NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Indonezija   
    torek, 23. september 2003 @ 06:37 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    Resnica je, da zadnji dve leti zelo malo mislim - začela sem res živeti svoje občutke, ki so moja intuicija, in samo občutki so moj kompas. Umu sem hvaležna za modrost, njegovo analiziranje me ne zanima, izkušam pomen ravnotežja med njima! Sočasno verjamem in izkušam angelske resnice, da danes vse, kar potrebujem, pride samo k meni. Ljudje, predmeti, informacije, priložnosti…, vse, kar bo z največjo verjetnostjo nahranilo mojo Svetlobo. Vse, kar me bo najbolj verjetno (prej ali slej) izpolnilo, pride k meni samo. Če mi je všeč ali ne in večino časa mi je.



    Tako mi ni treba kaj dosti premišljevati, vrteti telefonov, dvomiti ali skrbeti - zadošča moja jasnost glede posameznih izbir, jasnost mojih odločitev, ki se odražajo v mislih. Toliko, da življenje ve, kaj jaz čutim, kaj vem, da bi me izpolnilo. No, ta jasnost sama je tu in tam moj izziv! Posebej takrat, ko nekaj željenega dobim, pa ugotovim, da mi ni všeč ali me celo zaboli. Takrat se kot prizadet otrok rada pokujam, čeprav vem, da je odgovornost vsa moja. Vstopim v vlogo žrtve in potem nekaj časa počivam. Ne ustvarjam si dneva po izbiri, prepustim se. Občepim v nekem vmesnem položaju, ki mi daje varnost nekega dovolj udobnega življenja, ko me sem in tja pljuska in naplavlja, vegetiram v prostoru, kjer ni razočaranja, je pa dolgčas. V tem prostoru ni in ne more biti tistega življenja, veselja in strasti, ki jih prinese izziv ustvarjanja svoje ure, svojega dneva. In ker to živost že poznam, jo pogrešam. Ko pa se zalotim, da sem slabe volje (pomeni, da pomislim nekaj slabega) ali v kaj podvomim, se zavem, da je to korak do naslednje stopnje vere in zaupanja v Svetlobo. Vase. V življenje. V Svetlobo v drugem človeku ali situaciji.


    Drugače je, ko mi življenje nekaj dostavi ne da bi jaz to zavestno izbrala. Ko v moj dan prideta človek ali prilika, ki ju moje energijsko polje prepozna kot višji namen zame. Ne kot usodo, ker jo ni, ampak kot odprto okno priložnosti, ki jo lahko sprejmem ali pa ne. Ker verjamem, da moč človeka je v neodprtih vratih, jaz skočim v vsako tako okno. Čeprav mi ne paše vedno, čeprav me je kdaj tudi strah.

    Tako je lahko oglas v časopisu pred menoj nekaj, na kar naj odgovorim, telefonski klic prilika, da vstopim v odnos, ki je posebno darilo. Intenziteta mojih občutkov mi pokaže, da je pred menoj priložnost za rast in izpolnitev, čeprav jo moja glava in čustva brez duha ne prepoznajo. V teh primerih začutim močno prisotnost najboljše energije, moja notranjost pa zavibrira, lahko mi stečejo solze. Sliši se neobičajno, a je moja resnica. Tako sem ob časopisu pred seboj prepoznala višji namen potovanja v Irian Jayo, po novem (zahodno) Papuo. V del sveta, na katerega še pomislila nisem in v Indonezijo (zaradi milo povedano kontrolirajočega odnosa Indonezijcev in želje po samostojnosti Papuancev ju razlikujem!).


    Na potovanje naj bi šla z nahrbtnikom in z zelo prizemljenimi ljudmi, z Zvonetom Šerugo. Veseljaki, ki imajo v seznamu za pot potrebnih stvari klobase in žganje, že kakih devet let niso moje pleme. Pleme so družina in razna stalnejša druženja, društva, delovni kolektivi in podobno in vsako pleme od človeka terja energijo. Pleme od pripadnika pričakuje upoštevanje in izpolnjevanje takih ali drugačnih pravil in to mi ne paše. Zadnja leta sem se začela dobro počutiti v plemenu ljudi, ki se zavedajo Svetlobe in so se pripravljeni z njo odkrito družiti, tile popotniki, s katerimi naj bi šla v sicer lepe, a bolj naporne bivalne pogoje, pa to niso. In to ni obsodba! So pa zame očitno višji namen, mi je sporočala Svetloba v obliki vibriranja moje notranjosti in intenzivne energije, celo solz, in so zdravljenje mojih spodnjih čaker.

    Tako sem prepoznala čas za ozdravljenje mojega občutka plemenske pripadnosti, s katero je povezan imunski sistem – nekaj let pred potjo sem imela raka, ki sem ga v nekaj mesecih pozdravila samo z alternativnimi načini zdravljenja. Začutila sem Čas za spravo s fizičnim telesom, za spravo z Zemljo. Čas je za preseganje dualnosti, sprejemanje različnosti, izkušanje lastne vrednosti in osebne moči, pa še kaj. Čas je, da se spomnim vsega, čemur se lahko odprem samo na tem koncu sveta, čas je za novo rojstvo, torej bom v Irian Jayo in Indonezijo šla. Da se to ne bo zgodilo, mi je takoj odkrito povedal Zvone, ki na potovanja s seboj ne vodi zrelih občank. In da bo skupino sestavilo življenje, ne on, oziroma življenje skozenj, sem mu mirno in ne zamerljivo, odgovorila jaz.

