NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Drugič o smislu življenja   
    četrtek, 5. februar 2004 @ 06:18 CET
    Uporabnik: koki

    * Modre misli in zgodbeDrugič o smislu življenja

    Človek se z vprašanjem o smislu življenja lahko sooči na najrazlič-nejše načine in na različnih ravneh. Lahko se sprašuje o smislu vse-ga živega na tem planetu ali morda še kje v vesolju. Lahko se sprašuje o smislu obstoja človeštva, torej o poglavitnem pomenu in pos-lanstvu človeške vrste. Lahko se sprašuje o smislu svojega lastnega individualnega bivanja, čemu živi in katera je temeljna bivanjska naloga.

    So ljudje, ki premišljajo o življenju izključno s stališča vsakdanjosti do kraja pragmatično: takemu je eksistenčni smisel družinsko življe-nje ali poklicno delo, enemu politična aktivnost, drugemu spet bogatenje, kopičenje dobrin itd.

    Tak človek živi popolnoma brezosebno, kot "subjekt" vsakdanjosti, povprečnosti, kot objekt ma-nipuliranja najrazličnejših dejavnikov. Namesto, da bi poskušal biti, teži k imetju - in v mnogih primerih tako "imeti" postane biti. S tem, da se odtujuje svojemu lastništvu, postane sam lastnina in preneha biti samostojna človeška osebnost. Tako stopa v svet klepetanja, nepomembnega praznega govoričenja, v katerem ni nihče posebej odgovoren za karkoli...



    Namesto tehtne, pogumne in dosledne samokritičnosti ljudje razvijajo dogmatične apologije svojih bolj ali manj problematičnih, konservativnih pozicij, stališč, drž. Krčevito se oklepajo anahronistične "jasnosti", da bi se izognili negotovim, nevarnim soočanjem z novim, neznanim. To je res prehud napor in izziv za dogmatike. Taka skupina vztraja pri starih obrazcih osmišljanja svoje vloge, četudi se razmere, ki so pogojevale njeno nekdanje poslanstvo, že minile. Morali bi kritično pregledovati svoje pozicije, popravljati, uvajati nova stališča, gledati na slovo od starih oblik in na prodor v nov življenjski red, kar pomeni popolnejše življenje. To bi morala nared-iti skupina, a se lagodno ustavi. Izogne se naporu, ki bi bil potreben za osvojitev novega. Tako se v svoje životarjenje pravzaprav osami sama.

    Sovražniki svobodne misli - oblast, zakon in vrsta kvazi religij izkoriščajo suženjsko pokorščino mišljenja in značaja, kar so privzgojili ljudem. Pristno človeško moralnost zamenjujejo z verskimi običaji in pravniško hinavščino. Moralna raven družbe upada. Ljudje so vse bolj indeferentni, amoralni, prilagajajo se zahtevam moralnih kodek-sov oficialnih družb. Kar je v človeku dobrega, se polagoma razkraja. Laž postaja krepost, banalnost je obvezna. Grabiti bogastvo, loviti trenutke ugodja, uživaštva, je ves smisel.

    Dejstvo, da se milijoni ljudi strinja s trditvami govornika naredi vtis, da so njegove trditve razumne. /Tisto kar ima večina ljudi za "razum-no", je le tisto s čimer se strinjajo. Razumno je za večino ljudi nekaj, kar nima nič opraviti z razumom, temveč le s soglas-jem. Ko izklopi-mo razum, je narejena podlaga za manipulacijo./

    Tako je npr. rimski proletariat pogosto igral družbeno vlogo manipulirane množice, "mase" za izvajanje političnih pritiskov te ali one strankarske grupacije vladajočega izkoriščevalskega razreda. Kot plačilo je nasilna sodrga dobivala od svojih gospodar-jev "kruha in iger". Demoralizirana množica tako zahteva le še brezplačnega žita, da bi se najedla in cirkuških iger, da bi pozabila na svoje brezupno jalovo življenje.

