dr. France Susman

Nikola Tesla (10.7.1856 - 7.1.1943) se je v zadnjih desetih letih svojega bogatega življenja v New Yorku najbolj ukvarjal z vprašanjem, kako razviti aparature, prek katerih bi imeli stik z višjimi svetovi. Menil je, da bo znanost, ko bo zares začela komunicirati s tako imenovanimi umrlimi, v desetih letih napredovala bolj kot v vsej zgodovini doslej.

Leta 1848 se ni začela samo pomlad narodov, ampak tudi znanstvena povezava z onstranstvom. 31.3.1848 pomeni uradni začetek modernega spiritualizma; takrat se je v Hydesvillu blizu New Yorka začel javljati duh umorjenega krošnjarja trem Foxovim deklicam, ki so stanovale v hiši, kjer je bil v kleti zakopan umorjeni in o tem nihče ni nič vedel.Podatke o tem lahko beremo sedaj tudi v slovenščini.

Na trgu je že nekaj dobrih knjig: Življenje po življenju, Onstranska potovanja, Tam je reka, Speči prerok, Sporočila iz onstranstva, V objemu svetlobe, O smrti in življenju po njej, Esenska poslanica miru, Jezusov evangelij, Angeli na vesoljskih ladjah, Vrnitev iz prihodnosti (zadnjih šest sem sam posredoval založbam).

V 80-tih letih je prišlo do tega, kar so želeli Marconi, Tesla in Edison: povezave z višjimi svetovi prek elektronskih aparatov. To bo pospešilo pozitiven razvoj človeštva, in sicer šele tedaj, ko bodo znanstveniki začeli uporabljati dosedanje iznajdbe. Tudi elektronski aparati za zdaj še najbolje delujejo, če delajo z njimi ljudje z medialnimi sposobnostmi. Medialni ljudje slišijo, vidijo ali drugače zaznavajo stvari, ki prihajajo iz nam nevidnih svetov.

V Bibliji je opisano vsakovrstno delovanje medijev; v dveh angleških knjigah so ti primeri zbrani na 780 straneh. Torej nam povezava z višjimi svetovi ni prepovedana, pač pa njih zloraba. Razločevanje duhov ali spoznavanje človeka je tista vrlina, ki nam pomaga obvladati naše življenje. Seveda so tudi objektivna merila, ki dokazujejo realnost posmrtnega življenja.

Fotografija duha

Leta 1874 je svetovno znani fizik William Crookes (1832-1919) prvi fotografiral duha, kakor je bilo videti v holandski televizijski nanizanki o parapsiholoških pojavih Paralaxa, ki so jo kazali tudi na slovenski in hrvaški televiziji. Medialne sposobnosti so bile izredno razvite v tridesetih letih 19. stoletja, tako da so se duhovi sprehajali med ljudmi v spiritualističnih seansah. Popolnoma razvit medij je jasnoviden; prek njegove ektoplazme lahko duhovi govorijo naravnost z nami, torej ne prek medijevih ust; lahko se nam v njegovi ektoplazmi pokažejo, pišejo, rišejo ali nam posredujejo glasbo.

Ker so ljudje pri mojih seminarjih in predavanjih v Nemčiji v 70-tih spraševali, kaj je z življenjem po smrti, sem začel študirati tudi to področje. Zato sem bil osemkrat pri ameriških (prej pa nekajkrat pri angleških) spiritualističnih medijih. Nekatera sporočila je moč hitro razumeti, pomembnost drugih odkriva šele čas. Tako sem bil že prvi trenutek presunjen, ko sem v seansi dobil na kartico Goethejeve verze v nemščini, ki jih do tedaj nisem poznal: "On, edini pravični, je vse tako ustvaril, da je povsod pravica. On, edini pravični, noče, da se komurkoli dela krivica. Pod stoterimi imeni je visoko hvaljen, vendar naj bo pod tem (imenom pravični) na vekomaj najbolj proslavljen." Presunjen sem bil zato, ker sem ravno tedaj dokončeval rokopis o pravičnem in krivičnem gospodarstvu pa seveda v Ameriki ni tega nihče vedel. Ta Goethejeva filozofska hvalnica je dobra podlaga za razumevanje smisla življenja.

