tako kot kakih šest let nazaj v Joganandinem svetišču kriya joge v Assiziju.
To! Take maše so zame!

Na silvestrski večer smo šli po večernicah vsi iz prostora v prostor in blagoslovili dom, nato pa smo polje v temi blagoslovili s posebnim plesom z baklami. Moj silvestrski meni je bil ješprenj v ekonom loncu, ki sem ga prinesla s seboj. Potem sem ob devetih zaspala kot klada in se zbudila ob 11, ko se je maša že začela. Božji načrt je bil popoln. Pri maši in tudi sicer v cerkvi vedno sedem v sprednje klopi oz. tako, da imam pred seboj oltar in župnike. Tokrat sem zamudila in zato sedla zadaj, kar mi je zagotovilo popoln pregled nad pevci (in plesalci) in v tem položaju sem neizmerno uživala. Na začetku sem najprej opazovala in poslušala in bila posebej hvaležna za svoj posluh. Kmalu sem se lahko vključila in pela z njimi. In patri…. Vsak centimeter bliže njim bi mi zožil perspektivo, zožil nepozaben pogled na pet veselih frančiškanov. Posebej veseli so bili po formalni maši, v kateri so prisotni, ki nosijo ure, te simbolično oddali na pladenj kot čas, ki ga bodo posvetili Bogu. Ob zaključku formalnega dela maše je okrog krožila srebrna sveča miru, ki ga predajamo vsem okrog sebe, potem pa je bilo samo še petje in veselje. Patri v rjavih kutah so peli, se zibali in posebej eden je imel usta dobesedno do ušes. Petje spremljajoče geste seveda obvladajo tudi patri in skupaj z ostalimi je nastalo eno samo veselo migotanje in smeh v večglasnem petju. Do ene ure Marijinega dneva leta 2000.

Če bi bilo po mojem, bi v kapeli pela še nekaj ur. Kakšno uro sem se še zadržala v njej, ostali so šli v jedilnico nazdravit. Ko jih proti drugi uri nisem več slišala peti, sem mislila, da so šli spat. Naslednji dan se je izkazalo, da so se še nekaj ur zelo zabavali, menda tako, da so jim tekle solze. En del mene pravi, da sem nekaj zamudila. Tisto uro sem dihala Kristusovo zavest, se zahvaljevala zase in prosila za vse, ki so mi prišli na misel. Da bi živeli dušo, sem jim zaželela. Prosila sem tudi za svoje veselje. Prosila sem, namesto da bi vstopila v veselje, ki je prekipevalo dve nadstropji niže. Lepa lekcija.

* * * * *

Na začetku leta 2000 sem nekako ustaljena v hvaležnem bivanju. Hvaležna, da sem, da delam, kar delam in živim, kot živim. Hvaležna sem za preteklost, ki mi je edina pripeljala sem, za včerajšnje in za današnje delo, za tole stanovanje, za dobro počutje. Ob desetih zvečer pri vseh odprtih oknih prisluškujem soseski, ko diham mir rahle megle in zasneženega vrta ter nekaj dima v mrzli noči. Če sem kdaj čutila, da sem pravi čas na pravem mestu, je to zadnje tedne. Lahko mi je bilo končati lansko leto, malo težje pa začenjam novo. Bivanje na Goričkem je imelo učinek dolgega zimskega dopusta. Ker me ima življenje, ki je Bog, tako zelo rado, me je prizemljilo takoj po vrnitvi domov.

Na prehodu v novo leto sem se odločila in razglasila univerzumu, da bom najprej zaključila s pisanjem knjige, jo aprila oddala v tiskarno in šla takoj za tem v Ameriko na tečaj EMF bt. Doma čakajoča računalniška pošta me je takoj za tem obdarila z grobo jasnostjo. V naštetih štirih fazah te tehnike nisem opazila, da učiteljska faza v to ni vključena. V resnici tečaj za štiri faze EMF bt in učiteljski tečaj trajata skupaj 12 dni, kar stane dodatnih 3300 dolarjev. Za moje 7000 sit v denarnici in minus 30000 na tekočem računu ter skorajšnjo obveznost plačila najemnine, stroškov in prispevkov v višini okrog 140000 sit je pa tale malo huda. Tokrat sem pa res odprla usta…

Verjamem, da sem vredna teh tečajev v Ameriki, je bila moja prva misel. Ampak ne za ta denar. Takoj sem sedla v dihanje Kristusove zavesti, da glava ne bi preveč zbezljala in me tako potegnila v preveliko razočaranje.

Izbiram mir, hvala za jasnost, hvala za vodenje. Česa se učim? Učim se povišati svojo vrednost. Vem, da bom šla v Ameriko, ampak kdaj? V kaj naj se usmerim do takrat…? Odgovori so z vso jasnostjo prihajali eden za drugim. Samo delaj in zaupaj, vse bo. Radi te imamo, ljubica, zaupaj. V Ameriko boš šla, seveda. Zaupaj!

Zaupam in sem mirna. Blagoslavljam svoje življenje in sebe, svoje delo in okolico. Blagoslavljam čas in prostor, v katerem živim. Blagoslavljam možnosti, v katere vstopam, blagoslavljam vse.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (19. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041