NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Daleč vsaksebi   
    petek, 25. junij 2004 @ 06:30 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    Mateja Keber

    Življenje današnjega človeka komajda še kaj spominja na preteklo tisočletje. Revolucionarna odkritja se dnevno nizajo in nas že skoraj ne presenečajo več. Računalnik in prenosni telefon sta za naše otroke nekaj, kar je bilo včasih za nas kolo. Pa vendar sredi novega sveta obstaja prostor, ki si še vedno domišlja, da mu bo uspelo na star način dohiteti sodobni čas. Ne, nimam v mislih muzeja, čeprav marsikaj v tem prostoru spominja nanj. Muzej čisto smiselno služi svojemu namenu s svojo zaustavitvijo časa. Govorim o šoli. Vsak izmed nas ima izkušnje z njo. Vsi imamo spomin nanjo (ima kdo tudi lepega?).

    Šola se je precej globoko zapisala v moje življenje. Šola je moje življenje že od mojega šestega leta starosti, torej že skoraj petintrideset let. Najprej sem jo izkušala kot šolarka (ta del nam je vsem skupen, celo spomini nanjo so precej podobni), kasneje pa je bila to moja izbira poklica.

    Bolj kot kdajkoli prej, dnevno opažam velikanski razkorak med življenjem in šolo. Vsako jutro, ko stopim v svojo učilnico, dobim občutek, da bi ta prostor rad ustavil čas. Klopi, razporejene v tri vrste, kateder, za katerega bom sedla in vpisala v dnevnik manjkajoče učence, zelena tabla in krede, na steni kakšen plakat, ki so ga ustvarili učenci... kot bi dnevno vstopala v čas, v katerem sem sama sedela v drugi vrsti zadaj in z odprtim zvezkom in rokami, prekrižanimi na hrbtu, čakala, da bomo začeli z delom.

    Seveda, imam možnost izbire. Lahko klopi razporedim tudi drugače. Pri tem smo učitelji zelo svobodni in neomejeni. Naprimer v obliki črke U, ali po štiri skupaj. Lahko celo sedimo v krogu. Ali kako drugače. Če nam pri vsem tem le uspe spraviti vseh sedemindvajset učencev v položaj, v katerem bodo lahko vsi spremljali nastajajočo sliko na tabli in pisali v zvezek. Ena večjih sprememb je tudi ta, da zdaj že lahko poslušamo glasbo med poukom. Ko sem začela poučevati, je bilo to močno nezaželeno, kako bi rekla, pokroviteljsko odsvetovano. Torej, glasba med matematiko. Zelo napredno. Samo do aparata, ki tudi deluje, je bolj težko priti. Pa saj imamo doma svojega, torej glede tega res ni težav.

    Učbeniki za matematiko so matematično dolgočasni. Kakšni pa naj bodo. Saj matematika je sila resna reč, ki se absolutno ločuje od vsakdanjega življenja. In najbolj normalna od normalnih reči je ta, da je matematika težka, zamotana znanost, ki jo samo redki izbranci zmorejo razumeti. Vsaj tako je zapisano v našem učnem načrtu. Ki se je zataknil nekje v preteklosti in noče naprej. Kljub nenehnim prenovam in posodobitvam, kljub stalnemu sestajanju aktivov in strokovnih svetov in njihovim premetevanjem vsebin, matematika ostaja nerazumljiva in odbijajoča.

    Tudi tu imam čisto proste roke. Lahko celo plešem in pojem med razlago. In si izmišljam razne pripomočke, da približam abstraktno konkretnemu. In obratno. A kaj, ko je treba zadevo čisto resno preveriti in ovrednotiti. Vsaj šestkrat v letu. In, če prej ne, bo otroke pričakala ta zamotana reč na ekstercih. Kar pa še vedno ni pogoj, da bodo to višjo znanost dojeli na srednji šoli. Če poskušam otrokom približati eno, življenjsko zelo uporabnih vsebin, matematiko torej, in jim s primeri iz vsakdanjega življenja pokazati, da ne gre za bav bav, pač pa za nekaj, kar vsak dan živijo, sem naredila velikansko škodo njihovemu nadaljnemu uspehu. Kajti, če jaz tako razmišljam, še ni rečeno, da tako razmišlja tudi profesor na srednji šoli. Skoraj gotovo ne. Pa smo tam. V zataknjenem času.


