Spoštovani obiskovalci Pozitivk.
V zadnjem času je prišlo do nekaterih neljubih dogodkov v zvezi s komentarji. Naj poudarim, da uredništvo ni odgovorno za komentarje bralcev. Niti ne prevzema nobene odgovornosti glede vsebine komentarjev. Zaenkrat je odločitev takšna, da se nobenih komentarjev ne briše.
Želimo si, da bi vaš in naš časopis deloval v duhu pozitivnega. Ne podpiramo želitev, ne osebnih, ne kakršnih koli drugih.
Povsod kdaj pa kdaj prihaja do kakšnih trenj. Cenjene obiskovalce, pisce in vse sodelujoče pozivamo, da se vzdržijo žalitev in provokacij. Svoje nestrinjanje z vsebino določenega članka lahko izrazite tudi na kultiviran način, torej brez žaljivk.
Kot ste verjetno opazili, je onemogočeno pisanje komentarjev anonimnim osebam. Komentarje lahko oddajajo samo logirani uporabniki Pozitivk. Tudi to je eden od korakov, ki onemogočajo žaljive komentarje, skrite za anonimnostjo.
Hkrati se opravičujemo za izpad in nedelovanje mail sistema, ki se je zgodil prejšnji teden. Naš Admin je obnovil sistem na novejšo različico, to pa prinaša včasih neljube zaplete.
Še vnaprej se veselimo vašega sodelovanja in upamo, da bomo skupaj ustvarili še boljši časopis.
V imenu uredništva,
LP Igor
|
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 19. april 2004 @ 10:33 CEST
Zaradi dajanja podpore uredništva
edinemu žaljivemu komentatorju na Pozitivkah,
sem prisiljen blokirati vse komentarje na moje članke.
Ob tej priložnosti se najlepše zahvaljujem
vsem komentatorjem, ki so komentirali moje članke,
še posebej Tatjani Malec, Titanic, Arleni, Miranu in Bambiju.
Hvala.
Vsem lep pozdrav.
---
stojči
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. april 2004 @ 10:46 CEST
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. april 2004 @ 11:11 CEST
11.12.2003 je pod prispevek Stojana Sveta:"Besede" zapisal: "Iz riti ti bo vedno smrdelo"; 11.12.2003 se je komentar glasil: "Po vsaki Stojčijevi misli zasmrdi, ker Bog narobe ga je sestavil, mu, kjer ima glavo, rit postavil in zato bo zasmrdelo vse, kar bo Stojči pisal; 12.12.2003 je zapisal v komentarju: "Smrdelo bo vse kar boš rekel"; nato je istega dne zapisal: Tatjana, popolnoma mi dol visi kaj si takšni leporečniki kot si ti mislijo o meni, da krulim z njo in Stojčijem v svinjaku in če naletim na kakšen biser, da ga pokloni meni.
Priča smo torej najbolj prostaškemu žaljenju in sadističnemu mučenju neke osebe. Ali takšni komentarji za uredništvo niso sporni?
Uredništvo je v skladu z določili zakona o medijih dolžno zapisati javno kdo je avtor teh besedil. Anonimnež, ki se izdaja za Ten-neja je nekdo s polnim imenom in priimkom in naj se sooči z javnostjo in avtorji prispevkov, ki jih je komentiral na način, ki ga zdrav razum ne more sprejeti. Zakaj ga uredništvo skriva in ščiti kot zaščitenega medveda?Kdo je to, ki si to zasluži?
Povejte, prosim, še ostali obiskovalci svoje mnenje.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Igor Petek dne ponedeljek, 19. april 2004 @ 21:49 CEST
Tatjana, ali ti osebno poznaš Ten-naja? Zakaj sprašujem? Ker omenjaš javno njegovo bolezen.
*************************
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, april 14 2004 @ 08:28 CEST
Dragi Ten-ej,
ni potrebno, da se greješ le v ugodju opazujočega bivanja, dopusti vendar, da vetrovi sveta zavejejo tudi skoz tvojo učenjaško sobo in spusti tudi stiske in trpljenje v svoje srce in ne dopolnjuj se samo z idejami temveč tudi s sooblikovanjem in z vzgajanjem srca.