    Začela sem laziti v hrib, nabirati kondicijo. Vedela sem, da bo pettedenska odsotnost globoko vplivala name in s tem tudi na moje delo in na moje poletje, poleg tega je bila spomladi v igri zame pomembna stanovanjska zadeva. V skladu s svojimi občutki sem dala prednost potovanju, vse ostalo pa opustila oziroma odložila. In res je, da najbolj vesela nad tem darilom življenja nisem bila. Bolj sem bila presenečena in radovedna. Pa kljub temu – gole domorodce s kotekami bi že gledala, ne da pa se mi laziti skozi džunglo na 2000, 3000 metrske hribe, kaj mi je tega treba. In pijavke in dež in vročina... In poglavarju enega od plemen naj bi nesli pujsa in ga tam pojedli…, za tega pujsa sem se zataknila. Pa še organizator poti me zavrača, samo zato, ker sem po letih čisto blizu Abrahamu!

    Imaš vsaj kakšen uporaben poklic? je vprašal Zvone samo zato, da ni takoj odložil slušalke in slišala sem se zadovoljno reči, da imam močnega duha. Prav velikega vtisa s tem nanj nisem naredila, mož je pač prizemljen praktičen človek, ki po svojih močeh opravlja svoje delo. Zraven pa očitno verjame, da si s selekcijo žensk po letih lahko prihrani kako težavo; razumela sem ga.

    Navadila sem se že, da jaz navadno razumem druge ljudi, ti pa mene ne. To največkrat lahko sprejmem, tudi zabava me, včasih zadolgočasi in tu in tam zaboli. Zaboli me, kadar človeka pred sabo dobro poznam iz prejšnjih življenj, kadar čutim del njegovega skritega velikega duha, ki komaj čaka, da bo shodil, kadar se ob njem počutim doma. Kadar je ta človek moja duhovna družina, pa tega seveda ne ve.Takrat skočim, da bi pomagala in dobim jih po prstih. V resnici v srce. No, tokrat sem uspela stopit korak nazaj in se skoraj zabavat. Če bi Zvone vedel za moje preobrazbe zadnjih let, posebej za spremembe mojega fizičnega telesa, bi si v moji bližini verjetno obesil venec česna za vrat.


    Postrigla sem prej dolge nohte in vse potrebno v nahrbtnik zložila tako učinkovito, da sem obstala: kakšen dober znak! In res sem na potovanju po deželi kikirikanja in petja z mošej presenetila samo sebe.

    Takoj na začetku sem se nezavedno odprla in zaprla tam, kjer sem najmanj pričakovala. Nahrbtnik, izjemna logistika (štirinajstkrat smo poleteli in pristali z letali, barkača in velik gliser pa džipi) in vse, kar je pasalo zraven, mi je bilo v veselje. In zaprla sem se v odnosih. Posebej sem se spomnila, da bom sopotnike kot svoje novo pleme ves čas podpirala, pa kar kakšen teden nisem mogla odprto zaživeti v družbi petnajstih veselih in glasnih ljudi. Ljudi, ki jih ne zanima to, kar zanima mene, ljudi, ki jih ne zanimajo moje veselje in strast, pa so bili stalno v moji bližini. Korak za korakom, noč in dan. Vendar se nisem umikala. Nisem dihala angelov, nisem se poravnavala ne uglaševala kot sem navajena. Padla sem v vrtinec energij, tako drugačnih od moje, in se odločila sprejeti kaj pa vem kakšna darila. Darila, ki vedno so.

    Prvih nekaj dni so me motili strahovi in črnogledost nekaterih sopotnikov; česa vsega se ljudje še bojijo in to na glas! Da jih bodo okradli, da bo česa premalo ali nekaj prepozno, drugega preveč ali tisto prekmalu, pa nečistoč, bolezni in najmanjših letečih ali plazečih se živali. Kako nič zaupanja, kako malo vere, se mi je zdelo. In nekateri so glasno negodovali nad glasovi z mošej, ki mene pomirjajo, odprejo, razvedrijo. Na začetku sem še kakšno rekla in potem umolknila.To je bilo res najboljše, kar sem lahko naredila zase in zanje. Na dovolj nenavaden način mi je življenje takoj in jasno sporočilo, da se lahko ustavim in si spočijem v zame nenavadni praznini bivanja. Naj sprejmem stanje, v katerem nikogar ne zanima, kaj čutim ali verjamem, vidim ali vem. Pri tem, da je mene dolgočasil njihov prostor - hrup zabavljanja, ki ga sicer dobro poznam iz svoje preteklosti. In spet: jaz sem razumela njih, oni bi mene težko. Tako sem sodelovala, kolikor sem lahko, se pogovarjala, tudi zasmejala, ampak moja energija se je zaprla. Počutila sem se slabše kot bi se lahko. In nisem se mogla odpreti.


