NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Richard Stallman - prosto programje - svobodna družba   
    sreda, 7. januar 2004 @ 05:59 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * sociala

    Copyleft by Richard M. Stallman

    Na povabilo Društva uporabnikov Linuxa Slovenije je minuli teden v Ljubljani predaval sloviti RMS - Richard M. Stallman, med računalnikarji znan kot pisec urejevalnika Emacs, avtor licence GNU in ustanovitelj sklada Free Software Foundation. Za laika to ne pove kaj dosti, med pravimi računalniškimi zaljubljenci in zagovorniki računalniške odprte družbe pa njegovo ime zbudi skoraj enako mero navdušenja kot ime Billa Gatesa prezira.

    Velja za nekakšnega guruja svobodnega, prostega programiranja, ki se ni zaprlo v slonokoščeni stolp zaščit pred presnemavanjem in tako imenovanimi pirati. Se več, njegov sklad Free Software Foundation presnemavanje celo spodbuja. Spodbuja pa tudi nadgrajevanje prostih programov, ki v nasprotju s komercialnimi produkti ne skrivajo svojega ustroja, tega, kar v računalniškem jeziku imenujejo izvirna koda.



    S Stallmanom se ni lahko pogovarjati. Najbrž navajen slabo pripravljenih predstavnikov sedme sile, novinarjem, ki bi se radi z njim pogovorili, postavlja pogoje. Pravzaprav jim naloži domače branje tez, na katerih temelji njegova ideologija, ki se radikalno razlikuje od kanonov svobodnega trga, na temelju katerih svoje profite žanjejo multinacionalne korporacije. Kot pravi heker je ta 47-letni avtor operacijskega sistema GNU-kratica pomeni preprosto "GNU ni Unix" (GNU's Not Unix), tavtološka definicija, tako priljubljena v svetu hekerjev - zelo pazljiv, skoraj zoprn sogovornik, ki ne trpi ohlapno zastavljenih vprašanj. Še manj pa tolerira zdravorazumske krilatice, ki nekritično ponavljajo neslanosti vladajoče ideologije.


    Pred leti smo v teh koncih poznali nekakšen koncept "prostih programov", ko smo svobodno kopirali programe z računalnika na računalnik. Potem pa so prišli neki preprodajalci programov in nas začeli prepričevati, da je to golo piratstvo.

    Ta izraz "piratstvo" izraža neko mnenje, češ da je to, da deliš programe s svojimi prijatelji, v moralnem smislu isto, kot če napadeš ladjo. To je zelo divja primerjava - z njo se seveda ne strinjam in je nikoli ne uporabljam. Sam govorim o nepooblaščenem presnemavanju, izraz "piratstvo" pa je zgolj propagandni slogan, zato bi vam toplo priporočal, da se ne priključite tej propagandni kampanji.


    Hotel sem vas le vprašati, ali je bila Slovenija nekoč že blizu koncepta prostih programov, za katerega se zavzemate.

    Izraz prosto programje pomeni, da imate svobodo program presnemavati, ga deliti s prijatelji in ga spreminjati. Če nekdo krši zakone ki prepovedujejo presnemanje računalniških programov, ali če neka država takih zakonov preprosto nima, to sicer pomeni, da lahko programe presnemavate, ne morete pa jih spreminjati. Zato pač potrebujete odprto izvirno kodo. To, da lahko brez posledic nezakonito presnemavate programe, ki sicer niso brezplačni, iz njih še ne naredi prostih programov. Pri prostih, svobodnih programih gre za svobodo, ne pa za ceno. Svoboda, da jih presnemavate in razširjate, je le del svobode, ki bi jo moral vsak imeti glede programov, ki jih uporablja. Enako pomembna je svoboda, da lahko programe izboljšujete in, če tako hočete, te izboljšave posredujete drugim. Na ta način ljudje vzpostavljajo skupnost, znotraj katere si medsebojno pomagajo. Zato v Sloveniji pred leti niste imeli prostih programov, saj ste lahko le delno počeli tisto, kar vam sicer ti omogočajo. Še ena težava je pri tem. Če si namreč lahko medsebojno delite kopije programov zgolj na skrivaj, to ni ravno prijeten način življenja. Sam ne bi bil zadovoljen z ničimer, kar bi ponujalo manj od našega koncepta prostih programov. To pa pomeni, da lahko s prijatelji delim programe odkrito in brez strahu. V družbi, v kateri živim, se ne bi rad srečeval s takšnim strahom. Zato se mi zdi zamisel, da morajo ljudje v strahu deliti programe med seboj, sramotna. In zato se sam programov ki mi tega ne omogočajo ali pa bi me moralo biti zaradi njihovega presnemovanja sram, niti ne dotaknem.