    So tisti, ki so nas izenačili z živalmi, ki nam ponujajo zemeljske užitke kot edino dobrino, res prinesli zdravilo za našo slo? Človek je postal podoben živalim in se tako oddaljil od resnice, da mu je komajda ostala neka motna podoba njegovega stvarnika: toliko so mu vsa njegova spoznanja ugasnila in se skalila. Čuti, neodvisni od razuma in pogosto gospodarji nad razumom, so ga pognali iskat užit-kov. To človeka omamlja s svojo milino, kar pa je strašnejše od oblastnega gospodovanja. To je stanje v katerem so danes ljudje. Ostaja jim neki nemočen nagon po sreči iz njihove prvotne narave, a so potopljeni v bednost svoje zaslepljenosti in poželjivosti, ki je postala njihova druga narava. Iz tega temeljnega načela vidimo vzrok tolikanj nasprotij, ki so spravljala v začudenje vse ljudi in jih razdelila na tako različna mišljenja, kar je spet strašnejše od babilonskega pomešanja jezikov.

    Nič ni tako pomembno za človeka, kakor usoda njegovega bitja. Zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim nič ni mar, če izgubijo svojo bit, ali se izpostavljajo nevarnosti večne bede. Čisto drugačni pa so v pogledu na vse druge stvari. In prav isti človek, ki toliko noči in dni preživi v besu in obupu, ker je bila ranjena njegova narcisoidnost, /izguba materiala, ugleda itd/ tudi ve, da bo s smrtjo vse izgubil, pa se ob tem ne vznemirja in si ne dela skrbi.

    Nekaj pošastnega je videti v istem srcu, občutljivost za najmanjše stvari in to čudno neobčutljivost za največje. V tem je nerazumljiva začaranost in čeznaravna osamljenost, ki kaže na to, da to povzroča neka višja sila. Nekaj čudnega, na glavo postavljenega mora biti v človekovi naravi, da se še baha, da je v takem stanju.

    Ljudje podrejajo odločitev pokvarjenemu ra-zumu in izbiro odločitev pokvarjeni volji, da bi vse, kar je v naši naravi pokvarjenega, sodelo-valo pri vodenju človeka. Le poglejmo ljudi, ki so zavrgli vse božje in naravne zakone in si sami ustvarili nove, ki se jim natančno pokoravajo - npr. vojaki, zločinci, skeptiki. Podoba je, da njihova drznost ne pozna meja in ovir.

    Če v arhajičnih agresivnih težnjah sodelujejo magi, gre za pojav "folie a miliens", prav zaradi soglasja je norost videti kot modrost, utvara kot resničnost. Posamezniki, ki sodelujejo pri tej skupni norosti, nimajo več občutka popolne izolacije in ločenosti in se tako znebijo močnega strahu, zaradi katerega bi trpeli v napredni družbi. Ne smemo namreč pozabiti, da za večino ljudi pamet in resničnost nista nič drugega kot splošno soglasje. /konsenz/ "Saj se mi vendar ni zmešalo, če vsi drugi menijo tako kot jaz."

    Človeška aktivnost, angažiranost, je marsikdaj beg pred samim seboj, umik pred temeljitim soočenjem s svojim položajem. Kako se človek zavedno ali nezavedno boji resnice o sebi, o svojih ravnanjih, o svojih razmerjih do narave in do ljudi. Človek je kar naprej zapos-len, vključen v akcije in to mu bržčas ustreza, ker tako nima časa in moči in volje, da bi mislil o sebi. Smrtni strah bi ga zgrabil, če bi se sklonil nad samega sebe in pogledal resnici v obraz. Čim bi se ločil od vnanjih stvari in večne akcije, bi mu postalo slabo od samega se-be. Akcija je zanj največja in najbolj koristna prevara: in zato mora iti v akcijo, da bi pozabil vsa vprašanja o smislu življenja in smrti, vsa prekleta in strašna vprašanja. To samopozabo v akciji imajo ljudje običajno za nekaj pozitivnega in imenu-jejo jo družbena angažiranost - skoraj vsak poziv k angažiranju v sodobni meščanski družbi, je dejansko poziv k ohranjanju in krepitvi te odtujene družbe - večje je število tistih, ki so izdali sebe, a da tega niti ne vedo. Ti so se odpovedali svobodi četudi so pre-pričani, da se zanjo bojujejo. Tudi starši vzga-jajo svoje otroke tako, da se ti prilagajajo svetu, kakršen je, pa naj je še tako pokvarjen. Vladajoča struktura pa svoje podložnike obravnava le kot instrument za svoje namene. /Kant/

