Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 6. november 2003 @ 06:05 CET
Uporabnik: Pozitivke
Bernarda Pavko Prava
Kako si pa ti? me je vprašal mlajši moški na moji delavnici. Pogledala sem po zraku, kar vedno naredim, ko počakam, da slišim, kaj bom rekla. Zame Kako si? ni nekaj avtomatičnega, nadomestek za Pozdravljena ali Dober dan in odgovoriti skušam po svoji resnici. Samo da te resnice zadnjih nekaj let ne morem opisat z nekaj besedami. Na vseh ravneh bivanja se mi namreč preveč dogaja. In čudim se, ko mi kdo na isto vprašanje odgovori z Dobro, njegova energija pa oddaja drugačna sporočila.
Pozitivno mišljenje me je vedno malo motilo. Tisto pozitivno mišljenje za vsako ceno. Tisto pozitivno mišljenje, ki ti onemogoča videti sivino in temo prostora, v katerem si in zato iz njega ne moreš ven. Poleg tega se zapiraš pred izkušnjo in spoznanjem, da sivina in tema nista nič slabega. Da je tema nekaj, v čemer si lahko spočiješ in dosti preživelega spustiš… Tako pozitivno mišljenje je maska strahu, tako pozitivno mišljenje je zategnjena ročna zavora na duhovni poti, lahko tudi blokiran motor.
Tudi (pre)velika ljubeznivost nekaterih ljudi se me je dolgo dotikala kot slaba plomba. Vztrajen nasmeh kot rahlo napokana freska in ljubeznive besede v jaz-sem-ljubezen in z-menoj-je-vse-v-redu stilu je nekaj, na kar sem bila pripeta. Prijemalo me je, da bi človeka kot krep papir zmečkala med dlanmi, da vidim, kaj je noter. Vse preveč nečesa je bilo spodaj in zadaj in mislim si, da živimo v času ko to skrito prihaja na dan.
Novo tisočletje je čas razgrinjanja iluzij, ozaveščanja zanikanj, čas resnice. Freske se luščijo, ko izveš za resne težave hčerke vedno nasmehljane ljubeznive gospe, ki zamahne z roko Saj jo bo minilo… Pa za eno samo osebo, ki jo druga najbolj dobra in odprta in sprejemajoča ženska ne prenese. Z vsemi na svetu se razume, vsi jo imajo radi in tam je ena sama oseba, ena sama, v odnosu s katero pade vsa njena odprtost in dobrota in srce. Spet druga gospa se z mamo sliši nekajkrat na leto, z očetom desetletja ne in s sestro že nekaj let ne govori. Je pa mirna in ljubezniva, ko jo spoznaš, in na začetku poznanstva samo kima.
(Velika) ljubeznivost je nekaj, česar dolgo nisem sprejela. Šla sem v primerjavo in ocenjevanje, zavibrirala z dvomom in sumom. Kot taka je bila ljubeznivost moj izziv - v meni je bilo očitno nekaj močno (ne)ljubeznivega. Ko me je poklicala zelo gostobesedno ljubezniva ženska, s katero sva se že srečali, sem se zavedla impulza, da jo naročim enkrat v prihodnosti, čimbolj daleč stran. Potem sem izbrala novo resnico o sebi. Če kolikor toliko sprejemam mentalne igrice, zmedo in negotovosti in dosti strahu ljudi, je res čas, da preobrazim to svojo blokado. Zakaj me motijo ti bolj ljubeznivi ljudje? Tako kot tisti plahi, jezni ali kritični, tudi ti ljubeznivi vsak trenutek delajo največ, kar lahko. Če bi lahko bili manj narejeni in bolj pristni, bolj pogumni in iskreni v svoji integriteti, bi to verjetno bili. Prav tako kot jaz, samo da so moje obrambe drugačne.
