Dragi Stojči,
na tvojo misel tedna se odzivam z naslednjim razmišljanjem: Vedno zaupaj svojemu srcu, bodi mu zvest in ga vselej poslušaj. Vse kar srce gradi znotraj sebe je nevidna mreža, ki povezuje vse človeške čute. Srce nikoli ne laže, te razsvetljuje, nikoli ne manipulira s teboj in ti da vselej vedeti kaj moraš storiti, kako čutiti in kako se moraš odzivati, da ne boš postal izrabljeno sredstvo, na katerega pritiskajo z vseh strani, veliko krat da bi ravnal drugače, kot ti srce veleva. Vprašaj se ali je tisti mož, ki je vrgel atomsko bombo na nedolžno ljudstvo v Hirošimi poslušal svoje srce. V sodobni družbi se človek spreminja v napravo ali vzvod, na katerega vse pritiska. Preveč se je človek spečal z vsako stvarjo, ki mu je pomembnejša kot srce. Na vse skuša odgovoriti z merljivimi količinskimi pojmi, pogosto tudi togo in nežvljenjsko ali krivično. Ali je mogoče z razumom vse razčleniti in preračunati, ne da bi delovalo tudi srce? Ne, to ni mogoče. Srce te vedno pravočasno izmodri, če ga poslušaš. Srce je tista bitna in vrednostna drža, ki omogoča človeku vzpon njegove človečnosti, rast njegove humanosti, srce notranje pomirja, daje nam stalnost bivanja, mišljenja in hotenja in je prizanesljivo do okolja. Če človek srcu laže, si ustvari globok notranji bivanjski nemir, kajti laž posrka srce vase in človek se čuti izraznjenega, votlega in nesrečnega. Brez srca ni mogoče živeti, srce je vedno nad človekom in ga daleč prehiteva v svoji razsodnosti in čutenju. Človek ni stroj, ki naj bi ga civilizacija na črti količinskega napredka brezčutno vklopila v dejavnosti brez delovanja srca, zgolj razumsko. Človek ni misleči stroj, ki ne more čustovati. Srce ima posebno logiko, zna vrednotiti kaj je dobro in kaj je zlo. Srce ima morda malo manj sposobnosti, ko je treba vrednotiti kaj je prav in kaj ni prav in kje v sistemu je napaka, tedaj se poveže z razumom. Ko se posluži razuma, se pa ne izklopi, vzame si svariteljsko pavzo v tišini in se zopet oglasi, brez nobene norme, pravil in zakonitosti, ono samo začuti v sebi dobroto in da signal. Razum se tako ne znajde ob zmotah in napakah ter krivicah in zablodah, kot se znajde srce. Srce ima emocionalno logiko, ki jo razum nima. Srca najde smisel svojega življenja v samem sebi, v dobroti in ljubezni, v živem in zavestnem \"jazu\". Srce je v človeku neodtujljivo, ne le da vedno odgovarja s svojimi čustvi na usodna življenjska vprašanja, odgovarja tudi na vsak najmanjši zaznan dražljaj. Če je človek še tako izpostavljan zunanjim pritiskom, ki izsušujejo človekovo vrednostno bogastvo in čustveno globino, srce vedno ohrani svoje vrojeno fiziološko bogastvo, brez katerega človek ne bi bil človek. Zgodi se, da razum zasenči srce in tedaj sta srce in razum izven svojega sinhroniziranega delovanja, srce je bilo izključeno in razum je hotel imeti svoje prednosti, vendar nato človek spozna, da je razum deloval kot stroj in je nehote motil in poplitvil človekovo višino. To ni dobro, razum mora vselej iti v srce preden odloči. Človeku se tudi dogaja, da se popolnoma preda srcu in hoče daleč od razuma utelesiti ali uresničiti svoje občutke. N.pr. razda vse, kar ima in mu ni ostalo niti toliko denarja, da bi imel za vozno karto domov ali za si kupiti prigizek. Človek s svojim srčnim delovanjem vedno napolnjuje vsebino življenja z ljubeznijo, vendar ob tem je potreben še pogled naprej in zretje naravnost, kar nam pomaga razum s pomočjo srca. Človek, ki je izpostavljen toku dražljajev mora prisluhniti kaj pravi srce in tudi kaj pravi razum. Včasih je to srce tako srčno dobro in niha v svoji bitni zvezi z razumom. Marsikdaj se človek vpraša ali je zvestoba svojemu srcu dobrota in krepost? Dobrote in kreposti človek nima nikoli dovolj. Zato bodimo vselej zvesti našemu srcu, pri tem pa pazimo, da sta srce in razum medsebojno usklajena. Poglej, pred nami teče reka življenja in ti si kapljica v njej. In če je tvoja kapljica dobrota in iskrica zavesti v njej uravnava tvoj srčni prostor, uravnava tudi ves svet. In le tako se lahko veseliš svojega obstanka ob potovanju reke življenja, v kateri kot kapljica drviš skozi vesolje.
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]