    Znanstvena metoda zahteva objektivnost in stvarnost, zahteva, da svet vidimo takšen kot je, ne pa popačenega skladno z našimi želja-mi in strahovi. Zahteva ponižnosti nasproti dejstvom stvarnosti. Pot-reba po kritični misli, po eksperimentiranju, dokazih, odnosih do dvoma - je značilnost znastvene vneme in prav to je metoda misli, ki teži k nasprotovanju narcistični usmeritvi. Vendar pa se velikanske večine ljudi na zahodu nikoli ni resnično dotaknila metode znanstve-nega, kritičnega mišljenja, pa četudi so se metode učili v šoli in na univerzi. Celo profesionalci na področju naravoslovnih ved so večinoma ostali tehniki, ne da bi osvojili znanstven odnos. /Erich From »Človeško srce«/

    Poznavanje narave nas privede do resnice. Če le to ni resnično, potem ni v človeku nobene resnice. Če pa je, je to zanj hud predmet ponižanja, saj je prisiljen, da se poniža tako ali drugače. Človek naj se torej zazre v celotno naravo v vsem njenem vzvišenem in polnem veličastju, dvigne naj svoj pogled od neznatnih predmetov, ki ga ob-dajajo.

    Ljudje pa so se brez premislekov vrgli na raziskovanje narave, kot da bi bili v kakem sorazmerju z njo. Nekaj čudnega je to, da so hoteli spoznati pravzroke stvari in prek tega priti do spoznanja vsega, in to s prevzetnostjo, ki je prav tako prevzetna kot njihov cilj.


    Iz knjig in knjige knjig.
    www.pisateljstvo.com

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja koki
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004012812180285

    No trackback comments for this entry.
    Drugič o smislu življenja | 5 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Drugič o smislu življenja

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 5. februar 2004 @ 16:34 CET
    lepo napisano dragi Ladislav :)
    ob branju tvojega smisla življenja sem se spomnil svojega članka Vojna in mir in tale odlomek:

    Kako ti zveni tole:


    »Demonični ljudje nič ne vedo,
    kaj naj store in kaj ne.
    Resnicoljubnosti v njih ni,
    ne čistosti in ne vrlin.

    Edino, kar je, je ta svet,
    ki brez osnove, brez boga,
    brez pravih vzrokov je nastal,
    strast je, njegov edini vzrok.

    Oklepajo se naukov teh,
    izgubljenci ti nespametni,
    kruti sovražniki sveta,
    pogubo mu pripravljajo.

    To danes sem pridobil si,
    izpolnil si bom željo to,
    pozneje pa še vse to
    bogastvo moje bo.

    Sovražnike uničil sem,
    ubil bom tudi druge vse.
    Jaz sem uživalec in gospod,
    uspešen, srečen in bogat…«

    Se ti ne zdi tole kot nekaka ironija
    na današnje dobička željne naše in tuje oblastnike?

    Naj ti povem, da so ti odlomki iz Bhagavat Gite,
    napisane pred štiri tisoč leti!!. Wow! :)
    lp

    ---
    stojči


    Drugič o smislu življenja

    Prispeval/a: koki dne četrtek, 5. februar 2004 @ 18:06 CET
    Dragi Stojči! Vedno pogosteje imam občutek, da tulimo v veter. Napisal sem na desettisoče strani takšnega ali drugačnega mišljenja; pač, kolikor sem bil kdaj dozorel. Pa nekoč sem zapisal, da je vseeno vredno, če zgolj eden med nami najde v tem svoj mir, kar je največja vrednota...
    lp Ladislav!

    ---
    Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...


    Drugič o smislu življenja

    Prispeval/a: titanic dne četrtek, 5. februar 2004 @ 22:31 CET
    Pozdravljeni Koki

    Rada prebiram tvoje članke, ej, na tega ti pa moram odgovoriti.

