Nekaj bi ti rad povedal, prijatelj moj. Mi je dovoljeno imenovati te prijatelj? Saj sem to?

Sedi, prijatelj in spočij se malo! Sedi no dol in me dobro poglej! Ni ti treba govoriti, samo poslušaj me. Pravzaprav ti ni treba nič narediti, samo umiri se. Ah, ta tvoj nemirni duh!

A veš, prijatelj, kljub temu, da sem te tolikokrat žalil, se jezil nate, bil žalosten zaradi tebe, včasih sem te celo malo sovražil, kljub temu ti rečem prijatelj. Zato, ker tako res čutim in ker nimam nikogar drugega, ki bi ga lahko imenoval tako. O, saj so v mojem življenju ljudje, ki vedo vse o meni, do njih sem odkrit in iskren, ki jim želim vse dobro, samo… Ti si edini, ki me zares poskušaš razumeti.



Ti si edini, ki je vedno z menoj.

Samo tebe imam.

Zares imam, vsi ostali so samo prišli in bodo nekoč tudi odšli. In prav je tako, ni da bi človek mislil, da bi moralo biti kakorkoli drugače. Nekaj modrosti se naju je pa vseeno prijelo, a ne?

Kako lepo je včasih takole ob večerih, ob kakšnem prijetnem opravilu, v družbi dragih nama ljudi, malo pobegniti in se spomniti, kaj vse sva že doživela lepega. No ja, tudi bolelo naju je včasih… Se spomniš solz, prijatelj, skupaj sva jih točila? Se jih še vedno bojiš? Zakaj se pa veselja ne bojiš, zakaj samo solz? Mar ne veš, da smeha sploh ne bi bilo, če ne bi bilo tudi joka? Zakaj se torej bojiš?

Prijatelj moj, pojdiva zdaj! Pojdiva naprej po poti, najina je. Prijaznim ljudem ob njej bova tudi midva naklonila nasmeh, toplo roko, ramo v podporo. Lepo je ljudi začutiti. Prestrašenim ljudem se bova pa izognila, če se bo dalo, seveda. Bežala ne bova, vanje rinila pa tudi ne. Saj je svet preprost in pravičen, tudi in ravno zaradi njih, ne pozabiva tega.

No, le pojdiva…