Prevedel:
dr. France Susman

Četrtek, 2. oktober 1997

Ne, nisem bila umorjena. To je ideja, kateri ne smete slediti. Še enkrat poudarjam: vse je popolno, tako kot je. Za zemeljsko Diano je bil šok, ni pa šok zame, ki sem nosila v tem življenju ime Diana. Da, izgubila sem otroka - toda duša tega otroka ni bila prizadeta. Prišla bo enkrat drugič in bo izpolnila svojo nalogo. Bila je zastava ljubezni med Dodijem in mano, nona zaobljuba med možem in ženo.

Nekako čudno je: toliko hrepenenja med možem in ženo na svetu in toliko strahu med njima, toliko nasilja in toliko nesporazuma. Toliko ločitve - iz bojazni. Moje življenje z Dodijem je bilo čisto brez bojazni. Tako lahko je bilo z njim, vse je bilo tako enostavno - ne zaradi njegovega bogastva, s katerim mi je lahko zadostil vsako željo, ampak zaradi moči njegovega srca in vedenja, da je v življenju vse mogoče - celo igrava, lahka, vesela ljubezen med možem in ženo.

Da, obstoja težnja na pragu tega 20. stoletja, ki se nagiblje h koncu, boriti se proti vsemu, kar naj pride novega. Tisti pa, ki pod tem največ trpijo so otroci - pazite na otroke! Oni so nosilci skrivnosti Nove dobe, prihodnjih stoletij. V marsikakem oziru tudi držijo ogledalo, v katerem lahko opazujete sami sebe. Prinašajo čistost, ki je tako važna za bodoče čase. Oni so nosilci vizij - in zato se brigajte zanje! Dajte jim zdravo hrano za njihove misli, za to, kar dobijo pred oči, in za njihovo dojemanje in za izkušnje učenja. Dajte jim v družinah toploto, ki jo tako zelo potrebujejo. Dajte jim dom - in ne samo hišo. Na svojih potovanjih sem spoznala, da niso brezdomci problem - za problem jih naredijo. Pač pa so simbol za notranje brezdomstvo ljudi. Bolni in revni sveta so znak za bolezen in revščino src. Če narediš nekaj za bolne in revne, za izobčene, potem narediš nekaj za lastno bolno in brezdomsko dušo. Vse, kar je tam zunaj, je tudi tam znotraj. Zemlja trpi in ozdraveti mora. In gre v nove dimenzije.

Že kot otrok sem razmišljala o tem, kako čudno je, da je na svetu toliko žalosti. Videla sem lepoto dreves, neba, vode, metuljčkov in ptic - potem pa sem videla tudi bolečino pri ljudeh - posebno pri odraslih. Bili so časi, ko sem si prisegla, da ne bi hotela postati odrasla, da ne bi hotela stopiti v svet odraslih. Kaj je le dobrega na tem, da spadaš na ta svet? In vendar rasteš tja notri - in zelo pogosto pozabiš probleme otroštva. Otroci pa imajo več problemov kot si mislimo.!

Prisegla sem si, da bom vedno na mestu za otroke - zlasti za svoje lastne, ampak tudi za druge. Povezave z otroštvom nisem nikdar zgubila, čeprav je bilo delno tako hudo. V svojih otroških sanjah in kot najstnica sem si tudi prisegla, da ne bom nikdar pozabila svojih otroških čustev, čustev kot so veselje, sproščenost, ampak tudi čustva bolečine in izgube. Hotela sem biti nekdo, ki se spominja, ki lahko reče drugim: "Da, vem, kako se počutiš".

Kot vzgojiteljica sem se počutila kot med sovrstniki. Ljubila sem to delo. Ljubila sem svoje otroke in oni so mene ljubili. Spominjam se majhne deklice, ki je prišla pogosto k meni, me gledala s svojimi velikimi modrimi očmi in me vprašala: "Mami, ti gre dobro?" Zakaj me je klicala "mami", lahko le domnevam - toda res je, tudi takrat sem bila včasih zalo žalostna. Tisti otrok je bil namreč sirota, živela je pri svoji stari materi,ki je bila zelo stroga do nje. Vedno sem se tresla, ko so jo odpeljali iz otroškega vrtca.

Jaz, pa mami? O da, kako rada sem hotela to postati. Mami, ki daje svojim otrokom ljubezen in toploto - toploto, ki je otroci pogosto ne dobijo.

Pogosto sem tudi sanjala o kraljestvu otrok - o kraju, kjer so samo otroci in kjer smejo ostati otroci. Seveda sem vedela, da mora vsakdo postati odrasel in da to nosi s sabo tek časa. Vendar kar sem čutila, je bilo, da bi mnogo problemov izginilo, če bi se ljudje le pogosteje spominjali na svoje otroštvo in bi v marsičem ostali otroci. Nisem se mogla dovolj nagledati slik z materami in otroci, ki se medsebojno objemajo in se pritiskajo eden na drugega - tako eno srce in ena duša.

Vedela sem, da je Charles imel rad način, kako se bila do otrok. Pogosto je opazoval, in videla sem blesk na njegovem obrazu in v njegovih očeh - in videla sem, kako se je omehčal. Bila sem polna upanja, da, ko bi imela midva otroke, da jih bi smela obdržati in vzgajati. Upala sem, da bi se zaradi otrok zoperstavil pravilom in kraljevim predpisom. Seveda sem poznala pravila, po katerih, naj se princi normalno vzgajajo. Vendar sem upala, da bi Charles nastopil, ko bi poizkusili, da ju vzamejo proč in ju pošljejo na te šole.

Pa ni tega naredil. Pa se je bolj jezil name, ki "pač nikdar ne bo odrasla". Nisem mogla verjeti, da je pozabil obup svojega lastnega otroštva.

Očitna pa je v tem razlika: nekateri se spominjajo, drugi se ne, nekateri se nočejo več spominjati. In njegovo otroštvo je bilo slabše od mojega, veliko slabše. Jaz sem vsaj imela očeta, ki mi je zaradi svojih emocionalnih težav dovoljeval, da sem bila, kakršna sem bila. Poznal je svoje napake in spodrsljaje, zato sem jih smela imeti tudi jaz.

Na dvoru pa sem morala biti perfektna. Oni tam niso bili perfektni, o ne. Videla in čutila sem stvari, ki so se odigravale pod plaščem takozvane popolnosti, stvari, ki so bile polne obupa in propada - in so kričale po življenju. Kadarkoli sem bila v buckingamski palači, mi je bilo kot bi pritiskalo name tisoče funtov. Počutila sem se težko. Tam nisem mogla prav jesti. Komaj sem hodila pokonci. Spraševala sem se - kako le morejo tam živeti.

Na začetku najinega zakona je bil Charles edini - morda včasih še Fergie, Queen mum, in sem pa tja prijatelj ali prijateljica od prej, ki so vrgli sončni žarek v to mrko zidovje palač. Mislila sem, dokler je Charles ob moji strani, se mi ne more ničesar zgoditi. In od njega in od najine ljubezni je pihljala vedno sveža sapica.

Kraljica pa je bila koncem koncev močnejša. Njegova mati notri v njem. Vedno je sočustvoval z njo. Čutil je z njo in ne z mano. Čutil je njene notranje borbe in poskušal je blažiti njene bolečine. Tam je bila tista povezava med obema - zdela se je zelo stara, verjetno še izza njegovega otroštva. Bila je pač teža, ki jo je nosil zanjo na svojih ramenih - odgovornost "biti kralj". Tisto, kar je nosil, se je glasilo nekako takole: "Upam, da bo moj sin to naredil, za kar nisem bila v stanu kot kraljica". Zaupala mu je. Bil je njena vizija.

Zato pa sem tudi bila na začetku popolna žena za Charlesa. Zdelo se je, da me z lahkoto kontrolirajo. Res je, na začetku sem tudi vedno privoljevala, sem vedno kimala in rekla da. Počutila sem se kot otrok, ki se uči vloge v drami, in tu je režiser s svojimi asistenti, ki ti povedo, kaj moraš storiti, ker igro poznajo. In tako seveda delaš, kar ti rečejo, v nevednosti, kakšen si.

Poleg tega sem prišla iz priznane hiše in družine - tako je izgledalo vse perfektno.

Vendar svoje vloge nisem dobro igrala. Bilo je skoraj komično: bila sem glavna igralka in obenem naj bi bila odrski delavec. Ostajati bi morala celo samo od zadaj, glavna igralka za kulisami, kjer me ne doseže odrska luč. To pa ni funkcioniralo. Kamorkoli sem se na odru podala, so mi sledili žarki žarometi - ne ker bi to hotela ali potrebovala, toda morda zato, ker sem bila edina, ki je luč sploh reflektirala. In ko sva Charles in jaz igrala skupaj, sva oba reflektirala luč in jaz sem še povrhu metala luč nanj. Odmevalo je. Tako ponosna sem bila nanj.

Potem pa so prišli tisti kljuvajoči dvomi. Dvom o njegovi ljubezni. Ironija je in tudi tragika: bili so fotografi, mediji, ki so mi pomagali, da sem se znebila svojih misli, dvomov in obupa.

Da, res je, na neki točki svojega življenja na dvoru sem se obrnila in jim pokazala svoj obraz. Sama sebi sem rekla: če sem že v zakulisju naga in razgaljena, potem sem to lahko pred vsemi. Če se bom skrivala, bom še umrla. Potem grem raje v ospredje - morda jih bo to zdramilo.

Seveda je bilo tu vedno vprašanje, kaj naj delam kot wališka princesa, kako naj se obnašam poleg Charlesa? Naj se zadržujem in žaromete usmerjam le nanj? Naj samo nanj kažem in naj bom sama le skromna zakonska soproga?

Rečem vam, pravzaprav sem hotela biti tudi to. Sama nad sabo sem bila presenečena, da sem začela rada imeti, da stojim v javnosti, da sem začela uživati ljubezen in pozornost javnosti, ki sem jo tako lahko pridobila. Ni tako kot pišejo sedaj nekateri časopisi, da je bil to obračun z Windsorjevimi. Ne, bilo je prej tako, da sem v trenutku opazila, da sem ljubljena. In res je tudi, ljubezen javnosti je blažila bolečine moje ljubezni do Charlesa. Kako naj to opišem? Tu je bila Diana, ki je celo noč prejokala, s svojimi še rdečimi in zabreklimi očmi. Diana, ki je vedela, da jo čaka dan z ljudmi, ki niso nič tega slutili - ljudje, ki so me hoteli videti - neposredno ali pa prek fotografij takoimanovanih paparazzov. Tako sem vstala iz postelje, se skrbno oblekla, se zbrala, zgradila fasado Diana in spet sem bila Diana - s pomočjo te fotografirane Diane. Potem pa nisem bila več fasada, bila sem spet jaz sama. Premagala sem se k prvemu in k drugemu nasmešku - in potem sem se smejala, bila sem tu in čutila sem se živo. Na neki točki svojega življenja sem to rabila. To sem potrebovala. Hotela sem, da me najdejo, ujamejo in vzamejo. Če že ne v mojem zakonu - potem pa vsaj v javnosti.

Od leta 1985 naprej sta bila vedno bolj moja otroka, ki sta vračala ljubezen in vso pozornost. Od tu naprej sem začela sovražiti, da so me povsod, kamor sem šla, zasledili in "streljali" fotografije. Z otroci se je vrnila želja po privatnem področju.. Otroka nista mogla prenašati teh vsiljivih blitznapadov, in tega nisem več hotela zanju. Tako ti je kot da te slečejo. To je tako - in naj bo občasno še tako zabavno, da te lovijo in se greš z njimi igrati skrivalnice, zame ni bilo več zabavno. Tako sem postala počasi pokroviteljska.

Toda bilo je prepozno. Predaleč sem šla. Tu so bili fotografi in medijski ljudje, s katerimi sem se zavozljala v čuden odnos. Nastala je medsebojna odvisnost, ki je sedaj nisem več hotela. Kar naenkrat sem jih odrivala proč, oni pa tega niso mogli razumeti. Moj odpor je delal njih in javnost še bolj lačne - in od tu naprej sem razumela strahovito resnico: ljudje se hranijo z življenjem, s krizo, z obupom drugih. In kar naenkrat sem imela občutek umazanije, lepljivih prstov, ki kramarijo po mojem drobovju, na začetku pa sem vse to tolmačila kot ljubezen in pozornost.

No, sama bi morda to še vzdržala - na pa moja otroka. Ničesar nista naredila. Če sem že izgubila svojo nedolžnost, sem vendar hotela, da jo ohranita onadva.

Nekatere religije prepovedujejo fotografirati ljudi. Veste zakaj? Ker je zanje božja podoba sveta - slika pa so vrata k bistvu človeka.

Ko sem se začela odvračati od medijev in sem bila nesposobna vrata zapreti, je bil to triumf za Charlesa. Prej me je pogosto svaril, naj bom vendar bolj previdna, naj se držim v ozadju, naj se bolj postavljam po robu - sedaj pa je prišel s tem stavkom kot: "Glej že vnaprej sem ti prerokoval, in sedaj si zvabila te jastrebe v našo družino".

Slabo mi je bilo, čutila sem se krivo. Glejte, v svoji naivnosti sem videla v vseh teh časopisnikih svoje prijatelje. Tisti, ki o meni kaj pišejo, ko sem odprta in dostopna, bi tudi razumeli, da bi bila rada v svoji privatni sferi in in bi potrebovala zavarovan prostor. In neredko so me potrjevali v tej veri. Mislila sem, da hočejo le biti deležni na mojem veselju in na moji sreči in na moji ljuberni - in to sem jim hotela rada dovoliti.

Toda grozno je bilo - kakršnekoli naj so bile okoliščine - vedno so se smehljali in pritiskali na svojega sprožilca. In počasi sem začutila, da sem postala njihova last. Nisem mogla verjeti, pa vendar je bilo tako: postala sem javna last, in mislili so, da imajo pravico do mene. Tako pa bi imeli tudi pravico do mojih otrok. Moj Bog, sem mislila, le kaj sem naredila, v kaj sem privolila!

Niso pa bili samo mediji, ki so se povsod plazili v moje življenje. Bili so tudi drugi - nočem jih imenovati - insiderji, sive eminence, kontrolorji, ki so zlezli v čisto privatne prostore - povsod. Bili so takorekoč celo v najini spalnici - od vsega začetka.

Vse so videli, o vsem so poročali, o vsem so vedeli, vse so tolmačili in trosili so domneve. Prihajali so tudi s predlogi, kaj vse naj se z menoj zgodi. Delali so tiste sluzaste opazke - celo za, tisk -, tista hladnokrvna poročila, kolikokrat sem jedla, koga sem klicala, kaj je bila vsebina, kdo in kaj naj bi bil verjetno moj naslednji spodrsljaj. Ti sluzavi insiderji, ki so okrog špionirali in poročali, so bili bolj žaljivi, bolj ranljivi in bolj nevarni kot javni novinarji. Pri teh si vsaj vedel, kaj iščejo. Nikoli pa nisem vedela, kaj so iskali tisti sivi, tako laskajoči ovaduhi. Eno je bilo jasno: zagotovo niso hoteli, da bi najin zakon funkcioniral.
Zakaj?

Včasih sem si mislila - in pozneje se je to tudi vedno bolj pokazalo -, da so bili tu še drugi interesi kot je kraljeva družina. Kraljeve družine takorekoč ni bilo. To izražam kolikor mogoče previdno in milo: bila so gibanja in nameni v zvezi s kraljico in njenimi svetovalci, ki so imeli čisto drugačne nagibe kot da bi pomagali monarhiji. Takrat tega nisem razumela, sedaj razumem to bolje.