Dokument o največjem dokumentu

Zadnjič sem bil v ZDA leta 1987, ko sem spremljal nekoga od nemške televizije. Takrat sem dobil v roke sliko, ki je bila zame sicer svetinja, njene pomembnosti pa nisem dojel tako kot Goethejeve pesmi. (O elektronski komunikaciji sem v Sloveniji pisal 13. in 20. decembra 1992. Na računalniških in televizijskih zaslonih se pojavljajo besedila in slike, ki so velikega pomena za posameznike ali za vse človeštvo. To se sedaj dogaja v srednji Evropi in Rusiji, vendar je skoraj nemogoče biti navzoč na takih elektronskih seansah. Komunikacijo prek aparatov mora pač potrpežljivo razviti vsakdo sam. Pri seansah v Ameriki pa je lahko navzoč vsakdo, ki ima dobre namene.)

Spiritualizem pozna duševne pojave, to so sporočila prek medijevega sluha in vida, in pa fizikalne pojave, ko se pojavljajo stvari, duhovi ali celo živali. Z leti sem spoznal kakih deset medijev, ki imajo zmožnost posredovati besedila ali slike.

Gospa Joan Donnelly živi v Ephrati (Pennsylvania, med Philadelphio in Harrisburgom). Njen mož William Donnelly je bil zelo znan medij in prek njega sem dobil marsikateri odgovor. Slika, ki sem jo dobil v roke, je nastala, ko sem bil zadnjič v ZDA, in sicer na seansi, pri kateri je bilo kakih deset udeležencev (sitters). Vsakemu od nas je gospa Donnelly položila v naročje, kot že velikokrat prej, prtiček iz umetne svile. Seanso sem snemal na kasetofonu. Ker slike nastajajo prek ektoplazme, ki je na svetlobo zelo občutljiva, je taka seansa mogoča samo v popolni temi ali pri slabotni rdeči luči. Donnellyjeva je pripovedovala, kaj vidi in kakšna sporočila prihajajo za vsakega izmed nas. Po desetih minutah se je sredi mojega prtička oblikoval velik ovalni madež, okrog njega pa še štirje manjši.

Nastal je obraz s torinskega prta, bil pa sem zelo začuden, ko se je spodaj na levi pojavila slika moje matere. Moja mama Marjeta je bila na sliki zelo mlada, a iz tistega časa ne obstaja nobena fotografija. Toda moja sestra Amalija Žerjav (Borovnica) jo je takoj prepoznala, prav tako mamina mladostna prijateljica Marija Vidnar, ki je tedaj živela na Bregu pri Borovnici. Ona mi je največ pripovedovala o moji mami; pravi, da je bila zelo vesela, da je rada hodila na ples in imela je veliko snubcev.

Seveda bo ob tej sliki veliko ljudi mislilo, da je to nemogoče, da za vsem skupaj tiči kakšna goljufija ali samoprevara. Zakonca Donnelly sem poznal, ko sta živela v svoji hiši, a po smrti moža je živela vdova Joan v stanovanjski prikolici, seveda brez kleti in podstrešja. Vse stanovanje je zelo pregledno in tam ni prostora za kakršnekoli fotografske priprave, ki bi zahtevale tudi ogromno časa in denarja. Od prvega jasnovidskega nastopa, ko je nam zbranim povedala imena kakih 150 pokojnih svojcev, pa vse do zadnjega srečanja je bilo pri njej čutiti, da ji je medialnost bolj v breme kot v korist. Pri vsaki seansi smo vsi dobili slike (pictures on silk), pomembne za vsakega posameznika.

Torinski prt

Sliko s torinskega prta sem vedno spoštoval in jo imel rad. Vendar ta slika, ki sem jo dobil na seansi, ni pomenila nič novega pri mojem raziskovanju. Šele ko sta oktobra 1992 izšli dve knjigi o vatikanski potvorbi, sem se posvetil študiju prta. Slika sama je dovolj zgovorna.