    Spalno vrečo imam rada od otroškega taborjenja naprej, pa me je prvo spanje na tleh cerkve odbilo in sem se edina spravila spat na klop in čez nekaj dni na šolske mize. Jasno mi je bilo, da se umikam. Za smejat očitno sem se dvakrat dvignila, vendar ne “nad”, ampak “k”! Takoj na začetku poti sem tudi začutila svoj prsni koš in začela kašljati; več tednov po malem sem mehko kašljala. Kot Papuanci okrog mene. Tudi prav, če potrebujem tako očiščevanje. In res je, da mi ni bilo polno za dihat. Kak teden sem bivala v stanju kot že dolgo ne. Kamorkoli sem pogledala ali stopila, sem se soočala s svojo negotovostjo in nesproščenostjo. Na en način sem prvikrat stopila v prvi razred. Noč in dan petnajst ljudi okrog mene mi je bilo zelo čisto in ne preveč prijetno ogledalo.

    Zaprla sem se tudi do domačinov. Po nekaj dnevih trekinga sem imela dovolj tistih potlačenih nosov in velikih ust prebivalcev Irian Jaye, smrkavih otrok, dostikrat naučenih, da se ti približajo zaradi denarja ali cigarete. Dovolj sem imela utrujenih, kot zavese zgubanih starih žensk, tudi z velikimi visečimi bulami v trebuhu, ki naj bi bile mlajše od mene. In teh občutkov ločenosti mi ni bilo lahko priznati. Sem pa rada zgodaj vstajala in rada sem ure in ure hodila; takrat sem bila še najbolj sama s seboj. In z Zemljo.

    Predvsem na začetku sem Zemlji dosti govorila. Jo prosila za odpornost in za moč na fizični ravni, za ravnotežje in za stabilnost, ko sem pred sabo namesto mostu zagledala nekaj kamnov v deroči vodi. Telo je čudežno kar šlo navkreber po vročini in v sopari, med in pod dežnimi kapljami, v meglicah in po vodi. Po mokrih skalah in v travi do pasu, med prelepimi cvetovi in ovijalkami, po strmini naravnost dol in po strani. Ure in ure sem hodila po planem brez grma ali drevesa in po vlažnem gozdu, pa po blatu… Koliko blata, na srečo en sam dan… Da psihično blato lažje sprejemam kot zemeljsko, zame ni bilo nič novega - ostajanje na Zemlji je bil moj nekajletni izziv.


    Seveda sem se po parih dneh navadila spati s sopotniki ob sebi. Ko sem se glasno razjezila na sopotnico, ki mi je tik pred spanjem nehote popipsala glavo s packarijo proti komarjem, se mi je prižgala rdeča luč. Saj sem kot petarda! Naslednje jutro sem si vzela čas za angele in ugotovila, da je leva stran mojega energijskega polja popolnoma zaprta, desna pa odprta kot že leta ne. No, to pa je bilo nekaj novega zame. Nič čudnega, da se ne počutim kot sem navajena. Vendar v ugotovljeno stanje nisem posegala. Morda sem prvikrat po dolgem času enostavno bila, kakršna sem pač bila. Vsak vdih posebej sem bila v trenutku, v zdaj. In res je, da že dolgo zame ni bilo tako poskrbljeno kot na tej poti. Vse svoje ravni sem dala na pašo. Hodila sem, gledala, jedla…

    Hrana! Pozabila sem že, kako radi in koliko ljudje (po)jedo! Kakšno veselje in odprtost lahko zavladata ob polnem velikem loncu dobre hrane! Moja nova družba ne bi verjela, kako malo in česa sem jaz pojedla zadnja leta. Čeprav je bil z nami kuhar domorodec, smo na moje presenečenje izmenično v glavnem kuhali sami. Da je bilo več in bolj dobro. Tako naj bi na odprtem ognju še z dvema ženskicama za zajtrk pripravila “šmorn” in skoraj je odveč povedati, da sem (si nezavedno končno dala duška in) tik pred zdajci stopila na rob sklede z narejeno maso in jo kakšno tretjino polila. Ups?! S sopotniki sem podelila pozabljeno zalogo arašidov s figami in slivami, ki sem jih s seboj vzela namesto klobase. In Zvonetova kratka slaba volja mi je bila majhno zadoščenje – radodarne ženske smo porabile preveč jajc!

    Začela sem jesti kot velika in to vse po vrsti, razen mesa.Telo mi je po nekajdnevnem presenečenju izkazalo novo raven sodelovanja, da sem strmela. Hrana je bila odlična in raznovrstna, sopotniki domiselni in praktični kuharji, na trenutke genialni. In pekli smo tudi lepinje in jedli ajdove žgance. Če bi mi kdo rekel, da bom kdaj za zajtrk pojedla pogrete ajdove žgance z ocvirki, ne bi verjela.

