Ko te prosim, da me poslušaš in mi začneš dajati nasvete, nisi naredil tega, za kar sem te prosil. Ko te prosim, da me poslušaš in me začneš spraševati, zakaj naj bi ne mislil tako, pohodiš moje občutke. Ko te prosim, da me poslušaš in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem, si me razočaral, pa naj se sliši še tako nenavadno.

Poslušaj!

Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš. Ne govori, ne delaj - samo prisluhni mi.

Nasvet je poceni, za četrtaka ga dobim v časopisu. In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen. Morda sem brez poguma in neodločen, nisem pa nebogljen. Ko boš nekaj naredil zame, kar znam sam in moram storiti zase, boš s tem povečal moj strah in mojo šibkost.

Toda, če sprejmeš preprosto dejstvo, da čutim, kar čutim, ne glede na to, kako iracionalno je, potem se odrečem poskusom, prepričati te, kaj tiči za tem iracionalnim občutkom. In ko je to jasno, so odgovori jasni in ne rabim nasveta. Iracionalni občutki dobijo pomen, ko razumem, kaj tiči za njimi.

Morda prav zato včasih molitve delujejo za nekatere ljudi. Kajti Bog je nem in ne daje nasvetov. Ne skuša urediti stvari. On le posluša in pusti, da sam delaš zase...

Torej te prosim le, da me poslušaš in slišiš.
In če želiš ti govoriti, počakaj na svoj trenutek.
Potem bom jaz poslušal tebe.


avtor neznan