    Pa poskusimo na drugem koncu. Pri otrocih. Se lahko, mi, odrasli, torej tisti, ki smo primerno resni in zaskrbljeni, za nekaj trenutkov prestavimo v otroški svet. V svet otrok tretjega tisočletja. Samo na kratko, da bo šlo lažje. To je tisti svet, ki pospremi otrokovo rojstvo z umirjeno glasbo, toplim objemom mame in prisotnostjo očeta ob porodu (se še spomnite, da tega včasih ni bilo), je tisti svet, ki otroško ritko povije v Pampers (ne v trde povijalne pleničke brez silaniziranih vonjav!), ki novorojenca zaziblje v sen z raznimi elektronskimi pripomočki za uspavanje in ga zbudi z igračkami, ki pojejo, se gibljejo, govorijo, utripajo,... njegova hrana ni tista zelenjavna čorbica, ki so nam jo mame včasih kuhale, ko nas niso več dojile, pač pa sto vrst pripravljene jedi, obogatene z vsem potrebnim (in ostalim).

    Sodobni otročiček ima namesto vozička, ki ga imamo mi v spominu, že pravo vesoljsko plovilo, ki menja lego in namembnost, njegove igračke pa so takorekoč vse majhni robotki, torej nekakšni računalnički, pa seveda tudi televizija s svojimi risankami in predvsem ostalim. Računalniški programi za male genije so takorekoč nekaj, kar otroku danes pripada, skupaj z dudo. Nekako skladno s časom.

    In tako otrok potuje vse do vstopa v naš vzgojnoizobraževalni sistem. Tam pa ga posadimo na trd, neudoben stolček, mu damo v roke zvezek in svinčnik in mu naročimo, naj pridno sedi pri miru in posluša nadvse pomembno in zelo zanimivo govorjenje učiteljice. Ki govori in riše zelo zanimive reči na tablo dolge štiri ure. Ali več. In mu zelo resno naroči, naj podobne zanimive reči dela tudi doma...


    Nastal je zanimiv paradoks. Življenje je steklo daleč naprej. In z njim naši "novi" otroci. Ki so se v ta napredni čas rodili. Je tudi vas kdaj obšla ideja, da je nekaj narobe z našimi otroki? Kot se vse pogosteje sliši v šoli? Kaj neki je narobe z otroki, da jih prav nič od tega, kar jim v šoli tako prizadevno razlaga učitelj, ne zanima? Kaj naredi osvobojen odrasel človek, če ga nekaj ne zanima? Ne posveča pozornosti tistemu, pač pa si poišče nekaj, kar pritegne njegovo pozornost. Pa se kdo zaskrbljeno ozira k njemu in razmišlja, da je z njim nekaj narobe? Ne bi rekla. Kvečjemu kaj nasprotnega.

    Nič ni narobe z našimi otročički. In nič ni narobe z nami, učitelji. Samo vsak v svojem svetu živimo, ki sta daleč vsaksebi. Ker pa je mišljeno, da naj bi bila čimbolj skupaj, je morda vredno razmisleka, kdo je tu tisti, ki naj bi se prestavil. Menda ne pričakujemo, da se bodo naši otroci vrnili v preteklost, ki jo ne poznajo, saj ni del njihovega življenja? Zakaj se torej zatika? Ker je šolski sistem zelo velika institucija, ki je še vedno ena največjih avtoritet, zgrajena na kaznovanju, ustrahovanju in podobnem. In tu ni mišljeno samo otrok. Pač pa vseh, ki so z njo povezani. In vse skupaj deluje od zgoraj navzdol. Lepo po vrsti.