Onstran učenjaštva je lahko človek tudi videc in modrijan ter doživljajoč s sočlovekom in ustvarjajoč človek v sebi.
Nekateri bi želeli posredovati svetu svojo modrost, pa ne najdejo v sebi srčnosti. Temu se reče senca. Tvoj obred učenjaške igre in način kritike se mi ne zdi v redu, ker je skrit za svojo boleznijo.
Pobolšaj se!
*********************
---
Igor
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. april 2004 @ 10:12 CEST
ne komentiram veselo, kot navajaš, temveč užaloščeno.
Nič ni, ki bi mi dajalo veselje s takšnimi komentarji,
prav nobene radosti ni v mojem srcu, ki bi bi odmevala v duši. Gre samo za distinkcije v razumevanju teže in za normalno človekovo odzivanje na stvari.
V spornem stavku, ki sem ga napisala, piše:
"Tvoj obred učenjaške igre in način kritike se mi ne zdi v redu, ker je skrit za svojo boleznijo", kar z drugimi besedami razlagalno pomeni:
- način kritike ni v redu, je prostaški, volgaren in žaljiv;
- način kritike se skriva za svojo boleznijo (beri: patologijo),
to pa v prenesenem pomenu pomeni, da so izrečene besede
zlobne, napadalne, besede s strupenimi in žaljivimi naboji,
besede, ki človeka žalijo in ga onemogočijo. Rane takih
besed si mora žrtev sama celiti, če so sploh ozdravljive.
Besede so delovale kot strup na tistega, ki so mu
namenjene in mu jemljejo zdravje, veselje do dela in
življenja. Ker takega besede običajno izhajajo iz
nižje ravni instinktivnega gona in niso usmerjene v službo
preživetja, temveč slonijo na podzavestni stpnji
"kuvertiranega zla" , takim besedam ne moremo pripisovati
zdravja, temveč le patologijo. Take besede so torej
patološke, ker v sebi nimajo zdravega smisla in namena.
Le beseda, ki se napaja iz globin molka in premišljevanja,
iz globin srca ima polnost modrosti in moči, ker človeka
napaja in bogati in razdeva specifičnost človeškga bistva.
V svjem mnenju sem torej pripisala patologijo besedam.
Nikjer ne piše, da je kdo bolan, kakor si sledijo razlage.
Lahko si predstavljam, da je Ten-nej lep in telesno zdrav
mladenič, le besede tistega, ki jih je izrekel ne žarijo tako
od zdravja.
Moj komentar: Žlahtno in plemenito besede v sodobni družbi,
žal prepogosto pogrešamo. Grda beseda danes prepogosto
gospoduje v družbi, kakor da je njena pooblaščena glasnica.
Nekateri ljudje smo občutljiv seizmograf takega ozračja, zato
se odzivamo. Grda beseda se vedno hrani s cinizmom in
nihelizmom, vseeno odkod ga jemlje.
Vsiljena beseda je manipulacija.
Vsiljeno besedo običajno doživljajo osebe z višjim
kulturnim standardom, ki želijo natančneje razumeti njen
človeški jezikovni pomen. Jaz sem bila s svojimi komentarji
dovolj jasna, da me je lahko vsak duhovno izobražen človek
lahko razumel.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 20. april 2004 @ 12:14 CEST
sem mu dal naslov "Kritika " in velja za slehernega.
"Ne sodite, da ne boste sojeni!" ( Matejev evangelij ), izgleda, da je to opozorilo danes še kako zelo aktualno in še ni izgubilo na pomenu.
Danes razumemo pod pojmom kritika posredovanje mnenja o vsebini, vednosti ali resnici. Mnenje, ki ga podamo, pa je najpogosteje negativno. Seveda poznamo tudi pozitivno in utemeljeno mnenje " konstruktivno kritiko ", pa vendar so tudi v primeru pozitivne kritike, za tistega, ki kritizira, odločilna lastna stališča in vrednote. Kritika je umetnost presojajanja.
