Človekova osebna življenskost ali vitalnost dobiva svojo hrano in z njo moč od življenskih načrtov in njihove uresničitve. Bolj ko se mu izpolnjujejo življenski načrti, bolj ima voljo do življenja. Življenje teče iz sedanjosti v prihodnost, ne v preteklost. Zato pa tudi nagibe in veselje do življenja lahko dobiva predvsem iz prihodnosti, od tam, kamor je usmerjena. Prihodnost mora biti za človeka nagib, ki ga privlačuje, priteguje in vzpodbuja, ne pa odvrača in straši.

Človek živi od svojih ciljev. Kakor hitro se mu začno cilji rušiti, izgublja svoje veselje in voljo do življenja. Njegova duhovna osebna življenska energija črpa stalno svojo hrano iz načrtov, iz prihodnosti. To ni nobena naravna odtujitev (alienacija) lastnemu bistvu. To je stalno uresničevanje načela naprednosti, ki je usmerjena v prihodnost, v vedno popolnejše prevzemanje tega, kar je bilo samo v mislih in načrtih, samo v prihodnosti, a naj bi čimprej postalo sedanjost, nekaj, kar je bilo prej samo videti, zdaj pa se bo to udejanilo. Čim bolj človek živi od načrtov v prihodnost, tem bolj uresničuje sam sebe, svojo osebno bitnost in resničnost. Njegova smer je stran od odtujitve v vedno popolnejše uresničevanje svoje osebne rasti. Odtujevanje bi bilo, če bi zanikal načrte, bližnje in daljne cilje in jih puščal neuresničene, ker bi se tako odtujeval svojemu bistvu (uresničevanju samega sebe). To velja enako za človeka kot posameznika, kakor za človeštvo kot družbo.



Kljub temu pa večina ljudi ob koncu življenja ugotavlja, da se jim življenski načrti niso izpolnili.
Vprašanje o smislu življenja je izključno človeška zadeva. V vsem živalskem svetu ga zaman iščemo. Živali so srečne, če se smemo tako izraziti, da so pod gladino vprašanja o smislu in s tem sploh pod gladino nasprotja med srečo in nesrečo. Edino človek se gnjavi s tem vprašanjem. Edino človek je dobil s svojo zavestjo in zavestnimi mislimi, z logiko razuma in bistrino, smisel za smisel. Samo on ima v svojih lastnih rokah smisel življenja. Samo on je tako edinstveno bitje, da brez smisla življenja ne zna biti srečen. Ni sreče brez smisla življenja.

Ali ni že to najbolj protislovno in nesmiselno, če bi trdili, da ravno življenje človeka, ki edini na svetu vprašanje o smislu življenja odpira, ne bi imelo smisla, da bi človek, edino bitje, ki smisel življenja sploh išče, ne mogel najti smisla življenja. Saj že sama zmožnost razlikovanja med smislom in nesmislom smisel predstavlja. (Kakor razlikovanje med resnico in zmoto, tudi že resnico predpostavlja, ker je bilo le na tej predpostavki sploh edino možno priti do razlikovanja med resnico in zmoto - smislom - nesmislom).

Da, že vprašanje okrog smisla življenja samo obenem priznava - hote ali nehote - smisel življenja. Saj je ta misel, da bi življenje ne imelo smisla, sploh že sama po sebi protislovna. Nemogoče si je misliti, kako naj bi bilo edino človekovo življenje tako nesmiselno, absurdno, da mu je dana zavestnost in z njo zavestne misli z logičnostjo in v vsaki misli odprt smisel, hkrati pa bi bil brez zmožnosti ta smisel dojeti, češ da ga sploh ni. Saj brez smisla, ki ga človeški um odkriva v stvarstvu, ni doslednosti mišljenja in brez te doslednosti (logičnosti) ni napredka.

Človek je znal zgolj z bistrino svoje zavesti in njenih misli naprej izračunati in najti natančno mesto, kje mora eksistirati nepoznano ozvezdje (npr. Neptun) in še naprej izračunava zakonitosti vsem čutom nedostopnih delcev materije s tako natančnostjo in zanesljivostjo, da lahko na njej zgradi rakete, s katerimi poleti v vesolje in osvaja nove svetove, svojega lastnega mesta in smisla v vsemirju, pa ne bi znal najti? Ali niso taka zanikanja pravo nasilje nad človeškim duhom samim?

