draga Tatjana,
glede institucije cerkve in celibata se strinjam s teboj, le da bi glede celibata povedal tudi naslednje; celibat-vzdržnost ( v Indiji bramačarija ) ni pogoj za duhovno pot človeka. Za človeka pa, ki se je odločil skozi cerkveno institucijo kot duhovnik služiti Bogu in s tem ljudem, je celibat prava zadeva, a le če se v svojem testnem obdobju razsvetli, oziroma , če doživi izliv Božje milosti in ljubezni. V tem primeru je izpolnjen in res v notranji svobodi služi Bogu in ljudem v popolnosti. Tak primer so nam znani Svetniki 1. Reda. V nasprotnem, da človeku ne uspe ta Božja sublimacija, postane zafrustriran in zagrenjen samomučenik, ki v premnogih primerih kot nam je vsem znano postane njegova spolna energija izprevržena ali pa izgubi življenjsko vitalnost do te točke, da je njegova volja povsem neuporabna za sprejem višjih božanskih vibracij. Vedeti moramo, da ima moški dva semena; eno je duhovno seme oddajanja, drugo pa je biološko seme za razmnoževanje tukaj na zemlji. V primeru neuspelega preoblikovanja spolne energije ( a tega je veliko ) ostane kandidat zafrustiran in kot drugo mu biološko zdravo seme odmre, nastopi prezgodnja impotenca ter izguba erekcije. Torej to je vedno stvar posameznika v tem življenju kako želi iti po poti življenja in na kakšen način bo to počel. Res pa je da ni nikjer v Sv. pismu omenjen celibat kot Božje naročilo človeku. Toliko okoli tega.

Kar pa se mene tiče in ljubezni do ženske ti moram povedati, da mi Božanska ljubezen nikakor ni nadomestilo za človeško ljubezen. Moja osebna "razočaranja" glede naše nepopolnosti so bila očitno za mene ( a to ni recept za vse ljudi ) del načrta od Bratstva drugega kraljestva , da sem ravno iz tega vzroka toliko bolj hrepenel po ljubezni. Tako sem postopoma skozi notranje trpeče procese odrastel kot človek in kot moški. In končno sem prišel po milosti Božanskega duha do kontakta-komunikacije z Besedo, ki je Bog. Sedaj sem povsem doumel, da moram v svojem življenju postaviti Kristusovo moč in ljubezen na prvo mesto in skozi to novo duhovno sonce ljubiti žensko na način kot sem ga bil deležen od Boga. A to je brezpogojno, brez računice, brez želje po nadvladi moškega principa nad ženskim principom. To pa ne pomeni nemoč, oziroma postati feminiziran človeček , ki se mora boriti za moške pravice. Ne, ta božanska ljubezen teče v partnerski odnos neprestano in na ta način sta te Božanske ljubezni deležna oba, a s to razliko da se zavedata, da je ta Ljubezen živi Bog v delovanju. Sedaj jo imata na razpolago oba v izobilju in tako moški ljubi žensko in ženska njega skozi njih pa se v živo dogaja Božanska alkimija. Tako oba procesno zorita in gradita skupno duhovno telo, ki je sedaj prežeto z Prasilo, primarno energijo samega izvora življenja. To je tudi končni smoter moškega in ženske, da tako postaneta celovita. A pogoj za to je, da komunicirata z to mogočno silo. V tem primeru bosta imela ljubezni iz duhovnega sveta v izobilju in nikakršne potrebe več ne bo, po borbi za energijo, ki je tako prisotni pri običajnem čisto materialističnem človeku.