    Skupine, v kateri sem se znašla, tudi Spielberg ne bi sestavil. Po osem predstavnikov vsakega spola, starih od 27 do 58 let, vseh možnih izobrazb in poklicev, s skupnim imenovalcem – avanturizem. Poleg karme. Pa alkohola in klobas. Pa (potisnjene oziroma ne preveč priznane) duhovnosti. Pa inteligence in smisla za humor. Moja inteligenca in smisel za humor, ki mi je na začetki uhajal, sta me po dolgih letih povezali z domačim borovničevcem in tudi s pršutom. In plemenska scena je dobila meni ljubši odtenek, takoj sem se počutila bolje in počasi zelo dobro. Molčala sem v glavnem še naprej, razen ko sem se smejala. In v skupini je bilo par glasnih zabavljačev in nekaj tistih tihih, mirno prodornih, ki so meni všeč. Ker so drugačni od mene. In smeh je zdravilo, četudi te od njega boli trebušni predel. Še prej pa je bil potreben poseben prehod.


    Prispeli smo v vas podobnih obrazov, pogledov in pričakovanj kot sem jih dojemala že nekaj dni, ko sem pred seboj zagledala majhno deklico v nekdaj beli čipkasti bluzici z volančki, ta trenutek umazani do skoraj enakomerno rjave barve. Nisem bila jaz tista, ki jo je naenkrat odneslo dober meter naprej - moje telo je skočilo k smrkavemu, ne posebej pravilnemu obrazu in ji (po slovensko, seveda) rekla: “Ja, kako si pa ti lepa!” In kake tri leta stara punčka se je zasmejala v črnih očeh (pred tem sem pogledala v toliko bolnih oči, polnih rumenih skupkov, posejanih po beločnicah). Pokazala je še nekaj rjavih zobkov in ni več pogledala drugam. In jaz sem imela čutila samo še zanjo.

    Punčka je nepremično strmela vame, prav do svojega svetlega dna odprta, kjer je bilo eno samo sprejemanje, eno veliko srce. Svojo dušo mi je kazala. Skoraj jezno sem rekla odraslim, naj jo pustijo pri miru, ko so ji nekaj dopovedovali (le kaj!?). Naslednje jutro so ji dali v lase venček rumenih rož in jo potisnili proti meni, ko sem v sončnem jutru stopila iz cerkve, v kateri smo spali. Niso dojeli, da bi se sami našli. Malo višja od mojega kolena je bila in držala se ga je drugače kot prelep fantek, ki ga je nekdo poslal k mojemu drugemu kolenu in bi se ga najraje otresla. Takoj ko sem to lahko ljubeznivo naredila, sem se tudi ga (se sploh lahko nekoga ljubeznivo otreseš?). In ko je Alja prišla s čokoladnimi bonboni, sem rekla sopotniku zraven sebe: Poglej, kako me bo zamenjala za kos čokolade… Moja mala prijateljica pa je stopila naprej po zavit kos čokolade, ki ga ni odvila, in se vrnila nazaj k mojemu kolenu. O, Bog! In ravno, ko odhajamo… In jaz jo ne morem pogledati v oči… Seveda nisem mogla oditi, ne da bi se s pogledom srečali najini duši in to me je dokončno odprlo. Vsa moja notranjost je začela vibrirati, vsa sem se tresla, ko me kolena niso držala in solze so mi stekle, ko me je deklica na drugem koncu sveta še vedno vsa odprta gledala. Kakšen milosten premik vibracije mojega energijskega polja! Potem sem samo hodila v krogih, samo korakala sem v solzah po travi, z namenom, da prizemljim najvišje in najboljše iz najine preteklosti, da shodim Svetlobo najinega srečanja.

    In Irian Jaya je odslej zame pela ljubeznivejšo pesem…

    Ko smo se čez par dni ustavili ob široki reki, so se nam počasi pridružili otroci; navadila sem se že, da so bili vedno nekje v moji bližini. Starejša Berta (!?) mi je razlagala imena ostalih otrok – kako lepa domača in koliko svetopisemskih imen. Zakaj jim niso pustili vsaj njihovih imen?! S čudnim odporom sem v papuanskih gorah opažala cerkve, v vsaki vasi so bile. In energija dveh misijonark, ki sem ju pozdravila v večjem mestu, me ni pritegnila. Zakaj jim niso pustili njihovega boga? Ker so ali še nekateri v bližini jejo drug drugega? Kakšna morala Evropejcev, potem ko je še nekaj let nazaj človek blizu moje domovine druge ljudi mučil do svoje onemoglosti in pomanjkanja fantazije, do izčrpanosti svojih najogabnejših spominov na srednji vek! Je res toliko bolj neprimerno, če ga potem, ko ga s strelom puščic spravi Domov, še poje?

    Prav počasi je k nam pristopila ženska srednjih let z majhnim otrokom na ramah.Tako zelo mirno se mi je smehljala, da od njenega obraza nisem mogla odvrniti pogleda. Tako dostojanstvo sem začutila. Vedrina in sprejemanje sta me gledali v oči, ko je mehko zapela. Nekaj enostavnih zlogov je skoraj mrmraje spustila in odpela sem ji nazaj isto preprosto melodijo. Smehljala se je naprej in napev ponovila. Ponovila sem ga jaz in v oči sva se gledali, ko je med naju prišla ista energija, ki je z menoj zdaj, ko to pišem. Nekje vmes je stala Berta in okrog otroci, za menoj je še vedno šumela široka reka, nosači in nekateri sopotniki so se (s)kopali. Jaz pa sem bila vsa samo za žensko pred mano, s katero sem izmenično popevala. Intenzivnost energije med nama se je okrepila, ko sem se vsa zatresla, nekako pobrala in obula svoje stvari. Pred mano je bil naslednji premik vibracije moje energije.

