Posledice našega vstopa v Evropsko unijo (EU) lahko pomenijo tudi negotovo prihodnost, samo če pomislimo na določene dejavnike, ki lahko sprožijo in zaidejo v navskrižje s cilji rasti blaginje in kulture, skupne varnosti in stabilizacijo razvoja vstopajočih članic celo ustavijo. Pri tem se pojavlja pomembno vprašanje garancij EU za vstopajoče članice in naše pokončnosti pri pogajanjih. Kakšna je lahko naša prihodnost v združeni Evropi? Dokler ljudem dobro gre nimajo izzivalnih vzrokov, da bi se upirali politiki, čeprav jim vladajoči sistem in politika nista prav pogodu. Povsod po svetu velja sistem, da dokler države gospodarsko dobro uspevajo, so politično stabilne in se jim ni bati za večje nezadovoljstvo ljudi.

Dokler opažamo rastočo blaginjo lahko pričakujemo, da nam bo Evropa članicam, ki vstopamo, omogočila vladanje s kompromisi in popuščanjem ter, da nam bo naudila pomoč pri premoščanju težav. Če bi pa evropski življenjski prostor nepredvideno vidnejše stagniral in bi zožene možnosti gospodarskega razvoja vidneje naraščale, bi to zožilo tudi prostor našega odločanja in izsililo brezkompromisnost vladanja v Bruslju in podrejanje doma. V tem primeru ne bi mogli pričakovati, da bo Evropa bedela konstantno s skrbnostjo matice nad državami vstopnicami.


Vzrok takšne brezkompromisnosti bi lahko bilo že samo povečanje terorizma in povečevanje sredstev za lastno obrambo na evropskih tleh in tudi širše, in že bi se znašli v militarističnem trendu in strateški vojni naravnanosti, v katerih bi se naše možnosti za uveljavljanje države javne blaginje in suverenosti zmanjševale.


Sodobna družba vstopajočih članic je tudi v ekološki krizi zaradi rastočega uničevanja okolja, kar Evropa ne bo mirno gledala, saj tu so normativi jasni. Nove članice se bodo morale prilagajati in več sredstev namenjati za sanacijo svojih okolij, ki postajajo skupno ekološko okolje, v skladu s strogimi predpisi.

Ozračje lahko začne zastrupljati strah pred terorizmom ali ekološkimi posledicami neukleark in podobnega, za kar bo Evropa dolžna skrbeti kot za skupno vrednoto, njene članice pa za povečevanje sredstev za te namene. Potrebe po nepopustljivem oboroževanju lahko sprožijo zahtevo po odvajanju večjega dela narodnega dohodka za oboroževanje, kar bi pomenilo padanje življenjskega standarda že preden bi se začel usklajevati z evropskim, kar bi med ljudmi sprožalo nezadovoljstvo, apatijo in cinizem do življenja in njegovih vrednot, posebno še zaradi zahtev po vse večji udeležbi lastnih državljanov v vojnih akcijah enot Nata. Kakšno vrednost naj ima sploh še življenje in prizadevanje zanj, če bi grozili tudi v evropskih državah 11. septembri in podobno. V tem primeru se poruši celotna vrednostna lestvicah pričakovanj v pogledu skupne varnosti, za katero smo se ob vstopu v EU in Nato tako navduševali. Postali bi lahko del varnostnega in vojaškega sistema v interesu politike in večnacionalk, ki kreirajo svetovno politiko.

Vprašanje je tudi kakšen bo položaj naše kulture v EU. Že doslej smo se izkazali kot slabi varuhi nacionalne kulture. Za kulturo nenehno pada delež sredstev iz proračuna. Kaj če se bo izkazalo, da znamo samo uvažati kulturo in da nismo sposobni ustvarjati lastne in spoštovati njenega izročila. Mlajša generacija, ki prihaja, ni voljna prevzeti kulturne dediščine nase in jo posredovati nadaljnjim rodovom. Niti svojega materinega jezika ne zna prav negovati, saj se mladi čedalje bolj spakujejo z besedami tujega izvora. Ob vsem tem vdoru tuje kulture v naš prostor je vprašanje kako bo s kulturno tradicijo. Bojimo se, da bodo tujci, ki bodo prihajali v našo domovino odklanjali naš jezik, naše znanje, naše spretnosti in našo kulturno dediščino in nas posiljevali s svojo umetno inteligenco in svojim dominantnim uradnim jezikom in bodo imeli za edini cilj dobiček.

Skoz noč se je ustvarila nova elita politikov in bogatašev, ki so za te naloge premalo pismeni, kar ima lahko za posledico, da nastopi kulturna praznina, ki jo bodo ljudje doživljali kot krizo s tendenco dobičkonosnega in nasilnega prevrednotenja vrednot, tako da se družba lahko spremeni v torišče kulturnega obubožanja. Vsekakor v Evropo vstopamo s premalo domovinske zavesti in z mišljenjem, da vse kar je tuje so samo življenjske modrosti in blagostanje, kar nastaja doma pa da je zastarelo in rezultat načina mišljenja, ki ni skladen s trendi sodobnosti, kajti edini moralni zakon, kateremu mora biti vse podložno, je kultura, ki prihaja odzunaj.


Družbeno gledano je vse, kar se pri nas dogaja zadnje čase le boj za oblast in položaje. Vsi človeški konflikti pa imajo korenine v oblasti, v sistemu, ki oblast podpira in ohranja. S tem, da smo te oblastnike postavili na nadzorno instanco v evropskih institucijah, so pomisleki upravičeni. Doma narašča revščina, na drugi strani pa je nastala peščica novodobnih bogatašev, ki bo odločala v kapitalskih povezavah in o svojih interesih prek političnih lobijev, ki so dobro zasidrani na položajih, ne pa o usodi in blagostanju ljudi. Vprašanje je tudi koliko ljudske volje in ljudskega glasu obstaja še v zavesti tistih, ki so poklicani za odločanje. Zavest, da smo ljudje samo neznatni vijaki v tem ogromnem državnem in evropskem aparatu in da se bomo sukali tako, kot smo vdelani v ta sistem, ni prijetna. Vprašanje je v kolikšni meri nam bo uspevalo uveljavljati zdravo človeško pamet v naradov blagor v novi skupnosti narodov. To bo pokazal čas.