Moj članek v novoletni številki 1993 Nedeljskega dnevnika o torinskem prtu je bil že v tisku, ko sem 25.decembra 1992 točno ob dvanajstih v svoji knjižnici v Nemčiji (spet) našel knjigo - Poročilo jeruzalemskega predstojnika esenov o dogodkih ob križanju. To poročilo imam v roki že nekaj let, v nemščini in angleščini. Ker pa se ujema z zadnjimi odkritji o torinskem prtu, dobiva tisto poročilo svojo zgodovinsko verodostojnost.

Vidim pa, da je že nekaj avtorjev upoštevalo in povezovalo en dokument z drugim. Ta odkritja se bodo v prihodnjem desetletju tako razširila, da bodo prišla v šolske knjige in na TV. Nekateri se tega bojijo, dejansko pa bo človeštvo spoznalo modrost tistih ljudi, ki so dolgo srečno živeli, ker so se držali naravnih zakonov.

Če je Jezus s pomočjo esenske zdravniške znanosti preživel križanje, se pred preganjalci umaknil proti vzhodu in v severni Indiji dočakal svojih 115 ali 117 let, ni to prav nobena izguba za človeštvo, temveč velika pridobitev. Ob največjih nesrečah in ob najhujšem kriminalu v zgodovini človeštva se poraja toliko iskanja in dobre volje, predvsem med mladino, da morda že lahko govorimo o rojstvu novega človeka. Temu novemu človeku bi bila Magna charta lahko kar Esenska poslanica miru. Tisti vatikanski krogi, ki so 21. aprila 1988 uprizorili prevaro, da bi se torinski prt izkazal za potvorbo, so človeštvu naredili veliko uslugo, ker so s tem pokazali na neizmerno pomembnost tega zgodovinskega dokumenta, ki mu ne more biti enakega. Ko je Jezusov najljubši prijatelj vstopil v prazni grob in videl taisti mrtvaški prt, ne med povoji, ampak posebej zvit, je veroval, da je Jezus ostal živ (Janez, 20:8).

Na nemški televiziji so januarja '93 predvajali daljše poročilo o černobilskih ikonah: te so podžarčene, torej še manj radioaktivne kot naša stanovanja. Tudi kopije čudodelnih ikon so čudodelne. Torej bo avtentični Jezusov portret imel vpliv tudi na pozitivni razvoj človeštva. Dokler ne vemo, po kakšnih zakonih se to dogaja, govorimo o čudežih. Jezusovo vstajenje od mrtvih je za neuke čudež, za esene pa, ki so poznali človeško naravo in zdravilne rastline, je bila to znanost. V naravi je še neskončno veliko takih božjih čudežev; kdor jih odkriva je veren, lenuhi so pa vraževerni.

Kako duhovni svet pomaga

Bil sem v kakih 200 seansah in ena je bila lepša in važnejša od druge. Kdor pozna samo čisto navadno vedeževanje, se res lahko pritožuje, da prihajajo iz višjih svetov malodane samo banalnosti. Če je Nikola Tesla bil prepričan, da bomo odkrili nove svetove v povezavi z onstranstvom, potem je dobro vedel iz lastne izkušnje, kako važni nasveti prihajajo iz za nas nevidnih svetov. Ker sem torej dobil v seansi sliko iz torinskega prta in naslednjega dne Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija v barvah, sem 1992 po izidu Kerstenove knjige Zarota proti Jezusu (ki je izšla tudi v slovenščini) začel študirati zgodovino torinskega zdravilnega prta in pomen potvorbe ob radiokarbonski analizi. V zgodovini in znanosti je polno znanja, ki ni razširjeno, ker ne vemo, da obstoja. Če te pa nekdo resno opozori na skrite zaklade, potem si jih lahko prisvojiš. Za zgodovinarja ni seveda nič važnejšega kot odkrivanje življensko važnih plati.

