V gozdiču daleč od naselja je opuščeno pokopališče. Pod gostimi oblaki, brez dežja samevajo visoke ciprese in zaraščeno grmovje, ki se druži v velike zelene svežnje. Na starodavnem, več sto let starem pokopališču vlada grobna tišina, le ponoči se oglaša skovikanje. Ta kraj nihče več ne obiskuje. Le včasih se med štrlečimi redkimi kamni pojavi majhen, suh človek, oblečen v belo platneno obleko, ki izgovori nekaj latinskih besed in s polnočno svetlobo s presenetljivo naglico izgine neznano kam. V kotu na pokopališču sameva kapelica, ki se je vdala času in se seseda sama vase. Križ se je prelomil na dvoje. V bližini ni nobene cerkve, zvonov in oltarjev, kjer bi lahko ljudje zmolili kakšno molitev za svoje rajnke prednike iz prejšnjih stoletij.



Ustno izročilo govori, da so tu nekoč pokopavali mrliče zavite v bele rjuhe, ki vstajajo iz grobov. To izročilo se je razširilo daleč naokoli in je postalo že skoraj legenda. Namreč ponoči, točno ob pol noči je slišati otožno muziciranje, z nenavadnimi zvočnimi učinki in toni na neko brenkalo, kot bi z zlatom polepšali glas mrtveca, ki prihaja iz ločja. Še nobeno uho ni slišalo takšne glasbe, ki človeku dviguje srčni utrip. Partiture so tako mogočne in veličastne, da začarajo človeka. Odmevajo s pramočjo, z obilico krajših odmorov, ki premišljeno ubirajo stare baročne tone in virtuoznost.

Nikakor ni bilo naključje, da sem zašla v ta kraj. Na tem pokopališču sem bila v svojem zadnjem življenju pokopana. Bivanje mojega telesa na tem pokopališču sem doživljala kot zamolčan odgovor na resnico kdo in kaj sem v prejšnjem življenju bila. Gnala me je nepopisna radovednost. Ugotoviti moram kdo in kaj sem, kaj pomeni to moje zavedanje prejšnjih življenj.

Pred mano je ležala manjša kamnita plošča. Po njej se je bohotilo različno zelenje in jo skrbno varovalo, da je bil kamen komaj viden. V meni je naraščal nemir. Prevzela so me nekakšna ezoterična občutja. Zamislila sem se. Tako zamišljena sem pozabila pogledati, če je na kamnu kakšen napis imena, letnice rojstva in letnice smrti. Poglabljala sem se v globino, kjer spi moj prejšnji večni dih, ki očitno zadošča sam sebi, saj živi tu neko samostojno življenje. Čutila sem se v gibanju navznoter in navzven ter navzdol v globino zemlje in navzgor v nebo. Nagibala sem se k dvomom, ni se mi zdelo prav, da prodiram v notranjost, v skrivnosti drugega sveta, v zapuščen grob, globoko pod zemljo in da doživljam skupaj s stikom s prejšnjo svojo dušo nekakšno levitacijo. V nepojasnjenem meditativnem stanju opazujem in si zamišljam svoje prejšnje telo. Spreletava me groza, kaj ima moje prejšnje telo, shranjeno v mojem spominu opraviti s tem trenutkom. Razmišljala sem, kaj če se kosti iz mojega prejšnjega telesa pogreznejo, nagnejo in gredo pod težo sedanjega mojega življenja v trenutku v popolni nič, da se zdrobijo v prah, ki je izgubil spomin. V nekdanjem telesu je bilo le še nekaj upanja, da vstane in se sprehodi.

Moja igra na grobu mojega prejšnjega mrtvega telesa me je navdajala z dvomom svojega početja. Spravljala me je v nesoglasje s smislom mojega načrta, da prikličem svoj duh ponovno k življenju in se z njim pogovorim. Vsaj enkrat v svojem življenju se hočem videti kakšna sem bila in če se moja prejšnja duša odziva na moj klic.

