PARTNERSKI ODNOSI: ZAVESTNA ODLOČITEV
Od romantične do zrele ljubezni

Andrej Trampuž, univ. dipl. psiholog

Ste se kdaj počutili, kot da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo ulico? Ste se vprašali, ali ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste sanjali o ljubezni in sreči, nato pa padli na trdna tla?

"Partnerska zveza je osebnostno in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo privlačnostjo, vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja ter se končuje v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Ali bomo prišli do konca poti ali omagali kje na sredi, ni odvisno od tega, koliko sreče bomo imeli pri izbiri pravega partnerja, pač pa od naše pripravljenosti za odkrivanje skritih kotičkov svoje lastne osebnosti." (iz knjige Najina ljubezen, avtor Harville Hendrix, začetnik terapevtske šole za partnerske odnose Imago)

Partnerski odnos se običajno začne s čarobnim občutkom zaljubljenosti, ki ne traja večno. Ko izgine občutek enosti, ki jo da zaljubljenost, zaljubljenca spoznata, da sta dve različni osebi, še zdaleč ne taki, kot sta se videli na začetku. Prvotni občutek povezanosti izgine in čeprav sta skupaj, se čutita daleč drug od drugega. Ker je praznina boleča, nehote pridejo prav otroci in delo z njimi, milijon opravil po hiši, televizija, prekomerno delo, ločeni hobiji ali celo ljubimci in različne omame. Ko pa sta skupaj, kar ne vesta, zakaj si gresta na živce in zakaj se lahko tako hitro prepirata zaradi vedno enakih nepomembnih malenkosti. Kaj se dogaja?

Neizpolnjene potrebe iz otroštva

Razlog, da se dva človeka zaljubita, presega fizično privlačnost, željo po druženju, celo podobnost vrednot in interesov. Sega daleč nazaj in ima korenine v neizpolnjenih potrebah in ranah iz otroštva. Pri tem ne mislimo na travme zaradi spolnega ali fizičnega nasilja v otroštvu ali na posledice, ki jih otroku puščajo ločitve staršev, njihova smrt ali alkoholizem v družini. Gre za neprijetne izkušnje, ki jih niti ne zaznamo, pa vendar še po dolgih letih vplivajo na partnersko zvezo. Gre za vsa naša neizpolnjena hrepenenja po nežnosti in varstvu na naši poti iz otroštva. Tudi če smo odraščali v varnem in skrbnem otroštvu, so se nam v dušo zarisale nevidne brazgotine, saj nobeni starši, še tako predani, niso sposobni popolnoma zadovoljiti vseh otrokovih potreb.

Drugo obliko otroških ran smo dobili v procesu socializacije, skozi vsa sporočila, ki smo jih dobivali od okolja o tem, kdo smo in kakšni naj bomo. Tudi te igrajo v zakonu veliko, toda prikrito vlogo. Vsaka družba si je izoblikovala zbirko načinov obnašanja, pravil, prepričanj in vrednot, ki naj jih otroci prejmejo, starši pa so najbolj odgovorni, da jih nanje prenesejo. Kljub najboljšim nameram, so sporočila, ki jih prejmemo, pogosto grenka. Nekaterih misli in občutkov ne moremo imeti, odreči se moramo nekaterim naravnim oblikam vedenja, zatajiti nekatere sposobnosti in nagnjenja.

Tako nastane izgubljeni jaz, tisti del, ki smo ga zatrli zaradi zahtev okolja. Na primer: v določenih okoliščinah ničesar ne občutimo, ne moremo misliti, nikoli ne plešemo, nismo posebej kreativni … Gre za naše naravne sposobnosti, ki so bile izrezane iz naše zavesti. Niso uničene, še vedno jih imamo, toda trenutno niso del naše zavesti in zdi se, kot da jih nimamo. Da bi zapolnili praznino, razvijemo pročelje, za katerim se skrivamo, svoj neresnični jaz. Njegova naloga je prekriti zatrti del resničnega jaza in nas obvarovati pred novimi duševnimi ranami. Naša prvobitna popolnost, tista čudovita, ljubezniva narava postaja vse bolj zakrita. Da se zaščitimo pred kritiko, v samoobrambi nekatere svoje negativne poteze zanikamo. Na primer: "Nisem hladen in nedostopen, temveč močan in samostojen." Ali: "Nisem slabič, temveč le bolj občutljiv." V bistvu to drži. Te negativne lastnosti niso del prvobitne narave. Nastale so iz bolečine in so tujek, ki nam pomaga prebiti se skozi zapleten in včasih sovražen svet. Vendar to ne pomeni, da teh lastnosti nimamo, okolje lahko kadar koli potrdi, da jih imamo. Toda to, da jih zanikamo, nam pomaga obdržati pozitivno podobo o sebi in preživeti. Te negativne lastnosti postanejo zanikani jaz oziroma del neresničnega jaza, ki ga je še posebej boleče priznati.

Romantična ljubezen

V naravi obstaja naravna težnja, da narava nenehno poskuša zdraviti sebe. Prav tako tam, kjer so čustvene rane, narava prične s procesom zdravljenja. Vendar, ker so čustvene rane vedno rane v odnosih, se lahko pozdravijo samo v odnosih. Tako nezavedno iščemo nekoga, ki nam bo pomagal zaključiti otroštvo, zaceliti rane iz otroštva in ponovno pridobiti popolnost. Pri tem kaže, da lahko naša duševnost sprejme čustveno zdravljenje le skozi nekoga, ki je podoben tistim, ki so nas ranili. Prirojena težnja po popolnosti zahteva izbor partnerja, ki ima največje možnosti za ozdravljenje naših otroških ran in izpolnitev naših neizpolnjenih otroških potreb. Da bi se to zgodilo, potrebujemo povezanost z nekom, ki je dovolj podoben staršem, ki so nas ranili.

