Dragi Miran,

moram povedati, da sem te kar pogrešala zadnje dneve. Očitno si bil kje na dopustu. Na komentarjih pri pesmi "Vek" imaš zelo lepo novico, ki te bo prijetno presenetila, polno hvaležnosti in zahval.

S komentarjem, ki si ga napisal pod to mojo Al Jumhuriyo Al Iraqiya si podal kar več pogledov na vzroke za vojno. Človek se res ne more ogniti želji po uničevanju, ker so destruktivni nagibi zakoreninjeni v njegovi biološki zgradbi. To svojo težnjo do neke mere lahko ublaži, ne more pa ji v celoti odvzeti moči. Stvarnik je dal človeku svobodo zato, da je ustvarjalen. Vendar človek včasih to svojo svobodo izrablja. Na izbiro ima, da je ali ustvarjalen ali pasiven ali, da usmerja svojo destruktivnost proti sebi ali proti zunanjemu svetu. Žal se človek ne more osvoboditi te tragične dileme. Če gledamo zgodovino je že prva svetovna vojna zamajala temelje liberalnega optimizma. Do leta 1914 so pripadniki srednjega razreda verjeli, da se svet hitro bliža stanju večje varnosti, harmonije in miru. Navdajalo jih je približno isto razpoloženje kot navdaja nas ob vstopu v Evropo. Tedaj se je tema srednjega veka umaknila, tako kot se je pri nas umaknila tema pol stoletnega komunističneva vladanja. Vse lepo in prav, ljudje verjamemo da bo Evropa podobna cestam lepo razsvetljenega in varnega pristana, v katerega smo zapluli. Ali nas res nič ne more presenetiti? Tudi sredi meščanskega ugodja v "bell' epoque" je bilo lahko pozabiti, da ta podoba za večino delavcev in kmetov v Evropi ne velja, še manj pa za prebivalstvo Azije in Afrike. Vse takšne in podobne vzporednice se velečejo tudi dandanes. Vojna leta 1914 je vse iluzije razdrla z vsem njenim dolgim trajanjem in njeno nečloveškostjo. Isto velja za drugo svetovno vojno. Danes se lahko vprašamo ob tem, kar gledamo v Iraku in v vsem nerazvitem svetu spričo naraščajočega terorizma ali je upravičeno danes naše optimistično upanje in razsvetljeno mišljenje o demokraciji in njenih vrednotah. Ali ni to le iluzija in človek pomisli, da je človeku po naravi usojeno, da je destruktiven. Nismo ne v vlogi družbenih kritikov, ne v vlogi revolucionarjev in iščemo razloge za takšne tragedije, kot so se zgodile, v človekovi naravi. Če bi Bush bil drugačne narave, morda se ne bi zgodila talšna tragedija v Iraku, ki ji ni videti konca. Živimo nekje v odobju radikalnih družbenih sprememb, saj se politične situacije menjujejo vsak dan. Ne vemo kaj bo jutri. Mi živimo naprej v našem družbenem značaju, malo optimisti, malo misleci razsvetljenstva, ki ne vemo kaj nam bo prinesla nova doba, malo smo obupani, malo pesimisti. Res je, da se ne moremo več ločiti od prejšnjega mišljenja in izkušenj, ki nam jih je prinesel fašizem, nacizem in nato še komunizem. Kako razrešiti nasprotja med starim zmaterializiranim človekom in novo nastajajočim človekom, ki bi moral biti človek duha, ki bi verjal v silo razuma, in moč človekove volje in Kristusov načrt, ki hoče pripeljati človeštvo izven krvavih obračunov, vojn in trpljenja. Naš skepticizem je zagotovo izražen v našem nezavednem, v naši iracionalnosti in šibkosti človeškega razuma, ki venomer ponavlja iste napake in se iz starih napak ni ničesar naučil. Človek s pomočjo razuma dojema le racionalnost, ki se vedno izraža skozi računico kaj se mu splača in kaj ne. Napaka je v tem, da se človek še ni rešil prevlade nazavednih teženj, namesto, da bi jih spoznal, analiziral in odrinil proč od sebe, jih samo negira, jim samo zmanjšuje njihovo moč in jih nadzira s svojo voljo. Ko ta volja popusti, se človek spusti na nižjo duhovno raven, tedaj izgubi moč, da bi s čustvenim in razumskim človekovim razumevanjem položaja osvbodil sebe in ni več v stanju, da bi pregnal tragedijo. Nekako se vanjo potaplja, podlega iluziji, da mu to prinaša zmago, v resnici pa je to njegova poguba. V mirnem času nam ljudem še nekako uspeva spoštovati in vzdrževati vsaj do neke mere moralni problem med egoizmom in materialnim tako, da čutimo v sebi moč vesti. Tega občutka moči vesti pa postane človek popolnoma oropan in življenje v vojnem stanju ali izrednih