Tiste dni sem pogosto mislila pri sebi: "Zakaj delajo to, zakaj načenjajo stvari, ki jarek med Charlesom in mano samo še poglabljajo?" Zakaj prilivajo vedno znova olje na ogenj prav tisti ljudje, ki se izdajajo za intimne prijatelje in svetovalce? Zakaj delajo najino življenje vedno težavnejše in netijo prepir in razdor v družinah, ko vendar zatrjujejo, da imajo najboljše nemene, reševati najin sloves in najin zakon. Tam so sile, ki hočejo nekaj čisto drugega - bilo pa je gotovo, mene niso hoteli na dvoru. Bila sem napaka in moja napaka je bila, da me niso mogli kontrolirati, čeprav se je na začetku tako zdelo - da sem soproga, ki se jo da najbolje kontrolirati od vseh, kar so jih Windsorji kdaj imeli.

Tukaj bi rada le eno rekla: smrt življenja ne more videti, pač pa lahko prepozna njegove sledi in jih poizkuša zbrisati, kjer se pojavijo. In moje življenje se je zrcalilo v očeh ljudi, ki so me ljubili - in to je še vedno tako. In tako sem bila visokonevarna - sedaj pa sem zanje celo še bolj nevarna. Prišel bo čas, ko boste vedeli, kdo so "oni".

Toda pazite - njih ne najdeš v javnosti. Prihulijo se prej v hiše tistih, ki hočejo živeti svobodno in nekontrolirano življenje. Ti so nevarni, nanje morate biti pozorni. Tudi proti koncu sem lahko še vedno govorila s paparazziji, občasno sem imela celo zabavo z njimi, in v njihovi vsiljivosti in trdovratni predrznosti so bili nekako še vedno bolj živi. Dobro - včasih sem se zelo jezila, bila sem celo grozno divja nanje. Nahrulila sem jih in oni so me nahrulili nazaj, najraje bi bila stolkla njihove kamere, in včasih so res izgledali kot jastrebi, ki vedno zavohajo, če kje leži ranjeno ali mrtvo telo, toda ti jastrebi so bili vsaj javni in vidni. Ne pa oni drugi.

Imela sem najljubšo knjigo: Momo. Berite jo še enkrat in razumeli boste, kaj imam v mislih. Sivi možje, ne, oni niso povzročili moje smrti. Toda delali so mi življenje težko - da. Težko jih je poklicati no odgovor, ker se zdi, da imajo vedno najboljše namene.

Dodi in njegova družina so bili moje najboljše zavetje - in to sem potrebovala spet še enkrat, občutek zavarovanosti - preden sem odšla. Še enkrat sem morala to doživeti, da je bil nekdo, ki je bil bogat in mogočen ter dobrosrčen. On je bil in je dobrosrčen. Čist in dober značaj: odprt, ranljiv, nežen in ljubezniv. Že dolgo je vohal "smrt", preden se je pokazala in navadno se ji je pravočasno izmaknil. V tistem tunelu - naj zveni še tako čudno - sva se Todi in jaz zapisala življenju.

Bil je neki tunel, mar ne? Predor vodi vedno k nečem novemu. Nisva obtičala v njem, verjemite nama. Bolj živa sva, kot kdaj poprej. In - da, tu naju ne preizkušajo in ne kontrolirajo. Tukaj imamo le malo nebeških paparazzijev.

Dodi ne bi rad k tej knjigi nič prispeval, in jaz spoštujem njegovo odločitev. Morda bo to naredil drugič na drugem kraju.

Narava. Nekaj o naravi. Iz mojega zornega kota sedaj - tako lepo je, da imate naravo. Ta je tako blizu stvarstva, dela te živega, daje ti občutek, da si del stvarstva. V tistih mestih - vseeno, ali na Vzhodu ali na Zahodu - sem pogosto čutila težo, ki nastane, če si zaprt v prostoru brez narave. Smog vse to še poslabša - in smog ne obstoja zgolj iz izpušnih dimov in strojev, avtov in industrije -, ampak smog je tudi tisto, kar se dviga od ljudi. Narava to težo lahko omili.

