V picerijo pride možak z dvema krasoticama, ena lepša od druge. Na njegovi rami mu sedi čuden ptič.
Sedejo in ko pride natakar možak naroči:
»Za levo bejbo eno vegetarijansko pico,
za desno bejbo eno kraško,
za mene pa eno s feferoni,
za tiča pa devetindevetdeset kakršnihkoli že pic. »
Natakar začudeno odide,
nakar se vrne lastnik picerije
in vljudno in previdno vpraša:
»Veseli nas vaše veliko naročilo,
ampak če vas lepo prosimo,
ali nam lahko malo utemeljite tole vaše čudno naročilo?«
Možakar ležerno odgovori:
«Lahko. Na Savi sem lovil ribe in ujel zlato ribico,
ki mi je rekla, da mi izpolni tri želje, če jo spustim.
Nisem vedel kaj naj si zaželim, pa sem razmišljal in razmišljal in si zaželel eno lepo bejbo, to je ta na moji levi strani,
potem spet nisem vedel, kaj bi si še sploh lahko zaželel,
pa sem ribici rekel, če lahko dobim eno še eno, še lepšo od te,
no to je ta na moji desni strani,
potem sem si pa, glede na okoliščine, zaželel še nenasitnega tiča,
no in to je pa ta, ki zdaj tu lepo sedi na moji rami, a ne Koki?.«



Vic se mi je zdel tako smešen, da ko sem ga slišal,
so mi prišle kar solze v oči.
Ker je točno tako in nič drugače tudi z našim razumom in našimi željami, kako bomo končno prišli do svojega stalnega zadovoljstva in sreče.
Naša zlata ribica so naše strasti, ki bi nas rade gnale v užitke in srečo.
Ena od bejb je leva stran možgan v kateri je naša logika.
Druga bejba je desna stran možgan v kateri je naša intuicija.
Naš koki pa je naš razum z vsemi recepti, ki misli, da bo s tem, ko bo še nekaj več pridobil in seštel ena in ena je dva, da nas bo s tem res osrečil. Ker se to ne zgodi in je v večini primerov ena in ena še vedno ena, ali celo nič, ponavlja naš koki stare recepte v upanju, da nas bo enkrat že zadovoljil in od nas zahteva naj naredimo zanj to in to in si pridobimo še to in ono, dokler končno ne ugotovimo, da nas naš koki celo življenje lepo vodi za nos okoli in pravzaprav vodi stran od naše sreče. ,

Znanstveniki po svetu se kar naprej trudijo odkriti nekako formulo ali pilulo, ali oboje skupaj, da bi ljudem omogočili stanje sreče.
Pri podganah so odkrili, da se v možganih nekje nahaja celo center za srečo in ta center lepo povezali z nekakim tipalom, ki je podganam omogočil pritiskanje nanj in s tem vzbujal njihovo srečo. Podgane, ki so to spoznale, so kot nore pritiskale na ta tipala, dokler niso vse popadale v globoko depresijo.
Kakšna bedarija, izguba denarja in časa, da o mučenju živali niti ne govorim.

Morda bodo tudi znanstveniki enkrat končno spoznali, da je sreča izključno harmonija med telesom razumom in srcem, ali dušo.

Tu pa ne pomaga nobena kemija in nobena tipala, pomagajo pa samospoznanje, naša vsakodnevna dobra dela najprej za sebe in potem za druge.

In čeprav globoko v sebi vemo, da smo kot seme iz svojega srca vzkalili in se bomo tja po koncu zemeljskega bivanja tudi vrnili
in da ni preveč modro ubogati našega nenasitnega kokita v naši glavi,
smo tako hudo navezani nanj,
da se ubožčka ne upamo pustiti niti za sekundo samega brez nas in mu kar naprej služimo in strežemo, da revežu ne bi bilo kdaj dolgčas.

Kaj pa srce?

Kdaj bo zapelo:

Srce je polno,
srečno je,
vrnilo se je upanje?

Stojan Svet