Da bi se razum v preteklosti lahko razvijal, je moral zaznavata kritično. Želja po razvoju je silila, da je razvijal to sposobnost. V nadaljevanju tega procesa pa se je ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadane. Tako je današnja kritika postala orožje in presojanje je postalo obsojanje, žal.
To strašno orožje se je razvilo prav v današnji sodobni demokraciji. To je duh našega časa, ki je " izumil " metodo predvsem da zmanjša pomen drugega in sam na račun soljudi pridobiva premoženje, slavo in moč. Že današnji otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje sovrstnike.
Soditi, kritizirati pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo tako za boljšega. Če smo vsi mnenja in pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je mišljeno, da damo vsakemu in vsemu njegovo vrednost. Največkrat je tako, da kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi ugotoviti dejansko stanje, zato obsodba pogosto kaže na pomanjkanje znanja in dojemanje Bistva. Ko izrečemo obsodbo se naš razum zapre pred resničnostjo-višjo pametjo.
V preteklih časih je človek kritiziral sebe zato, da se je samoizpraševal in s samopreverjanjem dosegel samospoznanje. Delo se vedno prične v lastni " hiši " ( umu ). Takšno stanje pa človek občuti vse prej kot prijetno, saj je človeka pri tem strah, da ne bi zapadel v krizo, znorel. Zanimivo je, da ima beseda kri-za isti koren kot beseda kri-tika. Krize so neizogibne in v krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na kritičnih točkah, na križišču mnogih poti. Tako so naše krize vedno prelomnice, ker moramo, da bi lahko napredovali, ponovno preveriti in preiskati stanje v katerem smo. Pri tem gre vedno za situacije, nenavadna nadnaravna doživetja, ki imajo lahko verske ali pa mejne izkušnje, katere od nas zahtevajo našo odločitev. Na to je potrebno gledati iz tega zornega kota, kajti le tako lahko krizo sprejmemo in je v veliko pomoč pri doseganju spoznanja in razsvetljenja. Ne reče se kar tako, "da ko nam je najtežje, nam je najlepše in se največ naučimo."
Če kritika ne zagotavlja novega vidika spoznanja, ali potem nekritičnost lahko pomaga in prinese človeku svobodo, ki jo hrepeneče išče? Če dobro pogledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, nam postane zadeva jasnejša. Ta temeljni osrednji pogoj je Jezus postavil svojim apostolom kot osrednji pogoj k strmljenju za tem, da Božansko-to kar je vzvišeno nad vsako kritiko, odrešili v sebi in se tega tudi zavedali. Zakaj je to tako pomembno? Ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu omejenemu zemeljskemu razumu energijo in se tako še močneje vežemo za sile tega sveta, s tem pa je naši višji pameti onemogočeno prosto delovanje.
In iz tega bistvenega razloga moramo doseči stanje nekritičnosti, da ne obsojamo, amapak vidimo le razlike. Slej ali prej v nas izgine potreba po tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim.Kdor se tako ravna lahko živi brez kritike, ne bo več dopuščal svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo. Vse brez občutka zavračanja in sovraštva.
Pravzaprav je taka nekritičnost lastnost univerzalne Ljubezni razsvetljenega uma, ki zaobsega vse in vsakogar, ki obenem prebuja v človeku razumevanje za soljudi. To vsekakor ni slepa ljubezen in ne povzroča škodljiv nezdrav odnos, saj prevzame taka Ljubezen, ki je Bog sam vodstvo nad našo nepopolno osebnostjo. Tako izgine vsaka potreba po kritiki in šele sedaj je v starem človeku " vstal " novi duhovni človek, ki popolnoma zavestno živi v Božanski ljubezni in je sonce, ki sveti za vse ljudi.
vsem skupaj na " pozitivkah " želim vse dobro in še mnogo dobrih člankov.
Miran.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 20. april 2004 @ 12:15 CEST
sem mu dal naslov "Kritika " in velja za slehernega.