    Vse bolj pa se mi dozdeva, da prihajajo spremembe od spodaj navzgor. Kar je edino smiselno in prvič v zgodovini šolstva resno majejo temelje tej mogočni instituciji. In meni je všeč. Zelo všeč. In me prvič navdaja z upanjem v nove čase.


      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040621184937540

    No trackback comments for this entry.
    Daleč vsaksebi | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Daleč vsaksebi

    Prispeval/a: daisy dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 14:57 CEST
    Mateja, že večkrat sem hotela poslati komentar in pohvalo za tvoje članke, saj pišeš iz svojih izkušenj kot mati in kot učitiljica, kar je zelo pomembno.
    Članki o indigo otrocih so mi v tem šolskem letu zelo "prav prišli". Sem mati dveh sinov (eden letnik 88, drugi 92). Ko se je starejši rodil, sem bila stalno "v akciji". Razprave o hiperaktivnih otrocih so se pojavile kasneje, tako da sem takrat mislila, da so otroci pač taki kot je bil moj sin. Čez osnovno šolo smo se kar se tiče ocen prebili, težave so bile glede "obnašanja", povsod je "štrlel ven". Vpisal se je na gimnazijo, kamor ne prideš brez ustreznega števila točk in kjer vsi naredijo maturo itd.. Začelo se je z nezadostnimi (kako grozna beseda) ocenami, začel je kaditi za tolažbo, pustil šport, saj so njegovi prijatelji imeli toliko problemov, ki jih je moral pomagati reševati. Vsa družina je nekako pomagala pri popravljanju ocen za nazaj, pa so neizprosno prišli novi "cveki" za naprej. Edinemu v razredu ni uspelo spraviti ocen na tri popravce in je doživel neuspeh. Prepisal se je na drugo šolo, kjer je upam več ustvarjalnega dela v smislu risanja. Kaj se je dogajalo in kaj se dogaja v njem ne vem. Sem se skušala pogovarjat, pa je le malokrat uspelo. Že po dveh mesecih je ugotovil, da v šoli ne sme misliti s svojo glavo. Sprašujem se kaj se dogaja z indigo otroki na gimnazijah (upam da ne tudi na drugih srednjih šolah), kjer jih neizprosno "meljejo".
    V vsem tem skoraj nisem opazila, da je mlajši sin ves prestrašen prinesel podpis v beležki: "Starši povorite se z otrokom, med poukom ne sedi pri miru". Rekla sem, da je pač zdrav otrok, pa je bil presenečen, da se ne jezim.
    Sedaj se veselim, da so počitnice, da je konec šolskega pritiska, ki je izčrpaval celo našo družino.
    Živele počitnice, tudi za starše.
    Marjeta


    Daleč vsaksebi

    Prispeval/a: shaumbra dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 21:57 CEST
    Marjeta, welcome to the club ;-)
    V srednji šoli se, kot kaže, šele začne 'tapravo' garanje za naše Indigce... ni enostavno, res! Moja izkušnja je taka, da ostajam hčerki v podporo,kadar gre za vse tiste variante, ki jih poznamo - ko profesorji zasmehujejo, žalijo in podobne reči... kjer Indigcem 'meče pokrov' (ali pa zapadejo v apatijo).. kar pomeni, da sem na hčerini šoli verjetno nepriljubljen starš No.1. Ni pa enostavno najti v tem ravnotežja, se pravi, da otroku ne jemlješ moči, da prevzema odgovornost za tisto, kar je njegovo... Ampak Indigci se na to zelo hvaležno odzovejo! Ko začutijo podporo doma, ko dojamejo, da njegovega dela ne boš ti opravil, boš pa tam, če te bodo potrebovali in, še posebno - ko vidijo svojega starša, kako stoji v svoji resnici in ga ne maje nobena zunanja avtoriteta - takrat pokažejo svoje izjemne kvalitete, ki jih prej skrivajo za besnimi izpadi, upornim kljubovanjem, depresijo...

    Tebi in tvojim Indigcem želim veselo in izpolnjujoče druženje!
    Mateja

    ---
    somewhere over the rainbow
    dreams that you dare to dream
    really do come true


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds