Zaradi jasnosti prispevka sem dolžna laično povedati kaj je azbestoza, za katero trpi najmanj 400 in več obolelih iz Anhovega, kjer je dolga desetletja obratovala Tovarna salonita in zanje država še ni ustrezno poskrbela. Mnogi, ki čakajo na odškodnino, so v posledici azbestoze prej umrli. Azbest, iz katerega so v Salonitu izdelovali cevi, strehe, salonitne plošče itd., je nevarna snov, ki povzroča neozdravljivo bolezen - prašnata pljuča tistim, ki so z njim delali in ljudem v okolju, kjer je navedena tovarna obratovala, kakor tudi ljudem, ki so azbestnim izdelkom neposredno izpostavljeni (n.pr. azbestne vodovodne cevi, azbestne vgrajene plošče v stanovanja, azbestne strehe, itd). Pri človeku, ki dalj časa vdihuje drobne prašne delce in azbestna vlakna, pride do značilnih vzdražnih pojavov v pljučnem tkivu. Pljuča odgovarjajo z bohotenjem vezivnega tkiva in s pljučno fibrozo (zadebelitvijo). Spreminjanje dihajočega pljučnega tkiva v bolj ali manj togo vezivno tkivo ovira dihanje in prekrvavitev pljuč. Otežena prekrvavitev pljuč pa obremenjuje desno srce. Azbestoza je progresivna neozdravljiva bolezen. Azbest je po svojem kemičnem sestavu silikat, ki ima nekatere tehnološke lastnosti, ki škodljivo vplivajo na zdravje ljudi. Azbest ni škodljiv zaradi svoje kemijske zgradbe, temveč zaradi svoje strukture v obliki iglic, ki se zabadajo v pljučne membrane in tam povzročajo vnetne reakcije in spremembe zaradi tujkov.



Razvoj vnetnega procesa je odvisen od imunskega sistema človeka. Vnetni proces ima za posledico, da se razvije plevra (poprsnica), nato se plevra zadebeli kot granulacija in v pljučih se razvije fibroza (zadebelitev) pljuč. Najnovejša literatura opisuje, da se v posledici vplivov azbesta na človekovo zdravje razvije tudi rak debelega črevesa, ki nastane zaradi zabadanja tujkov v tkivo in zaradi posledičnih tkivnih sprememb. Zaradi azbestnih pljuč, nastaja trenje pljuč in zadebelitve plevre po širini in dolžini. Na pljučih nastajajo emfizematozne spremembe (bule) in neznosno oteženo dihanje zaradi poškodovane mehanike dihanja. Pri takih bolnikih se prvo javlja dispneja (oteženo dihanje) v mirovanju in nato še večja pri naporu, da ti bolniki težko opravljajo svoje življenjske funkcije. Bolezen se lahko pojavi po desetih letih izpostavljenosti azbestu. Nekateri bolniki so zboleli in tudi umrli za rakom na pljučih in tudi črevesju. Danes je v Evropski uniji prepovedana uporaba azbesta. Nekatere države še uvažajo azbest iz Rusije, vendar pošiljke azbesta so označene z mrtvaško glavo. V Republiki Hrvaški uporaba azbesta ni bila prepovedana, medtem ko je v Sloveniji njegova uporaba prepovedana. Največja koncentracija obolelih za azbestozo je v Dalmaciji (ladjedelništvo v Pločah in Splitu), v Republiki Sloveniji pa v Anhovem.


Tedanjim delavcem Tovarne salonit Anhovo se kar naprej povzročajo krivice, kajti pred nekaj leti je pokojninski zakon izbrisal pravico do ugodnejšega upokojevanja poklicnih bolnikov po "azbestnem" zakonu. Spremenili so se kriteriji za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, za diagnosticiranje bolezni so prebivalcem v Soški dolini ščipali pljuča, nato so se nekatere slike in izvidi izgubili ali pa so ostajali v pisarniških predalih, ne da bi se bolniki obravnavali. Ti bolniki so bili izpostavljeni nehumanemu obravnavanju njihovih stanj in še danes čakajo na pravično odškodnino za izgubljeno zdravje.

Medtem ko se politiki prepirajo glede pogojev za priznanje državljanstva in odškodnin v Sloveniji živečih oseb iz drugih delov naše prejšnje skupne države in oseb, ki so se ponovno vrnile po osamosvojitvi v Slovenijo in se nekatere politične stranke za odpravo teh krivic tako vneto zavzemajo, se mi nehote zastavi vprašanje zakaj se te politične stranke tako vneto ne zavzemajo tudi za pravice prebivalcev Anhovega, ki so oboleli za azbestozo in brezuspešno čakajo na svoje človekove pravice, ki so kot takšne tudi neodtujljive. Če že odločamo o neodtujljivih pravicah in odškodninah v breme državljanov Republike Slovenije, potem naj imajo prednost tisti, ki so izgubili zdravje in morda nimajo pred seboj tako dolgega življenja, kot ga imajo zdravi ljudje, ki so v svojih zahtevah veliko bolj glasni, kot so prizadeti prebivalci Anhovega.

Republika Slovenija je dolžna tem osebam, ki so utrepele škodo na svojem zdravju in kakovosti življenja, kar nedvomno vpliva tudi na dolgost njihovega življenja, plačati škodo, ne le z moralno satisfakcijo, temveč tudi z odškodnino, ki jim bo olajšala trpljenje. V 72. členu Ustave RS je jasno napisano, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega kolja. Delavcem Tovarne Salonita in prebivalcem Anhovega je bila ta pravica kratena, zato jim je država dolžna povrniti škodo in jim olajšati trpljenje.

V 2. členu Ustave RS je določeno, da je Slovenija pravna in socialna država. Ali to ne velja v primeru delavcev Tovarne Salonita Anhovo in okoliških prebivalcev, ki so bili desetletja izpostavljeni zdravju škodljivim vplivom azbesta in so težko zboleli za azbestozo? Te odškodnine za državo Slovenijo gotovo ne predstavljajo tolikšne vsote, da tega finančno ne bi zmogla. Le dobro voljo in razumevanje je treba pokazati in zadevo dokončno rešiti. Javno pozivam vse poslance v slovenskem parlamentu, da ponovno odprejo razpravo o tem vprašanju in ga že enkrat rešijo v dobro čakajočih bolnikov, da se jih olajša zdravljenje in trpljenje.

Piše: Tatjana Malec