Da si bil v zmoti zaznaš, ko v sebi začutiš potrebo za prevrednotenjem stvari. Najti moramo merilo, s katerim zmerimo v sebi naše zmote. Človek ne dela morale sam pri sebi. Človek samo ravna in se vede po neki morali. Ko je človek spoznal zmoto, predpostavlja temeljno normo vsake morale, namreč zaznava razliko med dobrim in zlom, naravno dobrim in slabim ravnanjem. Človek je zmožen ustvariti najlepše in najveličastnejše stvari, človek je zmožen biti plemenit, človek zna oproščati, človek zna vračati dobro za slabo, vendar lok predstav o dobrem človeku ne smemo preveč napenjati, kajti človek lahko naredi tudi dejanja, ki so diametralna naštetim, to je, da vse dobro kar je naredil lahko tudi \"posvinja\" z negativnim dejanjem in se nato pokesa. Jaz ne vidim tolikšne težave v tem, da človek vrača dobro za slabo in da odpušča. Kaj bi bilo na svetu, če bi se šli zob za zob. Človek vedno upa, da se bo človek, ki ti je slabo naredil kesal in da se bo poboljšal. Upanje pa ni seštevanje posameznih uteh, marveč je presežna vrednota, na višji ravni, ki je dostopna samo budnemu človeku, ki se upanja samozaveda in zna vrednotiti kaj je moralno etično in kaj ni ali kaj je prav in kaj ni. Upanje je vesoljsko plovilo, ki dviga človeka visoko in ga popelje v neskončne višine in razdalje. Prednost upanja je, da gledamo spodaj pod nami svet, ki se spreminja na boljše in mi smo v tem procesu udeleženi z našo voljo in našim srcem. Čim jasneje človek upa, tem bolj je človek. To, da znaš oprostiti in vrniti dobro za storjeno slabo ni zmota, temveč vrlina, ki te divguje. Težava je, če tega ne zmoreš doseči, če ne zmoreš upati in se dvigniti. Dobro je vedno neskončno oddaljeno od človeka, vendar če človek hoče, ga doseže v združitvi s človekom. Človek je umsko in umno bitje in ima prirojene in privzgojene zavorne mehanizme, zato ne bo zašel v težave, če bo na primeren način skušal na boljše spremeniti človeka, ki se ni prav obnašal ali določene neprijetne situacije. Če primerjamo človeka, ki ti je slabo storil z volkom premagancem v živalskem svetu, bomo ugotovili, da premagani volk ponudi ponižno tilnik zmagovalcu, s čimer izzove v zmagovalcu instinkt usmiljenja, da ga ne raztrga; naprotno pa mili golobček svojega tekmeca neusmiljeno do smrti izkljuva, ker nima zaviralnega gona, ker se preveč razmnožujejo. Človek ima vgrajen v svojo naravo zaviralni mehanizem in se zna obvladati. Pri človeku je tako, da premagani krivec postane ponižen, ga je sram, ker ni ravnal prav in se spokori močnejši oosebnosti, ki se je znala obvladati in ni vračala agresivnosti. Premagani krivec ga običajno prosi za oproščenje. Seveda težava pa nastopi tedaj, če je človek maščevalen, ofenziven in napadalen. In če sta to dva, je to gorje. Težav nima tisti, ki je motiviran z višjimi razumskimi in čustvenimi nagibi ljubezni do sočloveka in se zna divgniti oziroma preseči sebe.
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]