    Tako v angleščini kot v slovenščini ima beseda "prost" (free) dva pomena: brezplačen in svoboden. Mar ni za potrošniško Ameriko predvsem pomemben prvi pomen: brezplačen, zastonj, free of charge?

    To je res. Veliko ljudi napačno razume izraz prosto programje, ker menijo, da se nanaša na ceno. Toda ni tako. Gre predvsem za svobodo, zato ni čisto nič narobe, če kopije prostih programov prodajate. Nobenih težav nimam s tem, če naredite ogromno število kopij programa, ki sem ga napisal, in jih naprej prodate za ceno, ki so vam jo pripravljeni plačati. To je eksplicitno dovoljeno, to je svoboda, ki jo morate imeti, in tako piše tudi v zaščiteni licenci sistema GNU. Nisem komunist in nisem proti služenju s prodajo programov. Zame je pomembno predvsem to, kar tudi piše v licenci, da ima namreč vsak uporabnik našega sistema z zakonom določeno svobodo spreminjanja. Zato smo sistem zaščitili tako, da ga nihče ne sme posredovati naprej brez odprte izvirne kode, ne glede na to, ali je program spreminjal ali ne. Tako ne more nihče omejevati svobode nadaljnjih uporabnikov in vsak, ki posreduje naprej programe, mora spoštovati svobodo drugih. Nikakor namreč ne morete početi vsega, kar hočete, sploh če je ogrožena svoboda drugih. Lahko svobodno razširjate programe, lahko jih poljubno spreminjate, toda morate označiti, da ste jih spremenili, in ne smete drugim omejiti tiste svobode spreminjanja, ki ste jo imeli vi.


    Je to tisti vaš razvpiti koncept "copyleft"?

    Da.


    Ko ste uporabili metode varovanja avtorskih pravic da bi se borili proti njim samim? Ko ste v nasprotju z običajnimi patenti, ki ščitijo lik in delo avtorjev, zaščitili ravno to, da ima vsak svobodo po mili volji spreminjati nekoč tako sveto avtorsko delo?

    Točno. Z metodami po imenu copyright, ki jih običajno lastniki uporabljajo za to, da vam odvzamejo svobodo, smo mi vašo svobodo zaščitili. In to smo poimenovali copyleft.


    Ali ne utegne vaš način razmišljanja imeti širših posledic za tako imenovano intelektualno lastnino?

    Sam tega izraza ne bi uporabljal.


    Zakaj ne?

    Ker vodi ljudi v pretirano posploševanje in nejasno razmišljanje. Izraz intelektualna lastnina je ropotarnica, v kateri se skriva več povsem različnih vej prava, ki nimajo med sabo skoraj nič skupnega. Izvorno so ga pravniki uporabljali v šoli, kjer so poučevali vse podrobnosti in ugotavljali, kako silno različni so vsi ti sistemi. Ko to besedo uporabljajo laiki, ustvarjajo neko povsem napačno idejo, da obstaja neko splošno pravno načelo, ki ga preprosto uporabljajo na vseh teh zelo različnih področjih. Zato tudi mislijo, da različni sistemi, kot so avtorske pravice, patenti, blagovne znamke in tržne skrivnosti, delujejo na enak način. To preprosto ni res in vodi k temu, da ljudje napačno razumejo celo že obstoječe zakone. Da ne govorimo o tem, da niso sposobni trezno razmisliti, kakšni naj bi zakoni bili. Če hočete jasno razmišljati, ta izraz odstranite iz svojih misli in ga ne nadomestite z nečim enakovrednim, saj je edini način, kako razumeti avtorske pravice, patente ali blagovne znamke, ta, da razmišljate o vsakem posebej. In ko nekaj ugotovite o enem od njih, si nikar ne domišljajte, da ima to kakršnokoli zvezo z ostalimi - ker je najbrž res nima.