V eni prvih seans se mi je oglasila Marie Curie. S prelepim glasom me je spodbudila, naj raziskavam tako kot je to delala ona sama: "Duh mi je rekel, naj grem spat, ker sem utrujena, ponoči me bo zbudil, pa naj grem v laboratorij. Tako se je zgodilo in preden sem prižgala v laboratoriju luč, sem videla v temi, kako se je radij svetil. Podnevi ga ne bi zaznala". Ko sem prišel po seansi nazaj v Evropo, sem pregledoval življenjepise Curiejeve, pa je bila povsod prikazana kot materijalistka, dokler nisem odkril v francoski literaturi, da jo je vodil duhovni svet prek najpomembnejših medijev tistega časa.

Nakazal sem, kako izgleda seansa, ki se imenuje Slike na svilo. Najpogosteje so takozvane Trumpet Seances - seanse s trobentami. Poudarjam še enkrat, da je povezava med obema svetovoma možna prek ektoplazme. To snov, ki jo ima vsak človek, izvežbani mediji pa v velikih količinah, je proučeval nihče bolj kot veliki prof. dr. Charles Richet, 1913 Nobelov nagrajenec za medicino, ki se mi je tudi javil v seansi. Zastonj iščete v enciklopedijah pod njegovim imenom senzacionalni podatek, da je raziskal ektoplazmo in o tem napisal debelo knjigo. Najpomembnejše podatke v zgodovini so zamolčali ali jih celo obrnili v nasprotje.

Za opis ene same seanse bi morali imeti na razpolago kakih 50 strani. Zato tukaj le na kratko. Potem ko so ti mediji jasnovidno povedali imena tvojih pokojnih in voditeljev (vsakdo jih ima sedem ali več), se lahko javiš za Trumpet Seanse. Na začetku medij razloži, kaj se bo dogajalo, potem ugasne luč. Navadno sedi za zavesami, da je njegova ektoplazma zaščitena pred vibracijami udeležencev. Ti zmolijo Očenaš, potem pa začnejo peti spiritualistične pesmi, na primer You are my sunshine, my only sunshine, dokler se ne oglasi Doorkeeper, to je duh, ki spremlja medija navadno že od otroštva in v seansi skrbi za to, da so udeleženci lepo razpoloženi in da se pojavljajo samo pozitivni duhovi. Ta pozdravi vsakogar po imenu, če je kdo žalosten ali slabe volje, ga spravi na višek. Potem pa posreduje vsakomur svojce in voditelje.

Ti se vedno predstavijo po imenu. Pogovor teče tako kot si ga lahko predstavljamo. Če bi po desetletjih normalno v vsakdanu govorili s pokojnimi starši, o čem bi šla beseda? Oče, na primer, se mi je zahvalil, da sem začel preučevati komunikacijo z drugim svetom in da to tudi njemu koristi. Kar mi doživljamo, to tudi oni spremljajo, če je seveda ostala ljubezenska vez. Vsakomur se v seansi pojavi kakih 3 do 6 ljudi. Zame je bilo seveda zelo razveseljivo govoriti z zgodovinskimi osebnostmi. Javljajo se znanstveniki, svetniki in prijatelji človeštva. Včasih se pošteno začudiš, ko se ti javi kdo, ki ga ne bi pričakoval.

Ko v seansi pade razpoloženje, ga nevidni voditelj dvigne navadno tako, da nas pozove k petju. Bolj visoka je osebnost, ki bo govorila, boljše razpoloženje je potrebno. Vsi pa se trudijo, da bi mi uvideli, da smrti ni in da je zelo važno kako živimo. Za dokaze o posmrtnem življenju pa skrbijo oni sami. Nam ni treba vrtati za dokazi. Važen je spoštljiv in nepristranski pristop, potem se nam lahko približajo. Po seansi medij, ki je bil ves čas v globokem transu morda vpraša, če je vse v redu potekalo, prižge luč in udeleženci se mirno razidejo.

Kdor hoče raziskovati duhovni svet, se mora prilagoditi njegovi zakonitosti.