Odmev na članek "Na obzorju nova civilna iniciativa"

Novo civilno iniciativo, ki se bo ukvarjala s problemi sociale in družbene problematike nasploh, pozdravljam. Takih društev bi moralo biti več in bi se jih moralo čutiti v družbi. Kljub napisanemu načelu v Ustavi RS, da smo socialna in pravna država, je ostalo vse na deklarativni ravni. Zelo malo se razpravlja o tem kakšno državo bi njeni državljani potrebovali. Vedno znova nam oblast vsiljuje svoje interese, ki niso v skladu s potrebami ljudi. Demokracija in človečnost družbene ureditve države se kaže po njenem odnosu do tistih, ki živijo na najnižji ravni, na robu revščine. To je armada brezposlenih, bolnih, invalidov, ljudi z zelo nizkimi pokojninami in plačami, da ne morejo preživeti. Teh je v naši državi čedelje več. Poleg peščice bogatih, ki so si naropali družbeno premoženje v procesu tranzicije, srednjega razreda sploh ni več, je izginil, ker je izginila večina delovnih mest v podjetjih, ki so jih namerno spravili v stečaj, da so se novodobni kapitalisti polastili družbenega premoženja. Prisilne poravnave so po zakonu legalne kraje, saj preide 80 % vrednosti podjetja zastonj v roke novih kapitalistov, ki tega niso zaslužili. Ustvarjajo se umetni stečaji, ki omogočajo razne prikrite manipulacije in goljufije. Marsikatera od teh podjetij nato propadajo, brez jasne vizije nadaljnjega razvoja in se prodajo pod ceno tujcem ter se denar spravi na varne račune v tujini. Ni težko ugotoviti, da v naši državi manjka moči za uveljavljanje pravne civilizacije in pravne kulture, svoboščine se povečujejo samo na ravni deklarativnosti in tudi ni pravne varnosti in stabilnosti razmerij. Mali ljudje se na vseh ravneh obravnavamo birokratsko, ljudje se premalo odzivamo na kulturo dela. Vse sprejmemo tako, kot da tako mora biti. To anestezijo duha imamo v sebi še od prejšnjega sistema. V bistvu se je menjala je formalna fasada demokracije, vsa moč pa je ostala v rokah enih in istih. Civilna družba bi morala postati široka svobodna tribuna v boju za demokratizacijo življenja in za socialne pravice državljanov. Teorija o odmiranju države in prava je le fiktivna, strankarski interesi, klientelizem, korupcija, razhajanje med pravno ureditvijo in dejanskim stanjem, predimenzioniranost javne uprave, nesorazmerja med plačami, pomanjkanje pravne varnosti in materialna nezmožnost odrinjenih kategorij prebivalstva v revščino, da bi lahko uveljavljali svoje pravice so področja, ki bi se morala organizirati in odločno nastopiti in se boriti v družbi, razgaljene bi morale biti vse nepravilnosti in organi pregona bi morali delovati bolj v funkciji pravičnosti in ne v funkciji vladajoče oblasti. Organi pregona bi se morali strokovno usposobiti in številčno ojačati, da bi zmogli obvladovati novo stanje v družbi. Politične stranke nenehno posegajo v gospodarstvo z nameščanjem svojih ljudi, s klientelizmom in s političnim voluntarizmom pri sprejemanju in uporabi prava; ugotavlja se opuščanje skrbi države za ustvarjalnost, za razvoj malega gospodarsta in za odpiranja novih delovnih mest; boriti bi se morali proti okrepljenemu nadzoru nad mediji. Premalo se čuti raziskovalno novinarstvo žgočih družbenih tem.

