Moje preteklo zeleno življenje
je leglo v zdajšnje človeško telo,
da si duša v temi spočije svoje spomine.

Predramlja se po poteh svojega dihanja
in objemanja s svetlobno tančico glasu.
Ožarjeno z belino in vonjem šmarnice
je vstopilo s svojim perscem na morski val.
Potaplja se navzdol, ujeto med kristale,
ki dišijo po ribah. Znova izvrženo na plitvino
vodne gladine srka vase modrino obzorja
in jadikuje stare prošnje ob mokre skale.
Veter se zaganja v gmote vode in otožno
ozračje, kjer se suši morska trava in pena,
kakor po podvodnem neurju srca je vse
zmedeno in strastno, razdeljeno v prvinah
mehke rasti in nekdanjega cvetnega vonja.

S potopljenimi udi srce ubija zeleno smrt,
potopljeno s trstičjem v ledenih vodah.
Sluti rešeno oprsje človeške luči
v ledenih galerijah Antarktike
s predstavo o velikem mraku.
Z navzočnostjo belih peščin
se znova preraja šumenje
in bojevito semenje iz kali,
ki vzdiguje svojo lupino v rast,
kakor rojstvo iz morske svetlobe,
je čist glas z obrazom na topli peščini,
ki v brezčasju plete vlakno življenja.

...o0o...