    Pravite, da ne znamo razmisliti o tem, kakšni naj bi bili zakoni. In kakšni naj bi bili?

    Vprašanje prostega programja ni povezano zgolj z zakoni o copyrightu, ampak zadeva tudi druga pravna področja. Zgolj sprememba zakona o avtorskih pravicah še ne pomeni, da bodo programi res vedno prosti. Lastnikom je treba preprečiti, da bi na kakšen drug način, denimo s pogodbami, dosegli isti učinek kot z zaščito avtorskih pravic. Kot veste, se zavzemam, da bi morali biti vsi programi prosti, zato bi morali zagotoviti, da je izvirna koda vedno dostopna. To bi morali urediti z zakonom o varstvu potrošnikov. Če ne morete ugotoviti, kaj se skriva v programu, ki ga uporabljate, ste namreč v zelo nebogljenem položaju. Podobno kot morajo proizvajalci hrane na embalaži objaviti sestavine, bi morali komercialni razpečevalci programov javno objaviti izvirno kodo.


    Ali niso zakoni o avtorskih pravicah zgodovinski koncept, ki ga je bilo mogoče dokaj strogo uveljavljati, dokler ni postalo z novimi tehnologijami to praktično nemogoče?

    Avtorske pravice so se razvile skupaj s tiskarskimi stroji in takrat so bile še smiselne. Tehnologija tiskarskih strojev je namreč omogočala zgolj množično produkcijo identičnih kopij, to pa so lahko počeli samo tisti, ki so si lahko privoščili zelo specializirano opremo. Ko so avtorske pravice nastale, so bile del industrijskih regulacij. Omejevale so tako izdajatelje kot avtorje in to je vse. Niso omejevale običajnih bralcev, saj ti niso mogli početi stvari, ki jih je omejeval zakon. Zato so bile neboleče za splošno javnost, zelo lahko pa so jih tudi izvajali, saj so zadevale le določene segmente industrije. Končno, bile so celo koristne, ker so prispevale k temu, da so ljudje več pisali. To je bil tudi njihov uradni namen v ZDA, ki so ga zapisali tudi v ameriško ustavo - avtorske pravice naj bi bile koristne za javnost, ker pospešujejo napredek. Toda zdaj ko imamo računalnike, lahko ljudje brez težav presnemavajo izdana dela in jih spreminjajo, če menijo, da je to koristno. To pa spremeni celotno situacijo, saj avtorske pravice niso več industrijska regulacija, ampak so postale sistem, ki ljudem prepoveduje, da bi pomagali svojim prijateljem. Sistem, ki prepoveduje sodelovanje v družbi, ni več neboleč, saj omejuje stvari, ki bi jih radi počeli milijoni Ijudi. Prav tako ta sistem ni več enostavno uveljavljati; če bi ga hoteli, bi morali vdreti v zasebno življenje vsakogar. In ne nazadnje, ta sistem tudi ni več koristen. Koristi, ki jih je prinašal prej, ni več mogoče dosegati, ne da bi za to družba plačala ceno. Ta zdaj plačuje visoko ceno, zato bi morali resno premisliti, ali je to res dobra metoda za doseganje namenov, zapisanih v ustavi. V preteklosti so avtorske pravice pospeševale pisanje na neboleč način, danes pa vlada sistem "Deli in vladaj", ki bi ga morali ponovno premisliti v samih temeljih.


    Kakšen sistem bi vi predlagali?