    Iskanje smisla življenja pomeni za vsakega \"živega\" človeka najpomembnejše vprašanje. Ko se oseba enkrat ozave samega sebe, pravim jaz temu, da zaživi. Veliko ljudi poznamo, ko živijo tja v en dan, iz meseca v mesec, pa tudi iz leta v leto kot fjakarski konji. Pot si začrtajo, pridobivajo materialne dobrine, imajo družine, službe, hiše, vikende, ugled in vpliv. Ne pogledajo ne levo, ne desno. Saj, zakaj pa bi, če so v diru za srečo, a ona se jim stalno izmika. Če boš hodil za srečo, bo tekla, če boš tekel, bo letela. Ne?

    Trenutek sreče je pred nosom, a ga ne vidijo. Vidijo ga nekje daleč, ko bodo nekaj dosegli, a ko to dosežejo, je ne užijejo, saj je ne znajo. Postavijo si nov cilj, ki bi jim moral prinesti srečo in vse spet znova - dirjanje, hitenje, hlastanje do sreče. Tako mine življenje, sreče pa vseeno niso našli. Smislu življenja rečem jaz sreča. Saj, ko si življenje osmislimo, smo sigurno srečni in ne dirjamo za nečem v prihodnosti, daljavi, ampak imamo že tu in sedaj.

    Če bi si nekateri ljudje vsaj zastavili to vprašanje, pa si ga ne. Že znameniti filozof Frankl in njegova učenka Lukasova sta razmišljala in lepo opisovala v njihovih delih na področju logoterapije, ki jo izvajata, da vsak, ki še ni našel smisla življenja, ga mora najti ravno zaradi sreče, ki jim to prinaša.
    Kako prav razmišljaš, ko praviš, da ljudje, ki so zavrgli naravne zakone in si sami ustvarili nove kot npr. vojaki, zločinci … taki so nesrečni in ne poznajo pravega smisla človeškega obstoja. Zakaj bi človek, ki je del narave in stvarstva spreminjal naravo, ki deluje v harmoniji in sreči? Zakaj bi človek rušil naravni red, kateri je del njega? Kaj res ne vidi, da ruši sam sebe?……vidiš take stvari se sprašujemo ljudje, ki imamo vpogled malo dlje naprej in malo bolj v stran (po domače povedano). Da se pa rušenje naravnega reda ustavi, pa lahko pripomore le vsak, samcat posameznik. In to pri sebi. Ne sme rušiti, kar je naravnega, božjega in našega, seveda. Vse je pripravljeno, samo delovati moramo v skladu z naravo, se s srcem povezati s stvarstvom in vlivati in vspodbujati tudi druge, da stopijo na to pot. Saj to je pot sreče.

    Nič nam ni potrebno opustiti. Ne službe, če je poštena, ne vzgoje otrok, če je prisotna univerzalna ljubezen, ne starih prijateljev, ne denarja. Vse lahko ohranimo, le zamisliti se moramo KAKO delamo stvari. Vse kar počnemo, govorimo, gledamo in poslušamo druge moramo delati popolno, tu in zdaj in vnašati v vse stvari in v vse ljudi, ki jih srečujemo svojo ljubezen. To je smisel življenja. Kako delamo stvari, ne pa kaj delamo.

    To je naravni zakon, ki traja od kar svet stoji, še preden so bili znanstveniki, raziskovalci, pametnjakoviči…. In vrniti se moramo nazaj k viru narave.

    Lep dan in veliko ljubezni ti pošilja Titanic


    Drugič o smislu življenja

    Prispeval/a: koki dne petek, 6. februar 2004 @ 18:22 CET
    Hvala, Titanic! No, kdo pa tudi razume. Ne bi verjeli, da marsikdo reče, da sploh ne ve, kaj hočem povedati. In teh ni tako malo...
    Z ljubeznijo Ladislav!

    ---
    Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...


    Drugič o smislu življenja

    Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 7. februar 2004 @ 00:47 CET
    Dobro napisano!


    \"To samopozabo v akciji imajo ljudje običajno za nekaj POZITIVNEGA in imenujejo jo družbena angažiranost...\"

    \"Tudi starši vzgajajo svoje otroke tako, da se ti prilagajajo svetu, kakršen je, pa naj je ŠE TAKO POKVARJEN.\"


    Žebljico na glavico! Upam le, da boš ta članek lahko objavil še kje, saj ga ljudje, ki teh strani ne berejo, še mnogo bolj potrebujejo.


    Veselim se ponovnega branja tvojih vrstic.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,49 seconds