Vedenje in zavedanje sta človeški lastnosti po katerih se ljudje razlikujemo od rastlin in živali, zaradi njiju se tudi obravnavamo kot inteligenca. Ljudje verjamemo, da smo dosti bistrejši od drugih življenjskih oblik in pozabljamo, da smo – energija. Pa smo najprej in predvsem energija, tako kot rastline, živali in minerali; prepričanje, da smo inteligenca, nas prej spotika kot ne. Ljudje smo energija, ne inteligenca.

Vsak približno odprt človek občasno doživlja strah, jezo, žalost in druge neugodne vibracije, saj je vendar energija. Energija, ki izkuša svoje različne vibracije, energija, ki se uči s temi vibracijami igrati in jih po želji preobražati v take, ki ga najbolj (p)odpirajo. Ko se človek dojema kot inteligenco, se tem izkušnjam lahko (ne)zavedno upira, ker kot tisti, ki je (najbolj) pameten, meni, da jih je že preobrazil, presegel, vse že preživel. Tako »bister« lahko pozabi, da višine brez nižine ne bi prepoznal, da to, kar želi biti ne more postati, če ne sprejme tistih svojih delov, ki to niso. Ah, nižine...



V času nižin smo vsi, brez izjeme, samo, da so različne. V mislih nimam osončenih travnatih preprog s kravicami, rožicami in drugimi Gajinimi stvaritvami, ki naj bi ljudem lepšale zemeljsko izkušnjo. Nižine so (tudi) skale in previsi, megla in viharji in kompasa ni ne vodnika, ko se človek ozira za pomočjo. Človek, ki je spoznal, da s svojo »močjo« in kontrolo ne »obvladuje« več življenja. Človek, ki ni zagrenjen in utrujen občepel ob posebnostih topografije svojega dna, kmalu dojame, da kompas in vodnik sta v njem. Da zunanjega rešitelja ni. Spoznanje, da težko pričakovane odrešitve ni v drugem človeku, stvari, situaciji ali mestu na zemlji, je pošten razlog, da še malo zajoka. Razlog, ki spada h korakom človeške duše. Razlog, ki človeku pomaga višati njegovo vibracijo, bivati v svoji še večji Svetlobi - če postane motiv za vztrajanje, za nadaljnje raziskovanje, za naslednjo preobrazbo svoje sence. Preobrazba se vedno obnese – tista preobrazba, ki je sprejemanje nepričakovanega človeškega dela sebe. Sprejemanje tistega svojega čustva - energije -, ki tebe in mene dela človeka in obenem potrjuje, da ti in jaz sva eno. Da sva (samo) energija. V takem nizu preobrazb kmalu postane očitno, da se človek spreminja, spreminja na bolje.

Sprememba na bolje ne pomeni več pameti, ampak več izkušenj, spremenjenih v modrost, večjo jasnost in integriteto. Pomeni več pripravljenosti na soočanje z vsemi deli sebe, sprotno preobražanje sramu in krivde, ki vedno bolj postajata preteklost in spoznavanje, kako koristno je dojemanje in upoštevanje svojih meja in pripravljenost preseči svoje omejitve.

Sprememba na bolje je pripravljenost opuščati stare načine razmišljanja in ravnanja, kar je umiranje. Je voljnost rojevati se spet in spet v novega sebe, v še več igranja, veselja in strasti v življenju.

Sprememba na bolje je opuščanje svoje navajenosti na težave, na bolečino, trpljenje.
Sprememba na bolje je vedno večja resničnost človeka. Pa ostajanje v telesu in ne bežanje iz njega, izrazitejši občutki, vsakič drugačne solze, zraven pa zavestno pritrjevanje življenju na zemlji, v telesu, ki ga imaš.

Sprememba na bolje postane avanturizem ob zavedanju neskončnosti potovanja po vedno novih pokrajinah, z vedno drugačnimi prevoznimi sredstvi, pa tudi sopotniki se tu in tam zamenjajo.

Sprememba na bolje je vedno jasnejši občutek lastne vrednosti in več tega, čemur rečemo pogum. Pogum je v resnici stik človeka s svojo Svetlobo, ki ga občasno (po)pelje na dno, kjer grmi in vladajo sence. Ampak grmenje in sence mojega dna so moje darilo meni, pa če na njem še tako vztrajno iščem tvoj naslov. Moja nižina je darilo, ki naj bi ga sprejela in tako vstopila v še več srca.

Sprememba na bolje je več odprtosti in sprejemanja, več srca.

Sprememba na bolje je vedno bolj vztrajno ravnotežje, bivanje v svoji Svetlobi, iz katere človek misli, govori in dela stvari, ki prav njegovo Svetlobo najbolj podprejo, nahranijo jo. Nerodno je, da pri tem ni nujno nahranjena njegova osebnost, zaradi česar se ego lahko kuja.

Sprememba na bolje je, da se ego vedno manj kuja in, da osebnost izzivajo vedno druge, ne iste stvari. Tako človek začne spoznavati višje vibracije vseh svojih izrazov, drugačni so žalost in drugačna je strast, vse je drugače. V stalnem spreminjanju in v stalni drugačnosti ni lahko ostati zvest sebi, včasih je težko biti resničen, tu in tam... – ne veš. Vsaj jaz (občasno) ne vem...

Pred meseci sem se razveselila novice, da bo založnik poskrbel za moje pisanje z naslovom V koraku Ljubezni. Ko sem kasneje izvedela, da knjiga letos ne bo izšla, sem s povešenim nosom stopila v hrib, da bi začutila svoj kompas in vodenje svoje Svetlobe. Odgovorila sta mi presenetljiv mir in zaupanje, jasen občutek varnosti – vse je v redu, tako kot je. Verjetno bom kaj dodala, sem pomislila, kaj lepega, ljubeznivega, gotovo je namen, da bom shodila še več ljubezni...

Po treh dneh najvišjih poletnih temperatur sem na pošti dvignila precej uvel šopek. Odgovornost je vsa moja, ker iz standardnega obvestila v nabiralniku nisem dojela, da me tam čaka nekaj lepega in občutljivega, ki bo zdaj zdaj požgano. Ups, se zgodi.

Naslednji dan sem v eni največjih veleblagovnic dvignila fotografije v sivo zelenih tonih in tam zaposleno prosila naj na ovojnici filma, ki je na vrsti za razvijanje, posebej označi, da sem sitna in želim običajne sijoče kodakove fotografije. V resnici sem kar nekaj časa porabila za prepričevanje ženske, da vem, da ona ni odgovorna za razvijanje. Predlagala sem možne opozorile oznake laboratoriju: trije klicaji, vprašaj, pazi, tečna stranka in podobno. Ženska pred mano se je spremenila v en sam Nisem kriva in Ne vem. Nisem ji omenila, da sem pred mesecem brez besede reklamirala štiri fotografije, na katerih je bilo po pol vsakega prejšnjega in pol naslednjega posnetka. Tehnika v službi človeka, kontrole pa nobene. Se zgodi.

Isti popoldan so se iz smetane za stepanje v pol minute naredile kroglice. Občutki so me začeli puščati na cedilu (oklevala sem, če naj bi smetano sploh šla zamenjat), moj razum je začel lesti na prestol. Ko dogodek sledi dogodku, rečemo, da se dogaja. Pa kaj, vrabca, se dogaja? V trgovini se mi je povrnila dobra volja, saj so mi skrušeno svetovali, naj ne vzamem druge smetane, tudi take za kavo ne, ker je vroče. Ja, res je bilo vroče...

Da je moje ravnotežje načeto sem dojela pri vhodu na vrt restavracije, pred katerim je bil v isti vročini parkiran avto, v njem pa lajajoč pes. Nisem dvignila glasu, je pa verjetno nekaj bilo v njem, da je natakar kar poskočil in takoj našel lastnika vročične živali.

Že pred temi dogodki sem se zavedala svoje nove odprtosti in občutljivosti, težko opisljive večje splošne jasnosti, videnja »skozi« ljudi in stanja. Bilo je v glavnem zanimivo in na krajša obdobja presenetljivo žalostno. Zelo dober znanec mi je dobesedno ušel iz hiše, ko sva v običajnem pogovoru prišla do njegovih občutkov in čustev. Ker mi je mar zanj, sem samo povedala svojo resnico. Čez čas me je v elektronski pošti nagovoril s Hojla! in ne z Draga Bernardka, kot doslej. Se zgodi.

Svetovno priznan in cenjen voditelj izrazito izkustvene, ne teoretične delavnice v tujini je pred kakimi 150 ljudmi omenil, kako da je njegov oče ljubil svojo ženo in otroke, samo sebe ni ljubil in je zaradi pretiranega kajenja zgodaj umrl. Halooo? Kaj je pa tukajle prišlo ven?, sem pomislila, saj že vrabci čivkajo, da drugih ne moreš ljubiti, če ne ljubiš sebe. Takoj sem se odločila, da slišano sprejemam in spuščam. Samo tuja sentimentalnost v enem stavku, nekaj iluzije in sploh..., saj nista moji. Poleg tega sem na delavnici zaradi izkušenj, ne zaradi teorije. Nekaj ur kasneje mi je dobra znanka v očitnem občudovanju voditelja isti patetični stavek ponovila. ?! Takoj sem prepoznala provokacijo univerzuma (tako rečem takim situacijam) in molčala. Saj me ni nič vprašala, samo svoje dojemanje je izrazila. Očitno se jo je dotaknilo nekaj, kar se mene, milo povedano, ni, in s tem je vse v redu.

Saj se menda lahko družimo, čeprav se o nekaterih stvareh ne strinjamo, a ne?

Naslednji dan je ista ženska omenila, kako imata z njeno mamo še en izziv skupaj za preobraziti. ?! Ufa, nekaj je za vogalom, sem čutila jasneje kot kadarkoli. Molčala sem, prikimala pa ne, ker se s tem ne strinjam. Moji izzivi so moji, čeprav lahko zadevajo druge ljudi, vendar jih preobražam sama, ne skupaj z njimi. Če s preobrazbo izziva čakaš koga drugega, se boš res načakal. Tako čakanje je enostavno odlaganje, ni ti do tega, da bi izziv res preobrazil in spustil. Odpuščanje in druge vrste preobrazb so brezpogojni. Vedno lahko spustiš in se osvobodiš vpliva drugega človeka, nakar bo ta svoboden pogledati, kaj bo sam s svojim odnosom do tebe.

No, čez nekaj ur, ko v pogovoru s to žensko, ki jo imam res rada, ni šlo za osebne stvari, sem v čisto nedolžni zadevi povedala eno svoje mnenje. Na moje presenečenje se je pogovor nadaljeval tako, da sem se znašla na zagovoru svoje resnice o zame in zanjo čisto nepomembni stvari, ki ga je prestrelilo njeno vprašanje: Pa si ti vedno tako stroga do sebe? Žalostna sem pomolčala. Sodiš me in ocenjuješ, sem rekla, nalepko mi daješ, pa se samo pogovarjava in to o stanju nekoga, ki ga sploh ne poznam. Samo pogovarjava se... Res sem bila žalostna. Se zgodi.

Profesor in umetnik srednjih let s precej uveljavljeno kariero pri nas, me je nepremično gledal, ko mi je iz moči svojega prepričanja ven zatrjeval, kako odprt in nenavezan da je. Tako v ljubezni, da je bil pred kratkim zaradi ženske, ki jo ni videl ne slišal več let, pripravljen vse tukaj pustiti in z njo zaživeti v eni najmanj razvitih vzhodnih držav. Nobene resnice nisem čutila, dobesedno strmela sem, nisem imela kaj reči. Pa kaj se mi dogaja?

Ob končevanju predavanja v eni naših vplivnejših organizacij je eden od poslušalcev vprašal, če me je prav razumel. Ste rekla, da je smrt dobra? Res pravite, da je bolečina dobra? Kimala sem in čakala, da izvem, kaj ga res zanima, medtem ko me je on vedno trše gledal in molčal. Na koncu predavanja sem ujela njegov odkrito jezni pogled, ob katerem sem se skoraj zasmejala. Le kaj mu je? Tako sem bila v svojem filmu, da sem šele čez čas dojela, v katerem je bil on. Moški je v meni prepoznal sovražnika, ki dela reklamo za smrt in bolečino. In res je, da sem prisotne na začetku predavanja povabila, naj se sprostijo in poležejo misli na kakšno sedežno garnituro, naj se v celoti vrnejo v telo in opazujejo, kaj bodo čutili... Za mnoge so njihovi občutki prav strašljivi, vem.

Zakaj se mi je zazdelo, da žrtev v meni dviga glavo?

Z žensko, ki sem jo poznala tri dni, sem se na letalu eno uro pogovarjala o njenih izzivih, kar ni moja navada. Ko delam, delam, na letalu pa gledam oblake ali spim. Govorili sva, dokler ni skočila pokonci – rekla sem, da odvezovanje in simbolično ločevanje od ljudi, nista (končna) preobrazba. Nista sprejemanje, nista srce. Sta pač odvezovanje in ločevanje, kar seveda vodi do ene spremembe v življenju, nista pa ljubezen. Ni ti treba skakat, sem rekla, saj ni nujno, da se strinjava.

Halo? Namesto da bi opazovala oblake, sem bila z zavrnitvijo kaznovana za nestrinjanje. Kaj ljudje res ne moremo imeti različnih mnenj? Ljubezen vendar ni strinjanje!!! V čisti plemenski sceni sem se znašla, v čistem dualizmu. Če nisi z menoj, si proti meni...

Na fotografijah iz drugega kodakovega filma so bile rumene sveče zeleno kodrlajsaste in take so označile moj prag (ne)sprejemanja, mejo med mojim pleksusom in prsnim košem. Moje korenine so se zagreble v mir in ravnotežje Matere Zemlje, ko sem poklicanega vodjo fotografskega oddelka z eno svojo še nedoživeto mirno močjo vprašala: Pa kaj je vam, tukaj? Kaj ljudje kar vzamejo takole sranje? So res vsi že ovce?, je prišlo iz mene, medtem ko sem s kotom oči opazila kakih šest ljudi za mano. Ups! Se zgodi.

Potem sem bila v družbi dobrih in poštenih ljudi, ki so skušali preložiti del odgovornosti za bolnega sorodnika in v drugem primeru za žival na »tretjo« osebo. Če je pa ravno pred dopustom, so rekli, stisnjeni v kot. Neverjetno, kako sem bila žalostna tisti dan; jokala sem eno novo vibracijo žalosti v zvezi s stanji, ki sploh niso zadevala mene.

Moja nova občutljivost se vedno pokaže tudi pri delu, v katerem mi ljudje kažejo različne vrste svojega dna. Začutim jo v večjem sočutju in spontanosti, v glasnem izražanju prav vsega, kar sem, pogosto v gromkem krohotu in naslednji trenutek v solzah sočutja, v solzah milosti in v reakcijah ali odgovorih ljudi name. Vse to je resnica, ko se skupaj dotikamo svojih izdajstev, razočaranj in dvomov. Ko se učimo praznovati svojo človeškost. Tisti, ki je pozabil jokat, se tej očiščevalni izkušnji v naši družbi z lahkoto odpre.

Čudila sem se vašim solzam in se vprašala, kako da jaz ne jokam, je rekla Špela. Čez nekaj dni je v veleblagovnici v tujini za krajši čas izgubila hčerko in zajokala; otroka so našli spečega pod daljšimi oblekami.

Potem sem z nekaj ženskami zajokala žalost. Zajokala sem ob njihovem pogumu, vztrajanju in izjemni sili odpuščanja. Kakšne bedarije se jim dogajajo, kakšni nesmisli! Ko obenem poznam ljudi, ki se izogibajo in odlagajo, govorijo eno in delajo drugo, potem te pa pogledajo in rečejo: Le zakaj ti izbiraš težjo pot?

Mar si ne bi mogli teh preobrazb malo porazdeliti? Kaj bo res dvajset ljudi doživelo prav vse? Jih je res samo toliko pogumnih in pripravljenih? Jokala sem svoje ocenjevanje in primerjanje, svoje nesprejemanje in zamere, svojo nižino... Moje dno. Učila sem se samo biti v njem in ne preveč brcati, ga sprejeti, nič vplivati.

Zame je nižina izkušnja z vedno novimi občutki in drugačnimi čustvi, z deli mene, ki me vsakič presenetijo. V nižinah same sebe ne poznam, sproti se presenečam. Dno je nekaj, brez česar ne morem na vrh, kjer poberem darove. Dno in vrh skupaj, samo cel val mi (po)kaže, kdo sploh sem. In moja resnica je, da je na dnu vedno lažje in zanesljivo vsakič drugače.

Poldrugi mesec nisem nič pisala; kaj naj pišem, ko pa napisano tam pri založniku stoji. Žrtvi v meni vedno pomaga akcija in pestrost notranjih dogajanj sem se odločila razglasiti na nov način. Narest sem si dala krasne živordeče plamene v lase. Ah!, kakšno olajšanje..., kako malo je potrebno... Zelo sem bila zadovoljna. Ko sem si po štirih sončnih dneh umila lase, sem se presenečena zazrla v roza oker odtenke na glavi. Živo roza in živa oker barva na moje temnorjave in sive lase... Auč! Življenje me je očitno skušalo obdržati v dobri volji. Ali kaj?

Ne vem, kako se je to lahko zgodilo, je rekla frizerka po telefonu.

Samo ne reci Ne vem, mi je šlo po glavi, samo ne govori Ne vem. Ker je vsaka beseda odveč in prizadene lahko, naj svoje povejo dejstva, sem se odločila in šla glavo pokazat v salon. To je zaradi tega in tega, žal mi je, je rekel šef, naj popravim, zaupaj mi. In salon sem zapustila – z oranžno glavo.

Ne vem..., ne vem...

Do zdaj sem verjela, da človek vedno ve, posebej v novem tisočletju. Ve, se pa dela, da ne ve – ko in ker mu to ustreza. Ko je udobneje ostati v izbranem prostoru zmede in navidezne nemoči, ki ga loči od resnice, odgovornosti, bolečine, strahu. Takrat je podoben majhnemu otroku, ki najbolj verjetno ni tisti otrok, brez katerega ne bomo prišli v božje kraljestvo. Kakšen dan sem se počutila kot otrok in zdelo se mi je, da ne vem! Všeč so mi bili rdeči prameni, nakar so se roza spremenili v oranžne. Kaj sem hotela - oblekla sem barve, ki so pasale k novim lasem.

Hecna je bila moja poletna nižina, nisem se najbolj znašla v njej. Še to nisem prav prepričana, če ni bila morda – vrh?

Bernarda Pavko