vsem na pozitivkah sem namenil mali članek, ki
sem mu dal naslov "Kritika " in velja za slehernega.

"Ne sodite, da ne boste sojeni!" ( Matejev evangelij ), izgleda, da je to opozorilo danes še kako zelo aktualno in še ni izgubilo na pomenu.
Danes razumemo pod pojmom kritika posredovanje mnenja o vsebini, vednosti ali resnici. Mnenje, ki ga podamo, pa je najpogosteje negativno. Seveda poznamo tudi pozitivno in utemeljeno mnenje " konstruktivno kritiko ", pa vendar so tudi v primeru pozitivne kritike, za tistega, ki kritizira, odločilna lastna stališča in vrednote. Kritika je umetnost presojajanja.
Da bi se razum v preteklosti lahko razvijal, je moral zaznavata kritično. Želja po razvoju je silila, da je razvijal to sposobnost. V nadaljevanju tega procesa pa se je ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadane. Tako je današnja kritika postala orožje in presojanje je postalo obsojanje, žal.

To strašno orožje se je razvilo prav v današnji sodobni demokraciji. To je duh našega časa, ki je " izumil " metodo predvsem da zmanjša pomen drugega in sam na račun soljudi pridobiva premoženje, slavo in moč. Že današnji otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje sovrstnike.
Soditi, kritizirati pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo tako za boljšega. Če smo vsi mnenja in pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je mišljeno, da damo vsakemu in vsemu njegovo vrednost. Največkrat je tako, da kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi ugotoviti dejansko stanje, zato obsodba pogosto kaže na pomanjkanje znanja in dojemanje Bistva. Ko izrečemo obsodbo se naš razum zapre pred resničnostjo-višjo pametjo.
V preteklih časih je človek kritiziral sebe zato, da se je samoizpraševal in s samopreverjanjem dosegel samospoznanje. Delo se vedno prične v lastni " hiši " ( umu ). Takšno stanje pa človek občuti vse prej kot prijetno, saj je človeka pri tem strah, da ne bi zapadel v krizo, znorel. Zanimivo je, da ima beseda kri-za isti koren kot beseda kri-tika. Krize so neizogibne in v krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na kritičnih točkah, na križišču mnogih poti. Tako so naše krize vedno prelomnice, ker moramo, da bi lahko napredovali, ponovno preveriti in preiskati stanje v katerem smo. Pri tem gre vedno za situacije, nenavadna nadnaravna doživetja, ki imajo lahko verske ali pa mejne izkušnje, katere od nas zahtevajo našo odločitev. Na to je potrebno gledati iz tega zornega kota, kajti le tako lahko krizo sprejmemo in je v veliko pomoč pri doseganju spoznanja in razsvetljenja. Ne reče se kar tako, "da ko nam je najtežje, nam je najlepše in se največ naučimo."
Če kritika ne zagotavlja novega vidika spoznanja, ali potem nekritičnost lahko pomaga in prinese človeku svobodo, ki jo hrepeneče išče? Če dobro pogledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, nam postane zadeva jasnejša. Ta temeljni osrednji pogoj je Jezus postavil svojim apostolom kot osrednji pogoj k strmljenju za tem, da Božansko-to kar je vzvišeno nad vsako kritiko, odrešili v sebi in se tega tudi zavedali. Zakaj je to tako pomembno? Ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu omejenemu zemeljskemu razumu energijo in se tako še močneje vežemo za sile tega sveta, s tem pa je naši višji pameti onemogočeno prosto delovanje.

In iz tega bistvenega razloga moramo doseči stanje nekritičnosti, da ne obsojamo, amapak vidimo le razlike. Slej ali prej v nas izgine potreba po tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim.Kdor se tako ravna lahko živi brez kritike, ne bo več dopuščal svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo. Vse brez občutka zavračanja in sovraštva.

Pravzaprav je taka nekritičnost lastnost univerzalne Ljubezni razsvetljenega uma, ki zaobsega vse in vsakogar, ki obenem prebuja v človeku razumevanje za soljudi. To vsekakor ni slepa ljubezen in ne povzroča škodljiv nezdrav odnos, saj prevzame taka Ljubezen, ki je Bog sam vodstvo nad našo nepopolno osebnostjo. Tako izgine vsaka potreba po kritiki in šele sedaj je v starem človeku " vstal " novi duhovni človek, ki popolnoma zavestno živi v Božanski ljubezni in je sonce, ki sveti za vse ljudi.

vsem skupaj na " pozitivkah " želim vse dobro in še mnogo dobrih člankov.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]