    Ko smo odhajali z mesta za malico, je ženska stopala vzporedno z menoj in seveda otroci. Odločila sem se, da ostanem noter v nastali energiji, v svojem procesu, čeprav bi se lahko potegnila ven in se obnašala “normalno”. Zame je taka preobrazba predragocena, ne izbiram več odpirati srca v bolečini. Ker ji v solzah nisem več odpevala, je umolknila tudi ona, samo gledala me je. Skremžena sem ji pomahala in zresnila se je, kot bi se počutila krivo. Pozornost sem posvetila Berti, ki me je resno in vprašujoče gledala s tistimi črnimi očmi. Za roko me je držala vse do roba vasi in nekajkrat sem se vmes ustavila in ji dopovedovala, da sem v redu. Potem sem umolknila in samo dovolila, da me je treslo naprej. Patetično? Mogoče. Vendar zame zelo resnično in zelo dragoceno. Podobnih premikov vibracij se pri sebi zavedam že od bolezni pred leti in opazujem, kako se spreminjajo. Jasno mi je postalo, da sem v Irian Jayo prišla po te milostne preobrazbe. Tokrat je proces trajal še lep kos poti.

    Kot gosenica, ki vidi samo zadek pred sabo, sem korakala in skozi meglo solz in drgetanja prsnega koša gledala pod noge, ki so me še kar nekako držale. Moja zemlja, moja zemlja…, se mi je pojavilo v glavi in prešlo v vse telo. Moj glas, moj glas…, in najraje bi bruhnila v jok in ne nehala jokat. Moja zemlja…, sem zavestno pritrjevala v zelo zelo strmem bregu navzdol, ki kot da me je vprašal: Postavljaš kakšne pogoje? Tvoja zemlja…, brezpogojno? Za delček trenutka sem oklevala, tudi trave ni bilo v strmini, za katero bi se prijela. Potem sem se v zavedanju resnosti izbire odločila: Brezpogojno!

    Proces je bil tako končan. Zemlja in jaz sva (končno) eno in za to ne postavljam nobenih pogojev!

    Nekajkrat smo prespali v šolah in se zjutraj srečali z otroki, ki so prišli k pouku. Po štirideset in več črnih glav različnih starosti je enoglasno zmolilo in zapelo. Petje…in moj naslednji premik vibracije. To poznam, tega se vse moje celice spominjajo. Brez drame, samo solze v močnih občutkih in moja izbira: naj z menoj ostane tisto najvišje in najboljše od teh spominov. In drugič sem lahko mirno opazovala po letih razvrščene otroke, kjer so eden za drugim igrano kaznovali naslednjega za sabo, ki v nedeljo ni prišel k maši. Za to gre, ja, mi je potrdil Rufus, vodič. Dokler ni brcnil bolj agresiven otrok in potem je bil jok. Kot povsod po svetu. Potem so tudi majhni otroci na kup metali butare lesa za učitelje. Ker pozimi je tudi tukaj mraz. Če butare ni bilo, je učitelj koga frcnil v čelo…

    Potem ko mi je med hojo dva dni brbotalo v črevesju, se je iz njega ulilo. Ker me ima življenje rado ravno na dan, ko smo hojo zaključili zgodaj popoldan, v šoli, sredi vasi. In ker me nima rado dovolj (ali kaj?), na dan, ko sem dva tedna prezgodaj dobila menstruacijo. Sočasno sta mi na ustnicah in na nosu zacvetela herpes in od pasu do vratu rdečkasta alergija. Sem kaj spustila? Tik pred tem sta me zagrabili žeja kot še ne in precejšnja šibkost. Pozno popoldan sem zaspala kot top, da me je zbudil lasten vodeni izliv do višine ledvic. Saj to ne more biti res! In v grlu me je rezalo kot v otroštvu. Nekaj sopotnikov mi je ponudilo različna zdravila.

    Takoj ko sem lahko, sem vsa tresoča v svoji šibkosti kar najbolj osredotočeno in z najčistejšim namenom in jasnostjo zaprla oči in rekla devi moje fizične ravni.

    “Hvala ti za pomoč! Razumem in vem kaj se dogaja z mano in česa se učim in, recimo, da tole vse sprejemam. Tu sem zaradi sprave z Zemljo, s plemensko pripadnostjo in s svojim fizičnim telesom. Vem, da je bil začetek te poti zame velika sprememba, ni pa prevelika in predvsem je zame zdravljenje. In sedaj bi rada poskrbela za svoje fizično telo. Če bo res potrebno, bom vzela antibiotik, vendar bi raje izbrala kaj bolj ljubeznivega. Čeprav se tale trenutek počutim slabo kot že dolgo ne, sem tukaj in zdaj pripravljena narediti karkoli ali pa to delati poljubno dolgo časa, da bom jutri zjutraj zdrava. Kaj lahko naredim za to?”

