Srečno novo leto 2014

Zadnjemu mesecu v letu pravijo Veseli december. To je zadnji mesec starega leta, ko so ljudje v napetem pričakovanju prihoda novega leta. Značilnosti decembra so priprave na praznovanje, kupovanje daril, obiskovanje in obdarovanje prijateljev, veseljačenje in sprostitev. Znancem pošiljamo voščila, s katerimi jim v novem letu zaželimo sreče, veselja, zdravja, ljubezni, bogastva, skratka izpolnitev vseh skritih želja. Prehod v novo leto se slišno in vidno razglasi s proženjem petard in ognjemetov. Pa sedaj poglejmo v zakulisje novoletnega teatra.

Za mnoge veseli december ni tak, kot ga vidijo drugi. Prvotni namen praznovanj je znan le še malokateremu, in večina se o njem niti ne sprašuje, temveč se brez razmišljanja zgledujejo po ostalih.

In tako je novo leto v glavnem le še čas pošiljanja voščilnic, mrzličnega nakupovanja daril, množičnega obiskovanja in obdarovanja, povzročanje hrupa, pijančevanja, in zato ni čudno, da marsikdo zgubi živce ravno v tem času, ki bi moral biti največje praznovanje miru. Toda zakaj je to tako?

Za popolno razumevanje vsakega posebnega dogodka, ki je časovno opredeljen, je potrebno popolno razumevanje, kaj čas je in kako je nastal. Če se za trenutek malce v mislih ustaviš, in skušaš doživljati preteklost, te bodo začeli preplavljati spomini, v katerih boš videl dogodke, za katere misliš, da so se zgodili. Skratka, preteklost je le v tvojih mislih, oziroma so tvoje misli. Enako boš doživel, če boš skušal ugotoviti kaj je prihodnjost. Pojavile se ti bodo misli, v katerih boš videl tisto, kar želiš, da bi doživel. In v trenutku, ko pričenjaš razmišljati za nazaj ali naprej, sedanjost pričneš obravnavati kot nepomembno.

Sedanjost je za tebe nekaj, kar sprejemaš kot trenutek, v katerem se dobro počutiš, in se zdi tako običajna, da si jo jemlješ kot nekaj samoumevnega. Tako zelo se ti zdi navadna, da jo ignoriraš, in se je ne zavedaš. Ker stalno blodiš v spominih iz preteklosti in fantazijah o prihodnosti, je sedanjost za tebe postala le odsev tvojega dozdevnega bivanja med preteklostjo in prihodnostjo. Če pa se osredotočiš recimo na svoje dihanje, in mu skušaš nakloniti toliko pozornosti, da se izogneš vsakršni misli, bo sedanjost postala predmet tvoje večje pozornosti. Na ta način lahko počasi dojameš, da obstaja le ta trenutek, le sedanjost, ki je večna. Čas in vse, kar v čas postaviš, je zato le plod tvojih misli.

Če kar koli v času poudarjaš, si se s tem odločil, da bodo za tebe nekateri trenutki bolj pomembni od ostalih trenutkov. Ustvaril si posebne trenuteke, za katere želiš, da izstopajo od ostalih. Če pa želiš, da je zate enkrat nekaj bolj pomembno, moraš želeti, da je v vseh ostalih trenutkih ta stvar manj pomembna. Torej, če želiš ustvariti trenutek velike sreče, zadovoljstva in veselja, moraš ustvariti tudi trenutke z malo sreče, zadovoljstev in veselja. Z vsakim poveličevanjem nekega trenutka zato ustvarjaš pomanjkanje v ostalih trenutkih.

Zakaj torej ne bi bil vedno zadovoljen, vesel in srečen? Prav nič te ne ovira, da ne bi izkusil popolnost vsega, kar te izpolnjuje, saj te nič ne ustvarja manj izpolnjenega, kot pa si lahko v katerem koli trenutku. Glede tega se lahko slepiš le, če si domišljaš, da te lahko izpolnjuje nekaj, ker je izven tebe. Lahko si rečeš, sedaj ne bom srečen, bom pa srečen, ko bom dobil neko darilo. Lahko se varaš, da nisi vesel, boš pa vesel takrat, ko boš zaslišal neko melodijo. Samo ti se ustvarjaš manj zadovoljnega, ker se oklepaš lastnega prepričanja, da te bo zadovoljil le obisk tvojega najboljšega prijatelja.

In enako ponavljaš iz leta v leto. Trenutke šteješ s sekundami, minutami, urami, dnevi, tedni, meseci in leti, in se tako zapletaš v misli, ki ti odvračajo pozornost od sedanjosti. Prepričal si se, da si nepopoln, in iščeš vzrok za nezadovoljstvo v tvoji okolici. Pa vendar vzrok za tvojo neizpolnjenost ne obstaja, saj je to le stvar tvojega lastnega prepričanja. Nič v tvoji okolici te ne bo resnično osrečilo, zadovoljilo in razveselilo. In ko se boš tega zavedal, boš tudi prenehal kriviti ostale za to, da si nečimern, jezen, žalosten, osamljen, trpeč, bolan, umirujoč in minljiv.

Ko vališ krivdo za kar koli si, na tvojo okolico, se izogibaš lastni odgovornosti. In ker se del tebe tega zaveda, se tudi kaznuješ s trpljenjem in boleznijo. In samo v tebi biva največja sila univerzuma, ki lahko razblini celotno bedo tega sveta. Vse kar moraš storiti je, da prevzameš odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, da prevzameš odgovornost za svoje misli, ki so prvi korak k vsem, kar ustvarja tvojo resničnost.

Odloči se, da boš vesel, srečen, in zadovoljen vedno, v vsakem slehernem trenutku. Pokaži ljudem okoli sebe, da je to možno, in ne podpiraj njihovega izmišljenega prepričanja, da so v pomanjkanju. Uglej popolnost v vsakemu in v čemerkoli. Vsako pomanjkanje je le farsa, monodrama na odru teatra tega sveta. Kaj bi obdaroval, ko pa ima vsak že celotno bogastvo, ki ga resnično lahko prejme, kaj bi želel, ko pa so vsakogar skrite želje že izpolnjene, in zakaj bi se veseljačil le ta trenutek, ko pa je vir veselja v tvojem lastnem srcu, in ti nikoli in nikamor ne more pobegniti.

Anže Rozman