Že nekaj let se odločam ljudi spreje(ma)ti take kot so. Izbiram živeti srce, spustiti svoje predstave in pričakovanja, svoje pogoje. Pa naj gre za otroka, sosede, za prijatelje, starše ali znance. Ups! Vrsti red ni pravi. Vse se začne in konča pri starših! Vse se začne in zaključi pri (ne)sprejemanju mamice in očija… Ampak pri resničnem sprejemanju mame in očeta, ne glede na to v kakšni embalaži je danes njuna duša. Če si ju res sprejel(a), živiš Nebesa na Zemlji. Pomeni, da vsa tvoja energija, ne samo glava, sprejema energijo, ki je npr. tvoja mama. Da žensko, ki v tem življenju igra vlogo tvoje mame sprejmejo tvoj drob in želodec in komolec. Pa dlan na njenem hrbtu, ko jo objameš, lice, ki ga nastaviš v poljub in čelo, ki ga skloniš v spoštovanju do dostikrat utrujene soigralke v igri življenja. Tvoj pogled… Ko odprto zreš vanjo v občutku varnosti in toplote prsnega koša. Vse čakre jo sprejemajo, njena energija gre skozi, nikjer in za nič se ne zatakne, za nič ne prilima, mehko gre skozi prav vse tvoje sklepe… In posebej lepo se je smejati skupaj z njo.
Količino ljubeznivosti in nege in sprejemanja staršev, pa vso količino njune kontrole in moči in pogojevanj ljudje nosimo s seboj in nas določajo. V glavnem nas določa to in samo to. Da je scena še bolj pestra, je v nas vsa dediščina njunih mam in očetov, njunih starih in prastarih mam in dedkov in pradedkov in njihovih prednikov in tam nekje sem spet jaz kot svoj prapraprapradedek. Zato naše sence tako vztrajajo! Zato je tu tak beton! Zato z nekaj leti pozitivnega mišljenja in nekaj delavnicami ne moreš preobraziti vzorcev senc generacij. Senc svojih prednikov in svojih senc, ki so noter v tvojih mišicah in kitah, v vsaki tvoji molekuli, v biti, ki ti si. Pa tudi ne s tem, da letaš iz ene delavnice na drugo in na tretjo in požiraš “svetle” knjige. Za prebavo vsake naslednje porcije Svetlobe, ki nam je danes na razpolago z vsakim vdihom, je namreč potreben čas. Svetlobo prizemljim, ko jo živim. Ko ljudi sprejemam take kot so, ko vsako izkušnjo sprejmem tako kot je. To pa je možno samo, če brez pogojev sprejemam sebe.
Glavni izziv človeka je sprejeti sebe. Tukaj. Zdaj. Iz trenutka v trenutek. Moj izziv je sprejeti sebe utrujeno in naveličano, kritično in nestrpno, jezno in neljubeznivo, izdano in izkoriščano, bolno in nemočno in maščevalno, ljubosumno in žalostno. Sprejeti sebe s trdimi potezami, kretnjami, besedami in korakom, z nagubanim čelom, morda utripajočo mišico v čeljusti ali ponoči škripajočimi zobmi in stisnjenimi pestmi. (Uau, koliko tega se je napisalo! Ja, precej tega so moje izkušnje, na srečo pretekle.) Moj izziv ostaja sprejeti tisto, ki jo ne želim videti v ogledalu, se mi pa tako plastično kaže v drugih ljudeh. V letih mojih najbolj “zemeljskih” preobrazb, pomeni preobražanja odnosov z najbližjimi, mi je pomagalo, da sem se zjutraj obrnila k Sai Babi in Mami Meeri in rekla: Naj danes mislim, rečem in naredim tisto, kar bo najbolj pomagalo meni in ljudem, s katerimi bom. Jaz sem pripravljena sprejeti potisnjene in zanikane dele sebe, na vrsti sta vidva...!
Niso bili lahki dnevi in meseci, niso bila zabavna leta. Čiščenje bojevniške karme ni hec. Vsi smo bili v prejšnjih življenjih bojevniki, posiljevalci smo bili in ta posiljeni, žrtve in krvniki. Bili smo tudi svečenice in zdravilci. Mi vsi smo bili močni in šibkejši, dobri in slabši, veliki in manjši ljudje. In noter v nas, v tebi in v meni, je vsa ta energija in nikamor se ji ne mudi. Pa je kljub temu Čas. Čas za pojav in sprejem vseh teh mojih vlog. Preobrazila jih bom, ko bom sprejela odgovornost za prav vsako od njih, kakršna se bo že pokazala. Pokazala se bo tista in tako kot bo najbolj ustrezala moji osebnosti, pa če mi bo to všeč ali pa ne. Preobrazila jih bom, ko bom sprejela vsak svoj (ne)angelski izraz.
Kako sem jaz, je bilo vprašanje. Subtilno naporno je bilo takrat. Na splošno mirno, del kakšnega dneva nestrpno in tu in tam kot vulkan. Pa sprejemajoče bolj kot kdajkoli. Sprejemati sem začela tudi že ljudi, ki jih ne razumem. Kljub precejšnji veri oz. zaupanju sem še malo kontrolirala življenje, vmes so me stresali valovi smeha in ves ostali čas sem se gugala… Takole počasi se je gugala tista ladja, je z roko kazala znanka, ko je govorila o slabosti na morju in režala sem se, da je odmevalo. Enako počasi sem se gugala jaz. Počasi in skoraj predvidljivo. Zanesljivo v mojem dnevu je bilo samo to, da se bom čez pol ure počutila drugače. In dogajanje na fizični ravni… Po štirih mesecih različnih neprijetnih glasnih tehničnih dogajanj v vratu so me kakih deset dni močno bolela stopala. Posebej kosti in koščice, pa nekatere akopresurne točke sem čutila same od sebe. Bog ne daj, da bi se kdo dotaknil mojih prstov; nekaj dni sem težko stopala. Skupni imenovalec vseh teh sprememb je preobrazba. Ena od številnih in tako različnih. Pomagali so mi Mati Zemlja, polurne slane kopeli in še več dihanja angelov in druženje s Svetlobo, kjerkoli jo pač znam poiskat. V meni noter in zgoraj se je dogajalo in počasi prihajalo dol in ven. V milosti in blagoslovih, ki jih še danes dnevno izbiram. Moje vodilo Dajmo, Bog, angeli, ampak hitro! tiste mesece ni delovalo, to sem kmalu dojela. Čas je bil za ljubeznivost do sebe, za strpno ribarjenje v upanju na naslednji veliki ulov, kar ni ravno vibracija moje biti. Zame je naslednji korak Duše vedno bil skok v globino. Takrat pa sem se končno znašla na intenzivnem tečaju ljubeznivosti do sebe. Odkar sem postala (dovolj) ljubezniva s seboj, me še tako potencirana ljubeznivost zunaj mene ne moti več.
NE ZAMUDITE
Pozitivno mišljenje me je vedno malo motilo. Tisto pozitivno mišljenje za vsako ceno. Tisto pozitivno mišljenje, ki ti onemogoča videti sivino in temo prostora, v katerem si in zato iz njega ne moreš ven. Poleg tega se zapiraš pred izkušnjo in spoznanjem, da sivina in tema nista nič slabega. Da je tema nekaj, v čemer si lahko spočiješ in dosti preživelega spustiš… Tako pozitivno mišljenje je maska strahu, tako pozitivno mišljenje je zategnjena ročna zavora na duhovni poti, lahko tudi blokiran motor. 
Že nekaj let se odločam ljudi spreje(ma)ti take kot so. Izbiram živeti srce, spustiti svoje predstave in pričakovanja, svoje pogoje. Pa naj gre za otroka, sosede, za prijatelje, starše ali znance. Ups! Vrsti red ni pravi. Vse se začne in konča pri starših! Vse se začne in zaključi pri (ne)sprejemanju mamice in očija… Ampak pri resničnem sprejemanju mame in očeta, ne glede na to v kakšni embalaži je danes njuna duša. Če si ju res sprejel(a), živiš Nebesa na Zemlji. Pomeni, da vsa tvoja energija, ne samo glava, sprejema energijo, ki je npr. tvoja mama. Da žensko, ki v tem življenju igra vlogo tvoje mame sprejmejo tvoj drob in želodec in komolec. Pa dlan na njenem hrbtu, ko jo objameš, lice, ki ga nastaviš v poljub in čelo, ki ga skloniš v spoštovanju do dostikrat utrujene soigralke v igri življenja. Tvoj pogled… Ko odprto zreš vanjo v občutku varnosti in toplote prsnega koša. Vse čakre jo sprejemajo, njena energija gre skozi, nikjer in za nič se ne zatakne, za nič ne prilima, mehko gre skozi prav vse tvoje sklepe… In posebej lepo se je smejati skupaj z njo. 
Glavni izziv človeka je sprejeti sebe. Tukaj. Zdaj. Iz trenutka v trenutek. Moj izziv je sprejeti sebe utrujeno in naveličano, kritično in nestrpno, jezno in neljubeznivo, izdano in izkoriščano, bolno in nemočno in maščevalno, ljubosumno in žalostno. Sprejeti sebe s trdimi potezami, kretnjami, besedami in korakom, z nagubanim čelom, morda utripajočo mišico v čeljusti ali ponoči škripajočimi zobmi in stisnjenimi pestmi. (Uau, koliko tega se je napisalo! Ja, precej tega so moje izkušnje, na srečo pretekle.) Moj izziv ostaja sprejeti tisto, ki jo ne želim videti v ogledalu, se mi pa tako plastično kaže v drugih ljudeh. V letih mojih najbolj “zemeljskih” preobrazb, pomeni preobražanja odnosov z najbližjimi, mi je pomagalo, da sem se zjutraj obrnila k Sai Babi in Mami Meeri in rekla: Naj danes mislim, rečem in naredim tisto, kar bo najbolj pomagalo meni in ljudem, s katerimi bom. Jaz sem pripravljena sprejeti potisnjene in zanikane dele sebe, na vrsti sta vidva...! 
Kako sem jaz, je bilo vprašanje. Subtilno naporno je bilo takrat. Na splošno mirno, del kakšnega dneva nestrpno in tu in tam kot vulkan. Pa sprejemajoče bolj kot kdajkoli. Sprejemati sem začela tudi že ljudi, ki jih ne razumem. Kljub precejšnji veri oz. zaupanju sem še malo kontrolirala življenje, vmes so me stresali valovi smeha in ves ostali čas sem se gugala… Takole počasi se je gugala tista ladja, je z roko kazala znanka, ko je govorila o slabosti na morju in režala sem se, da je odmevalo. Enako počasi sem se gugala jaz. Počasi in skoraj predvidljivo. Zanesljivo v mojem dnevu je bilo samo to, da se bom čez pol ure počutila drugače. In dogajanje na fizični ravni… Po štirih mesecih različnih neprijetnih glasnih tehničnih dogajanj v vratu so me kakih deset dni močno bolela stopala. Posebej kosti in koščice, pa nekatere akopresurne točke sem čutila same od sebe. Bog ne daj, da bi se kdo dotaknil mojih prstov; nekaj dni sem težko stopala. Skupni imenovalec vseh teh sprememb je preobrazba. Ena od številnih in tako različnih. Pomagali so mi Mati Zemlja, polurne slane kopeli in še več dihanja angelov in druženje s Svetlobo, kjerkoli jo pač znam poiskat. V meni noter in zgoraj se je dogajalo in počasi prihajalo dol in ven. V milosti in blagoslovih, ki jih še danes dnevno izbiram. Moje vodilo Dajmo, Bog, angeli, ampak hitro! tiste mesece ni delovalo, to sem kmalu dojela. Čas je bil za ljubeznivost do sebe, za strpno ribarjenje v upanju na naslednji veliki ulov, kar ni ravno vibracija moje biti. Zame je naslednji korak Duše vedno bil skok v globino. Takrat pa sem se končno znašla na intenzivnem tečaju ljubeznivosti do sebe. Odkar sem postala (dovolj) ljubezniva s seboj, me še tako potencirana ljubeznivost zunaj mene ne moti več.