    Če bi stvari resno premislili, bi se nam utegnilo zgoditi, da odgovori, do katerih bi se dokopali, ne bi bili enaki za vse vrste del. Različna dela se uporabljajo v različne namene, to pa vpliva na družbene in etične premisleke o njih. Nekatera dela so na primer funkcionalna in jih uporabljamo za to, da opravimo svoje delo. V to kategorijo sodijo računalniški programi, priročniki, slovarji, učbeniki, priročniki in knjige receptov. Pomembno je, da imajo ljudje svobodo, da izdajajo spremenjene, izboljšane verzije vseh teh funkcionalnih del. Delno zato, ker ima lahko nekdo drug boljšo zamisel, kako opraviti delo, delno pa zato, ker različni ljudje razmišljajo o različnih nalogah. Recepti so najboljši primer za ljudi, ki se ne ukvarjajo z računalniškim programiranjem; da bi razumeli, za kaj tu gre. Ljudje, ki radi kuhajo, pogosto izmenjujejo kopije receptov s prijatelji. To je najbrž že stoletja način življenja ljudi. Povsem normalno je tudi, če spremenite recept. Nihče ne pravi, da morate suženjsko slediti navodilom v receptu, zato lahko spreminjate, kolikor vas je volja. In če spremenite recept in imajo ljudje radi hrano, ki je na ta način pripravljena, lahko zapišete svojo verzijo recepta in jo posredujete prijateljem. Zamislite si svet, v katerem bi bilo nemogoče spremeniti recept, ki bi bil zapisan v nekakšni obskurni kodi in vi ne bi mogli ugotoviti, kaj ste sploh počeli, ko ste pripravljali hrano, in katere sestavine ste uporabljali. In predstavljajte si, da bi se, potem ko bi prijatelju dali kopijo recepta, našel nekdo, ki bi vas označil za piratskega kuharja in vas hotel za dolga leta vtakniti v zapor. Ta nezaslišani in nedopustni svet je resnični svet komercialnih proizvajalcev računalniških programov.


    Toda nekatera dela imajo kljub vsemu večjo avtorsko težo kot kuharske knjige.

    Seveda obstajajo tudi druge vrste del, ki imajo povsem drugačne namene. Namen nekaterih del je predstavljanje misli ali pogledov določenih oseb in njihovo spreminjanje bi preprosto pomenilo napačno predstavljanje razmišljanja teh ljudi. To ni niti koristno niti ne služi napredku. Zato bí morala bití pravila za takšne vrste delo drugačna. Obstaja tudi druga vrsta del, katerih glavni namen je, da so lepa ali da zabavajo - tudi za ta bi najbrž marala obstajati drugačna pravila. Vprašanje, ali je dobro, če ljudje objavijo spremenjeno verzijo estetskega dela, je zelo težavno, saj imata obe strani zanimive argumente.


    Če bi vam v vlogi hudičevega advokata postavil vprašanje...

    Pravzaprav bí mi bilo ljubše, če ne bi. To je zelo slab način, kako se lotiti nekega vprašanja in raziskati razmerje med različnimi segmenti vprašanja. Če igrate vlogo hudičevega advokata, potem postavljate vprašanja, ki bi jih spraševal nasprotnik. Toda pameten nasprotnik ne bo postavil vprašanja, ki bi pomagalo ljudem, da bolj jasno razmišljajo, temveč prej vprašanje, zaradi katerega bodo ljudje dosti teže dojeli tisto, kar sem hotel povedati. Takšno vprašanje bo namreč vsebovalo predpostavke, ki jih bodo ljudje sprejeli, ne da bi o njih razmislili, ne da bi postavili pod vprašaj samo vprašanje. Če takšne predpostavke sprejmejo, bodo zelo težko razumeli celo tisto, kar hočem povedati. Da sploh ne govorimo o tem, da bi o teh stvareh morali tudi jasno razmisliti. To seveda ni vaš namen, a če ste pametni in ste se naučili, kako posnemati pametnega nasprotnika, znate tudi postavljati take vrste vprašanj. Zato mi bo toliko teže jasno razložiti svoje ideje. Mogoče bom zaradi takšnih vprašanj tudi postal jezen, ker takšen pač sem in se rad razjezim, ko ljudje počnejo kaj takega. In ko sem jezen, ne mislim več jasno in lahko slabo opravim svojo nalogo. Ker pa sem danes tudi tako zaspan, je stvar še toliko težja.

    Zato bi bilo za bralce bolje, če bi poskušali postavljati nevtralna vprašanja.


    Dobro, naj vam vprašanje zastavim drugače. V vlogi hudičevega advokata bi namreč poskušal poiskati argumente komercialnih prodajalcev programov, ki bi vam odgovorlli, da so avtorske pravice doslej zelo dobro služile in bi še naprej, le da nimamo tehničnih možnosti za njihovo uveljavitev..