"Ne sodite, da ne boste sojeni!" ( Matejev evangelij ), izgleda, da je to opozorilo danes še kako zelo aktualno in še ni izgubilo na pomenu.
Danes razumemo pod pojmom kritika posredovanje mnenja o vsebini, vednosti ali resnici. Mnenje, ki ga podamo, pa je najpogosteje negativno. Seveda poznamo tudi pozitivno in utemeljeno mnenje " konstruktivno kritiko ", pa vendar so tudi v primeru pozitivne kritike, za tistega, ki kritizira, odločilna lastna stališča in vrednote. Kritika je umetnost presojajanja.
Da bi se razum v preteklosti lahko razvijal, je moral zaznavata kritično. Želja po razvoju je silila, da je razvijal to sposobnost. V nadaljevanju tega procesa pa se je ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadane. Tako je današnja kritika postala orožje in presojanje je postalo obsojanje, žal.
To strašno orožje se je razvilo prav v današnji sodobni demokraciji. To je duh našega časa, ki je " izumil " metodo predvsem da zmanjša pomen drugega in sam na račun soljudi pridobiva premoženje, slavo in moč. Že današnji otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje sovrstnike.
Soditi, kritizirati pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo tako za boljšega. Če smo vsi mnenja in pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je mišljeno, da damo vsakemu in vsemu njegovo vrednost. Največkrat je tako, da kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi ugotoviti dejansko stanje, zato obsodba pogosto kaže na pomanjkanje znanja in dojemanje Bistva. Ko izrečemo obsodbo se naš razum zapre pred resničnostjo-višjo pametjo.
V preteklih časih je človek kritiziral sebe zato, da se je samoizpraševal in s samopreverjanjem dosegel samospoznanje. Delo se vedno prične v lastni " hiši " ( umu ). Takšno stanje pa človek občuti vse prej kot prijetno, saj je človeka pri tem strah, da ne bi zapadel v krizo, znorel. Zanimivo je, da ima beseda kri-za isti koren kot beseda kri-tika. Krize so neizogibne in v krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na kritičnih točkah, na križišču mnogih poti. Tako so naše krize vedno prelomnice, ker moramo, da bi lahko napredovali, ponovno preveriti in preiskati stanje v katerem smo. Pri tem gre vedno za situacije, nenavadna nadnaravna doživetja, ki imajo lahko verske ali pa mejne izkušnje, katere od nas zahtevajo našo odločitev. Na to je potrebno gledati iz tega zornega kota, kajti le tako lahko krizo sprejmemo in je v veliko pomoč pri doseganju spoznanja in razsvetljenja. Ne reče se kar tako, "da ko nam je najtežje, nam je najlepše in se največ naučimo."
Če kritika ne zagotavlja novega vidika spoznanja, ali potem nekritičnost lahko pomaga in prinese človeku svobodo, ki jo hrepeneče išče? Če dobro pogledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, nam postane zadeva jasnejša. Ta temeljni osrednji pogoj je Jezus postavil svojim apostolom kot osrednji pogoj k strmljenju za tem, da Božansko-to kar je vzvišeno nad vsako kritiko, odrešili v sebi in se tega tudi zavedali. Zakaj je to tako pomembno? Ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu omejenemu zemeljskemu razumu energijo in se tako še močneje vežemo za sile tega sveta, s tem pa je naši višji pameti onemogočeno prosto delovanje.
In iz tega bistvenega razloga moramo doseči stanje nekritičnosti, da ne obsojamo, amapak vidimo le razlike. Slej ali prej v nas izgine potreba po tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim.Kdor se tako ravna lahko živi brez kritike, ne bo več dopuščal svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo. Vse brez občutka zavračanja in sovraštva.
