V čudnem kraljestvu, so imeli čudno navado,
da so vsako nedeljo zvečer,
ob točno določeni uri imenovali novega kralja.

Kralj je postal tisti tujec, ki je ravno takrat, slučajno, ali ne slučajno, prav na ta dan, prvi popoldne prišel v njihovo kraljestvo.

Tako se je zgodilo, da je nek moder mož in mojster slučajno neko nedeljo popoldne prišel prav v to čudno kraljestvo.

Ljudje so ga lepo zgrabili, odnesli in posadili na prestol in mu na glavo nataknili zlato krono.
Pojasnili so mu, da je zdaj on njihov novi kralj za en teden. Na njegovo vprašanje, kaj bodo storili z njim koncem tedna, so mu pač razložili, da je pri njih že stara podedovana navada, da v nedeljo dopoldne, ko je dela prost dan, vsakega kralja lepo odnesejo v posebej za to narejen zverinjak na robu kraljevine in ga vržejo lačnim zverem, da ga le te lepo pojedo.


Novi kralj jih je brž vprašal, če bodo do konca tedna izpolnjevali njegove ukaze in njegovi novi podložniki so dejali:
»Vse karkoli boš ukazal, bomo izpolnili«.

Novi kralj ni nič čakal in jim je ukazal, naj ga takoj odnesejo na kraj njegove bodoče pogube. Lepo so ga odnesli tja in kralj je videl pravo veliko areno z mnogimi sedeži, v sredini pa je bila velika obzidana jama v kateri je bilo veliko divjih zveri in seveda tudi mnogo smrdečih kosti bivših kraljev.

Novi kralj je takoj ukazal svojim podložnikom na human način odstraniti divje zveri, dostojno pokopati ostanke bivših kraljev in na mestu arene zgraditi do konca tedna najčudovitejšo palačo kraljestva.

Ukazal jim je opremiti palačo z vsem najboljšo opremo, vso služinčadjo, osebno stražo in vojsko.
Vnaprej jih je določil med tistimi, ki so bili najmočnejši, najvplivnejši in so se jih ljudje bali. Ti so nadzirali potek gradnje in ga sproti obveščali o napredku le te.

Med tem časom se je on zabaval v starem kraljestvu in užival, kolikor se je pač dalo.
Podložniki so morali brez izjeme delati vsi, noč in dan in ko je prišla nedelja, so se končno lahko oddahnili, kajti prišel je njihov dan počitka in čas za staro podedovano praznovanje in namestitev novega kralja.

Standardna delegacija je kot po navadi prišla ponj, da ga odnese na točno določen kraj, kralj pa jih je vprašal, kam ga bodo odnesli, zdaj, ko na tem mestu bivše arene ni več nobenih zveri, ampak najlepša palača kraljestva z vso čudovito opremo, služinčadjo, osebno stražo in vojsko.

Podložniki so spoznali, da ne glede, ali ga odnesejo v novo palačo, ali pa ga pustijo v stari, bo ta mož še vedno kralj. Zato so se modro odločili, da prenehajo s staro podedovano navado vsak teden menjati kralja in to čudno kraljestvo je pod vladavino novega modrega kralja končno doseglo celo blaginjo.

Kot že po stari navadi , je po moje predelana stara zgodba, ki sem jo slišal od svojega mojstra.

Ampak bistvo mojega pisanja zate, ni ta zgodba sama, ampak vedno moje razumevanje notranjega spoznanja, ki izhaja iz mojega srca in mi je bilo odkrito od Prem Rawata.

Torej to čudno kraljestvo je tvoje telo.

Ti čudni podaniki, ki vsak teden ubijajo svojega kralja so tvoje negativne misli, ki so lepo povezane s:

Tem zverinjakom s svojimi zvermi, ki so seveda vsi tvoji dvomi, strahovi, jeze, sovraštva, napuhi, ego itd skratka vsa tvoja negativna čustva.

In kaj je kralj?

Ta kralj, ki ga ubijaš, je tvoje zaupanje v sebe, zaupanje v to čudežno silo , ki je kljub tvojemu, včasih grdemu ravnanju z njo v sebi, lepo skrbela zate in ki te potrpežljivo čaka, da ji končno prisluhneš in ji s svojimi mislimi začneš že graditi palačo srca, v kateri boš lahko prebival celo takrat, ko te že zdavnaj ne bo več na tej ljubi zemlji.


ps: Kar nekaj vas je, ki mi večkrat napišete, da človek lahko pride do svojega srca sam, brez pomoči mojstra.
Zanima me, če je zate res tako, zakaj potem ti nisi že zdaj v tej palači svojega srca?

Stojan Svet