Če je ustavno pravni mehanizem in ves nadzorni sistem namenjen absolutni kontroli in obvladovanju vseh in vsakogar, za spreminjanje vseh in vsakogar v transmisijo ene iz edinega centra koalicije vodene politične volje, brez možnosti upoštevanja pluralizma tudi drugih, političnih interesov, nujno prihaja do krize in je jasno, da je ta oblast in vodilna stranka preživela in da se bo morala vključiti v predlaganje svojih nestrankarskih ljudi tudi civilna družba, da bo v parlamentu doseženo boljše ravnovesje. Eden od temeljnih pogojev za uresničevanje načel pravne države je delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in pravosodno, vendar pri nas se opažajo prevelike neformalne ingerence politike na delovanje vseh vej oblasti. Sodni postopki "hote" zastarajo, prijave kaznivih dejanj se ne obravnavajo z zadostno resnostjo in odgovornostjo, politki in vplivneži ostanejo nedotaknjeni. Sfera legitimnih državnih intervencij, n.pr. inšpekcijskih služb je mlačna in vodi politiko komoditete, da se komu od vplivnih ne bi zamerila. Regionalizem je nedovoljena in vedno znova zamolčana politična tema tako, da ce centralizem neomejeno bohoti in razvija, drugi deli države pa "crkujejo" v zaostalosti. Uveljavljanje vseh mednarodnih aktov o svoboščinah in pravicah državljanov je v praksi "pretrd oreh". To se običajno prezre in najde odgovor pravšnjosti. V klientelizem spadajo tudi sporna vprašanja o inkompatibilnosti funkcij, saj je znano, da so državni funkcionarji člani raznih nadzornih odborov in da si v politiki delijo funkcije tako, kot so si nekdaj plemiči delili feude. Naše zdravstvo je na zelo nizki stopnji profesionalne etike, premalo se vlaga v znanje in opremo, vse preveč se vlaga v razne politične investicije, kot so falkon in podobno, ki so po godu in v komoditeto politikom ter jim zvišujejo pomen. Opaža se, da so politiki izgubili stik z realnostjo. Postali so zelo arogantni in samozadostni. Nihče za nič ne odgovarja. Vse nepravilnosti se pometejo pod preproga. Opaža se, da je v zdravstvu količina zanesljivega znanja prenizka, saj se na dnevnem redu vrstijo napake in državljani samo nebogljeno to spremljamo in vse potrpimo. Komunikativna etika je zelo slaba med zdravnikom in pacientom. Tudi poltika se ne odlikuje po visoki stopnji profesionalizacije, ki bi bila nujno potrebna za ravzoj demokracije. Še daleč smo do internalizacije družbenih vrednot in profesionalne etike, da se bomo lahko približali ravitejših evropskim državam. To najbolj čutimo preprosti ljudje. Na zunaj v evropskih in političnih krogih se oblast dela lepšo in pravičnejšo, kot v resnici je. Vzbuja vtis vsestransko razvite države in pomete pod preprogo vse svoje napake in delovanje, ki se ne sklada z evropskim. Konkurenca zamisli in idej v našem okolju ne deluje, največ zaradi zavisti in vmešavanje oblasti, delno pa tudi zaradi našega družbenega značaja. Ne smemo pozabiti, da je kapital temelj kontrole tako v podjetju, kot v državi. Treba se je vprašati komu je prišel družbeni kapital v roke in imamo odgovor na dlani.Privatni lastnik prejšnjega družbenega podjetja je zaščiten kot medved. Zakonodaja mu to omogoča in ga favorizira. Lastnik razpolaga s podjetjem, v katerem zaposleni nimajo nobenih pravic, razen da delajo za nizko plačo; lastnik je vključen v upravljalsko strukturo, je v skupščini lastnikov, poslovodstvu in nadzornem odboru; lastnik je udeležen pri profitu, ki ga doseže podjetje pri svojem poslovanju v skladu z odločitvijo o delitvi (dividendo), največkrat pa ta odločitev ni naravnava na vlaganja v razvoj, temveč v razdelitev lastnikom, delavcem ničesar; lastnik je udeležen pri lividacijski aktivi. Najbolj je zainteresiran, da pride do prisilne poravnave, kjer izplača upnikom le 20 %, 80 % pa si "legalno" spravi v žep. Sindikati, delavski svet, delavski zaupniki to so postale fiktivni dejavniki, ki nimajo ne vem kakšne moči, da bi kaj dosegli. Največ goljufij se je pri nas izvršilo, ker delnice niso vpisane na ime. In tako je zgoraj navedenih nekaj problemov, ki pa niso vsi, ki nas tarejo. Če se bo ustanovilo civilno združenje, menim, da bi se moralo posvetiti za začetek tem temeljnim nalogam:

- na področje zagotavlja socialne države, ki bo zagotavljala osnovno raven kakovsti življenja vsem, zlasti pa tistim, ki si sami tega ne morejo zagotavljati in si pomagati;

- na področju ureničevanja temeljnih pravic in svoboščin človeka in državljana;

- pravna varnost ljudi in državljanov na vseh področjih;

- kritičen odnos do vseh anomalij v družbi oziroma sociokulturnem prostoru;

- organiziranje akcij po načelu: "Pomagajmo si!"

Za družino Kravnja v Bovcu sem prepričana, da se bomo solidarno odvzali in ji pomagali.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]