Pravzaprav je taka nekritičnost lastnost univerzalne Ljubezni razsvetljenega uma, ki zaobsega vse in vsakogar, ki obenem prebuja v človeku razumevanje za soljudi. To vsekakor ni slepa ljubezen in ne povzroča škodljiv nezdrav odnos, saj prevzame taka Ljubezen, ki je Bog sam vodstvo nad našo nepopolno osebnostjo. Tako izgine vsaka potreba po kritiki in šele sedaj je v starem človeku " vstal " novi duhovni človek, ki popolnoma zavestno živi v Božanski ljubezni in je sonce, ki sveti za vse ljudi.
vsem skupaj na " pozitivkah " želim vse dobro in še mnogo dobrih člankov.
Miran.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: ana dne torek, 20. april 2004 @ 12:34 CEST
In sveti Janez V. pravi: 'Ste že videli kmeta, ki bi šel obdelat sosedovo njivo, svojo bi pa pustil neobdelano? Vidite, in to delate vi.'
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Igor Petek dne torek, 20. april 2004 @ 13:26 CEST
STALIŠČE UREDNIŠTVA:
Pomembno
Prosimo da se skušate držati teme objavljenega članka.
Zaželeno je argumentiranje vaših trditev.
Preberite komentarje ostalih - morda je kdo že napisal kaj kar nameravate napisati tudi vi.
Pazite na pravilno slovnico in se izogibajte žalitvam drugih.
Vaš e-mail naslov ne bo javno objavljen.
LP Igor
---
Igor
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: stojči dne torek, 20. april 2004 @ 14:52 CEST
ten nej je potem ko se je ponovno javil
s temle svojim komentarjem
glede njegovega komentiranja na pozitivkah
na svetu pogovorov povedal vse:
"ten se bo izražal tako, kot se bo ten hotel izražati
(ker si pač ten jemlje svobodo do odgovora na vse, kar je namenjeno njemu, tako kot sam hoče: če to ne bo slovensko, boste pa lahko zaprosili za podnapise: kdor bo užaljen pa naj to pripiše kar sebi in svojemu ravnanju)"
Mislim, da njegov komentar ne potrebuje nobenega komentarja, razen, če je želja cenjenega uredništva,
da se sončeve pozitivke spremenijo v pljuvalne negativke.
lp
p.s. če imaš čas, si preberi še komentar mojega prijatelja Mirana. Je res zelo dober. :)
in če bo to prebral tudi ten-nej mu tu sporočam,
da nič od mojih člankov in pesmi tu na pozitivkah
ni namenjeno njemu.
Upam, da bo razumel in da sem dovolj jasen.
hvala.
---
stojči
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. april 2004 @ 16:13 CEST
Contro la ignoranza dei mortali gli dei non impugniano.
Potolaži se s tem Neronovim pregovorom.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. april 2004 @ 16:28 CEST
- svoje prispevke in komentarje lahko objavljate pod svojim
polnim imenom in priimkom; če pa objavljate s
psevodnimom, sporočite uredništvu svoje polno ime in
priimek;
- anonimnih prispevkov ne objavljamo;
- anonimne prispevke v komentarjih črtamo.
Pojasnilo uredništva glede komentarjev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. april 2005 @ 10:48 CEST
predlagam, da si ogledate moj komentar z dne 19. aprila 2004 in "Pojasnilo uredništva glede komentarjev" z istega dne in ugotovili boste kako zelo dosledno izvaja uredništvo svojo politiko zaščite avtorjev in ugotovili boste, da sem bila izbrana pogosto za linč. Preberite si komentarje, tudi urednika g. Igorja na Ten-ejeve javno zapisane izjave o Stojanu Svetu.
Iz osebnih razlogov preklicujem vse svoje dobronamerne komentarje v aprilu 2004 v zvezi s Ten-ejvim pisanjem v obrambo Stojanu Svetu, ker sem bila očitno v zmoti glede svojih ocen.
Dodajam:
Teža svinca, ki pade na nogo boli,
a vedno manj, kot če se v živo nasuje soli,
nasutje soli vedno peče, boli in skeli,
še posebno, če se sol dotakne laži.
Toliko v pojasnilo,
kajti resnici je treba pogledati v oči
pa četudi preobčutljivost oči za resnico oslepi.
Tatjana