Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje. Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste – naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanimamo se lahko (ali pa tudi ne) za nogomet, zbiranje znamk, glasbo, moda in tako naprej. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je samo družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim na oblasti popolnoma ustreza.



Kolektivno samouresničenje je revolucionarni projekt. Je kolektivni prevzem celovitosti narave in družbenih odnosov in njihova preobrazba glede na ozaveščeno željo. Pristna terapija je spreminjanje posameznikovega življenja s spreminjanjem narave družbenega življenja; če hočemo doseči prave posledice, mora terapija nujno biti tudi družbena. Družbena terapija (zdravljenje družbe) in individualna terapija (zdravljenje posameznika) sta namreč zvezani skupaj: druga brez druge ne moreta, saj je vsaka nujni del druge.
Na primer: v tej famozni, najbolj civilizirani družbi se od nas pričakuje, da potlačimo čustva in igramo vlogo, čemer se reče »igranje vloge v družbi.« (kako razkrivajoča fraza!) Posamezniki si tako nadenemo značajski oklep – železno srajco igrane vloge, ki je neposredno povezana s koncem družbene vloge, katero igramo.

Misliti subjektivno pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kakor hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije.
Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkom? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer Subjektu ponuja način za iskanje nove perspektive na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.
Zavedanje tretje možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, kateri sta v resnici zgolj polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, ki so ga na sojenju zaradi oboroženega ropa vprašali: »Ali se počutite krivega ali ne?«; njegov odgovor pa se je glasil: »Nezaposlen sem.« Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija pa je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – kar se jim nato prodaja nazaj v obliko potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.
Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej Predstavi, kjer ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za same sebe. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno to pomeni razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij.

Lep primer takšne materialne povezanosti vseh je, lonček kave, ki ga hočem vzeti iz avtomata na faksu. Najprej je tu skodelica kave sama, ki vključuje delavce na plantaži kave, delavce na plantaži sladkorja in delavce v rafineriji, delavce v mlinu, kmete in tako naprej. Potem imamo delavce, ki so naredili različne dele avtomata in jih sestavili. Potem imamo rudarje, ki so izkopali železovo rudo in boksid, delavce, ki so železo stalili v jeklo, delavce, ki so načrpali nafto in jo rafinerirali. Potem še vse delavce, ki so te osnovne surovine in dele vozili čez tri kontinente in dva oceana. Potem vse uradnike, carinike in policaje, mimo katerih je blago potovalo, pa tajnice in telekomovce, elektromafijaše ter delavce, ki skrbijo za komunikacijo in logistiko vsega skupaj. In končno imamo še vse delavce, ki proizvajajo vse druge stvari potrebne za preživetje prej naštetih. To mi daje neposredno materialno razmerje z več milijoni ljudi – pravzaprav z brezmejno večino svetovne populacije. Oni ustvarjajo moje življenje, jaz pa pomagam ustvarjati njihova življenja. V takšni luči vse delne skupinske identitete in posamezni interesi zbledijo v nepomembnost.

Predstavljajte si potencialno obogatitev posameznikovega življenja, ki je trenutno zaklenjena v frustrirani ustvarjalnosti vseh teh milijonov delavcev, ki jih zadržujejo zastarele in izčrpljujoče metode produkcije, zadušenih z odtujitvijo, ujetih v noro racionalnost akumulacije kapitala. Na tem mestu začenjamo odkrivati resnično družbeno identiteto: v ljudeh po vsem svetu, ki se borijo, da bi dobili nazaj svoja življenja – tukaj lahko najdemo tudi nas same.

Novi moralisti radi pripovedujejo vsem na bogatem »Zahodu«, kako se »bodo morali žrtvovati,« kako oni »izkoriščajo sestradane otroke Tretjega sveta.« Izbira, ki nam je dana, je samo izbira med širokosrčnim altruizmom ali ozkosrčnim individualizmom. (Dobrodelni denar tako prihaja od našega občutka krivde, v zameno za ta denar pa si kupimo mir in občutek, da smo nekaj storili.) Res je, da z življenjem na bogatem »Zahodu« izkoriščamo reveže tretjega sveta – vendar ne osebno, ne namenoma. Vsekakor lahko naredimo določene spremembe v naših življenjih, bojkotiramo, se žrtvujemo, vendar pa so učinki tega povsem nepomembni. Šele, ko se zavemo tega lažnega konflikta, lahko spoznamo, da smo kot posamezniki v tem globalnem družbenem sistemu, ravno tako vpeti v našo globalno vlogo izkoriščevalcev, kot so drugi v njihovi globalni vlogi vpeti v vlogo izkoriščanih. Vsekakor imamo vsi neko vlogo v družbi, vendar pa zelo malo ali celo nič moči, da bi lahko karkoli ukrenili glede tega. Zato zavračamo lažno izbiro »žrtvovanja ali sebičnosti« in pozivamo k uničenju globalnega družbenega sistema, ki nam s svojim obstojem vsiljuje to odločitev. To ni neko šušmarjenje s tem sistemom, neko ponujanje znaka žrtve kot »malo manjša sebičnost.« Dobrodelneži in reformatorji nikoli ne pridejo izven območja lažne odločitve.