    Seveda sem vstopila v globok mir in občutek varnosti, v vedenje, da je vse natanko tako kot je najbolje zame; prisiljena sem bila stopiti v svoj svet. Zemlja in jaz sva eno, telo in jaz sva eno, sem si potrjevala. V nekaj osredotočenih vdihih sem se drugič na poti povezala s svojo Svetlobo. Za tem sem ustrezno mojim občutkom spila preostali dober centimeter makrobiotične pijače ume su, ki mi je še ostal (nekaterim sopotnikom je že pomagal, ko so imeli prebavne težave). Kis iz umeboši sliv je makrobiotično zdravilo najbolj ogabnega kisloslanogrenkega okusa za želodčne in prebavne težave, edina zdravilna stvar, ki sem jo imela s seboj. Čez dobro minuto mi je del napitka butnil v glavo, da me je kar odneslo malo manj kot v sredo domorodcev bruhat. V glavi ostala sol je vezala prej polokano vodo in tri dni sem bila videti kot eskim. Vsaj sopotniki so me gledali tako. En kisel Hura! za vzporedno čiščenje ega!

    Počutila sem se spet posvečeno v pleme.


    Naslednje jutro je pred šolo v množici domačinov prelepa ženska mojih let prodajala sadje in spominke. Samo za roki sva se držali in se smehljali druga drugi in niso me motili mehki ostanki njenih nekdaj odrezanih členkov štirih prstov na eni roki. Tako zelo lepa je bila ta ženska in mirna v spravljenosti s seboj, se mi je zdelo. Papuanci so do zdaj že opustili običaj, da si ženska ob smrti sorodnika odreže dva členka prsta. Smrt! Le kaj je v zadnjih dneh umrlo v meni? In kaj se novega rojeva, da sem po to morala priti na ta konec sveta? Ko je ženska fotoaparatom kolegov začela pozirati s pohabljeno roko, sem šla.

    Dojela sem namige življenja, sprejela njegova “pravila” in se začela dobro počutiti v pogojih sicer napornega potovanja. Stik z ostanki stare sebe sem izkušala v trenutkih, ko je moja družba rabila pomoč. Čeprav polaganje rok ni moja najširša avenija izraza Svetlobe, jo pa imam zelo zelo rada (raje imam besedo), je bila tu precej učinkovita. Pa naj je šlo za glavo, ledvice, prebavila ali gleženj. Namen, da ostajam tiho, je deloval naprej, zaradi česar sem še lažje dojela posebnosti mojih sopotnikov. Stare duše v mladih ljudeh in zdravo pamet in dragocene izkušnje v starejših, lahkotnost bivanja, ki sem jo pozabila tu, pa mir, tudi podpora in praktičnost tam. Sodelovanje razvijajočih se in izoblikovanih osebnosti pa humor in odkrita beseda. Skrito srce starejše sestre, ki se izrazi, ko najmanj pričakuješ... Zanimiva družina, vsak dan bolj povezana.

    Vendar nisem zaradi nje šla romati na drugi konec sveta.

    Nosači so že pred devetimi leti v Nepalu zame imeli poseben čar in s kuharsko ekipo smo skupaj dobesedno peli in plesali po poteh Himalaje. Ko smo se takrat poslavljali, sem jokala za hišo, nisem se še znala poslavljati odprta. Nosači Irian Jaye pa so peli, zase (in zame) so peli vsak večer. Kako so šele z nami praznovali Špelin rojstni dan, zapeli so, ko smo se ustavili na prelazu in, ko so nosili poškodovano Natašo v dolino. In med petjem si radi dajo travne bilke v brado in v lase in zibajo se, tudi poskakujejo (brez droge, brez alkohola). Kako vse to poznam… Tisto posebno enozložno popevanje in zraven in vmes kdaj spuščanje glasov, zelo zelo podobno glasovom morskega leva. In seveda sem nekatere od njih bolj poznala.

    S Samom sva se srečala pri poškodovani Natašini nogi; vsi trije smo se srečali po dolgem dolgem času. Samozavest, pa vdanost, osredotočenost in vztrajnost, s katero je ta nosač ure in ure ves temen, še s črno brado čepel ob dobrevoljni in pogumni lepi svetlolaski, da smo ga ponoči morali prositi, naj odide, so v dobrem dnevu prešli v odprto srce. Ker smo bili v sicer redkeje obiskani zahodni Papui prvi turisti, so tudi nosači čutili svoje razbolele mišice in ko sem mu polagala dlani na hrbet, se je še bolj odprl. Spustil je poškodovano nogo, nekaj časa samo sedel zraven s sklonjeno glavo in končno zajokal. In počasi počasi z roke snel svojo zapestnico in jo nadel Nataši. Da sem jokala še jaz, je odveč napisat. Naslednji dan jo je s še sedmimi nosači spremil v dolino in se potem vrnil (k meni). Ponujal mi je pomoč po ne preveč naporni poti navzdol, manjši od mene in otovorjen z vrečo, zaradi katere res nisem mogla videti kam stopam. Sestop mi je bolj otežkočal kot lajšal, a sem vseeno na določenih mestih sprejemala ponujeno roko. Bila sem njegova vez z Natašo. In skupaj smo bili preteklost, ki nas je vse odpirala.

    Naporna pot, Natašina večja in manjše težave drugih in seveda nekaj praznovanj je vso skupino povezalo. Če se že nismo v celoti sprejemali, smo res vsi bili zelo strpni do drugačnosti. Zato smo lahko sprejeli biserčke. Prikaz bojevanj do strašljivosti črno pobarvanih domorodcev z vsemi tistimi kostmi v nosovih in perjem v glavah me kot vsaka narejenost ni pritegnil. In vsa tista vročina in pujs, ki ga je čakala puščica… Potem so ženske začele pripravljati peč. Precej veliko in globoko jamo so obložile s plastmi bananinih in drugih listov in vročih kamnov in to večkrat ponovile z vmesnimi sloji zelenjave in seveda pujsa, oblikovale so kar visoko grmado in jo lično povezale. Vse to se je noter skuhalo do mere, ki za večino od nas ni bila užitna. Tudi zato, ker je po dvorišču hodil in nas ogledoval očitno malce umsko prizadet starejši fant s svežim pujsovim črevesjem v rokah. Nobenemu od nas ni ušlo, da ga je jedel v svežem in kasneje v skuhanem stanju. Nazoren prikaz naše preteklosti, ob katero se nihče od nas ni posebej zataknil, vsaj na glas ne. Saj to je to, po kar smo vsi na ta konec Zemlje bolj ali manj zavestno prišli, ne glede na to, da nekateri od sopotnikov zavračajo reinkarnacijo. In potem smo še vedno v vročini opazovali skupino moških in starejših fantov, ki so očitno zadovoljni jedli meso in ločeno od njih, nekaj metrov stran skupino žensk z manjšimi otroki.

    Ženske so posedle ob in na kuhane liste in zelenjavo in brez besed to jedle. Na tistih kupih zelenjave so molče sedele in požirale. In sedele so naprej in požirale. Ne da bi se pogledale, brez besede. Z belo porisanimi telesi, samo v slamnata krila oblečene ženske so brezizrazno žvečile vso tisto zelenje in krompir in nekaj kakor zeleno repo. In poglavar je vmes svoji (ne vem kateri po vrsti) ženi prinesel nekaj mesa. Nisem se mogla nagledati tistega goltanja… Zelo malo žvečenja, resnosti brez besede… Tiste pristnosti brez posebnega izraza. Nekateri pa v tej inkarnaciji res počivajo… Res samo so.


    Potem je bilo naporne poti konec. Na vrsti je bil raj Indonezijskih otokov: lepota zemlje in domačinov, mehkoba in vesela odprtost obrazov, guganje barkače, sončni zahodi in vzhodi. Čarobne obale, najboljše ribe na krožniku in najlepše pod vodo in koliko zvezd... Poslej sem si občasno vzela ure za svoja pohajkovanja miru. Čeprav sem hodila, čeprav sem se vozila, sem stala. Za še nekaj tednov sem obstala in samo bila.

    Na Floresu sem se v gruči domačinov znašla v sceni, v kateri je ženska z dvema mečema šla nad pijanega sina (ti ljudje so mehki in tihi še takrat, ko kričijo), da so jo vlekli stran, mladega moža pa polivali z vodo, kot da bo kaj pomagalo. Z alkoholom tu res nimajo pravih izkušenj. Časa ni bilo, ko me je Pepe z drevakom popeljal na otok, kjer so opice, in še na enega. Z gestami sva se vse sporazumela - če imam otroke in moža, ga je zanimalo. In čudno drugačen je postal, ko sva se vračala k obali. Da je nem, so mi rekli lastniki čolna, in se mu smejali. Pa poznam dosti ljudi, bolj nemih od njega.

    Na Gili Travanganu sva si pomahali s štiriletno deklico, ki je na obali bobnala kot velika, pa so mi rekli, da ima “gdan” prvič v rokah. Smejala sem se z veselimi malimi muslimani, ki so se odkrito zabavali, ko me je ena od žensk v mošeji odela v umazano čipko za glavo in v široko oblačilo. Noter me je potegnilo, ko sem po zvočniku slišala veselo deško petje. In prej in potem sem obstala, ko so fantki na obali spuščali zmaje in se obešali po drevju.

    Ko na Komodu strmiš v ošpičene močne kremplje trimetrskih kuščarjev razumeš njihove mladiče, ki kakšno leto preživijo na drevesih, da jih starši ne požrejo. Na toplih in vročih skalnih robovih spečega vulkana Baturja sem zrla v rdeče sijoč dober dan narave in pojedla v sopari vulkana skuhano jajce in banano. V rdeče obsijanem morju smo se zjutraj kot otroci kakšno uro ozirali za jatami delfinov, ki se kar niso naigrali z nami in to v skupinah po 20, 30 in več. Če te delfini v naravnem okolju ne spremenijo, če ti to ne odpre srca, ti ga ne bo nič. Čeprav imamo pri nas mlade mucke. Žival z drugo energijo in zelo podobnim učinkom. Isti pa ni, saj delfini se ves čas smehljajo.

    Svetišča so bila ves čas po malem v moji bližini kot spomeniki obljube, ki se je izpolnila v enem zadnjih dni potovanja. Na dan velikega praznovanja, ki so mi ga trije domačini razložili vsak po svoje. Ni pomembno, kaj so praznovali, jaz sem samo dihala. Se v dihu z namenom odpirala najvišjemu in najboljšemu zase. Indonezijci seveda boga praznujejo ustrezno svojemu družbenemu položaju in šla sem začutiti energije različnih prostorov v velikih svetiščih, v dveh različnih krajih. Opazovala sem praznično oblečene stare in mlade, njihove otroke in daritve, svečenike in plešoče lepotice. In doživljala izrazitejše in bolj blage premike vibracij svoje energije.

    V belo praznično oblečen deček z živo gosjo v rokah mi ni namenil svoje pozornosti, prelepa mala Šanti pa mi je sama od sebe podarila rumen cvet in me molče samo sijoče gledala. Mahali sva si še, preden je visoko na stopnicah stopila v svetišče najvišje kaste. Potem me je vso zmehčano odneslo na rob moškega dela svetišča najnižje kaste, k vznožju manjšega odra, na katerem je imel obred Sri Mpa, moški s kristalom na glavi in s kristali po ramenskih in prsnih delih oblačil. Vmes in potem sem izkušala vibriranje in solze, vleklo me je v kako-lepo-oh-kako-to-poznam-dramo. Vendar vedno v takem primeru naredim isto: spustim vsako sentimentalnost in izberem prizemljitev najboljšega iz te preteklosti zase. Zato na potovanja tudi hodim. Da se spomnim najvišjega in najboljšega iz svojih prejšnjih življenj. Kako to potem shodim po vrnitvi domov je pa druga stvar.


    Bernarda Pavko Prava

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030918203716845

    No trackback comments for this entry.
    Indonezija | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Indonezija

    Prispeval/a: Jakob Ostrjan dne torek, 23. september 2003 @ 12:16 CEST
    Uh!

    Tale članek mi je pa najbolj všeč od vseh, kar sem jih do sedaj prebral na Pozitivkah.


    Indonezija

    Prispeval/a: Anonymous dne torek, 23. september 2003 @ 18:21 CEST
    Draga popotnica,

    tvoj potopis me je prevzel. Svojo izpoved si prekrasno napisala. Občudujem tvoj pogum. Našla si mir in smisel svojega bivanja, našla si zdravje, našla si vse kar je lahko pomirilo in utešilo hrepenenje tvojega srca. V sebi se odkrila svojo enovito, nedeljivo lastnost - moč duha, da si se preobrazlila z močjo enovite duhovne sile, razuma in notranje pomirjena. Prodrla si v pomene in smisle življenja, ki so obogatile tvoje srce. S svojim potovanjem si osmislila življenje na višji ravni doživljanja in spoznanja. Si močna osebnost in tvoja sreča sovpada s tem. Odkrila si smisel trpljenja in sreče, kar ti je dalo možnost, da si se razodela v vseh človeških vrednotah. Odveč so ti bili vsi surogati in derivati civiliziranega sveta. Prepustila si se svetu svetlobe, miru in lepote v najsubtilnejšem pomenu. Uživala si zdravo hrano, brez ponardekov, ki ti je pomagala vzpostaviti ravnotežje telesa in duha. V srečo je treba vračunati tudi napore, trpljenje in odpovedi. Vesela sem zate. Lep pozdrav

    Doris


    Indonezija

    Prispeval/a: Petra dne sreda, 24. september 2003 @ 11:04 CEST
    Draga Bernarda,
    pravi užitek mi je bil brati o tvojem popotovanju, pa saj je že Doris vse povedala. Želim ti še naprej vsaj toliko poguma za soočanje same s sabo, veliko novih potovanj in vso srečo, moč in pogum za nadaljne notranje spremembe. Hvala ti za ta čudovit prispevek! Pa še kaj se nam oglasi, LP,
    Petra


    Indonezija

    Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 25. september 2003 @ 15:24 CEST
    Čudovito povedano, izraženo kar se z besedami skoraj ne da
    povedati. Še napiši kaj.

    Vlasta


    Indonezija

    Prispeval/a: Petra dne torek, 30. september 2003 @ 13:43 CEST
    Draga Doris, zahvaljujem se ti za vse te čudovite komentarje. Morda pa bi se lahko le logirala počasi v Pozitivke, da bi lahko brali vse tvoje komentarje strnjene pod imenom Doris? Nočem te v to siliti, morda le predlog in vzpodbuda, da nam kašno svoje razmišljanje pošlješ kot prispevek za objavo?!?

    Lep dan ti želim, Petra


    Indonezija

    Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 2. oktober 2003 @ 09:34 CEST
    Ah! Kaj je res minilo že leto pa pol?!
    Bilo je..........včeraj!
    In tole tvoje razmišljanje......res enkratno. In po takem branju se spet spomnim, da je bila Irian Jaya ena sama, pa vendar šesnajskrat drugačna.

    Najlepši pozdrav,
    Georg


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,49 seconds