Rada sem bila s Charlesom in otrokoma v prosti naravi - zlasti v prvih časih. Kadakoli smo bili zunaj, nam je šlo bolje, in celo v končni fazi našega skupnega življenja, kadarkoli smo podvzeli sprehode z otrokoma ali smo odpotovali na Škotsko ali v Wales, v naravi smo imeli boljši odnos med sabo. Narava pomaga, narava dviga razpoloženje. Narava je najlepši dar božji in sijajen zdravilec telesa, duše in duha. V naravi najdeš spet nazaj k sebi, k svojemu izviru. Spet se počutiš kot ti sam, kot to, kar v resnici si. Važno je torej, da ljubiš svoje telo, naravo svojega telesa. Vedno sem se trudila, da bi ljubila svoje telo. Intenzivno sem gojila šport, trenirala sem - to je možnost, da se počutiš dobro in živahno. Kadarkoli sem bila v naravi - res blizu vode in svežega zraka - sem bolj enostavno obvladovala svoje jedilne navade. Pogosto sem jih čisto pozabila - jedla sem in pila, kar sem hotela in kar je bilo pri roki. Vedno sem imela rada dobro svežo vodo iz studencev. Sploh sem ljubila vodo, v vsaki obliki.

Ironija je, in v gotovem smislu pomembno, da sem svoja prva močna čustva do Charlesa začutila, ko me je učil plavanja. To je bil najih skupen element, to je bil kraljevi element - voda je to prav zares! Oba sva ljubila naravo, ljubila sva vodo, svež zrak - to so bile prvine najine ljuberni.

Moja bolezen, bulimija, se je redko pojavljala, če sem bila zunaj - predvsem me je napadla, kadar sem izpolnjevala svoje "kraljevske dolžnosti". Pojedine so bile grozne, kuhinja se je zdela mrtva. Moje telo ni moglo za temi zidovi hrane zadržati. Ni bilo prostora za prebavo, ker ni bilo ničesar za prebaviti. Vsem ženskam, ki imajo to bolezen, bi rada rekla: pojdite v naravo, pijte čisto, svežo vodo, kjerkoli jo morete najti. Zabavajte se v valovih, zabavajte se na soncu in v zraku, veselite se same sebe. Ne poizkušajte se prilagoditi, kot sem naredila jaz, ali sem vsaj poizkusila. Moje telo se ni hotelo prilagoditi, skakalo je sem in tja med volčjo lakoto in bruhanjem, da bi našla izhod, in to dela tudi vaše telo. Preskrbite svojemu telesu izhod - v naravo, v srečanje z lastnim stvarstvom, s tem da imaš veselje sama s sabo - da skačeš in plešeš.

Če moreš, pojdi k delfinom. Veliko showov z delfini sem obiskala. Peljala sem se celo na morje, da sem opazovala delfine pri skakanju in drsenju po vodi. Oni so bili jaz sama. Moj "Spencer special" je bil delfinov skok. Skakati kot to delajo delfini, elegantno, nežno, tako da ne brizgne preveč vode. Če le moreš, potem celo plavaj z delfini. Ti imajo duha bližine naravi, bližino svoji eksistenci, bližino stvarstvu. Ne moreš ostati žalosten ali depresiven, če plavaš z delfini ali jih opazuješ pri skakanju. Počuti se kot delfin in občutek bo boljši.

Pa še to: delfini so mi sporočili, da ne marajo zadrževanja v majhnih bazenih, da tam trpijo, tudi če jih ljudje potem ne opazujejo in niso na zunaj vidni. Pravijo tudi, da jim bazeni, ki so napolnjeni s klorirano vodo, povzročajo prav posebne bolečine, zlasti njihovim finim čutom nosu in tudi njihovi koži. Če v takih bazenih več skačejo in višje, to še ne pomeni, da so tam srečnejši - ampak vsak skok je osvoboditev iz te vode, trenutek svobode. Delfini ljubijo ljudi. Toda to ni način, kako si želijo biti ljubljeni in ne način njihove ljubezni.

Rada bi prišla nazaj kot delfin ali kit. Ali nisem bila princesa kitov (of Wales, of "whales")? (Smeji se). Toda ne, to se ne bo zgodilo.

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (6)