Vendar nihče pri zdravi pameti ne bi izbral nekoga, ki ima podobne negativne značilnosti kot starši, ki so ga ranili. Kdo bi zavestno iskal partnerja za življenje, ki je depresiven, kritičen, nedostopen? Kot rešitev je narava ustvarila romantično ljubezen. Ta nas začasno omami, skrije naši zavesti negativne lastnosti našega partnerja in ustvari veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in stare rane ozdravljene. V tem stanju ostanemo, dokler nismo v zvezi dovolj globoko povezani. Romantična ljubezen je torej način, da se povežemo z nekom, ki bo čez čas neskladen z nami na zelo poseben in za nas pomemben način … ker je to oseba, ki jo potrebujemo za zdravljenje.

Spopad za prevlado

Po poroki, ali ko smo skupaj dovolj dolgo časa, opoj popusti, obveze padejo z oči in vidimo svoje partnerje takšne, kot v resnici so, depresivne, kritične, nedostopne, nezanesljive - izredno podobne negativnim potezam naših staršev. Odnos preide v fazo spopada za prevlado, ko partnerja poskušata drug drugega spreminjati po lastnih željah in pričakovanjih. Začne se psihološka drama, ki se imenuje nezavedni zakon. To je zakon, v katerega partnerja prinašata svoja skrita hrepenenja in privzgojene vedenjske navade iz svojega otroštva, ki ju neizogibno vodijo v nasprotja in spore. Pri tem uporabljata negativne načine, kot je na primer kritiziranje, da bi dosegla pozitiven rezultat. To nikoli ne uspe. Večina zvez na tej stopnji odnosa obstane in živi tako do konca, kar pomeni do smrti ali ločitve. Mnogo ljudi tu pobegne. Napačno zaključijo, da so napravili bistveno napako v izboru, ne vidijo, da je v resnici to naravni načrt za čustveno zdravljenje. Skoraj polovica parov se loči v tem obdobju. Nato ugotovijo, da so pač slabo izbrali in gredo v naslednjo zvezo, kjer se ves krog začne ponovno.

Pri tem je pomemben še en dejavnik v procesu izbire partnerja. Ne samo da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zdravilec za nas, ampak se znajdemo z nekom, ki zahteva od nas, da zrastemo na področjih, kjer imamo pomanjkljivosti, da bi mi bili lahko zdravilec za njega. Kar en partner potrebuje za zdravljenje, je drugi najmanj sposoben dati - dokler se del jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe ne omehčajo. Ko se en partner raztegne preko svojih omejitev, da bi zdravil drugega, v procesu sam postane bolj cel.

Na primer, če smo se kot otroci naučili zaščititi se s potiskanjem čustvenih plati našega jaza, se najdemo skupaj z nekom, ki bo zahteval, da delimo z njim svoja čustva, ker je to pomembno za njegovo zdravljenje. Če smo se naučili biti pretirano čustveni, bomo našli nekoga, ki nas bo rotil, da postanemo bolj razumski in premišljeni. Če smo ugotovili, da je nevarno iskati stik ali čustveno bližino in smo postali tihi in oddaljeni, bomo pritegnili nekoga, ki bo potreboval od nas čustveno bližino. Če smo se naučili kot otrok, da smo preveč oklepajoči, nas bo pritegnil nekdo, ki nas bo prosil, da mu damo prostor, spoštujemo njegovo samoto in uživamo njegovo svobodo.

Dobra novica je, da se začnejo dogajati čudovite stvari, ko se par zaveda tega procesa in se odloči, da sodeluje z zdravilnim načrtom. Par stopi v fazo zavestnega zakona.

Zavestni zakon

To, kar je prej izgledala past, sedaj postane rešitev. Na temeljih zavestne odločitve ostati skupaj partnerja spoznavata sebe in drug drugega v novi luči. Zapreta izhode in obudita ljubeče obnašanje. Z novimi spoznanji in novim odnosom postaneta zdravitelja drug drugemu. Podarita si tisto, po čemer hrepenita že od otroštva, in si medsebojno pomagata ponovno pridobiti svojo popolnost.

Za zavestni zakon je značilno, da sta partnerja spoznala, da ima ljubezenska zgodba skrite cilje - ozdravljenje otroških ran. V zavestnem zakonu si prizadevati ustvariti realnejšo podobo svojega partnerja. Prevzemati začneta odgovornost za to, da si medsebojno pokažeta, kakšne so njune potrebe in želje. V odnosih postaneta bolj premišljena. Naučita se vrednotiti potrebe in želje partnerja na tak način, kot vrednotita svoje potrebe in želje. Prepoznavati začenjata temne plati svoje osebnosti. Naučita se novih načinov zadovoljevanja svojih osnovnih potreb in v samem sebi začenjata iskati moči in sposobnosti, ki jima manjkajo. Bolj se začenjata zavedati svoje potrebe po ljubezni, popolnosti in združitvi s svetom. In nenazadnje sprejmeta dejstvo, da zavestnega zakona ni lahko ustvariti.