    To je čisti nesmisel. Ne obstajajo tehnična sredstva, s katerimi bi lahko uveljavili spoštovanje avtorskih pravic. Najprej, danes težave z avtorskimi pravicami izhajajo iz samih učinkov teh pravil. Drugič, ne morete jih uveljaviti, če se ne zatečete k nasilju. Kajti ne glede na to, kakšna tehnična sredstva utegnejo iznajti, da bi ljudem preprečili presnemavanje, se bodo vedno našla tudi tehnična sredstva, kako te zaščite obiti. Zato bi bili v končni instanci vedno potrebni drakonski zakoni. ZDA je takšne drakonske zakone že uveljavila. Sistem, ki ga danes uporabljajo ZDA, da bi preprečile nedovoljeno presnemavanje in izmenjavanje informacij, je zelo podoben metodam, ki jih je nekoč uporabljala Sovjetska zveza in proti katerim so se ljudje borili s samizdati. V SZ je zraven vsake priprave za presnemavanje stal stražar, ki je bedel nad tem, kar se je kopiralo. Tiste, ki so jih ujeli pri nedovoljenem kopiranju, so doletele hude kazni. Da bi kršitelje laže ujeli, so od vseh zahtevali, da ovajajo svoje sodelavce in bližnje informacijski policiji. Poleg tega so uvedli tudi kolektivno odgovornost in tako ljudi prisilili, da so morali nadzirati druge. Naložili so jim, da nadzirajo druge, in jim jasno povedali, da bodo sami šli v zapor, če tega ne bodo dobro počeli, če bodo na primer zalotili koga iz skupine, ki bi jo morali nadzirati, da neavtorizirano presnemava programe. In končno, uporabljali so propagando, ki se je začela že v ranem otroštvu, da bi prepričali ljudi, kako se lahko s takšnim prepovedanim presnemavanjem ukvarjajo samo zlobni sovražniki ljudstva.

    Danes ZDA uporabljajo enake metode. Sicer nimajo ljudi, ki bi nadzirali vaš računalnik, saj bi bilo to preveč drago, zato pa predlagajo posebne robote, ki naj bi budno bedeli nad presnemavanjem v vašem računalniku. Če si pred desetimi leti v ZDA nekaj presnel in dal prijateljem, ker si hotel biti prijazen, to ni bil zločin. Zdaj pa te lahko za kaj takega zaprejo za več let. Kot kaže, je v ZDA to, da nekaj deliš z bližnjim, postalo nekaj strašnega. Združenje proizvajalcev računalniških programov (SPA) pa s televizijskimi oglasi ljudi ščuvajo naj ovajajo svoje bližnje. Kolektivno odgovornost so v ZDA uvedli za ponudnike internetskih storitev, beseda "piratstvo" pa je namenjena propagandi, ki se začne že v otroštvu. Ko sem še kot otrok hodil v šolo, so nas učitelji poskušali naučiti, naj stvari delimo med sabo. Rekli so nam, če v šolo prinesete sladkarijo, je ne morete vse sami pojesti. Razdelite si jo z drugimi otroki, saj vas hočemo naučiti, da pomagate svojemu bližnjemu: Danes vas učitelji učijo ravno nasprotno. "Oh, program si prinesel v šolo. Da ga ne bi slučajno komu posodil, saj to ni prav, to je piratstvo." In te sovjetske metode so edini način, kako ljudem preprečiti, da ne bi delili stvari z drugimi. Tega pa nisem pripravljen sprejeti.

    Po mojem mnenju največjim družbenim ustanovam ne bi smeli dopustiti, da ljudem razlagajo, kako ne smejo deliti stvari s svojimi bližnjimi. Ta duh, da je treba deliti z drugimi, je preveč pomemben in krhek, saj ni avtomatično prirojen, zato se ga morajo ljudje priučiti. Tudi vse glavne svetovne religije poskušajo ljudi naučiti tega duha. Tiste dele družbe, ki temu nasprotujejo, pa bi morali spremeniti.


    Nekoč ste izjavili, da je ta duh nekoč živel tudi na MITu kjer ste delali, potem pa se je v osemdesetíh letih vse spremenílo. Zakaj?

    Moja skupnost je že v sedemdesetih predstavljala le majhen del računalniškega sveta, kí pa v glavnem ni poznal občutka skupnosti. Mogoče je takšna skupnost med maloštevilnimí računalníkarjí obstajala v petdesetíh letih, saj niso takoj začeli uporabnikom preprečevati, da bi pomagali drug drugemu. To je že v sedemdesetih postalo pravilo povsod, le v našem laboratoriju na MIT tega nismo tolerirali, saj je že sam naš način življenja temeljil na sodelovanju. Razšli smo se predvsem zaradi nepomembnih razlogov, toda to izkušnjo drugačnega načina življenja sem vzljubil. Nisem se hotel vključiti v sistem, kjer ni nobenemu dovoljeno, da bi pomagal drugemu. Kjer te, če deliš stvari s prijatelji, označijo za pirata. Na srečo sem se ukvarjai z razvojem operacijskih sistemov in imel dovolj znanja, da sem poskusil spremeniti stvari.


    Ste bili v tem uspešni?

    Do neke mere da. Ocenjujejo, da je danes okoli 20 milijonov uporabnikov operacijskega sistema GNU/Linux, ki ga često napačno imenujejo zgolj Linux; ta zadnji je le del sistema. Teh 20 milijonov ljudi uporablja sistem, ki ga lahko svobodno presnemavajo in spreminjajo. Sodelujejo v svobodni skupnosti, v kateri spodbujamo pomoč bližnjemu. Seveda številni poleg našega sistema uporabljajo tudi neprosto programje, zato naš uspeh ni popoln. Dvajset milijonov uporabnikov je lepo število, nemara je to pet odstotkov vseh uporabnikov računalnikov, nemara manj, zato nas čaka še veliko dela, preden bodo vsi računalniški uporabniki svobodni, da bodo lahko pomagali svojemu bližnjemu.


    To pa zveni že skoraj kot religija.

    Sem ateist, sekularni humanist. Je pa res, da to, kar govorim, spominja na religijo, saj se veliko religij zavzema za pomoč bližnjemu.


    Dvajset milijonov je lepa številka. Ste optimist? Boste zmagali?

    Nikoli nisem optimističen, saj sem po naravi pesimist. Toda ta stvar se mi zdi tako pomembna, da se bom za njo boril, četudi bo šlo vse narobe. Vsekakor pa nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. To je politični boj. Ne vemo, kdo bo v njem zmagal. Odločila pa bo javnost, za katero pač ne vemo, kako se bo odločila. Če bi bili rezultati znani, potem se ne bi imelo smisla bojevati. Toda prihodnost pač ni določena in odločitve ljudi, ki se v tem trenutku še niso odločili, bodo izoblikovale rezultat tega političnega vprašanja. Novinarska vprašanja o tem, kaj se bo zgodilo, so v temelju napačna in nedemokratíčna. Opozarjati bi morali ljudi, da so oni tístí, ki bodo odločilí o tem, kaj se bo zgodilo.


    To resno mislite?

    Da. Lahko se sicer odpovejo odločanju in to pogosto tudi naredijo. Če jih ne bi vztrajno prepričevali, da bodo v končni instanci tako ali tako odločale vplivne skupine v družbi, se nemara ne bi tako pogosto odpovedovali odločanju. če hočemo, da bo demokracija imela večjo moč, ne bi smeli zgolj pripovedovati javnosti, kaj se ji bo zgodilo, kot da bi bili pasivni opazovalci ali žrtve dogodkov. Ljudi bi morali opozarjati, da bi morali kot državljaní odločatí o tem, kaj se bo zgodílo.


    Vas imajo glavni komercialni proizvajalci programske opreme za idealista ali nevarnega revolucíonarja?

    Zelo različna mnenja imajo. Multinacionalne korporacije, kot na primer Microsoft, so izjavile, da hočejo zaustaviti to, kar počnemo. Na drugi strani pa številna najpomembnejša računalniška podjetja uporabljajo operacijski sistem GNU/Linux in ga celo izboljšujejo. Tako je na primer IBM privzel vsaj del sistema, nekaterim uporabnikom distribuira naš celotni sistem, razvija pa tudi nekatere proste programe. Seveda pa ni vse, kar počne IBM, svobodno. Tudi druga velika podjetja, kot sta SGI in Sun, so proizvedla pomembne proste programe, ki so lahko zdaj del sistema.


    Kakšen motiv za to pa imajo ti velikani?

    To morate vprašati njih.


    No, najbrž imate kakšno teorijo.

    Pravzaprav se niti ne osredotočam na to, kaj bi lahko motiviralo komercialna podjetja. Povsem zadovoljen sem, če so naši prosti programi koristni za uporabnike in če k temu prispevajo tudi komercialna podjetja. Toda nočem jih jemati kot najpomembnejšo stvar v življenju. Ne verjamem v družbene odločitve, ki temeljijo na komercíalníh motívih. Po mojem bí morale družbene odločitve temeljiti na premisleku o tem, kaj naredi družbo boljšo. Šele potem lahko določimo, kaj lahko podjetja počnejo. Zato nasprotujem Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), ki postavlja človekove pravice, demokracijo, zdravstveno varstvo, okolje in delovne razmere v podrejen položaj glede na mednarodno trgovino. Ta je sicer dobra stvar, vse dokler ne posega v druga, pomembnejša področja človekovega življenja. Nisem staromoden protekcionist, ki bi hotel omejiti uvoz, toda hkrati z globalizacijo trgovine bi morali globalizirati tudi človekove pravice, demokracijo, varovanje okolja, zdravstvene in delovne standarde.


    Imam občutek, da bi država, katere državljan ste, prej šla v vojno zaradi kršenja avtorskih kot pa človekovih pravic.

    Imate prav. Ko govori o Kitajski, ameriška vlada vedno pravi, da je sícer sprožila tudi vprašanje človekovih pravic, da pa ima zelo malo vpliva pri kitajski vladi. Toda ZDA imajo velík vpliv na Kítajsko, ko se zastavi vprašanje avtorskih pravic, saj vse sile usmerja prav v to problematiko - ne pa v pomembnejše stvari. Okoli teh vprašanj imam zelo drugačna stališča kot ameriška vlada. Po mojem je zelo pomembno, da se ostali svet upre ameriškim trgovinskim predstavnikom: ti skoraj vedno počnejo stvari, ki so dobre za multinacionalne korporacije in slabe za vse ostale. Američani so vse do lanskega leta poskušali prisiliti vlado Južne Afrike, naj ne uveljavi obveznih licenc za patente za zdravila proti aidsu. Južnoafričani so to hoteli izpeljati zato, da bi lahko zdravila proizvajali doma in bi bila dostopna za delček cene, ki jo morate plačati v ZDA. In v Južni Afriki, kjer imajo resne težave s to boleznijo, bi to pomagalo rešiti življenja številnih državljanov. Toda za ameriškega trgovinskega predstavnika življenja niso bila pomembna in je poskušal Južnoafričane prisiliti, da ne uveljavijo svoje pravice v okviru WTO o uveljavitvi obveznih licenc. A1 Gore, ki je zdaj predsedniški kandidat, je ta prizadevanja podpiral, dokler ni pred kakim letom odkril, da bi lahko stvar postala neprijetna, in se je od nje distanciral. Kmalu potem je nehal pritiskati tudi trgovinski predstavnik. To je bila majhna zmaga, ki pa vam pokaže, kaj poskuša vlada ZDA narediti ostalemu svetu in kako nemoralna je.


    Toda mar ni v ZDA država že nekajkrat odigrala vloge inkubatorja, v katerem so se skotile nove tehnologije, potem pa jih je brez nadomestila prepustila trgu? To se je zgodilo z radiom pa z internetom...

    Da, toda v preteklosti v ZDA ni prevladovala ta ideologija, ki postavlja poslovne interese nad vse. Še v šestdesetih je bilo vzdušje zelo drugačno. Predsednik Reagan je potem ameriški javnosti prodal krilatico, da bodo vsi profitirali, če bomo pustili ekonomiji, da počne, kar hoče. Po dvajsetih letih takšne politike lahko vidimo, da ne deluje. Je že res, da je pripeljala do velike gospodarske rasti, toda vse koristi od tega je dobilo le najbogatejših deset odstotkov družbe. Šestdeset ali 70 odstotkov srednjega sloja je ostalo na istem, le da morajo zdaj za isti dohodek delati več ur. Dvajset odstotkov najrevnejšega prebivalstva pa je zdaj revnejšega kot leta 1980. Reaganova politika je bila neuspešna: če namreč podelite gospodarstvu več moči, jo bo sicer izkoristilo za ustvarjanje večjega bogastva, toda lastniki bodo to moč uporabili tudi za to, da bodo to bogastvo obdržali zase. Toda zaradi govorjenja o napredku to ostaja skrito za večino Američanov. Ko pa ta uspeh pogledate od blizu, od njega ostaneta dve stvari: rast na borzi, kar koristi v glavnem samo bogatašem, in zmanjšanje brezposelnosti, kar se je zgodilo v času Clintona. Tisti, ki so bili leta 1990 brezposelni, so zdaj na boljšem. Toda poleg tega Američanom ne gre bolje, če niso med bogataši.


    Praviš da se je država povsem podredila interesom kapitala? A v primeru Microsofta je le posegla...

    Točno. Vendar gre za zelo specifičen primer. V času Reagana in Busha kot da protimonopolistična zakonodaja sploh ni obstajala, šele Clinton je - v zelo skromni meri glede na nekdanje standarde - posegel proti monopolom. V primeru Microsofta je bil monopol tako očiten, da so se številni tudi znotraj gospodarstva hudovali. In prav zato je do primera Microsoft najbrž sploh prišlo. Predsedniški kandidat Ralph Nader, za katerega bom volil, je nekoč izjavil, da je glavna razlika med Bushom in Goreom v tem, čigava kolena se prej dotaknejo tal, ko korporacije potrkajo na vrata.


    Vaša ideja o sodelovanju spominja na kolektivistične ideje, ki so že skoraj blizu socializmu. Ali niso povsem v neskladju z individualistično protestantsko etiko, ki vlada v ZDA?

    Ne zares. Je pa res, da v ZDA v zadnjih dvajsetih letih ljudi spodbujajo, naj rešujejo svoje probleme sami, ne pa v sodelovanju z ostalimi. To je tudi v nasprotju z ameriško tradicijo političnega samoorganiziranja z namenom, da bi rešili probleme. To je le eden od načinov, kako ljudi narediti za nemočne. Če je sistem strukturno tak, da večina ljudi v ekonomskem smislu ne bo napredovala, potem kot posameznik ne morete nič storiti. Lahko se povzpnete po lestvi in porinete nekaj ljudi navzdol, toda v splošnem ne bo nič bolje.


    Toda z vašim kolektivizmom je ogrožena tudi ena od temeljnih lastnosti avtorja: njegov narcisizem.

    Se strinjam. Veste, kaj mislim o tem narcisizmu avtorjev? (Z rokami naredi obrise nečesa, kar bi lahko spominjalo na straniščno školjko) In potem potegnemo vodo. Kot avtorja me nikakor ne navdušuje ideja o avtorju kot nekakšnem božjem kreatorju. Zanimivo je, da vse pogosteje naletite na besedo kreator, ki opisuje avtorja. Po mojem je to subtilen način propagande, če avtorje primerjate z bogovi, ki bi se jim morali drugi priklanjati in se zaradi njih odpovedovati svoji svobodi. Kot avtor vas rotim: nikar v mojem imenu ne preprečujte drugim ljudem, da bi si medsebojno pomagali. Niti sam niti noben drug avtor ni toliko pomemben, da bi lahko kaj takega počeli.


    Članek objavljen v Delu, sobotna priloga, dne 19.10. 2000

    Lugos - društvo uporabnikov Linuxa Slovenije
    Guru za svobodno uporabo programov - prispevek o Stallmanu
    GNU org - Definicija prostega programja
    Free as in Freedom - online knjiga
    Osebna spletna stran Richarda Stallmana
    GNU software stran
    Freshmeat - stran z obilico prostega programja

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Lugos - društvo uporabn...
  • Guru za svobodno uporab...
  • GNU org -
  • Definicija prostega pro...
  • Free as in Freedom - on...
  • Osebna spletna stran Ri...
  • GNU software stran
  • Freshmeat - stran z obi...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20031230175936817

    No trackback comments for this entry.
    Richard Stallman - prosto programje - svobodna družba | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds