Misli besedujejo, besede molčijo in duše v nas. Ob molku se najbolj zavemo svoje duše in se vprašamo kaj smo vanjo položili. Duša - Anima se oplemeniti z Spiritusom - duhovnostjo. Duša je bitna podstat - skleda življenja, v katero polagamo duhovnost. Duša pride v nas z vdihom in gre iz našega telesa z izdihom. Duša stopi v nas skoz vrata, ki jim pravimo življenje. Od nas je odvisno kaj bomo položili v svojo dušo. Duhovnost naše duše je v dobrih delih in ljubezni, ki izhaja iz vsega plemenitega, kar položimo vanjo. Dih duše je kakor piš vetra, danes je v nas, jutri izgine. Duše umrlih nevidno plavajo po zraku in nas obiskujejo in mi se z njimi srečujemo tako, da na njih mislimo in se tudi z njimi tiho pogovarjamo. Ob tem pa se srečujemo tudi z mislimi, ki so nam jih duše dajale kot krepost in srčnost z vsemi duhovnimi primesmi. Dobre duše nas varujejo še po smrti. Za 1. november se z dušami srečamo na pokopališču in jim podarimo cvetje ter prižgemo svečo. Ob tem pa se ne srečamo le z dušami umrlih, temveč je v nas prisoten ves spomin, ki so nam ga živeče duše dajale s svojo duhovnostjo in srčno ljubeznijo. Cilj življenja je, da svojo dušo obogatimo in vanjo položimo vrednote, ki jih duša potegne vase. 1. november je čas, pokopališče pa prostor, da se z dušami srečamo, obudimo spomin na skupno življenje in vse kar smo drug za drugega dobrega storili. Duša in duhovnost položena vanjo je veličina, ki iz nas ustvarja človeško bitje, ki živi v spominu tudi potem ko človek umre. Duhovnost je notranja vsebina, duša pa le lupina - skleda in vzemt, ki nas obudi k duhovnemu življenju.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]