Nenadoma sem začutila, da se mi pogrezajo tla pod nogami. Postajala sem napeta in izčrpana. Potrpežljivost in živci so mi popuščali. Polastila se me je groza. Nenadoma zagledam pred seboj majhnega moškega v beli platneni obleki. Zaslišala sem klic v meniški latinščini: "Hodie mihi, cras tibi" ,kar pomeni: "Kar je danes meni, bo jutri tebi". Tedaj se je začelo prerajanje in potovanje moje duše nazaj v drugo dimenzijo časa. To seveda ni bilo potovanje celega mojega telesa v drugo življenje, v drugo telo, temveč samo moje duše, ki je začela kriliti in se vživljati v podzemno življenje in pred seboj je zagledala podobo same sebe. Ob pogledu na svoje skeletje je doživljala nekakšno razbremenitev, kot jo doživi človek po zmagi, ko ga skoraj nečloveška preizkušnja moči prepusti, da se zgrudi in zajame sapo. Prej vsa notranje napeta sem doživela moža v beli platneni obleki z vso dobrohotnostjo, ki sem jo premogla. S pravo ljubeznijo in spoštovanjem sem se poklonila nadzemeljskemu bitju in stanju, ki ni bila več nobena oblika telesnega življenja, temveč le žareči žarek duše, ki je vzbujala vtis popolne sreče, da sta se moja in njegova duša našli.

Osupljivo je, da je imel moški v beli platneni obleki videz prosojne mladostne genialnosti, skozi katero se je videlo skeletje. Predstavil se mi je galantno in spoštljivo. Tedaj je njegov izraz izginjal s tal izpred nog mojega telesa in se dvigoval v višino mojega obraza in mi rekel: "Verna služba in zvestoba poklicu do Boga sta mi v prejšnjem življenju narekovali, da branim svete misli s posebnimi pravili obdarjenega duhovniškega stanu. V svojem prejšnjem življenju sem študiral božje misli in sestavljal pridige. V notranjosti še nisem bil popolnoma pripravljen na smrt. Nobena oblika življenja duše ni dovolj zasebna, da se ne bi mogla preseliti ali razdeliti in se naseliti v drugem telesu. Zaupam ti svojo skrivnost. Namreč moje prejšnje življenje je umrlo na nekem potovanju s kočijo, ki se je prevrnila v hudournik in tam je utonilo moje žensko telo. Tok ga je vrgel na peščino, da so ga ljudje po več dneh iskanja našli in pokopali na tem mirnem kraju.

Moja prejšnja duša je bila dobra kot moja mati in mi je omogočila, da sem napravil veliko dobrih dejanj v svojem življenju. Grob mojega prejšnjega življenja je tam-le", pokaže mož v beli platneni obleki nek na pol zrušen spomenik z odškrbljenim angelom, ki ga je čas dodobra načel in zarasel bršljan. Mož v beli platneni obleki nadaljuje: "Duša te utopljenke se je preselila vame in hvala Bogu, da se je, saj me je obogatila s plemenitostjo in dobrimi dejanji. Rojen sem 5. avgusta 1784, krščen v cerkvi svetega Kociana in mučenikov. Umrl sem še razmeroma mlad 15. listopada 1848. Bil sem fajmošter, učitelj pastirstva, okrožni šolski ogleda ino častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe. Moj životopis lahko najdeš v NUK pod signaturo 24193. Primorskim otrokom sem ustanavljal slovenske šole, ki sem jih financiral tudi iz svojih zaslužkov duhovniškega stanu.

Draga moja sestra po duhu, potreboval sem kar stoletje in pol, da sem doumel minljivost svojega telesa. Moja duša pa je živela naprej nespremenjena, dokler se ni razcepila in moja polovica duše je našla prostor v tebi. V tebi je duša dvojčica moje duše. Pogosto se polovica moje duše, ki mi je še ostala, združi s tvojo. Ko se moja polovica duše spravi vate, ti narekuje misli in te navdihne, da lahko pišeš poezijo. Z eno polovico duše sem ostal tukaj, na tem pokopališču, z drugo polovico pa sem se preselil v tvoje telo, ki te čaka tam zunaj in ga noge že pošteno bolijo, ker nepremično stoji že nekaj ur. Veš, draga moja, čisto majčken klic me je priklical, ko sem prvič začutil svoj notranji glas. Zelo težko se je moja duša razpolovila, vendar smisel samega telesnega življenja me je prežela in vzdignila mojo srčnost. Zato sem se odločil za takšno dejanje. V prvem sunku mi ni uspelo, vendar ko se je tvoj nastajajoči organizem razcvetel v fetus in si se začela oblikovati po tuzemskem življenju s svojo nastajajočo podobo, sem se začel nagibati k odločitvi, da je pravi čas, da ti podarim svojo polovico duše. Kar naprej ti moja nevidna druga polovica duše izkazuje skrb, da si vzljubila dobro glasbo, poezijo, slikarstvo in filozofijo, ker se v prejšnjem tvojem življenju skoz mene nisi v celoti uresničila. Zato se sedaj uresničuješ!"

"Še to bi te vprašala, draga moja polovica duše: Jaz sem ženska duša in ti si moška duša. Kako je uspela moška duša doseči lastno preobrazbo v žensko fazo. Obe duši sta lok enega delca."

Nakar druga polovica duše mojega prejšnjega življenja odgovori: "Veš, moja polovica duše je še vedno moška. Je nagnjena k spremembam okolja, se uresničuje v poslanstvu do drugih, ima veliko notranje lepote in bitnosti ter nagnjenost k podučevanju. Njen jaz dozoreva in se sooča s svetom. Še vedno se duša preizkuša v svoji moči in veličini z božanskostjo in prihodnostjo človeštva. Kar naprej si prizadeva, da bi bila ustvarjalna. Za časa življenja pa je imela to slabost, da si je kdaj zaželela kakšen kozarček dobrega vina in se mu ni odrekla. Tedaj si je zaželela veselja, humorja in družbe.

No, druga polovica moje duše, ki se je spremenila v žensko dušo, je v naprestanem delovanju in izpolnjuje svoje poslanstvo z duhovnostjo iz same sebe, teži k spremembam, k izkazovanju lepote navznoter in navzven, njeno bivanje je bogato, ker je nagnjena k nenehnemu učenju in duhovnosti. Še vedno dozoreva do te mere, da se notranje plasti spreminjajo, ima razvit smisel za soočenje z realnostjo in tudi dober spomin ima. Zato se tvoja duša spominja preteklih dogodkov in tudi njenega prejšnjega življenja. Seveda tvoja duša ima sposobnost čutenja in ljubezni. Pogosto je osamljena in tedaj ustvarja najlepše stvaritve. Jaz ji v trenutkih osamljenosti vedno priskočim na pomoč in jo navdihnem s svojo drugo polovico duše, ki mi je še ostala."

Mož v beli platneni obleki mi je z roko odkazal pot, naj se vrnem nazaj v svoje telo. Bilo mi je dvakrat zadoščeno. Spoznala sem svoje prejšnje življenje in zvedela od kod je moja duša in kdo me spremlja na moji življenjski poti. Tedaj sem se čutila spet jaz. Zagledala sem se v indijsko zeleno oko, ki mi ga je nekoč podaril moj prijatelj Stojči. V njem se mi je odzrcalilo jedro duše, kajti zelena barva je barva upanja. Moja trenutna prejšnja praznina je začutila potrebo po toplini na ravni energetskih struktur in s pomočjo vseh teh dobrih ljudi in nevidnih duš, ki me obkrožajo tudi na pozitivkah, da sem bila navdihnjena z novo idejo. Usedla sem se in napisala zgodbo!

Lep pozdrav vsem prijateljem

Tatjana