Ali naj bo res najglobji smisel človeške sposobnosti, odkrivati smisle svojemu spoznanju ravno v tem, da odkrije nesmiselnost svojega življenja kot celote. To bi bil tak nesmisel, da bi nehote ovrgel tudi dejstvo naše razumnosti ali smiselnosti naših misli sploh.

Nekako podobno se nam ob tem zunanjem načinu življenja razvije tudi naša osebnost in z njo naše notranje življenje (smisel in sreča). Človek bi hotel za vsem tem vendarle najti svoj smisel in preko njega, pravzaprav v njem tudi osebno srečo. Sicer nima smisla, da se žene za učinki in uspehi, da nemirno hlasta in teče za pospešenim tokom življenja, ki je iz dneva v dan hitrejši. Vse kar teče naprej in mimo nas: ne samo denar, tudi naš smisel in osebna sreča, ki naj bi iz njega dotekala k nam in nam napolnjevala naše srce. Bolj ko se dviga standard, bolj izginja višina človekove osebnosti, ker ni časa za življenske obračune. Zato je v človeku zakrnela tista osebna funkcija, ki jo imenujejo vest. Prav današnja mladina je najbolj vidna žrtev tega toka življenja mimo človeka. V naglem toku življenja je prisiljena delati brezvestno, marsikaj kar nezavestno, ker se življenje postopoma vedno bolj mehanizira. Zato pa se vest ne uri več. Urijo se mišice v športu, refleksni gibi pri strojih, uri se logika razuma v industrijski družbi. Toda vest, ki naj bi se pri tem sprožala, urejevala in vrednotila etične (moralne) mehanizme v človeku samem, ne pride do besede in počasi krni, kot sodobnemu avtomobilistu krnijo noge, ker premalo hodi. Sodobni svet se je znašel pred nevarno odtujit-vijo ali alinacijo, v kateri se človek odtujuje sam sebi v taki meri, da se več ne spozna. To oddaljevanje človeka samemu sebi kot moralni osebnosti in odgovornemu bitju, je E. From izrazil kar v pretresljivem naslovu: ČLOVEK JE MRTEV.

Skrajševanje zemljepisnih razdalj ima za posledico tudi enako močno skrajševanje časovnih razlik, potovanj in dela. Razvoja ne merimo več z makro merili, ampak mikro merili, kar pa ima za neogibno posledico prej nesluteno naglico, ihto, hlastanje, pospešen tempo vsega okrog nas in nas samih. V nas samih se to izraža kot nervoznost in živčnost v vseh oblikah. To je STRES, ki ga mori in greni (tudi dobesedno mori).

Kako to, da je naša doba tako mrzlična? Daleč smo že zabredli od utopične podobe miru in obilja prostega časa, ki naj bi ju prinesla industrializacija. Manj bo dela in več prostega časa, le to bo prineslo kvalitetnejše, še srečnejše življenje, so napovedali ekonomisti, sociologi in futuristi, pa se napoved enostavno ni uresničila.

Veselje in sreča seveda nista isto. Veselje je manj kot sreča. Človek lahko doživi veliko veselja, a zaradi tega ni srečen. A tudi obratno je možno: človek je lahko srečen, ne da bi užival veliko veselja. Sreča zadeva že jedro osebnosti, pomeni globinsko dimenzijo doživljanja, medtem ko je veselje površinsko, ne sega v središče osebnosti.

Na splošno velja, da človek dandanes ne zna biti prav srečen. Bolj ko se človek s civilizacijo in tehnizacijo oddaljuje svojim naravnim življenskim odnosom, bolj prihaja v krizo sam s svojo temeljno težnjo po veselju in sreči. (Priljubljena knjiga Lin Yu Tong-a "The Importance of Living”: Povsod se trudijo, kako bi sodobnemu človeku odpirali zmožnost veselja, a mu pravzaprav samo umetno odpirajo usta, da se smeji.)

Iz knjig in knjige knjig...