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – izberemo lahko katerokoli možnost, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor: »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.


Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli: absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.
Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo.
Cinizem pa je reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča z različnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa lastne teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost.

Ta sintetično/dialektična metoda vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose, izrezane iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki zaradi tega nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve in rimljanskega paberkovanja, pri čemer je Cerkvena ideologija samo logični rezultat drugega.

Če se nenehno zavedamo, kako hočemo živeti, lahko za vzpostavljanje svoje lastne teorije kritično prilagajamo karkoli: ideologije, kulturne kritike, socialne študije, mistike, religije in tako naprej. Vso to šaro starega sveta lahko tisti, ki jo želijo rekonstruirati, uporabijo kot zelo koristen material.

Narava moderne družbe, njena globalna in kapitalistična enotnost, nam kaže nujnost izdelovanja naše lastne teorije – vse obsegajoče kritike. S tem mislimo tako kritiko vseh geografskih območij, kjer obstajajo različne oblike družbeno ekonomskega gospostva (to je tako v kapitalizmu »svobodnega« sveta ali državnega kapitalizma »vzhoda«), kot tudi kritiko vseh odtujitev (seksualna revščina, vsiljeno preživetje, urbanizem . . .). Z drugimi besedami, kritika celovitosti dnevnega obstoja vsepovsod, kritika s stališča celovitosti posameznikovih želja.
Proti temu projektu so vsi politiki in birokrati, pridigarji in guruji, urbanisti in policaji, reformatorji in militaristi, centralni komiteji in cenzorji, menedžerji in sindikalisti, šovinistični in feministični ideologi, psiho-sociologi in konzervativni kapitalisti, ki si prizadevajo, da bi posameznikove želje podredili »skupnemu dobremu«, katero jih je, po njihovem zatrjevanju, postavilo za svoje predstavnike. Vsi ti predstavljajo sile starega sveta, vsi šefi, duhovniki in nizkotneži, ki lahko kaj izgubijo, če bomo ljudje igro ponovne prisvojitve svojih umov razširili na igro prisvajanja svojih življenj.

Revolucionarna teorija in revolucionarna ideologija sta sovražnici – in obe se zavedata tega.

Do sedaj bi moralo postati očitno, da samo-demistifikacija in vzpostavljanje naše lastne revolucionarne teorije še ne izkoreninita naše odtujitve: »svet« (kapital in Predstava) gre naprej in se vsak dan reproducira vedno znova in znova.
Čeprav se tukaj govori predvsem o vzpostavljanju lastne teorije, nikoli ni bilo mišljeno, da bi revolucionarna teorija lahko obstajala ločena od revolucionarne prakse. Zato, da bi lahko bila dosledna in učinkovita pri rekonstrukciji sveta, mora praksa iskati svojo teorijo, teorija pa se mora uresničiti v praksi. To revolucionarno pričakovanje razrešitve odtujitve in transformacija družbenih odnosov zahtevata, da posameznikova teorija ni nič drugega, kot teorija prakse – tega kar počnemo in tega kako živimo. Drugače se bo teorija sprevrgla v impotentno kontemplacijo sveta in nato posledično v ideologijo preživetja. Postala bo projektirana umska megla, statično telo reificirane misli, intelektualnega oklepa, ki deluje kot branik med dnevnim svetom in posameznikom samim. V primeru, da revolucionarna praksa ni praksa revolucionarne teorije pa degenerira v altruistični militarizem ali »revolucionarno« dejavnost kot posameznikovo družbeno dolžnost.

Za koherentno teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherentna lastna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora, skozi zgodovino vse do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.


(po naročilu mojstrov zapisal te-nay)