Jasno je torej da mora ljubezen iti skozi razvojni duhovni proces. Ljubezen je največja in najmočnejša sila v celotnem vesolja. Z njo se označuje Boga" Bog je ljubezen", pravi Sveto pismo. Nesmiselno bi bilo pojasnevati kaj vse se imenuje v tem našem svetu kot ljubezen. Vendar se človeška ljubezen v primerjavi z božansko ljubeznijo komaj še da primerjati. Ljubezen v našem prostoru in času je specifična lastnost našega naravnega potencijala dobrote. Ta naša lastnost je v stanju veliko tega narediti in nosi v sebi svojo lastno lepoto. Zemeljska ljubezen v našem svetu ima lastnosti dobrote vendar ima kot prvo tudi meje; kot drugo, ona ni brezpogojna; kot tretje, izključuje druge in zaradi tega je sama po sebi še ne dovolj razvita in sebična; kot četrto je obdana z sencami, kot napr. neumnostjo, koristolubjem-dobra partija, ravnodušnjostjo in v mnogih fundamentalizmih z sovraštvom. Ker živimo v svetu nasprotja je zato potrebno računati na zakon nasprotja!

In prav zaradi zakona nasprotja v tem svetu je odgovorna za največjo bolečino ( kolikim milijonom ljudi se dnevno "zlomi" srce ) katero doživlja padlo človeštvo. Kadar se ta najčistejša oblika človeške dobrote sprevrže v svoje nasprotje lahko na nas vrže nepopisne nevarne sence, in takrat v tem, ali prav v tem lahko leži največje seme bolečine. Te stvari so lahko zelo dramatične. V vseh stoletjih življenja na planetu je bilo to znano. Premnogi nepozabni liki svetovne literature so priča temu. To najčistejše, najplemenitejše kar človek tukaj na zemlji nosi v sebi, ta mali žarek topline kateri človeka v tem našem hladnem svetu lahko doseže, se lahko spreobrne v največjo perverzijo, največjo možno odvratnost in skrajne zlo.
Celo na vrhuncu svojih zmožnostih ta ljubezen ni popolna.
In vidiš draga prijateljica, da nam je potreben višji nivo življenja in komunikacije z Ljubeznijo, ki ni od tega sveta, da bi je bili v polnini deležni in jo tako med seboj delili.

Moški in ženska morata biti naravnana na ta višji ideal, razvijati morata višje kvalitete: ljubezen, modrost, intuicijo in voljo modrega razuma. Če usmerita pozornost na Duha, bosta deležna Duhovnega, katerega moč, modrost in ljubezen so jima potem podarjene. Ta moč bo v njih delovala vedno močneje, kolikor bolj sta odprta za to delovanje. V vesolju tu okoli nas je ljubezni na pretek, a tu na zemlji temu ni tako, zato jo moramo " potegniti dol " v ta svet, da pride ta nova hrana med vse nas.

Da pa bi lahko ljubili drugo osebo moramo kot prvo ljubiti sebe. Pri tem ne mislim da vzamemo v roke ogledalo in svoji zrcalni podobi govorimo:" rad se imam, ljubim se." Ne, ampak nmoramo biti resnični, kot mali otroci. Ko to dosežemo lahko ljubimo sebe , drugo osebo in Boga. Za ljubezen je potrebna duhovna rast.

Praviš:" jaz mislim.........ko jo človek daje ljubljeni osebi nasprotnega spola ko se je zaljubil ali jo globoko vzljubil." In:" ni želja Boga, da bi On nadomestil partnerko ali partnerja
iin vstopil v ta ljubezenski odnos." Ko smo se zaljubili je to močan trenutek prebujenja pri slehernemu človeku na zemlji. To je dano vsakemu človeku, problem pa nastane kasneje, ko nas zaljubljenost zapusti in nastopi ljubezen. V ljubezni pa pride na površje vse tisto kar nam pri drugem ne odgovarja, kar bi najraje videli da tega nebi bilo. In ravno to je točka ranljivosti in naše nepopolnosti, ki jo zagledamo v drugi osebi a pri sebi ne opazimo lastno pomanjklivost. Ko pridemo na to točko je potrebna strpnost in modrost, da se ne pričnemo drug drgemu odtujevati in iskati drugje svojo " izgubljeno mladost" svojo " ponovno rojstvo ". Če smo dnevno v stiku s silo Ljubezni se nam to ne bo zgodilo in drugega bomo sprejeli z vsemi njegovimi kapricami. In ne samo to; vsakih
naslednjih nekaj let se bomo v to isto osebo, ki ima sedaj že kakšen siv las ponovno zaljubili.

Bog Ljubezni vedno vstopa v naš medsebojni partnerski odnos z drugo osebo, če to le dovolimo. Brez njega se tako in tako nič ne dogaja, ne slabo, ne dobro. Bog vsekakor ne nadomešča naše odnose med seboj, a vendarle budno motri nad njimi. Razmerje do Boga in razmerje do človeka res ni eno in isto, kot ti sama pravilno ugotavljaš. Ljubezen do Boga ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga( kar sem izpovedal v svoji izkušnji ). On nas je vzljubil in poslal svojega Sina božjega v spravo in povezavo za naše grehe naših prednikov in nas samih. Ker je Bog tako vzljubil nas, smo mi dolžni slediti najvišjemu zgledu in ljubiti drug drugega. Če moški ljubi žensko ali obratno, živi Bog Ljubezni v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Po tem spoznamo, da živimo v Bogu in on v nas, kajti tako nam je dal od svojega Duha.

Zato delovanje vidiš draga Tatjana nam ni potrebno nobeno vmesno posredništvo; ne duhovnika, ne guruja in ne " "vnebozetnega"mentorja-mojstra. Se strinjam s teboj, ko zelo prisrčno in šaljivo praviš:"....ko preseže svoj neuspeli odnos do take višine, da hoče biti v odnosu le z Bogom. Bog človeka pošlje nazaj na Zemljo in mu veli naj ljubi človeka.....
...odraz resnične dobrote, po njegovi podobi v tebi." To pa je res čudovit epilog, a naj tu dodam pogovor med Svetim Janezom in ortodoksnim, pravovernim vernikom, ki je ves goreč in v neznanju prišel do Janeza:" Sv, Janez prišel sem ti povedati, da sem danes zares z vsem srcem in gorečnostjo ljubil Boga, tako da veš". Jasnovidni Janez, ki mu je videl v dno duše, pa mu odgovori:" človek božji kako si slep, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš ( Bog je duh ),a ne ljubiš svojega brata-sestro, ki ju vidiš."

Glede ponovnega pošiljanja mene na ta svet od strani Boga imam prav gotovo popravni izpit iz izbranega predmeta, ki se mu reče LJUBEZEN do vsakega ustvarjenega bitja, saj je vsak človek na moji poti dar Boga, da se tako od vsakega bitja učim in naučim, kar se sv. Peter ni naučil. Prav gotovo je, da ima svoje mesto v mojem srcu "deklica", kot pravi ljubezenska pesem moje znanke:" MELODIJA LJEBEZNI."

" Če v dušo se tvojo prikrade ljubezen,
ne prestraši se je in ne reci adijo.
Sprejmi jo kot najlepši dar, jo blagoslovi
in pošlji ljudem melodijo srca,
da pokaže jim pot do srca.

Pazljivo jo hrani z ljubeznijo svojo,
naj pije samo na izviru srca,
ne pozabi, da občutljivo naravo ima.

Pred vetrovi jo ščiti na prsih svojih,
pred mrazom ogrej jo sredi srca,
ne kaži jo svetu in zlobnim ljudem,
saj niso uglašeni na melodijo srca.

Pokaži pa dobrim ljudem jo za vzgled,
da svoja bodo srca ogreli in lažje dojeli,
da melodija srca jih usmerja in vodi tja,
kjer ni gorja, solza in ne bolečin.

V ljubezenskem zanosu bodo spoznali,
da vsi smo ljudje na svet ta poslani,
da spoznavamo pradavno resnico sveta:
ljubezen je najlepša melodija srca. "
( Maruša Marn, Ljubljana 1996 )
upam da sem ti odgovoril Tatjana,
vse dobro od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]