razmerah človekov super ego postane njegov osebni modus do družbenih norm, ki relativizirajo moralne norme. Vojne sprožijo in vodijo moški, ki so po patriarhalni ideologiji bolj razumskik, bolj realistični in odgovornejši kakor ženska in od narave določeni,da jim je ženska in cel svet podrejen. In tudi v tem vidim jaz kar veliko krivdo za nastanek vojn. Jaz mislim. da če bi vsaj polovico moških vlog prevzele ženske, da ne bi bilo toliko vojn in gorja. Ženska je skoz vso zgodovino žrtev zatiranja in duševnega izkoriščanja. Sistemi mnogokrat razvijajo moške v majhne zločince in perverzneže, čeprav v bistvu dozorijo v navidez normalna človeška bitja (Hitler, Stalin, Husein, Bler, Bush, itd). To so tisti ljudje - moški, ki so vzgodovini naredili človeštvu največ gorja (Beri mojo pesem "Mati Demetra"). Uporni sinovi v bitki zmagujejo, vendar izgube vojno proti moralnim vrednotam, človeštvu in humanosti. Jaz mislim, da Bog lahko pomaga v tem kočljivem položaju človeštvu, vendar tu ni za zanemariti vloge ženske, ki se zaveda pomena matere, zveza z njo pa pomeni vrnitev k naravi in h harmoničnemu življenju v naročju narave. Materinska ljubezen in sočutje sta poglavitni moralni načeli ženske v vlogi duhovnice in čuvarke družine in naroda. Zgodovina je pokazala, da okoliščine vedno prisilijo demokracijo, da utre pet tiraniji, ki ji ne vladajo najboljši državljani, temveč bojeviti moški, ki nosijo gene vojne in nasilja v svojih gensih. Patriarhalna psihična drža s svojim patricentričnim kompleksom z avtoriteto proti šibkejšemu
(človeku, narodu, državi) ima v sebi globoko zakoreninjen superego vladanja, vojskovanja in tudi neobčutljivosti. Skrb za materialno srečo človeka lahko v prihodnosti prevzameta Bog, ženska, ki delujeta kot božansko načelo ljubezni, sloge in miru ter matere ob sodelovanju moških, vendar ne v njihovi premoči. Materiarhalne države so posebno značilne po tem, da v njih ni notranjih sporov in nemirov, ostro se obsoja vsak fizični napad na sočloveka in celo na živali. Izraz nežne človečnosti, ki ga opažamo na obrazih egipčanskih kipov, preveva kulturo materialarhalnega sveta. Ženska je po svoji naravi bitje, ki premore vso domiselnost, skrb za varovanje in lepoto ter lepšanjega tujega življenja. Ženska v tem stanju je zakladnica vse kulture, dobrote, predanosti in prevzema vse skrbi za življenje in vse brdikosti nase. Ljubezen, ki izhaja iz materinstva ni le močnejša, temveč je tudi bolj vestranska. Moško načelo je omejeno na skupino n. pr,. na armado, ki se bojuje v vojni v Iraku, medtem ko je materinsko narava sama božanska. Iz materinske ljubezni izhaja ideja bratstva vseh ljudi, ki zamira z razvojem patriarhata. Država, ki ji vladajo moški, je zaprt indiviualni organizem, ki razbije enotnost množic s svojim egoizmom in napadalnim nagonom ter uvede načelo artikulacije. V ženski čustveni dispoziciji gotovo ni mesta za vojskovanje. Narod, ki mu vladajo izključno samo moški izgubi duševno trdnost, ki jo daje prepričanje materinih vrednot, krepi zavest, da je moški ustvarjen za nadzor in da mu je osrednja življenjska naloga vladanje. Pogum in junaštvo so pri moškem samo fasada za njegov narcisizem, za katerim se skriva značilni čut za prevlado. Jaz mislim, da je celo katolicizem veliko prispeval k razvoju moških patrcentičnih psihičnih drž - Bog Oče, hierarhija moške duhovščine, itd. In prav tu je storjena napaka, kajti Devica Marija bi morala predstavljati veliko mater, ki varuje vse otroke v svojem naročju. Celo Bogu samemu bi morali predpisovati nekaj materinskih potez. Vsak otrok naj se vrne v naročje Device Marije in Jezusa kristusa. Oba morata vladati in sodelovati. In če bi človek posnemal božjo hierahijo, ne bi bilo toliko gorja na zemlji.

Moški vem, da mi bodo zamerili in z menoj polemizirali kako nimam prav. Lov na ženske je odprt! Povejte svoje mišljenje!

Lep pozdrav tebi Miran za prekrasen komentar na moje pume
in hemisfere. Jaz sem osvetlila zadevo še z enega, morda ne najbolj pomembnega vidka.

Tvoja duhovna prijateljica

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]